Spodnji navedki so del spominskih zapisov, ki jih je ob 120-letnici Gimnazije Poljane v dva zbornika zbral in uredil Marko Trobevšek, profesor slovenščine na Gimnaziji Poljane.
Zbornika nosita naslov Poljane spomina. Načrtovano je nadaljevanje, za katerega lahko prispevate svoje zapise tudi vi. Lepo vabljeni, da se uredniku oglasite na naslov: marko.trobevsek@gimnazija-poljane.si
Več o zborniku lahko preberete na naslednjih povezavah:
https://120.gimnazija-poljane.com/zacetek-praznovanja-120-letnice-srecanje-generacij-ob-izidu-zbornika/
https://120.gimnazija-poljane.com/gimnazija-poljane-v-dokumentih-mestnega-in-drzavnega-arhiva-ter-solskega-muzeja/
https://120.gimnazija-poljane.com/gimnazija-poljane-skozi-cas/
Poljane so bile zame prostor svobode. /…/ Šola izpolni svoje poslanstvo, ko te prisili v mišljenje, ko ti zvije roko za hrbet, se ti zazre globoko v oči in ti zabevska v obraz: »Nič ni samoumevno, nič ni enoznačno! Uporabi možgane, živi svojo svobodo!« Dokler nas obravnava kot odlagališče podatkov, smo zanjo otroci. Ko nas nagovori kot misleča bitja, nam odpre prostor, kjer se lahko nekaj dejansko zgodi; nekaj, kar imenujemo življenje.
Boštjan Narat (maturiral 1995) je filozof in glasbenik, vodja skupine Katalena in kantavtor, publicist in moderator, performer in kritični premišljevalec družbe
Poljanska σχολή bo zame vselej tudi skupnost v smislu neke nevidne mreže, ki sem jo intenzivneje začela tkati nekje v gimnazijskih letih. V njenem okviru se srečujem z ljudmi, ki so mi blizu, saj si z njimi delim prepričanja, zanimanja, sorodnosti, naklonjenost. Ta mreža se razteza širše, daleč preko klopi in zidov poljanske gimnazije, dlje od mojih najstniških let, pravzaprav tudi dlje od časa in prostora, v katerem živim; sega namreč tudi do vseh tistih posameznikov, ki so napisali, uglasbili, naslikali, posneli, zaigrali, upodobili vse tisto, kar se me dotakne.
Andreja Inkret (maturirala 1992) je predavateljica na oddelku klasične filologije FF v Ljubljani, prevajalka, publicistka in pisateljica.
Odraščali smo v časih »bratstva in tovarištva«, ki so ob vzdušju enakosti v večini od nas pustili zavest, da denar ni merilo človekove vrednosti. Dokazovali smo se z znanjem in delom, ki sta nam dajala samozavest, dovolj samozavesti za poznejši študij in poklicno kariero. Res dragocena dediščina, čeprav smo se je začeli zavedati in jo ceniti šele pozneje, v zrelih letih, kadar smo se ozirali v preteklost in opazovali spreminjajoči se svet okoli nas.
Dušanka Zabukovec (maturirala 1966) je večkrat nagrajena prevajalka.
Misli in čustva niso nikoli obenem tako globoka in plitva kot ravno v gimnazijskih letih. Morda lahko samo takšna najstniška napetost med kritičnostjo in zanosom, med cinizmom in pretirano čustvenostjo, sčasoma izkleše nekaj podobnega avtonomni, zreli osebi.
Miloš Kosec (maturiral 2005) je arhitekt, pisec in kustos v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje.
Učitelj je človek z načrtom: učnim načrtom. A kakor koli pomislim, najbolj se človeku vtisnejo v spomin situacije, v katerih je učitelj presegel svoj začrtani kurikulum ali posegel onstran predpisanega načrta.
Primož Vitez (maturiral 1984) je profesor francoščine na FF, prevajalec in literarni zgodovinar, poje pri jazz skupini Bossa de Novo
Poljane. Kadarkoli slišim, da kdo omeni to ime, v meni takoj zraste občutek ponosa in pripadnosti. Kot da slišim ime stare prijateljice, s katero sva nekoč preživeli mnogo časa, zdaj pa sva izgubili stike, a mi je spomin nanjo neskončno drag, poln topline in nostalgije. Da ne bo pomote, tako kot vsi normalni ljudje tudi sama nikakor nisem z veseljem hodila v gimnazijo.
Kaya Tokuhisa (maturirala leta 2004) je režiserka, igralka, pevka in slikarka.
Pri angleščini mi je bil kar prijeten dopolnilni pouk pod mentostvom lektorjev mr. Sheparda in (v drugem letniku) mr. Knighta. Pri njiju ni bilo utesnjujočega ocenjevanja, vse je potekalo prostovoljno. Pouk sta sestavljala branje in doživljajsko komentiranje pesmi.
Branko Gradišnik , roj. 1951, vpisan v prvi razred leta 1965, je, kot sam pravi, zapisovatelj.
Srednješolci smo se sicer največkrat družili na šolskih plesih z živim bendom ali didžejem, vsakič ga je priredila druga šola. Zahajali smo tudi v K4, šminkerji so hodili v Turista, rockerji v Palmo. Glasba je postala najpomembnejša stvar v življenju, manjkale so samo še punce. Če si imel talent in začel igrati kitaro, so se možnosti povečale.
Alen Steržaj (maturiral 1991) je glasbenik in novinar, basist skupine Big Foot Mama
