Poljanske zgodbe

Za nami je 27. Ljubljanski maraton. Prav letos je naša šola v vseh 25 letih organiziranega sodelovanja doslej presegla vse rekorde. Udeležilo se ga je največje število naših dijakinj in dijakov, naša Gimnazija Poljane pa je imela tudi najštevilčnejšo ekipo med vsemi srednjimi in tudi osnovnimi šolami v Ljubljani in je zato prejela posebno nagrado, ki so jo letos organizatorji podelili prvič. Ob pisanju poročila mi je spomin odtaval daleč nazaj, ko se je poljanska tekaška zgodba pravzaprav začela porajati. LJUBLJANSKI MARATON Tekaški zanesenjaki v Sloveniji smo že dolgo sanjali o veliki tekaški prireditvi v Ljubljani po vzoru že uveljavljenih maratonov v mnogih evropskih prestolnicah, ki smo jih nekateri že odtekli . Prvi Ljubljanski maraton se je zgodil oktobra 1996 in je bil tudi edini, ki se ga nisem mogla udeležiti; dva meseca prej sem namreč postala mama. Že naslednje leto sem se s svojo Ano v tekaškem vozičku podala na 10-kilometrsko razdaljo in prireditev me je očarala. Začela sem razmišljati, kako bi vse to približala našim dijakom in jim na ta način pokazala tudi drugačen, bolj prijazen obraz teka, ki ga sicer srednješolci največkrat zaradi negativne izkušnje iz osnovne šole ne obožujejo. Zdelo se mi je pomembno, da dijaki tako velike gimnazije poleg kulturnega spoznajo tudi športni utrip Ljubljane in z njim zaživijo. Predstavila sem jim pomen Ljubljanskega maratona za naše »najlepše« mesto, njegove prebivalce in vso Slovenijo. Med drugim taka prireditev spodbuja k rednemu gibanju in zdravemu življenjskemu slogu, pripomore k razvoju športnega turizma in pomeni obogatitev življenja v prestolnici. Ponosni moramo biti nanjo in se vsi na nek način vključiti. Predvsem pri dekletih je bilo potrebno spremeniti mišljenje (predstavo), da je tek rezerviran le za hitre. Prepričala sem jih, da sodeluje lahko kdorkoli, rezultat ni pomemben, zmagovalec je vsak, ki po svojih najboljših močeh pride do cilja. Že naslednje leto se mi je na 3. Ljubljanskem maratonu pridružilo 15 dijakov, ki so se udeležili takrat 4,2 km dolgega srednješolskega teka. Sama sem se podala na 21-kilometrsko razdaljo. In potem nas je bilo vsako leto več. Leta 2000 smo se v okviru stote obletnice Gimnazije Poljane pod geslom 100 poljancev na Ljubljanski maraton udeležili 5. Ljubljanskega maratona; 30 dijakov je teklo, več kot 70 pa je pomagalo glavnemu organizatorju Timingu pri organizaciji. Od takrat naprej smo že 23 let zapored nepogrešljivi del te največje športno rekreativne tekaške prireditve pri nas. V tem času je Ljubljanski maraton doživel pravi razcvet in se uvršča med osem najbolje ocenjenih evropskih maratonov. Ponosni smo , da smo k temu uspehu majhen delček prispevali tudi mi.

Leta 2001 sem se zaposlila kot laborantka za biologijo na Gimnaziji Poljane, kjer sem nekoč tudi sama gulila klopi. Med delovnimi nalogami je bilo tudi organiziranje šolske krvodajalske akcije. To me je zelo razveselilo, saj sem že dlje časa razmišljala o tem, da bi darovala kri, enako, kot je to počela moja mama vse svoje življenje. Kmalu sem ugotovila, da podobno razmišljajo mnogi dijaki, a ne vedo, na kakšen način se tega lotiti. Seveda jih je bilo tudi malo strah. Tako se je zame pred 23 leti začelo vsakoletno ozaveščanje in informiranje poljancev o prostovoljnem krvodajalstvu. Po uvodnem predavanju, razbijanju predsodkov in strahov se je v povprečju zmeraj zbralo za en razred polnoletnih dijakinj in dijakov. Skupaj smo se odpravili na Zavod za transfuzijsko medicino, ki je blizu šole. In tako je že več kot 20 let. V veliko pomoč mi je bilo sodelovanje z Rdečim križem Slovenije, ki je tudi sicer glavni organizator in promotor. Krvodajalstvo je prostovoljno dejanje, ki ima globok in trajen vpliv na življenja mnogih. Vsaka kapljica krvi, ki jo darujemo, ima potencial rešiti življenje. Ne gre samo za darovanje krvi, temveč tudi za darovanje upanja, solidarnosti in skrbi za druge. Gre za oblikovanje trajnih vrednot, ki lahko spreminjajo našo skupnost. S prostovoljnim sodelovanjem v tej akciji se učimo, kako lahko z majhnimi dejanji ustvarimo veliko razliko v življenju drugih, poudarjamo pomen skupnosti, sočutja in solidarnosti.  Krvodajalstvo je tudi priložnost, da se naučimo, kako postati odgovorni državljani, ki prispevajo k boljšemu svetu. Več kot 20 let kontinuiranih krvodajalskih akcij na Gimnaziji Poljane predstavlja dediščino prostovoljstva in delovanja za skupno dobro. To je tudi priložnost, da se zahvalimo vsem dijakom, učiteljem in podpornikom, ki so skozi leta prispevali k uspehu te akcije, da je postala močna in pomembna za skupnost naše šole. Besedilo in fotografije: Urška Čimžar, laborantka za biologijo    

Pogled v preteklost - razmislek za danes - opomnik za prihodnost S temi besedami, ki lepo združijo vse časovne perspektive in potrkajo na srca ljudi ter obudijo spomine, se lepo zlijejo besede mladega, a pokončnega mladeniča čistega srca, polnega hrepenenja in upornega duha, Karla Destovnika – Kajuha: “Zakaj ne nosite v dlaneh svojih src, ljudje? Zakaj vam niso vpisane v očeh vaše misli in želje? Kajti prav v teh dneh, ko je vsaka slutnja greh, ko si vsak želi uteh in skriva vsak po svojih se poteh, prav v teh, prav v teh usodnih dneh bi morali nositi vsi srca v dlaneh ... In takrat bi se zavedeli, kaj naš up velja, kaj velja naš težki boj, da ni malo naših, da nas je nebroj!”    S temi mislimi se je pričela ena od komemoracij pred Gimnazijo Poljane, konkretneje ob spomeniku 24 talcev na Ulici talcev. Sodelovanje Gimnazije Poljane, Mestne občine Ljubljana, Zveze borcev Slovenije, Združenja borcev za vrednote NOB Ljubljana Center, Krajevne organizacije 24 talcev, Pihalnega orkestra Slovenske policije, Častne straže Slovenske vojske, praporščakov Združenja borcev,  Partizanskega pevskega zbora ter delegacij posameznih političnih strank torej sega v leto 1998, natančneje v dan 13. oktobra 1998.  Lahkotno sem sprejela nalogo, da organiziram recital dijakov Gimnazije Poljane, da poskrbim za vodenje celotne prireditve, za vezni tekst med samim spominskim obeležjem. Ko pa sem izvedela, da se bodo dogodka udeležili tudi najvišji predstavniki države in državnega zbora, nekdanji borci, sorodniki talcev, tisti, ki jim je čas narodnoosvobodilnega boja spoštovanja vreden, sem spoznala, da »stopam v ogromne čevlje, ki mi bodo mogoče preveliki«.  Ampak ne. Nisem se vdala. Še bolj zavzeto sem se lotila dela, izbirala pesmi, besedila, s katerimi se bodo lahko povezali naključni in manj naključni obiskovalci prireditve, dijake pripravljala na samozavesten in doživeto izpeljan nastop, se soočala z državnim protokolom prihoda predsednikov Republike Slovenije, ljubljanskih županov, opazovala strumni korak pripadnikov Slovenske vojske, poslušala močne moške  glasove, ki so ponosno peli partizanske pesmi, opazovala lica in oči vseh, ki se jim je korak ustavil pred šolo, da bi hiteče misli za trenutek umirili in se spomnili tistih, ki so žrtvovali svoja življenja za našo mirno prihodnost. Bilo je vredno. Seči v roke naključnim poslušalcem, ki so bili vidno ganjeni ob naših recitalih, ljudem na vidnih političnih funkcijah (g. Milan Kučan, g. Janez Drnovšek, g. Danilo Türk, ga. Vita Potočnik, g. Zoran Janković, g. Marko Potrč, g. Matjaž Kmecl) in seveda vsem sodelujočim na tej prireditvi, ki jih je bilo skozi vsa ta leta res veliko; samo dijakov naše gimnazije je bilo več kot 100. Prav ponosna sem na to, da še vedno obstajajo mladi ljudje, ki jim je vredno deliti svoje misli in svoj čas z vsemi, ki na ta dan pristopijo k spomeniku in se prepustijo duhu zgodovine, ki nam je omogočila, da danes svobodno izražamo svoje misli, da živimo prijetno, predvsem pa svobodno življenje.   Če sem začela svoje razmišljanje z besedami mladega Karla Destovnika – Kajuha, pa bom končala s citati nekaterih dijakov, ki so sodelovali na komemoraciji:       Zapisala: Mateja Pandel, prof.  

Zapis po več ekskurzijah za dijake, zlasti po izkušnji iz časa karantene Spet me ob sončnem vzhodu, v februarju je to še v trdi temi, zbudi tuljenje posnetih glasovnih vabil mujezinov na prvo jutranjo molitev v hrame islama (vere). Pa bi po eni strani raje spal še malo dlje v svoji domači postelji, po drugi strani pa komaj čakam na vsa doživetja na Sultanahmetu, čeprav se zbujam tu že vsaj desetič. A dan tu ni nikoli enak prejšnjemu … Vseeno malo poležim, kasneje bo zajtrk bolje teknil. Predvsem pa še malo kasneje prava turška kava (kahva), ki si jo privoščim s sveže stisnjenim pomarančnim sokom ob prvem odmoru v potepanju po Istanbulu.            

Eden iz vrste zanimivih poljancev je dr. Jurij Sablić, fizik, ki trenutno raziskuje v Švici. O njegovi poklicni izbiri, karierni poti, hobijih in spominih na Gimnazijo Poljane smo se z njim pogovarjali dijaki Ana Babnik, Timon Lindtner, Bor Mistral, Tjaša Hafner in Kora Hvala.  Jurij Sablić je luciden sogovornik, ki zna zapletene teme, s katerimi se vsakodnevno ukvarja, pojasniti razumljivo in vabljivo. Pogovor je bil sproščen preplet strokovnih vprašanj in poljanskih anekdot – kakršni so navadno klepeti med poljanci. Ob takih stikih se zavemo, da vse z izkušnjo Poljan povezuje nekaj neotipljivega.

Začetek: S smučarskimi enodnevnimi izleti ob sobotah smo začeli leta 1999 na avstrijskem smučišču Gerlitzen. Leta 2003 pa smo enodnevne izlete zamenjali dvodnevnimi smučarskimi tabori na avstrijskem smučišču Katschberg.

Gimnazija Poljane ima že dolgoletno prakso z organizacijo mednarodnih izmenjav. Z mednarodnimi izmenjavami sledimo viziji Gimnazije Poljane (»Prek Poljan z roko v roki od razumevanja do ustvarjanja sveta okoli sebe in sveta v sebi.«), saj z njimi uresničujemo sodelovanje na razredni in mednarodni ravni. Življenje v razredu, šoli, Sloveniji in v Evropi želimo razumeti bolj poglobljeno in zato je bivanje dijakov pri družinah za nas ključnega pomena.            

Čeprav matematika pri dijakih ni posebno priljubljen predmet, se tu in tam med njimi najdejo tudi taki, ki jih zanima več kot ponuja učni načrt.  To so dijaki, ki prepoznajo lepoto in razsežnosti te veje znanosti, ki je, že na kakšen način, prisotna na marsikaterem, tudi družboslovnem področju.  Tisti dijaki, ki zmorejo dovolj poguma, so dovolj samozavestni in za začetek tudi dovolj teoretično podkovani in jih matematika veseli, se odločijo za izdelavo raziskovalne naloge. Včasih je dovolj le spodbuda mentorja, da vzbudi željo po izdelavi takšne naloge. Sama izdelava običajno traja približno eno leto.  Mentorji spremljamo, kako iz nerodnih osnutkov, na roke zapisanih strani, brez ravnila narisanih skicah, s pomanjkljivimi dokazi nastaja mojstrovina: raziskovalna naloga iz matematike. Andreja Hočevar, prof. matematike

Sem učiteljica latinščine na Gimnaziji Poljane. Starši in bodoči dijaki me velikokrat sprašujejo: »V čem se klasični program  loči od splošnega?« Ve se, da je nekdaj klasična gimnazija slovela po težki latinščini in grščini; da je bila to usmeritev, ki se je je držal pridih odličnosti; da so mnogi slovenski intelektualci izhajali iz tega programa in se vedno v spominih na svojo akademsko pot vračali prav k temu programu kot izhodišču in temelju svojih akademskih dosežkov. Ampak: »Kakšen je ta program danes, ali je še za današnji čas? Zakaj naj bi ga dijak izbral?«

Gledališče je organski del človeškega življenja. Igri smo namreč priča v vsakdanji komunikaciji, saj so predstave del našega vsakdana in naših ceremonij.  Zato ni čudno, da se zanj odpira prostor tudi v šolski praksi. Toda ne le kot igra v razredu in med poukom, pač pa kot načrtno razvijanje dramske dejavnosti, ki se realizira v predstavi. Táko gledališče ima simbolično vrednost, saj v svoje zrcalo ujame svet takó, da ga bodisi preslika bodisi poveča ali popači, osmeši, banalizira, sesuje in sestavi na novo.   Vse, kar se zgodi na odru, se zgodi zaradi nečesa drugega. V to drugo lahko pokukajo domišljija, intuicija ali misel. Razlika med tem, kar gledamo, in tem, kar nam gledano sporoča, je ustvarjalni akt, ki ga gledalci sooblikujemo z igralci. Tovrstna skustva pa nas odpirajo v nezaključen proces, ki nam pomaga spoznavati sebe in svet.  Če se igri prepustimo, navadno vstopamo v uganko. Včasih jo zmoremo skoraj razrešiti, včasih rešitev samo zaslutimo. Skrivnostnost in nedorečenost igre je njen poklon umetnosti, ki mora zastavljati vprašanja, na katera ni nujno vedno odgovoriti.  In če dijaški oder zmore nagovoriti občinstvo, gledališče potrdi tisto komunikativno moč in živo prisotnost, ki je ne more posredovati noben drug medij. Zato je sleherna predstava enkratni ter neponovljivi dialog. V njem je pretres in pomiritev hkrati. Je potrditev in dogovor. Je klic po Dobrem.  Na Gimnaziji Poljane ne mine leto, da se takšen dialog ne bi zgodil, ker snujemo z veseljem in predano. Širimo polje ustvarjalnosti ter ga prenašamo iz roda v rod.