Poljanske zgodbe

Bi tudi vi rekli, da je biologija eden tistih predmetov, ki jih pač prezvečiš in se snov naučiš na pamet? Sama sem v prvem letniku Gimnazije Poljane imela enak pristop, zvezek je bilo preprosto treba vzeti v roke in dešifrirati, kar mi je uspelo zapisati pri urah profesorice Erike Jarić. Precej pozno sem prepoznala, koliko znanja nudi in koliko truda vloži v svoje poučevanje. Je ena redkih profesoric, ki ne odpredava zgolj z namenom, da ura mine, temveč je povedano res želela vtisniti v nas. In ta pogosto prezrt tip mentorstva je, vsaj z moje strani, precej občuten. Ure so bile maksimalno izkoriščene, tako da so spraševanja komaj našla svoje mesto med glavnimi odmori. Omenila bi tudi, da nam je gospa Erika Jarić omogočila dostop do gradiva, ki ga je sestavila sama in ga tudi redno posodabljala – govorimo o dvesto in več drsničnih powerpointih na poglavje. Umišljeno je imela celo svoj sistem učenja, kjer bi si snov naslednje ure kot domačo nalogo pogledali v naprej, da bi na uro prišli pripravljeni in posledično od nje odnesli več. Sprva se mi je to zdelo zamudno, postopoma pa sem spoznala, kakšne so prednosti takega sistema. Na fakulteti sem izvedela, da je ta visoko obrestujoč sistem učenja bil uradno prvič uveden na Univerzi Harvard – verjetno je nekaj na tem. Biologija pred srednjo šolo torej še ni imela posebnega mesta v mojem srcu. Tega si je prislužila kot posledica učinkovitega predajanja znanja. In ko ti enkrat nekaj gre, ni razloga zakaj te zadeve ne bi vzljubil. Profesorica Erika Jarić me je tudi spodbudila, naj se preizkusim na tekmovanju iz biologije v tretjem letniku. Uvrstila sem se na državno raven, kjer sem bila na svoje presenečenje druga v generaciji. Tisto leto na izboru za Mednarodno biološko olimpijado (v nadaljevanju IBO) nisem bila dovolj uspešna, zato sem zgodbo ponovila leto kasneje. Poleg mene se je IBO lani udeležila še ena poljanka, Nika Bizilj, s katero sva se obe vpisali na Medicinsko fakulteto v Ljubljani. Kar sem opazila, da se pri nama z Niko sklada (v učnem smislu), je, da se obe raje učiva iz svojih zapiskov, izpostavljam zato, da morda koga spodbudim k oblikovanju zapiskov med urami, saj se s tem lahko izogne razpotegnjenim razlagam v učbenikih. Pred vsemi biološkimi ekspedicijami Nike sploh nisem poznala, zdaj pa imam prijateljico na fakulteti, za katero sem prepričana, da bo izvrstna zdravnica. Niko je vse do četrtega letnika poučevala profesorica Jana Škrlep, nato pa je vajeti maturitetne biologije prevzela profesorica Maruša Sotler Wedam, s katero je Nika še zmeraj v stiku in naju je na ta način tudi prepričala v oblikovanje tega prispevka. Lansko leto je dobila svojo prvo maturitetno skupino in človek bi glede na rezultate njenih učencev, sploh Nike, rekel, da se njen priljuden in topel odnos do predmeta obnese. IBO nama je bila z Niko obema odlična iztočnica za študij, hkrati pa edinstveno potovanje, kjer sva spoznali perspektivne intelektualce z vsega sveta. Nika v spodnjem besedilu povzema dogajanje na olimpijadi. Kaja Ciber   Mednarodna biološka olimpijada je bila ena najboljših in hkrati najpomembnejših izkušenj v mojem življenju. Zaznamoval jo je pravi vrtinec čustev, od vznemirjenja, živčnosti in na koncu neizmernega veselja, ko sem osvojila medaljo. Zelo sem se veselila že samega potovanja na Filipine, saj do tedaj še nisem potovala izven Evrope. Nikoli si nisem predstavljala, da bo moje prvo potovanje izven Evrope na drugo stran sveta, kaj šele, da bo namen tega potovanja udeležba na tako rekoč najpomembnejšem tekmovanju iz biologije na svetu. Hitro sem ugotovila, da so Filipini zelo različni od držav, ki sem jih do tedaj že obiskala. Prvi vtis, ki sem ga doživela takoj, ko sem stopila z letališča, je bil dež in vlaga, kot je še nikoli nisem občutila in na katero se tudi po enem tednu nisem navadila. Prav tako me je presenetilo samo glavno mesto Manilla, ki je prava mešanica azijskih vplivov, kjer se izmenjujejo ogromne razsvetljene stolpnice in stavbe v razpadajočem stanju. Čeprav smo večino tedna preživeli na kampusu tamkajšnje univerze Ateneo, smo nekaj trenutkov dobili tudi za raziskovanje mesta, poskušanje ulične hrane in obisk nekaterih znamenitosti. Že na letališču nas je sprejela naša vodička Adrienne, študentka na univerzi, ki nas je vzela pod okrilje, nam pomagala skozi celoten teden in nas spodbujala.  Občutek, da se olimpijada zares začenja, sem dobila v nedeljo, ko smo se vselili na kampus, kjer smo bivali celoten teden. Še isto popoldne se nas je večina tekmovalcev zbrala v prostoru za druženje, kjer smo se spoznavali in se pogovarjali. Presenetilo me je vzdušje, ki ni bilo prav nič tekmovalno. Prav res smo se skozi celotni teden le spodbujali in na zaključni podelitvi medalj navdušeno ploskali ob dosežkih čisto vseh udeležencev, ne samo tistih iz svoje države. Vzdušje so dobro povzele besede, ki nam jih je v uvodnem nagovoru na uvodni prireditvi v nedeljo zvečer namenila predsednica olimpijade. Poudarila je, da smo tekmovalci kot velika družina, ki se ne pozna dobro, vendar čuti skupno pripadnost. In prav zares sem celoten teden imela občutek, da me obdajajo ljudje, ki so mi zelo podobni in s katerimi imam veliko skupnega, saj je v nas vseh prevevala velika ljubezen do biologije in učenja nasploh. Po uvodni prireditvi so se začeli tekmovalni dnevi, ki so bili eni izmed najbolj napornih in stresnih dni v mojem življenju. Že v ponedeljek smo morali oddati vse elektronske naprave, s čimer se je začel nekakšen »digitalni detoks«, ki je trajal vse do četrtka, ko smo naprave dobili nazaj. Zelo zanimivo je bilo znova uporabljati fotoaparate ter se zanašati na analogne ure, torej se nekako vrniti v preteklost in se odmakniti od elektronike, ki danes predstavlja pomemben del našega vsakdana. Toda moje misli so bile pri tekmovanju, ki je potekalo v torek in četrtek. V torek nas je čakal praktični test, sestavljen iz 4 različnih delov, pri čemer je vsak trajal uro in pol. Temu je v četrtek sledil teoretičen preizkus, ki je bil sestavljen iz 2 delov in sta vsak trajala 3 ure. Že v torek smo spoznali pojem "filipinski čas", saj so se že navsezgodaj zjutraj začele zamude. Zaradi ogromne količine dežja in poplav v delih Manille, je prišlo do težav pri dostavi natisnjenih pol, zato so jih morali ponovno natisniti na kampusu. Prvi praktični del se je tako, namesto zjutraj, začel zgodaj popoldne, zadnji del pa se je končal okoli polnoči. Opravljanje praktičnih preizkušenj tako pozno je bil vsekakor velik izziv in še dolgo se bom spomnila, kako sem ob enajstih zvečer morala opraviti sekcijo ribe in se poskušala kljub pozni uri še zadnjič zbrati. Četrtkov del tekmovanja je na srečo potekal z veliko manj zamudami in tekmovalni del je bil za nami. V petek in soboto smo se lahko sprostili, saj smo se odpravili na ekskurzijo na plažo ter raziskovali mesto Manilla, njegovo zgodovino in kulturo.  V soboto zvečer pa je bil čas za trenutek, na katerega smo vsi tekmovalci nestrpno čakali, zaključna podelitev medalj. Po praktičnem delu sem imela zelo slab občutek, zato nisem pričakovala, da bom osvojila bronasto medaljo. Trenutek, ko je voditeljica prireditve prebrala moje ime, si bom zapomnila za vse življenje in še vedno se spomnim neverjetnih občutkov, ki so me prevevali, od veselje, šoka in ogromnega ponosa, da sem osvojila medaljo ne le zase, temveč tudi za našo državo. S tem se je olimpijada tudi zaključila in sledil je le še odhod domov, ki sem se ga kar veselila, saj sem bila zelo utrujena. Kljub temu je bilo slovo od neverjetnih ljudi in novih prijateljev, ki sem jih spoznala, zelo težko. Izmenjali smo si kontakte, v želji, da se v prihodnosti morda spet srečamo. Nikoli ne bom pozabila novih prijateljev, ki prihajajo iz vseh delov sveta, od Latvije, Ukrajine, Južnoafriške republike in Avstralije, ter so moj teden na Filipinih zelo polepšali. Največja prijateljstva pa so se stkala med nami, štirimi Slovenci, ki smo skupaj prestali izbor za olimpijado, v začetku julija hodili na naporne priprave in nato odpotovali tako daleč od doma. S Kajo, Vidom in Miho sem doživela vse vzpone in padce olimpijade ter dobro raziskala ulice Manille.  Skupaj smo preživeli večere pred tekmovalnimi dnevi, se vse dni spodbujali in si ob svojih uspehih močno ploskali ter objemali. Predvsem sem se povezala s Kajo, ki sem jo prej poznala le iz poljanskih hodnikov, sedaj pa je moja dobra prijateljica, s katero se redno srečujeva v predavalnicah Medicinske fakultete. Mednarodna biološka olimpijada ni samo tekmovanje, temveč je celovita izkušnja, ki ti omogoči raziskovanje sveta, spoznavanje novih sovrstnikov in seveda ogromno znanja biologije. Kljub ogromni količini časa, ki sem ga vložila v učenje, in stresu, ki spremlja tako pomembno tekmovanje, bi svojo izkušnjo z veseljem ponovila. Nika Bizilj    

Februarska ekskurzija v Istanbul je bila zame še zadnji oddih pred spomladansko maturo in zadnja ekskurzija pred slovesom od Poljan. Zaznamovala bo moja zadnja gimnazijska leta, saj so me turška kultura, navade, hiter tempo življenja in prijaznost Turkov povsem očarali.  Moj prvi spomin na velemesto bo gotovo stari bazar. Nobena naša tržnica ali Čopova ulica se ne more primerjati z njim. Večkrat smo se sprehodili po ozkih uličicah, ki jim ni bilo videti konca. Na vsakem ovinku se je prikazalo še več barvitih trgovinic z živahnimi trgovci. Radovedno smo se sprehajali mimo svetlečega nakita, barvitih lončenih izdelkov, šalov, oblek, spominkov, zelišč in dobre hrane.  Na bazarju velja rek »kdo bo koga« ali pa »tisti, ki se bolje znajde, zmaga«. Nekateri so tako vsako stvar plačali in lahko tudi preplačali, drugi, bolj iznajdljivi ali pogumni, pa so pri vsaki trgovinici poskusili nekaj sladkih baklav, se tako zastonj najedli in to počeli toliko časa, dokler jih niso vrgli ven. 

Leta 2001 sem se zaposlila kot laborantka za biologijo na Gimnaziji Poljane, kjer sem nekoč tudi sama gulila klopi. Med delovnimi nalogami je bilo tudi organiziranje šolske krvodajalske akcije. To me je zelo razveselilo, saj sem že dlje časa razmišljala o tem, da bi darovala kri, enako, kot je to počela moja mama vse svoje življenje. Kmalu sem ugotovila, da podobno razmišljajo mnogi dijaki, a ne vedo, na kakšen način se tega lotiti. Seveda jih je bilo tudi malo strah. Tako se je zame pred 23 leti začelo vsakoletno ozaveščanje in informiranje poljancev o prostovoljnem krvodajalstvu. Po uvodnem predavanju, razbijanju predsodkov in strahov se je v povprečju zmeraj zbralo za en razred polnoletnih dijakinj in dijakov. Skupaj smo se odpravili na Zavod za transfuzijsko medicino, ki je blizu šole. In tako je že več kot 20 let. V veliko pomoč mi je bilo sodelovanje z Rdečim križem Slovenije, ki je tudi sicer glavni organizator in promotor. Krvodajalstvo je prostovoljno dejanje, ki ima globok in trajen vpliv na življenja mnogih. Vsaka kapljica krvi, ki jo darujemo, ima potencial rešiti življenje. Ne gre samo za darovanje krvi, temveč tudi za darovanje upanja, solidarnosti in skrbi za druge. Gre za oblikovanje trajnih vrednot, ki lahko spreminjajo našo skupnost. S prostovoljnim sodelovanjem v tej akciji se učimo, kako lahko z majhnimi dejanji ustvarimo veliko razliko v življenju drugih, poudarjamo pomen skupnosti, sočutja in solidarnosti.  Krvodajalstvo je tudi priložnost, da se naučimo, kako postati odgovorni državljani, ki prispevajo k boljšemu svetu. Več kot 20 let kontinuiranih krvodajalskih akcij na Gimnaziji Poljane predstavlja dediščino prostovoljstva in delovanja za skupno dobro. To je tudi priložnost, da se zahvalimo vsem dijakom, učiteljem in podpornikom, ki so skozi leta prispevali k uspehu te akcije, da je postala močna in pomembna za skupnost naše šole. Besedilo in fotografije: Urška Čimžar, laborantka za biologijo    

Za nami je 27. Ljubljanski maraton. Prav letos je naša šola v vseh 25 letih organiziranega sodelovanja doslej presegla vse rekorde. Udeležilo se ga je največje število naših dijakinj in dijakov, naša Gimnazija Poljane pa je imela tudi najštevilčnejšo ekipo med vsemi srednjimi in tudi osnovnimi šolami v Ljubljani in je zato prejela posebno nagrado, ki so jo letos organizatorji podelili prvič. Ob pisanju poročila mi je spomin odtaval daleč nazaj, ko se je poljanska tekaška zgodba pravzaprav začela porajati. LJUBLJANSKI MARATON Tekaški zanesenjaki v Sloveniji smo že dolgo sanjali o veliki tekaški prireditvi v Ljubljani po vzoru že uveljavljenih maratonov v mnogih evropskih prestolnicah, ki smo jih nekateri že odtekli . Prvi Ljubljanski maraton se je zgodil oktobra 1996 in je bil tudi edini, ki se ga nisem mogla udeležiti; dva meseca prej sem namreč postala mama. Že naslednje leto sem se s svojo Ano v tekaškem vozičku podala na 10-kilometrsko razdaljo in prireditev me je očarala. Začela sem razmišljati, kako bi vse to približala našim dijakom in jim na ta način pokazala tudi drugačen, bolj prijazen obraz teka, ki ga sicer srednješolci največkrat zaradi negativne izkušnje iz osnovne šole ne obožujejo. Zdelo se mi je pomembno, da dijaki tako velike gimnazije poleg kulturnega spoznajo tudi športni utrip Ljubljane in z njim zaživijo. Predstavila sem jim pomen Ljubljanskega maratona za naše »najlepše« mesto, njegove prebivalce in vso Slovenijo. Med drugim taka prireditev spodbuja k rednemu gibanju in zdravemu življenjskemu slogu, pripomore k razvoju športnega turizma in pomeni obogatitev življenja v prestolnici. Ponosni moramo biti nanjo in se vsi na nek način vključiti. Predvsem pri dekletih je bilo potrebno spremeniti mišljenje (predstavo), da je tek rezerviran le za hitre. Prepričala sem jih, da sodeluje lahko kdorkoli, rezultat ni pomemben, zmagovalec je vsak, ki po svojih najboljših močeh pride do cilja. Že naslednje leto se mi je na 3. Ljubljanskem maratonu pridružilo 15 dijakov, ki so se udeležili takrat 4,2 km dolgega srednješolskega teka. Sama sem se podala na 21-kilometrsko razdaljo. In potem nas je bilo vsako leto več. Leta 2000 smo se v okviru stote obletnice Gimnazije Poljane pod geslom 100 poljancev na Ljubljanski maraton udeležili 5. Ljubljanskega maratona; 30 dijakov je teklo, več kot 70 pa je pomagalo glavnemu organizatorju Timingu pri organizaciji. Od takrat naprej smo že 23 let zapored nepogrešljivi del te največje športno rekreativne tekaške prireditve pri nas. V tem času je Ljubljanski maraton doživel pravi razcvet in se uvršča med osem najbolje ocenjenih evropskih maratonov. Ponosni smo , da smo k temu uspehu majhen delček prispevali tudi mi.

Pogled v preteklost - razmislek za danes - opomnik za prihodnost S temi besedami, ki lepo združijo vse časovne perspektive in potrkajo na srca ljudi ter obudijo spomine, se lepo zlijejo besede mladega, a pokončnega mladeniča čistega srca, polnega hrepenenja in upornega duha, Karla Destovnika – Kajuha: “Zakaj ne nosite v dlaneh svojih src, ljudje? Zakaj vam niso vpisane v očeh vaše misli in želje? Kajti prav v teh dneh, ko je vsaka slutnja greh, ko si vsak želi uteh in skriva vsak po svojih se poteh, prav v teh, prav v teh usodnih dneh bi morali nositi vsi srca v dlaneh ... In takrat bi se zavedeli, kaj naš up velja, kaj velja naš težki boj, da ni malo naših, da nas je nebroj!”    S temi mislimi se je pričela ena od komemoracij pred Gimnazijo Poljane, konkretneje ob spomeniku 24 talcev na Ulici talcev. Sodelovanje Gimnazije Poljane, Mestne občine Ljubljana, Zveze borcev Slovenije, Združenja borcev za vrednote NOB Ljubljana Center, Krajevne organizacije 24 talcev, Pihalnega orkestra Slovenske policije, Častne straže Slovenske vojske, praporščakov Združenja borcev,  Partizanskega pevskega zbora ter delegacij posameznih političnih strank torej sega v leto 1998, natančneje v dan 13. oktobra 1998.  Lahkotno sem sprejela nalogo, da organiziram recital dijakov Gimnazije Poljane, da poskrbim za vodenje celotne prireditve, za vezni tekst med samim spominskim obeležjem. Ko pa sem izvedela, da se bodo dogodka udeležili tudi najvišji predstavniki države in državnega zbora, nekdanji borci, sorodniki talcev, tisti, ki jim je čas narodnoosvobodilnega boja spoštovanja vreden, sem spoznala, da »stopam v ogromne čevlje, ki mi bodo mogoče preveliki«.  Ampak ne. Nisem se vdala. Še bolj zavzeto sem se lotila dela, izbirala pesmi, besedila, s katerimi se bodo lahko povezali naključni in manj naključni obiskovalci prireditve, dijake pripravljala na samozavesten in doživeto izpeljan nastop, se soočala z državnim protokolom prihoda predsednikov Republike Slovenije, ljubljanskih županov, opazovala strumni korak pripadnikov Slovenske vojske, poslušala močne moške  glasove, ki so ponosno peli partizanske pesmi, opazovala lica in oči vseh, ki se jim je korak ustavil pred šolo, da bi hiteče misli za trenutek umirili in se spomnili tistih, ki so žrtvovali svoja življenja za našo mirno prihodnost. Bilo je vredno. Seči v roke naključnim poslušalcem, ki so bili vidno ganjeni ob naših recitalih, ljudem na vidnih političnih funkcijah (g. Milan Kučan, g. Janez Drnovšek, g. Danilo Türk, ga. Vita Potočnik, g. Zoran Janković, g. Marko Potrč, g. Matjaž Kmecl) in seveda vsem sodelujočim na tej prireditvi, ki jih je bilo skozi vsa ta leta res veliko; samo dijakov naše gimnazije je bilo več kot 100. Prav ponosna sem na to, da še vedno obstajajo mladi ljudje, ki jim je vredno deliti svoje misli in svoj čas z vsemi, ki na ta dan pristopijo k spomeniku in se prepustijo duhu zgodovine, ki nam je omogočila, da danes svobodno izražamo svoje misli, da živimo prijetno, predvsem pa svobodno življenje.   Če sem začela svoje razmišljanje z besedami mladega Karla Destovnika – Kajuha, pa bom končala s citati nekaterih dijakov, ki so sodelovali na komemoraciji:       Zapisala: Mateja Pandel, prof.  

Zapis po več ekskurzijah za dijake, zlasti po izkušnji iz časa karantene Spet me ob sončnem vzhodu, v februarju je to še v trdi temi, zbudi tuljenje posnetih glasovnih vabil mujezinov na prvo jutranjo molitev v hrame islama (vere). Pa bi po eni strani raje spal še malo dlje v svoji domači postelji, po drugi strani pa komaj čakam na vsa doživetja na Sultanahmetu, čeprav se zbujam tu že vsaj desetič. A dan tu ni nikoli enak prejšnjemu … Vseeno malo poležim, kasneje bo zajtrk bolje teknil. Predvsem pa še malo kasneje prava turška kava (kahva), ki si jo privoščim s sveže stisnjenim pomarančnim sokom ob prvem odmoru v potepanju po Istanbulu.            

Eden iz vrste zanimivih poljancev je dr. Jurij Sablić, fizik, ki trenutno raziskuje v Švici. O njegovi poklicni izbiri, karierni poti, hobijih in spominih na Gimnazijo Poljane smo se z njim pogovarjali dijaki Ana Babnik, Timon Lindtner, Bor Mistral, Tjaša Hafner in Kora Hvala.  Jurij Sablić je luciden sogovornik, ki zna zapletene teme, s katerimi se vsakodnevno ukvarja, pojasniti razumljivo in vabljivo. Pogovor je bil sproščen preplet strokovnih vprašanj in poljanskih anekdot – kakršni so navadno klepeti med poljanci. Ob takih stikih se zavemo, da vse z izkušnjo Poljan povezuje nekaj neotipljivega.

Začetek: S smučarskimi enodnevnimi izleti ob sobotah smo začeli leta 1999 na avstrijskem smučišču Gerlitzen. Leta 2003 pa smo enodnevne izlete zamenjali dvodnevnimi smučarskimi tabori na avstrijskem smučišču Katschberg.

Gimnazija Poljane ima že dolgoletno prakso z organizacijo mednarodnih izmenjav. Z mednarodnimi izmenjavami sledimo viziji Gimnazije Poljane (»Prek Poljan z roko v roki od razumevanja do ustvarjanja sveta okoli sebe in sveta v sebi.«), saj z njimi uresničujemo sodelovanje na razredni in mednarodni ravni. Življenje v razredu, šoli, Sloveniji in v Evropi želimo razumeti bolj poglobljeno in zato je bivanje dijakov pri družinah za nas ključnega pomena.            

Čeprav matematika pri dijakih ni posebno priljubljen predmet, se tu in tam med njimi najdejo tudi taki, ki jih zanima več kot ponuja učni načrt.  To so dijaki, ki prepoznajo lepoto in razsežnosti te veje znanosti, ki je, že na kakšen način, prisotna na marsikaterem, tudi družboslovnem področju.  Tisti dijaki, ki zmorejo dovolj poguma, so dovolj samozavestni in za začetek tudi dovolj teoretično podkovani in jih matematika veseli, se odločijo za izdelavo raziskovalne naloge. Včasih je dovolj le spodbuda mentorja, da vzbudi željo po izdelavi takšne naloge. Sama izdelava običajno traja približno eno leto.  Mentorji spremljamo, kako iz nerodnih osnutkov, na roke zapisanih strani, brez ravnila narisanih skicah, s pomanjkljivimi dokazi nastaja mojstrovina: raziskovalna naloga iz matematike. Andreja Hočevar, prof. matematike