Poljanske zgodbe

Gimnazija Poljane ima že dolgoletno prakso z organizacijo mednarodnih izmenjav. Z mednarodnimi izmenjavami sledimo viziji Gimnazije Poljane (»Prek Poljan z roko v roki od razumevanja do ustvarjanja sveta okoli sebe in sveta v sebi.«), saj z njimi uresničujemo sodelovanje na razredni in mednarodni ravni. Življenje v razredu, šoli, Sloveniji in v Evropi želimo razumeti bolj poglobljeno in zato je bivanje dijakov pri družinah za nas ključnega pomena.            

Zapis po več ekskurzijah za dijake, zlasti po izkušnji iz časa karantene Spet me ob sončnem vzhodu, v februarju je to še v trdi temi, zbudi tuljenje posnetih glasovnih vabil mujezinov na prvo jutranjo molitev v hrame islama (vere). Pa bi po eni strani raje spal še malo dlje v svoji domači postelji, po drugi strani pa komaj čakam na vsa doživetja na Sultanahmetu, čeprav se zbujam tu že vsaj desetič. A dan tu ni nikoli enak prejšnjemu … Vseeno malo poležim, kasneje bo zajtrk bolje teknil. Predvsem pa še malo kasneje prava turška kava (kahva), ki si jo privoščim s sveže stisnjenim pomarančnim sokom ob prvem odmoru v potepanju po Istanbulu.            

Eden iz vrste zanimivih poljancev je dr. Jurij Sablić, fizik, ki trenutno raziskuje v Švici. O njegovi poklicni izbiri, karierni poti, hobijih in spominih na Gimnazijo Poljane smo se z njim pogovarjali dijaki Ana Babnik, Timon Lindtner, Bor Mistral, Tjaša Hafner in Kora Hvala.  Jurij Sablić je luciden sogovornik, ki zna zapletene teme, s katerimi se vsakodnevno ukvarja, pojasniti razumljivo in vabljivo. Pogovor je bil sproščen preplet strokovnih vprašanj in poljanskih anekdot – kakršni so navadno klepeti med poljanci. Ob takih stikih se zavemo, da vse z izkušnjo Poljan povezuje nekaj neotipljivega.

Začetek: S smučarskimi enodnevnimi izleti ob sobotah smo začeli leta 1999 na avstrijskem smučišču Gerlitzen. Leta 2003 pa smo enodnevne izlete zamenjali dvodnevnimi smučarskimi tabori na avstrijskem smučišču Katschberg.

Čeprav matematika pri dijakih ni posebno priljubljen predmet, se tu in tam med njimi najdejo tudi taki, ki jih zanima več kot ponuja učni načrt.  To so dijaki, ki prepoznajo lepoto in razsežnosti te veje znanosti, ki je, že na kakšen način, prisotna na marsikaterem, tudi družboslovnem področju.  Tisti dijaki, ki zmorejo dovolj poguma, so dovolj samozavestni in za začetek tudi dovolj teoretično podkovani in jih matematika veseli, se odločijo za izdelavo raziskovalne naloge. Včasih je dovolj le spodbuda mentorja, da vzbudi željo po izdelavi takšne naloge. Sama izdelava običajno traja približno eno leto.  Mentorji spremljamo, kako iz nerodnih osnutkov, na roke zapisanih strani, brez ravnila narisanih skicah, s pomanjkljivimi dokazi nastaja mojstrovina: raziskovalna naloga iz matematike. Andreja Hočevar, prof. matematike

Sem učiteljica latinščine na Gimnaziji Poljane. Starši in bodoči dijaki me velikokrat sprašujejo: »V čem se klasični program  loči od splošnega?« Ve se, da je nekdaj klasična gimnazija slovela po težki latinščini in grščini; da je bila to usmeritev, ki se je je držal pridih odličnosti; da so mnogi slovenski intelektualci izhajali iz tega programa in se vedno v spominih na svojo akademsko pot vračali prav k temu programu kot izhodišču in temelju svojih akademskih dosežkov. Ampak: »Kakšen je ta program danes, ali je še za današnji čas? Zakaj naj bi ga dijak izbral?«

Gledališče je organski del človeškega življenja. Igri smo namreč priča v vsakdanji komunikaciji, saj so predstave del našega vsakdana in naših ceremonij.  Zato ni čudno, da se zanj odpira prostor tudi v šolski praksi. Toda ne le kot igra v razredu in med poukom, pač pa kot načrtno razvijanje dramske dejavnosti, ki se realizira v predstavi. Táko gledališče ima simbolično vrednost, saj v svoje zrcalo ujame svet takó, da ga bodisi preslika bodisi poveča ali popači, osmeši, banalizira, sesuje in sestavi na novo.   Vse, kar se zgodi na odru, se zgodi zaradi nečesa drugega. V to drugo lahko pokukajo domišljija, intuicija ali misel. Razlika med tem, kar gledamo, in tem, kar nam gledano sporoča, je ustvarjalni akt, ki ga gledalci sooblikujemo z igralci. Tovrstna skustva pa nas odpirajo v nezaključen proces, ki nam pomaga spoznavati sebe in svet.  Če se igri prepustimo, navadno vstopamo v uganko. Včasih jo zmoremo skoraj razrešiti, včasih rešitev samo zaslutimo. Skrivnostnost in nedorečenost igre je njen poklon umetnosti, ki mora zastavljati vprašanja, na katera ni nujno vedno odgovoriti.  In če dijaški oder zmore nagovoriti občinstvo, gledališče potrdi tisto komunikativno moč in živo prisotnost, ki je ne more posredovati noben drug medij. Zato je sleherna predstava enkratni ter neponovljivi dialog. V njem je pretres in pomiritev hkrati. Je potrditev in dogovor. Je klic po Dobrem.  Na Gimnaziji Poljane ne mine leto, da se takšen dialog ne bi zgodil, ker snujemo z veseljem in predano. Širimo polje ustvarjalnosti ter ga prenašamo iz roda v rod. 

Dejavnost: Vivaristika Lokacija: kabinet biologije in učilnica 7 Čas: glavni odmori in ponedeljek 8. uro, pa še kdaj vmes Protagonisti: Nian, Pika , Ava, Jakob, še ena Pika, Lena, Vladlena, bradata agama Tera, pupka Franček in Franček, želva Marko (spol bomo zamolčali), deguja Luca in Nikolaj, ptičji pajek Žabica, ameriški gož Medusssa, ribe takšne in drugačne, med njimi tudi vijolično-rumena tropska ribica Maribor, in najštevilčnejši prebivalci učilnice številka 7: ščurki in mokarji. (Če vprašamo dijake, imena živali niso naključje.)    

Poljanske prvošolke in prvošolci se vsako leto takoj v začetku septembra podajo na spoznavni tabor, katerega glavni namen pove že ime samo: da bi se spoznali in povezali. Letošnji spoznavni je potekal od 5. do 12. septembra 2022 v CŠOD Radenci ob Kolpi. Naši spoznavni tabori imajo dolgo brado. Kolovratili smo že v Gorjah, na Kozjanskem, v Tolminu, zadnji dve leti pa smo bili v Beli krajini.   

Pisalo se je leto 2005. In na Gimnaziji Poljane se je zgodilo prvo izobraževanje učiteljev o digitalni fotografiji.

Ob popravilu kamnitega temelja železne ograje pred Gimnazijo Poljane na Strossmayerjevi ulici 1 leta 2003 so delavci našli šestkrat pedantno prepognjen in v režo med kamnoma, iz katere je že zdavnaj izpadlo vezivo, skrbno zatlačen kos papirja. Ko so ga razvili, se je izkazalo, da je na obeh straneh gosto popisan. Zaradi vtisa o pomembnosti najdbe so papir odnesli v Gimnazijo Poljane, kjer so ga preučili učitelji različnih strokovnih področij. Papir A4-formata je v celoti popisan v slovenskem jeziku z drobno, težko berljivo pisavo z izjemo prvih zapisov v večji in razločni pisavi. Uporaba različnih pisal, različne pisave in različne nepovezane smeri pisave dokazujejo, da je dokument nastajal postopoma, s priložnostnim dopisovanjem na prazna mesta. Kaže, da je kot izročilo zaporedoma prešel iz rok v roke šestih oseb. Večina besedil je zaradi vremenskih vplivov poškodovana in težko čitljiva, nekaj jih je bilo zaradi nestrokovnega razvijanja ob najdbi uničenih. Šestintrideset v celoti prebranih delov ima največkrat obliko kratkih vprašanj in odgovorov ter zapisov misli. Opisujejo značilne scene iz šolskega življenja. V odgovorih vsebinsko prevladujejo aluzije in parafraze različnih svetopisemskih, predvsem zgodnjekrščanskih religioznih prilik in pridig ter profanih rekov in pregovorov, med le-temi sta tudi dva slovenska, kar vse vzbuja obilje asociacij. Manj poškodovane dele bo še morebiti mogoče prebrati s pomočjo infrardeče in ultravijolične fotografije, nečitljive ali delno ohranjene pa le z vztrajnimi poskusi prebiranja in premišljevanja, med katerimi se mogoče utrne rešitev. 

Na Gimnaziji Poljane že nekaj let pripravljamo ekskurzijo v Auschwitz, na katero so vabljeni dijaki 4. letnikov. Ker gre za odkrivanje pomembne teme, so pred ekskurzijo organizirana tri predavanja, ki dijake pripravijo nanjo. Trije predavatelji – filozofinja, zgodovinar in direktor Sinagoge Maribor – predstavijo holokavst, filozofski vidik genocida nad Judi ter problematiko slovenskih Judov med 2. svetovno vojno.  Z ekskurzijo nadgrajujemo tematiko, ki je najbolj zaznamovala zgodovino 20. stoletja, nobena razlaga pa grozot holokavsta ne more predstaviti tako kot osebno doživetje obiska največjega izmed vseh uničevalnih taborišč. Izkušnja je močna in boleča: grozljivi vsakdan taboriščnikov je sicer nedoumljiv, a ogled muzeja nepredstavljivo precej približa. Verjetno je kar primerno, da ekskurzijo organiziramo pozimi, konec januarja ali začetek februarja – vsekakor v bližini mednarodnega dneva spomina na žrtve holokavsta (27. 1., dan, ko so Auschwitz osvobodili ruski vojaki). Auschwitz je treba doživeti na hladen in vlažen dan; v toplejših mesecih s kratkimi hlačami in majicami se obisk prizorišča smrti do neke mere zdi celo nedostojen.