iskanje

Dediščina šole

Že iz arhitekture stavbe, ki je bila na današnjem naslovu Strossmayerjeva 1 zgrajena leta 1907, je razpoznaven žlahtni duh preteklosti, iz katere je zrasla današnja Gimnazija Poljane. Na tradicijo smo ponosni, zato jo spoštljivo oživljamo s kakovostnim delom, usmerjenim v prihodnost.

Današnja Gimnazija Poljane je dobro opremljena, skrbno vzdrževana, sodobna šola in zelo živa institucija, v kateri sobiva več kot 900 dijakinj in dijakov ter 78 zaposlenih.
Na naslednjih straneh vam želimo predstaviti glavne mejnike iz preteklosti naše šole, za njimi objavljamo še izbor spominskih utrinkov nekdanjih poljank in poljancev ter predstavitev logotipa, himne in kodeksa šole.




V času Avstro-Ogrske

Leta 1999 je Gimnazija Poljane slavila svojo stoletnico. Okrog leta 1900, ko je bila ustanovljena, se je na svetu zgodilo precej zanimivih dogodkov. Leta 1900 so bile v Parizu druge moderne olimpijske igre. Leto kasneje je bila ustanovljena zvezna država Avstralija. Naslednje leto pa je Caruso posnel prvo gramofonsko ploščo. Tudi v Ljubljani je v tem obdobju prišlo do mnogih sprememb.

Preberi več

V času stare Jugoslavije

Leta 1918 je narodna vlada Kraljevine SHS v Ljubljani s sklepom z dne 10. novembra 1918 spremenila zavod iz humanistične v realno gimnazijo tipa A bivših avstrijskih realnih gimnazij. V šolskem letu 1918/1919 sta zato postala prva dva razreda realnogimnazijska, v vsakem naslednjem šolskem letu pa so se spreminjali postopoma razred za razredom v realnogimnazijske.

Preberi več

V času okupacije

Po izbruhu vojne, 9. aprila 1941, je banska uprava v Ljubljani za svoje območje odredila, da se na vseh šolah zaradi izrednih razmer izdajo učencem letna spričevala, datirana s prvim aprilom 1941. Matura je odpadla in letne ocene so veljale kot spričevalo o maturitetnih izpitih, če so ti bili potrebni. To odredbo so šole izvedle v novih okoliščinah, to je v dneh, ko so Ljubljano zasedli Italijani, niso pa še formalno prevzeli uprave.

Preberi več

V času od nove Jugoslavije do samostojne Slovenije

Z osvoboditvijo leta 1945 se je za zgodovino šole začelo novo obdobje. Tega leta je Gimnazija Poljane postala I. državna ženska realna gimnazija v Ljubljani. Šola ni mogla takoj normalno zaživeti, potrebni so bili novi učbeniki, primanjkovalo je učil in obnoviti je bilo treba šolsko poslopje. Vpis je bil skromen, zdravstveno stanje učencev pa zelo slabo. Leta 1947 so uvedli sprejemne izpite. Ker so otroci veliko izostajali, so morali starši osebno opravičevati njihove izostanke.

Preberi več

Spodnji navedki so del spominskih zapisov, ki jih je ob 120-letnici Gimnazije Poljane v dva zbornika zbral in uredil Marko Trobevšek, profesor slovenščine na Gimnaziji Poljane.

Zbornika nosita naslov Poljane spomina. Načrtovano je nadaljevanje, za katerega lahko prispevate svoje zapise tudi vi. Lepo vabljeni, da se uredniku oglasite na naslov: marko.trobevsek@gimnazija-poljane.si

Več o zborniku lahko preberete na naslednjih povezavah:
https://120.gimnazija-poljane.com/zacetek-praznovanja-120-letnice-srecanje-generacij-ob-izidu-zbornika/
https://120.gimnazija-poljane.com/gimnazija-poljane-v-dokumentih-mestnega-in-drzavnega-arhiva-ter-solskega-muzeja/
https://120.gimnazija-poljane.com/gimnazija-poljane-skozi-cas/



Nekdanji
poljanci
o šoli

  • Ksenija
    Horvat
  • Borut
    Drobnjak
  • Miloš
    Kosec
  • Alen
    Steržaj
  • Vojteh
    Cestnik
  • Miha
    Vanič
  • Iva
    Jevtič
  • Branko
    Gradišnik
Pred petintridesetimi leti nam ni nihče povedal, da obstaja poljanski duh, nismo imeli Poljanskega kodeksa, nismo imeli ne majic z napisi poljanec in predvsem žal nismo imeli božično-novoletnega koncerta. Nihče ni kakorkoli spodbujal naše poljanske identitete, ali pa vsaj sama tega nikoli nisem prepoznala. Naša poljanska identiteta je izhajala iz drugih virov. Imeli smo se za razgledane, znali smo jezike, svojo šolo smo imeli radi. Z veseljem sem povedala, da hodim »na Poljane«, ker je že ime zvenelo lepše kot imena drugih srednjih šol in ker je bil večinoma odziv ljudi, ki so to slišali, spodbuden. Poljane so bile prepoznane kot dobra šola. Danes znam to ceniti bolj, kot sem znala takrat.
Pred časom sem bila prvič po treh desetletjih spet na poljanski gimnaziji. Osupnili so me lepo urejeni prostori, moderna jedilnica, kavarna, urejeno notranje dvorišče, telovadnica in dvorana na podstrešju. In ko sem videla zanimivo mularijo s knjigami pod pazduho, kako kadijo pred vhodom v šolo in visijo in debatirajo po bližnjih kafičih – pomislim: ojoj, isti so, kot smo bili mi.

Ksenija Horvat (maturirala 1989) je novinarka in televizijska voditeljica

Lepi so bili tudi športni izleti v Logarsko dolino, kjer smo prenočevali v Domu planincev. Upravnik je bil tedaj moj znanec Martin Petek. Nekateri so kolesarili z gorskimi kolesi, nekateri so šli plavat v bazen v hotel Plesnik, drugi so šli jahat konje na bližnjo kmetijo. Med drugim smo se povzpeli na Kamniško sedlo in udeleženci pohoda me nikoli več niso klicali »stari«.

Borut Drobnjak je od 1988 do 2021 na Poljanah poučeval geografijo.

Misli in čustva niso nikoli obenem tako globoka in plitva kot ravno v gimnazijskih letih. Morda lahko samo takšna najstniška napetost med kritičnostjo in zanosom, med cinizmom in pretirano čustvenostjo, sčasoma izkleše nekaj podobnega avtonomni, zreli osebi.

Miloš Kosec (maturiral 2005) je arhitekt, pisec in kustos v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje.

Srednješolci smo se sicer največkrat družili na šolskih plesih z živim bendom ali didžejem, vsakič ga je priredila druga šola. Zahajali smo tudi v K4, šminkerji so hodili v Turista, rockerji v Palmo. Glasba je postala najpomembnejša stvar v življenju, manjkale so samo še punce. Če si imel talent in začel igrati kitaro, so se možnosti povečale.

Alen Steržaj (maturiral 1991) je glasbenik in novinar, basist skupine Big Foot Mama

Gimnazija je bila, vsaj zame, odlična osnova za strokovne predmete na fakulteti, predvsem pa za splošno izobrazbo. Kadar koli sem hodil po muzejih ali galerijah, poslušal koncerte, opere ali operete, gledal dramske predstave ali vodvile, sem čutil oporo v izobrazbi, ki smo jo pridobili na Poljanah.

Vojteh Cestnik (maturiral 1967) je zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, v času aktivne službe je bil redni profesor fiziologije na Veterinarski fakulteti

Prostori na Poljanah so bili skrivnostni, prehodni, mehki. Patina stare stavbe, leseni opaži v razredih, odpadajoč zelen omet na zidovih. Čarobnost, ki je novodobne stavbe ne premorejo. A bolj kot hiša so bili pomembni ljudje, ki so vstopali vanjo. Dragoceni, nadarjeni, lepi, zanimivi ljudje. Drug drugega smo bogatili in se medsebojno vzgajali. Vrednote, ki smo jih takrat posadili, uspevajo še danes. Še danes se napajamo iz istega vrta.

Miha Vanič (maturiral 1994) je profesor ruščine in filozofije in prevajalec.

Mogoče smo zato bili namesto avtoritarne discipline deležni — intelektualne. In namesto paternalistične skrbi — nehotne zapuščenosti. (Tu, seveda, govorim o sistemski zapuščenosti, na ozadju katere se toliko bolj svetlo izrišeta skrb in toplina posameznih učiteljev in svetovalk.) Verjetno smo se prav zato tako korenito zatekli drug k drugemu, da se še danes trdo jedro mojega čustvenega in duhovnega življenja vrti prav okoli Poljan in so moji prijatelji — vključno s Puškinovimi sinovi! — obenem večinoma tudi moji bivši sošolci.

Iva Jevtič (maturirala 1995) je pesnica, prevajalka in učiteljica angleščine, doktorirala je iz literarnih ved.

Pri angleščini mi je bil kar prijeten dopolnilni pouk pod mentostvom lektorjev mr. Sheparda in (v drugem letniku) mr. Knighta. Pri njiju ni bilo utesnjujočega ocenjevanja, vse je potekalo prostovoljno. Pouk sta sestavljala branje in doživljajsko komentiranje pesmi.

Branko Gradišnik , roj. 1951, vpisan v prvi razred leta 1965, je, kot sam pravi, zapisovatelj.


Vsi
  • Logo šole
  • Himna
  • Kodeks šole

Ovalna oblika znaka, jajčasta forma celote, predstavlja šolo kot valilnico znanja.

Stilizirani elementi, ki so zbrani v jedru, torej del kapitela antičnega stebra, ptica ter črka P, simbolizirajo sožitje duha in materije na Gimnaziji Poljane, proces učenja, spoznavanja …

Stilizirana ptica: simbol vsega duhovnega, predvsem znanja in omike

Dorski kapitel: materija, zgoščena v obdobju antike, pomeni naslonitev na tradicijo in preseganje le-te

Veliki P: Gimnazija Poljane

Avtor: Tomaž Gorjup, akad. slikar spec., izr. prof.


0:00
/
Poljanska himna


Nad nami je samo nebo

Pesem šole - pesem šoli
(Ahačič, Narat)



[moška različica:]
Prijel sem te za roko,
držal sem te močno.
Pod nama le poljane,
nad nama le nebo.

Zagledal sem te v šoli
in k tebi šel sedet,
pod nama le poljane,
nad nama pa ves svet.

Nas nosi k soncu tudi, če dežuje,
kot mavrica nam bistro je oko.
Mi smo rojeni na poljanah.
Nad nami je samo nebo.

Spoznala sva jih skupaj,
nihče ne ve, zakaj.
Iskali smo poljane,
zdaj ni poti nazaj.

Pa saj ne bi hoteli
živeti kje drugje.
Na mavričnih poljanah
pustili smo srce.

Nas nosi k soncu tudi, če dežuje,
kot mavrica nam bistro je oko.
Mi smo rojeni na poljanah.
Nad nami je samo nebo.

Nad nami je samo nebo …

[ženska različica:]
Podala sem ti roko,
držal si me močno.
Pod nama le poljane,
nad nama le nebo.

Zagledal si me v šoli
in k meni šel sedet,
pod nama le poljane,
nad nama pa ves svet.

Nas nosi k soncu tudi, če dežuje,
kot mavrica nam bistro je oko.
Mi smo rojeni na poljanah.
Nad nami je samo nebo.

Spoznala sva jih skupaj,
nihče ne ve, zakaj.
Iskali smo poljane,
zdaj ni poti nazaj.

Pa saj ne bi hoteli
živeti kje drugje.
Na mavričnih poljanah
pustili smo srce.

Nas nosi k soncu tudi, če dežuje,
kot mavrica nam bistro je oko.
Mi smo rojeni na poljanah.
Nad nami je samo nebo.

Nad nami je samo nebo …


Ob 120-letnici šole sta poljansko himno zapela Eva Kene in Bojan Cvjetićanin.
Demo posnetek lahko poslušate tu.

Avtorja o nastanku pesmi

Poljanski kodeks ne govori o dijakih in učiteljih. Govori o ljudeh, ki si po nekem čudnem, a v bistvu lepem naključju vsakodnevno delijo iste prostore in ne nepomembne koščke svojih življenj. Hkrati noče biti pravilnik, ki z grožnjo kazni zavezuje k takšnemu ali drugačnemu ravnanju, pač pa skupni premislek pravil obnašanja in medsebojnih odnosov. Ti pa so v končni fazi edino, kar zares šteje. (Povzetek je ob sprejemu končne različice kodeksa zapisal Boštjan Narat, tedaj profesor filozofije in član delovne skupine)

  • Pozdravljam.
  • Do vseh se obnašam spoštljivo.
  • K pouku prihajam redno in pravočasno.
  • Med poukom sodelujem in prispevam k razredni disciplini.
  • Ocenjujem in ocene pridobivam na pošten način.
  • Na pouk prihajam pripravljen.
  • Malicam samo takrat, ko imam odmor.
  • Skrbim za šolsko in osebno lastnino.
  • Prizadevam si za urejenost in varstvo okolja.
  • Nesoglasja rešujem mirno in v dobro vseh.
  • S svojim ravnanjem ne ogrožam sebe in drugih.
  • Po svojih močeh s svojim delom prispevam k ugledu šole.
  • Spoštujem splošne civilizacijske vrednote, raznolikosti in posebnosti drugih ljudi.
MENU
Hitre povezave