iskanje

Proti zaprtju na turško kavo v Istanbul

Nazaj

Zapis po več ekskurzijah za dijake, zlasti po izkušnji iz časa karantene

Spet me ob sončnem vzhodu, v februarju je to še v trdi temi, zbudi tuljenje posnetih glasovnih vabil mujezinov na prvo jutranjo molitev v hrame islama (vere). Pa bi po eni strani raje spal še malo dlje v svoji domači postelji, po drugi strani pa komaj čakam na vsa doživetja na Sultanahmetu, čeprav se zbujam tu že vsaj desetič. A dan tu ni nikoli enak prejšnjemu …

Vseeno malo poležim, kasneje bo zajtrk bolje teknil. Predvsem pa še malo kasneje prava turška kava (kahva), ki si jo privoščim s sveže stisnjenim pomarančnim sokom ob prvem odmoru v potepanju po Istanbulu.

 

 

 

 

 

 

Glej – ostanki aquadukta ob prelepi Sulejmaniji, veliki Kapali Čarši (pokrita tržnica) ob ostankih Konstantinovega stolpa, zraven še najstarejši hamam v Istanbulu, za vogalom modra mošeja in ob njej Hagia Sofija (Sveta modrost), malo do nje še Topkapi in znameniti harem v njej. Čez hrib Zlati rog, Teodozijevo obzidje, stolp Galata. Znamenitosti se prepletajo na vsakem koraku. Kaj šele skrite ulice Bešiktaša in Fenera z majhnimi trgovinicami s spominki in starinami, s kavarnami, kjer domačini rešujejo svet ob obveznem čaju in ne kavi.

No, jaz sem za kavo (tri kave na dan – antioksidanti in podobne neumnosti …), čaj pijem le, ko sem bolan. Opazujem vrvež, ki je roko na srce boren glede na to, da je to februar 2022 in smo še sredi epidemije COVID-a. Pa vseeno je Istiklal (neodvisnost), tako imenovana Čopova Istanbula, poln ljudi, večinoma še domačinov, a opažam že nekaj hrabrih tujih turistov. Nekaj je dam, ki so si v istanbulskih klinikah dale popraviti »fasado«, in gospodov, ki so jim v podobnih klinikah »naflancali« nove lase na mesto prej izpadlih. Pa vedno »vroči« Skandinavci v sandalih v februarju.

 

 

Res je lepo opazovati prve znake sproščanja, gnečo ljudi na ulici in v kavarnah, medtem ko je v Ljubljani še vse prazno in turobno.

Počutim se normalno. Počutim se odlično. Za mano je kahva, baklava; okoli poldneva me čaka ekmek balek (file ulovljene ribe iz Zlatega roga z zelenjavo v sendviču), na večer pa še znamentiti adana kebab (malo bolj začinjen, drugi je Urfa …) na vzporedni ulici od Istiklala. Nič kaj gurmansko, a cene so več kot zmerne. Profesorska plača pa to …

Koliko zgodb iz Istanbula! 

Pred mano hodi pregovorno nadležen istanbulski čistilec čevljev. Pade mu krtača za čevlje. Prijazen sem, poberem jo in mu jo vrnem. Da ne bi! Stara finta za obiranje turistov – čistilec se zahvaljuje, na vsak način mi hoče v zahvalo očistiti in spolirati čevlje (sem v supergah), a se ne dam, poznam zgodbe, ko so čevlje očistili, mastno zaračunali in ob grožnjah znesek ali velik del zneska tudi izsilili.

 

Barantanje na vseh malih ali velikih bazarjih ali trgovinah je ena od pogostih zgodb na Jutrovem. 

Tu ni tako dolgočasno, da prideš v urejeno trgovino s prijetno glasbo, kabinami za pomerjanje, prijaznimi prodajalkami, pogledaš ceno, vzameš izdelek in ga plačaš. Tu se stvari zakomplicirajo, prodajalci se intenzivno ukvarjajo s posebno športno disciplino, imenovano »Kdo bo koga«.

 

Zato imamo pred take vrste tekmo z dijaki kratko učno uro o barantanju – vedno bodi dobre volje, prisili trgovca, da prvi postavi ceno, jo znižaj vsaj na tretjino in potem prihajaj višje največ do cene, ki si si jo za ta izdelek postavil na začetku. Vmes pa tarnaj, da je predrago, da nimaš toliko denarja. Če si na koncu zadovoljen, si zmagal. Nič ne de, če si plačal za izdelek par evrov preveč, da ti je le všeč. Potrebni izrazi: »Kač para – koliko stane, Yok – ne.«

 

Opazujem, kako se moji mladi sopotniki lotevajo te veščine in vidim, da s svojo mladostno energijo, simpatičnostjo in seveda dekleta s spolom (v trgovinicah prodajajo večinoma moški) dosežejo več oziroma boljšo ceno, kot uspe meni, čeprav sem (kao) bolj izkušen od njih. Vedno se mi pohvalijo, kako so uspeli pretentati premetene prodajalce. In prodajalci se najbrž hvalijo, kako so njega/njo opeharili. Za tango sta potrebna dva. 

Učna ura posebne vrste. V takem razredu rad učim in se rad učim.

Potepanje po ulicah, trgih, tramvajih, metrojih in ladjicah, ki vozijo iz Evrope v Azijo in nazaj je mimo, vsa vojska je »na broju« v hotelu, upam. Še v hotelski bazen na par zamahov, v savno in potem na vrh v restavracijo na večerjo. Pa spat. Jutri bo nov delovni dan v Istanbulu, inshallah!

 

Igor Kavčič, hodža (učitelj) kemije in ljubitelj kahve, baklave in še česa.

 

Pogled na megleno Galato z dvorišča Sulejmanije

Arheološki muzej - prenovljen in bogat

Turške lire, veliko teže brez teže

Kraljica Istanbula

Novi modni dodatki

Hodža

Islam v najbojši izvedbi

Vodnjak na hipodromu

MENU
Hitre povezave