Spodnji navedki so del spominskih zapisov, ki jih je ob 120-letnici Gimnazije Poljane v dva zbornika zbral in uredil Marko Trobevšek, profesor slovenščine na Gimnaziji Poljane.
Zbornika nosita naslov Poljane spomina. Načrtovano je nadaljevanje, za katerega lahko prispevate svoje zapise tudi vi. Lepo vabljeni, da se uredniku oglasite na naslov: marko.trobevsek@gimnazija-poljane.si
Več o zborniku lahko preberete na naslednjih povezavah:
https://120.gimnazija-poljane.com/zacetek-praznovanja-120-letnice-srecanje-generacij-ob-izidu-zbornika/
https://120.gimnazija-poljane.com/gimnazija-poljane-v-dokumentih-mestnega-in-drzavnega-arhiva-ter-solskega-muzeja/
https://120.gimnazija-poljane.com/gimnazija-poljane-skozi-cas/
Pred petintridesetimi leti nam ni nihče povedal, da obstaja poljanski duh, nismo imeli Poljanskega kodeksa, nismo imeli ne majic z napisi poljanec in predvsem žal nismo imeli božično-novoletnega koncerta. Nihče ni kakorkoli spodbujal naše poljanske identitete, ali pa vsaj sama tega nikoli nisem prepoznala. Naša poljanska identiteta je izhajala iz drugih virov. Imeli smo se za razgledane, znali smo jezike, svojo šolo smo imeli radi. Z veseljem sem povedala, da hodim »na Poljane«, ker je že ime zvenelo lepše kot imena drugih srednjih šol in ker je bil večinoma odziv ljudi, ki so to slišali, spodbuden. Poljane so bile prepoznane kot dobra šola. Danes znam to ceniti bolj, kot sem znala takrat.
Pred časom sem bila prvič po treh desetletjih spet na poljanski gimnaziji. Osupnili so me lepo urejeni prostori, moderna jedilnica, kavarna, urejeno notranje dvorišče, telovadnica in dvorana na podstrešju. In ko sem videla zanimivo mularijo s knjigami pod pazduho, kako kadijo pred vhodom v šolo in visijo in debatirajo po bližnjih kafičih – pomislim: ojoj, isti so, kot smo bili mi.
Ksenija Horvat (maturirala 1989) je novinarka in televizijska voditeljica
Prostori na Poljanah so bili skrivnostni, prehodni, mehki. Patina stare stavbe, leseni opaži v razredih, odpadajoč zelen omet na zidovih. Čarobnost, ki je novodobne stavbe ne premorejo. A bolj kot hiša so bili pomembni ljudje, ki so vstopali vanjo. Dragoceni, nadarjeni, lepi, zanimivi ljudje. Drug drugega smo bogatili in se medsebojno vzgajali. Vrednote, ki smo jih takrat posadili, uspevajo še danes. Še danes se napajamo iz istega vrta.
Miha Vanič (maturiral 1994) je profesor ruščine in filozofije in prevajalec.
V zadnjem razredu osnovne šole smo učenci dobili brošuro Kam?, kjer so bile predstavljene srednje šole v Ljubljani. Vsaka je imela stran ali dve, fotografijo stavbe, kratek opis, predmetnike, število dijakov, uspešnost na maturi, omejitev, … Stavba Gimnazije Poljane mi je bila najbolj všeč. Še preden sem jo videla v živo, me je začarala ta precej običajna kocka. Tisto brošuro sem prebirala znova in znova in vsakič strmela v stran, kjer je bila moja najljubša stavba. Za informativne dneve sem šla na tri različne šole. Zadnje so bile Poljane. Spomnim se, kako sem se prvič vzpenjala po stopnicah v nadstropje, kjer je bila predstavitev šole. In si takrat rekla, da bi še kdaj hodila po teh stopnicah.
Januška Gostenčnik (maturirala 2000) je dialektologinja, znanstvena sodelavka na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU ter docentka za slovenski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Mogoče smo zato bili namesto avtoritarne discipline deležni — intelektualne. In namesto paternalistične skrbi — nehotne zapuščenosti. (Tu, seveda, govorim o sistemski zapuščenosti, na ozadju katere se toliko bolj svetlo izrišeta skrb in toplina posameznih učiteljev in svetovalk.) Verjetno smo se prav zato tako korenito zatekli drug k drugemu, da se še danes trdo jedro mojega čustvenega in duhovnega življenja vrti prav okoli Poljan in so moji prijatelji — vključno s Puškinovimi sinovi! — obenem večinoma tudi moji bivši sošolci.
Iva Jevtič (maturirala 1995) je pesnica, prevajalka in učiteljica angleščine, doktorirala je iz literarnih ved.
Po Ljubljani so hodili alternativci vseh sort, darkerji, pankerji, vesoljci, pristaši vseh tistih progresivnih svobodnjaških gibanj v osemdesetih, in razlagali drug drugemu, tam v eni kleti na poljanski gimnaziji imajo neki mulci nekakšno predstavo, čist‘ so nori, pesnike se grejo, mečejo se po tleh in si zažigajo papirčke med prsti na nogah‘, so si pravili, po Ljubljani je vrelo in publika je prihajala na predstave na gimnazijo, v klet, kjer smo jo zasipali s puščicami razsanjane mladosti, da si nikoli več ni opomogla. Tudi sami si nismo opomogli nikoli več.
Blažka Müller (maturirala 1990) je prevajalka in docentka za portugalski jezik na FF v Ljubljani.
Poljane. Kadarkoli slišim, da kdo omeni to ime, v meni takoj zraste občutek ponosa in pripadnosti. Kot da slišim ime stare prijateljice, s katero sva nekoč preživeli mnogo časa, zdaj pa sva izgubili stike, a mi je spomin nanjo neskončno drag, poln topline in nostalgije. Da ne bo pomote, tako kot vsi normalni ljudje tudi sama nikakor nisem z veseljem hodila v gimnazijo.
Kaya Tokuhisa (maturirala leta 2004) je režiserka, igralka, pevka in slikarka.
Ker takrat še ni bilo mobilnih telefonov in računalnikov, ki si dandanes uzurpirajo večino pozornosti mladih ljudi, smo se s sošolci veliko pogovarjali. Pogovori so bili pogosto otročji, neredko pa tudi resni. In ker smo verjeli, da je naša dolžnost pokazati, da smo oziroma postajamo izobraženci, smo se bolj ali manj uspešno trudili delati pameten vtis. Seveda nam to ni vedno uspelo.
Janez Kranjc (maturiral 1967) je pravnik in pravni zgodovinar, profesor rimskega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani, izredni član SAZU.
In sem se vpisala kot izredna na poljansko gimnazijo in spet naredila letnik za letnikom in nazadnje maturo. Te se dobro spominjam. Najprej je bila pisna, jaz sem jo pisala iz slovenščine, matematike, fizike in kemije. In ko je bila razglasitev pisnih rezultatov, so povedali, da sem vse štiri naredila z odliko in sem zato oproščena mature. In lahko grem domov, spričevalo bom dobila pa po pošti. Danes bi rekli, zlati maturant pa še kaj, takrat pa so rekli, kar pojdi čimprej, pa res sem dobila spričevalo po pošti in potem sem se šla vpisat na univerzo. To pot so me sprejeli.
Aleksandra Kornhauser (1926-2020, malo maturo opravila leta 1941)