Spodnji navedki so del spominskih zapisov, ki jih je ob 120-letnici Gimnazije Poljane v dva zbornika zbral in uredil Marko Trobevšek, profesor slovenščine na Gimnaziji Poljane.
Zbornika nosita naslov Poljane spomina. Načrtovano je nadaljevanje, za katerega lahko prispevate svoje zapise tudi vi. Lepo vabljeni, da se uredniku oglasite na naslov: marko.trobevsek@gimnazija-poljane.si
Več o zborniku lahko preberete na naslednjih povezavah:
https://120.gimnazija-poljane.com/zacetek-praznovanja-120-letnice-srecanje-generacij-ob-izidu-zbornika/
https://120.gimnazija-poljane.com/gimnazija-poljane-v-dokumentih-mestnega-in-drzavnega-arhiva-ter-solskega-muzeja/
https://120.gimnazija-poljane.com/gimnazija-poljane-skozi-cas/
Profesorice in profesorji. Vedno so si vzeli čas in nas jemali kot odrasle. /…/ Če so nas eni impresionirali s svojo dostopnostjo (in strogostjo, kar se tiče znanja), so nas drugi s svojo nedostopnostjo (in strogostjo, kar se tiče znanja). Včasih so nas presenetili s povsem neobičajnim načinom preverjanja znanja. Ne vem, kako, ampak naučili so nas velike samostojnosti in nam dali uporniškega duha, ki še vedno ni ugasnil. Ter nas hkrati veliko naučili.
Kozma Ahačič (maturiral 1995) je jezikoslovec in literarni zgodovinar, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša
Gimnazija je bila, vsaj zame, odlična osnova za strokovne predmete na fakulteti, predvsem pa za splošno izobrazbo. Kadar koli sem hodil po muzejih ali galerijah, poslušal koncerte, opere ali operete, gledal dramske predstave ali vodvile, sem čutil oporo v izobrazbi, ki smo jo pridobili na Poljanah.
Vojteh Cestnik (maturiral 1967) je zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, v času aktivne službe je bil redni profesor fiziologije na Veterinarski fakulteti
Ker takrat še ni bilo mobilnih telefonov in računalnikov, ki si dandanes uzurpirajo večino pozornosti mladih ljudi, smo se s sošolci veliko pogovarjali. Pogovori so bili pogosto otročji, neredko pa tudi resni. In ker smo verjeli, da je naša dolžnost pokazati, da smo oziroma postajamo izobraženci, smo se bolj ali manj uspešno trudili delati pameten vtis. Seveda nam to ni vedno uspelo.
Janez Kranjc (maturiral 1967) je pravnik in pravni zgodovinar, profesor rimskega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani, izredni član SAZU.
In sem se vpisala kot izredna na poljansko gimnazijo in spet naredila letnik za letnikom in nazadnje maturo. Te se dobro spominjam. Najprej je bila pisna, jaz sem jo pisala iz slovenščine, matematike, fizike in kemije. In ko je bila razglasitev pisnih rezultatov, so povedali, da sem vse štiri naredila z odliko in sem zato oproščena mature. In lahko grem domov, spričevalo bom dobila pa po pošti. Danes bi rekli, zlati maturant pa še kaj, takrat pa so rekli, kar pojdi čimprej, pa res sem dobila spričevalo po pošti in potem sem se šla vpisat na univerzo. To pot so me sprejeli.
Aleksandra Kornhauser (1926-2020, malo maturo opravila leta 1941)
Težko rečem, zakaj – se mi pa zdi, da ima to, da se Poljan še vedno spominjam z nasmeškom, veliko opraviti ravno s pripadnostjo gimnaziji, ki te sčasoma povleče vase, tudi če se nanjo vpišeš brez pričakovanj; s tem, kot smo mu rekli v času šolanja in mu verjetno nove generacije pravijo še zdaj, poljanskim duhom.
Lara Paukovič (maturirala leta 2012) je pisateljica in novinarka.
Prostori na Poljanah so bili skrivnostni, prehodni, mehki. Patina stare stavbe, leseni opaži v razredih, odpadajoč zelen omet na zidovih. Čarobnost, ki je novodobne stavbe ne premorejo. A bolj kot hiša so bili pomembni ljudje, ki so vstopali vanjo. Dragoceni, nadarjeni, lepi, zanimivi ljudje. Drug drugega smo bogatili in se medsebojno vzgajali. Vrednote, ki smo jih takrat posadili, uspevajo še danes. Še danes se napajamo iz istega vrta.
Miha Vanič (maturiral 1994) je profesor ruščine in filozofije in prevajalec.
Ne morem se znebiti prepričanja, da je prav gimnazijski čas odločilno vplival na oblikovanje pravil, ki so najbrž začrtala mojo življenjsko pot: da si odprt, da prisluhneš samemu sebi, da delaš, kar imaš rad, da imaš rad življenje, da ga nenehno uživaš in ceniš. Tako tudi veš, da lahko življenju kadarkoli pogledaš v oči in da mu boš kos, ne glede na to, kaj ti bo prineslo na pot. Torej: Živela Gimnazija Poljane!
Japec Jakopin (maturiral 1969) je kardiolog in mednarodno uveljavljen oblikovalec plovil.
Pred petintridesetimi leti nam ni nihče povedal, da obstaja poljanski duh, nismo imeli Poljanskega kodeksa, nismo imeli ne majic z napisi poljanec in predvsem žal nismo imeli božično-novoletnega koncerta. Nihče ni kakorkoli spodbujal naše poljanske identitete, ali pa vsaj sama tega nikoli nisem prepoznala. Naša poljanska identiteta je izhajala iz drugih virov. Imeli smo se za razgledane, znali smo jezike, svojo šolo smo imeli radi. Z veseljem sem povedala, da hodim »na Poljane«, ker je že ime zvenelo lepše kot imena drugih srednjih šol in ker je bil večinoma odziv ljudi, ki so to slišali, spodbuden. Poljane so bile prepoznane kot dobra šola. Danes znam to ceniti bolj, kot sem znala takrat.
Pred časom sem bila prvič po treh desetletjih spet na poljanski gimnaziji. Osupnili so me lepo urejeni prostori, moderna jedilnica, kavarna, urejeno notranje dvorišče, telovadnica in dvorana na podstrešju. In ko sem videla zanimivo mularijo s knjigami pod pazduho, kako kadijo pred vhodom v šolo in visijo in debatirajo po bližnjih kafičih – pomislim: ojoj, isti so, kot smo bili mi.
Ksenija Horvat (maturirala 1989) je novinarka in televizijska voditeljica