Spodnji navedki so del spominskih zapisov, ki jih je ob 120-letnici Gimnazije Poljane v dva zbornika zbral in uredil Marko Trobevšek, profesor slovenščine na Gimnaziji Poljane.
Zbornika nosita naslov Poljane spomina. Načrtovano je nadaljevanje, za katerega lahko prispevate svoje zapise tudi vi. Lepo vabljeni, da se uredniku oglasite na naslov: marko.trobevsek@gimnazija-poljane.si
Več o zborniku lahko preberete na naslednjih povezavah:
https://120.gimnazija-poljane.com/zacetek-praznovanja-120-letnice-srecanje-generacij-ob-izidu-zbornika/
https://120.gimnazija-poljane.com/gimnazija-poljane-v-dokumentih-mestnega-in-drzavnega-arhiva-ter-solskega-muzeja/
https://120.gimnazija-poljane.com/gimnazija-poljane-skozi-cas/
Pred petintridesetimi leti nam ni nihče povedal, da obstaja poljanski duh, nismo imeli Poljanskega kodeksa, nismo imeli ne majic z napisi poljanec in predvsem žal nismo imeli božično-novoletnega koncerta. Nihče ni kakorkoli spodbujal naše poljanske identitete, ali pa vsaj sama tega nikoli nisem prepoznala. Naša poljanska identiteta je izhajala iz drugih virov. Imeli smo se za razgledane, znali smo jezike, svojo šolo smo imeli radi. Z veseljem sem povedala, da hodim »na Poljane«, ker je že ime zvenelo lepše kot imena drugih srednjih šol in ker je bil večinoma odziv ljudi, ki so to slišali, spodbuden. Poljane so bile prepoznane kot dobra šola. Danes znam to ceniti bolj, kot sem znala takrat.
Pred časom sem bila prvič po treh desetletjih spet na poljanski gimnaziji. Osupnili so me lepo urejeni prostori, moderna jedilnica, kavarna, urejeno notranje dvorišče, telovadnica in dvorana na podstrešju. In ko sem videla zanimivo mularijo s knjigami pod pazduho, kako kadijo pred vhodom v šolo in visijo in debatirajo po bližnjih kafičih – pomislim: ojoj, isti so, kot smo bili mi.
Ksenija Horvat (maturirala 1989) je novinarka in televizijska voditeljica
Učitelj je človek z načrtom: učnim načrtom. A kakor koli pomislim, najbolj se človeku vtisnejo v spomin situacije, v katerih je učitelj presegel svoj začrtani kurikulum ali posegel onstran predpisanega načrta.
Primož Vitez (maturiral 1984) je profesor francoščine na FF, prevajalec in literarni zgodovinar, poje pri jazz skupini Bossa de Novo
Poljanska σχολή bo zame vselej tudi skupnost v smislu neke nevidne mreže, ki sem jo intenzivneje začela tkati nekje v gimnazijskih letih. V njenem okviru se srečujem z ljudmi, ki so mi blizu, saj si z njimi delim prepričanja, zanimanja, sorodnosti, naklonjenost. Ta mreža se razteza širše, daleč preko klopi in zidov poljanske gimnazije, dlje od mojih najstniških let, pravzaprav tudi dlje od časa in prostora, v katerem živim; sega namreč tudi do vseh tistih posameznikov, ki so napisali, uglasbili, naslikali, posneli, zaigrali, upodobili vse tisto, kar se me dotakne.
Andreja Inkret (maturirala 1992) je predavateljica na oddelku klasične filologije FF v Ljubljani, prevajalka, publicistka in pisateljica.
Srednješolci smo se sicer največkrat družili na šolskih plesih z živim bendom ali didžejem, vsakič ga je priredila druga šola. Zahajali smo tudi v K4, šminkerji so hodili v Turista, rockerji v Palmo. Glasba je postala najpomembnejša stvar v življenju, manjkale so samo še punce. Če si imel talent in začel igrati kitaro, so se možnosti povečale.
Alen Steržaj (maturiral 1991) je glasbenik in novinar, basist skupine Big Foot Mama
Težko rečem, zakaj – se mi pa zdi, da ima to, da se Poljan še vedno spominjam z nasmeškom, veliko opraviti ravno s pripadnostjo gimnaziji, ki te sčasoma povleče vase, tudi če se nanjo vpišeš brez pričakovanj; s tem, kot smo mu rekli v času šolanja in mu verjetno nove generacije pravijo še zdaj, poljanskim duhom.
Lara Paukovič (maturirala leta 2012) je pisateljica in novinarka.
Odraščali smo v časih »bratstva in tovarištva«, ki so ob vzdušju enakosti v večini od nas pustili zavest, da denar ni merilo človekove vrednosti. Dokazovali smo se z znanjem in delom, ki sta nam dajala samozavest, dovolj samozavesti za poznejši študij in poklicno kariero. Res dragocena dediščina, čeprav smo se je začeli zavedati in jo ceniti šele pozneje, v zrelih letih, kadar smo se ozirali v preteklost in opazovali spreminjajoči se svet okoli nas.
Dušanka Zabukovec (maturirala 1966) je večkrat nagrajena prevajalka.
Ne morem se znebiti prepričanja, da je prav gimnazijski čas odločilno vplival na oblikovanje pravil, ki so najbrž začrtala mojo življenjsko pot: da si odprt, da prisluhneš samemu sebi, da delaš, kar imaš rad, da imaš rad življenje, da ga nenehno uživaš in ceniš. Tako tudi veš, da lahko življenju kadarkoli pogledaš v oči in da mu boš kos, ne glede na to, kaj ti bo prineslo na pot. Torej: Živela Gimnazija Poljane!
Japec Jakopin (maturiral 1969) je kardiolog in mednarodno uveljavljen oblikovalec plovil.
In kaj lahko o šolanju na splošno rečem danes? Potrdilo o deveti stopnji izobrazbe zapuščeno leži v istem predalu kot diploma, naziva izredni profesor (predavam namreč na dveh univerzah) pa, če se le da, nikoli ne uporabim. A kljub temu z najpristnejšo iskrenostjo prepričujem vse mlade okoli sebe, da je šolanje za njih edina, ampak zares edina prava stvar, ki je vredna vsakršnega truda in odpovedovanja. In popolnoma prepričan sem, da imam prav, saj bi danes, če bi se še enkrat rodil, pregulil prav vse šolske klopi, ki sem jih … Od prve do zadnje! No, zagotovo bi raje še kakšno dodal!
Arne Hodalič (maturiral 1973) je fotograf, popotnik, novinar, potapljač in jamar.