Spodnji navedki so del spominskih zapisov, ki jih je ob 120-letnici Gimnazije Poljane v dva zbornika zbral in uredil Marko Trobevšek, profesor slovenščine na Gimnaziji Poljane.
Zbornika nosita naslov Poljane spomina. Načrtovano je nadaljevanje, za katerega lahko prispevate svoje zapise tudi vi. Lepo vabljeni, da se uredniku oglasite na naslov: marko.trobevsek@gimnazija-poljane.si
Več o zborniku lahko preberete na naslednjih povezavah:
https://120.gimnazija-poljane.com/zacetek-praznovanja-120-letnice-srecanje-generacij-ob-izidu-zbornika/
https://120.gimnazija-poljane.com/gimnazija-poljane-v-dokumentih-mestnega-in-drzavnega-arhiva-ter-solskega-muzeja/
https://120.gimnazija-poljane.com/gimnazija-poljane-skozi-cas/
Pri angleščini mi je bil kar prijeten dopolnilni pouk pod mentostvom lektorjev mr. Sheparda in (v drugem letniku) mr. Knighta. Pri njiju ni bilo utesnjujočega ocenjevanja, vse je potekalo prostovoljno. Pouk sta sestavljala branje in doživljajsko komentiranje pesmi.
Branko Gradišnik , roj. 1951, vpisan v prvi razred leta 1965, je, kot sam pravi, zapisovatelj.
Srednješolci smo se sicer največkrat družili na šolskih plesih z živim bendom ali didžejem, vsakič ga je priredila druga šola. Zahajali smo tudi v K4, šminkerji so hodili v Turista, rockerji v Palmo. Glasba je postala najpomembnejša stvar v življenju, manjkale so samo še punce. Če si imel talent in začel igrati kitaro, so se možnosti povečale.
Alen Steržaj (maturiral 1991) je glasbenik in novinar, basist skupine Big Foot Mama
Odraščali smo v časih »bratstva in tovarištva«, ki so ob vzdušju enakosti v večini od nas pustili zavest, da denar ni merilo človekove vrednosti. Dokazovali smo se z znanjem in delom, ki sta nam dajala samozavest, dovolj samozavesti za poznejši študij in poklicno kariero. Res dragocena dediščina, čeprav smo se je začeli zavedati in jo ceniti šele pozneje, v zrelih letih, kadar smo se ozirali v preteklost in opazovali spreminjajoči se svet okoli nas.
Dušanka Zabukovec (maturirala 1966) je večkrat nagrajena prevajalka.
Pred petintridesetimi leti nam ni nihče povedal, da obstaja poljanski duh, nismo imeli Poljanskega kodeksa, nismo imeli ne majic z napisi poljanec in predvsem žal nismo imeli božično-novoletnega koncerta. Nihče ni kakorkoli spodbujal naše poljanske identitete, ali pa vsaj sama tega nikoli nisem prepoznala. Naša poljanska identiteta je izhajala iz drugih virov. Imeli smo se za razgledane, znali smo jezike, svojo šolo smo imeli radi. Z veseljem sem povedala, da hodim »na Poljane«, ker je že ime zvenelo lepše kot imena drugih srednjih šol in ker je bil večinoma odziv ljudi, ki so to slišali, spodbuden. Poljane so bile prepoznane kot dobra šola. Danes znam to ceniti bolj, kot sem znala takrat.
Pred časom sem bila prvič po treh desetletjih spet na poljanski gimnaziji. Osupnili so me lepo urejeni prostori, moderna jedilnica, kavarna, urejeno notranje dvorišče, telovadnica in dvorana na podstrešju. In ko sem videla zanimivo mularijo s knjigami pod pazduho, kako kadijo pred vhodom v šolo in visijo in debatirajo po bližnjih kafičih – pomislim: ojoj, isti so, kot smo bili mi.
Ksenija Horvat (maturirala 1989) je novinarka in televizijska voditeljica
Poljane. Kadarkoli slišim, da kdo omeni to ime, v meni takoj zraste občutek ponosa in pripadnosti. Kot da slišim ime stare prijateljice, s katero sva nekoč preživeli mnogo časa, zdaj pa sva izgubili stike, a mi je spomin nanjo neskončno drag, poln topline in nostalgije. Da ne bo pomote, tako kot vsi normalni ljudje tudi sama nikakor nisem z veseljem hodila v gimnazijo.
Kaya Tokuhisa (maturirala leta 2004) je režiserka, igralka, pevka in slikarka.
Gimnazija je bila, vsaj zame, odlična osnova za strokovne predmete na fakulteti, predvsem pa za splošno izobrazbo. Kadar koli sem hodil po muzejih ali galerijah, poslušal koncerte, opere ali operete, gledal dramske predstave ali vodvile, sem čutil oporo v izobrazbi, ki smo jo pridobili na Poljanah.
Vojteh Cestnik (maturiral 1967) je zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, v času aktivne službe je bil redni profesor fiziologije na Veterinarski fakulteti
Misli in čustva niso nikoli obenem tako globoka in plitva kot ravno v gimnazijskih letih. Morda lahko samo takšna najstniška napetost med kritičnostjo in zanosom, med cinizmom in pretirano čustvenostjo, sčasoma izkleše nekaj podobnega avtonomni, zreli osebi.
Miloš Kosec (maturiral 2005) je arhitekt, pisec in kustos v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje.
Nočne more, da ne morem narediti mature, ker ne znam kemije, matematike, fizike, me še vedno zbujajo iz sna. V teh štiridesetih letih, odkar nisem več dijakinja Gimnazije Poljane, sem sanje, da jecljam pred tablo ali sedim pred testom z nagrmadenimi formulami, ki jih ne razumem, sprejela kot nekakšno anekdoto, ki se konča s prebujenjem in z osvobajajočim smehom. In prav smeh je tisti, s katerim bi najbolje opisala svoje spomine na gimnazijska leta.
Saša Pavček (maturirala 1978) je igralka, prvakinja SNG Drama, profesorica na AGRFT in pesnica.
