Spodnji navedki so del spominskih zapisov, ki jih je ob 120-letnici Gimnazije Poljane v dva zbornika zbral in uredil Marko Trobevšek, profesor slovenščine na Gimnaziji Poljane.
Zbornika nosita naslov Poljane spomina. Načrtovano je nadaljevanje, za katerega lahko prispevate svoje zapise tudi vi. Lepo vabljeni, da se uredniku oglasite na naslov: marko.trobevsek@gimnazija-poljane.si
Več o zborniku lahko preberete na naslednjih povezavah:
https://120.gimnazija-poljane.com/zacetek-praznovanja-120-letnice-srecanje-generacij-ob-izidu-zbornika/
https://120.gimnazija-poljane.com/gimnazija-poljane-v-dokumentih-mestnega-in-drzavnega-arhiva-ter-solskega-muzeja/
https://120.gimnazija-poljane.com/gimnazija-poljane-skozi-cas/
Poljane sem vedno videla kot igrišče, začelo se je s Tosjo in supergami, nadaljevalo z gledališčem, videla pa sem jih tudi kot gnezdo, nekakšno valilnico ljudi širokega duha in znanja, kraj, kjer lahko brez strahu iščeš in najdeš svoje poslanstvo, kjer so ti vse možnosti še odprte, kjer se dopušča, sprejema in spodbuja drugačnost oziroma raznolikost. /…/ Gimnazija bi morala biti ta varni vzletni poligon za mlade. Ki postanejo tisti, ki gradijo svet.
Anja Novak (maturirala leta 2010) je igralka in pesnica.
Poljane so bile zame prostor svobode. /…/ Šola izpolni svoje poslanstvo, ko te prisili v mišljenje, ko ti zvije roko za hrbet, se ti zazre globoko v oči in ti zabevska v obraz: »Nič ni samoumevno, nič ni enoznačno! Uporabi možgane, živi svojo svobodo!« Dokler nas obravnava kot odlagališče podatkov, smo zanjo otroci. Ko nas nagovori kot misleča bitja, nam odpre prostor, kjer se lahko nekaj dejansko zgodi; nekaj, kar imenujemo življenje.
Boštjan Narat (maturiral 1995) je filozof in glasbenik, vodja skupine Katalena in kantavtor, publicist in moderator, performer in kritični premišljevalec družbe
Poljane. Kadarkoli slišim, da kdo omeni to ime, v meni takoj zraste občutek ponosa in pripadnosti. Kot da slišim ime stare prijateljice, s katero sva nekoč preživeli mnogo časa, zdaj pa sva izgubili stike, a mi je spomin nanjo neskončno drag, poln topline in nostalgije. Da ne bo pomote, tako kot vsi normalni ljudje tudi sama nikakor nisem z veseljem hodila v gimnazijo.
Kaya Tokuhisa (maturirala leta 2004) je režiserka, igralka, pevka in slikarka.
Srednješolci smo se sicer največkrat družili na šolskih plesih z živim bendom ali didžejem, vsakič ga je priredila druga šola. Zahajali smo tudi v K4, šminkerji so hodili v Turista, rockerji v Palmo. Glasba je postala najpomembnejša stvar v življenju, manjkale so samo še punce. Če si imel talent in začel igrati kitaro, so se možnosti povečale.
Alen Steržaj (maturiral 1991) je glasbenik in novinar, basist skupine Big Foot Mama
Poljanska σχολή bo zame vselej tudi skupnost v smislu neke nevidne mreže, ki sem jo intenzivneje začela tkati nekje v gimnazijskih letih. V njenem okviru se srečujem z ljudmi, ki so mi blizu, saj si z njimi delim prepričanja, zanimanja, sorodnosti, naklonjenost. Ta mreža se razteza širše, daleč preko klopi in zidov poljanske gimnazije, dlje od mojih najstniških let, pravzaprav tudi dlje od časa in prostora, v katerem živim; sega namreč tudi do vseh tistih posameznikov, ki so napisali, uglasbili, naslikali, posneli, zaigrali, upodobili vse tisto, kar se me dotakne.
Andreja Inkret (maturirala 1992) je predavateljica na oddelku klasične filologije FF v Ljubljani, prevajalka, publicistka in pisateljica.
Težko rečem, zakaj – se mi pa zdi, da ima to, da se Poljan še vedno spominjam z nasmeškom, veliko opraviti ravno s pripadnostjo gimnaziji, ki te sčasoma povleče vase, tudi če se nanjo vpišeš brez pričakovanj; s tem, kot smo mu rekli v času šolanja in mu verjetno nove generacije pravijo še zdaj, poljanskim duhom.
Lara Paukovič (maturirala leta 2012) je pisateljica in novinarka.
In kaj lahko o šolanju na splošno rečem danes? Potrdilo o deveti stopnji izobrazbe zapuščeno leži v istem predalu kot diploma, naziva izredni profesor (predavam namreč na dveh univerzah) pa, če se le da, nikoli ne uporabim. A kljub temu z najpristnejšo iskrenostjo prepričujem vse mlade okoli sebe, da je šolanje za njih edina, ampak zares edina prava stvar, ki je vredna vsakršnega truda in odpovedovanja. In popolnoma prepričan sem, da imam prav, saj bi danes, če bi se še enkrat rodil, pregulil prav vse šolske klopi, ki sem jih … Od prve do zadnje! No, zagotovo bi raje še kakšno dodal!
Arne Hodalič (maturiral 1973) je fotograf, popotnik, novinar, potapljač in jamar.
V zadnjem razredu osnovne šole smo učenci dobili brošuro Kam?, kjer so bile predstavljene srednje šole v Ljubljani. Vsaka je imela stran ali dve, fotografijo stavbe, kratek opis, predmetnike, število dijakov, uspešnost na maturi, omejitev, … Stavba Gimnazije Poljane mi je bila najbolj všeč. Še preden sem jo videla v živo, me je začarala ta precej običajna kocka. Tisto brošuro sem prebirala znova in znova in vsakič strmela v stran, kjer je bila moja najljubša stavba. Za informativne dneve sem šla na tri različne šole. Zadnje so bile Poljane. Spomnim se, kako sem se prvič vzpenjala po stopnicah v nadstropje, kjer je bila predstavitev šole. In si takrat rekla, da bi še kdaj hodila po teh stopnicah.
Januška Gostenčnik (maturirala 2000) je dialektologinja, znanstvena sodelavka na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU ter docentka za slovenski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
