V času Avstro-Ogrske

AVTORJA: Alan Premerl, univ. dipl. zgodovinar in umetnostni zgodovinar ter Miha Šengelaja, prof. zgodovine in sociologije

Leta 1999 je Gimnazija Poljane slavila svojo stoletnico. Okrog leta 1900, ko je bila ustanovljena, se je na svetu zgodilo precej zanimivih dogodkov. Leta 1900 so bile v Parizu druge moderne olimpijske igre. Leto kasneje je bila ustanovljena zvezna država Avstralija. Naslednje leto pa je Caruso posnel prvo gramofonsko ploščo. Tudi v Ljubljani je v tem obdobju prišlo do mnogih sprememb. Leto dni po potresu je ljubljanski župan postal Ivan Hribar, ki je županoval celih petnajst let in krepko usmerjal razvoj modernejše Ljubljane. Za začetek je na magistratu uvedel slovensko uradovanje. Z Dunaja, iz Prage in iz Budimpešte so v Ljubljano prenesli novo arhitekturo – secesijo.

Poleg vseh teh dogodkov pa je prišlo tudi do ustanovitve Gimnazije Poljane. Čeprav je Gimnazija Poljane stara sto let, je bila šola ustanovljena kot nižja gimnazija že 27. decembra 1889 z odlokom Ministrstva za bogočastje in uk Avstro-Ogrske. Nižja gimnazija je bila razdeljena v sedem oddelkov, poučevalo je devet profesorjev, prvi ravnatelj pa je bil Fran Wiesthaler. Takrat je šola delovala v licejskem poslopju. Dobila pa je najslabše prostore v pritličju in prvem nadstropju. Leta 1895 je potres licejsko poslopje poškodoval. Gimnazija se je preselila v Beethovnovo ulico številka 6, v hišo dr. Josipa Waldherrja. Najeti novi prostori so bili sicer nekoliko boljši od prejšnjih, vendar pretesni. Učni načrt je bil humanističen, učni jezik nemški, slovenski jezik pa je bil obvezni učni predmet.

Leta 1900 je bila gimnazija z odlokom razširjena na višjo gimnazijo. Izvestja so ob tem zapisala:

Z najvišjim sklepom z dne 25. julija 1900. l. je Njegovo Veličanstvo premilostno dovolilo, da se državna nižja gimnazija ljubljanska polagoma razširi v popolno višjo gimnazijo. S tem blagodatnim činom je Njegovo Veličanstvo iznova dejanski razodelo Svojo očetovsko skrb za učečo se mladino slovensko ter zajedno uresničilo iskrene Želje, ki jih je gojilo celih deset let ne le prebivalstvo ljubljansko, ampak ves narod slovenski. Veselja in hvaležnosti pa je vzkipelo srce ob tej cesarski milosti zlasti zavoda učiteljem in učencem, ki jim gre ta neprecenljiva dobrota pač največ na korist. Želeč, dati povznesenim tem čutom vsaj kolikor toliko primeren izraz, se je upotilo dne 23. septembra odposlanstvo učiteljskega zbora (ravnatelj, prof. Dav. Karlin in dr. Gregor Pečjak) k prevzvišenemu gospodu deželnemu predsedniku Viktorju baronu Heinu ter ga prosilo, da bo blagovolil Njegovemu Veličanstvu izporočiti učiteljstva in učencev preponižni izraz najudanejše hvaležnosti za izkazano jim dobroto in zagotovilo neomajne njih zvestobe.

V šolskem letu 1900/1901 se je šola preimenovala iz Cesarsko kraljevske državne nižje gimnazije v Ljubljani v Cesarsko kraljevsko II. državno gimnazijo v Ljubljani.

C. kr. učna uprava se je naposled odločila zgraditi gimnaziji novo stavbo na področju starega liceja. Mestna občina ljubljanska pa je hotela ta prostor imeti za tržnico. Pogajanja o novi lokaciji so zakasnila izgradnjo nove stavbe za leto dni. Dela na drugi lokaciji ob Poljanski cesti so se začela maja 1906. 19. marca 1907 je bila blagoslovitev novega šolskega poslopja, čeprav še ni bilo dograjeno. V šolski telovadnici je ob učiteljih, učencih in vabljenih gostih poslopje samo in posamezne učilnice blagoslovil papežev hišni prelat Janez Flis. Septembra 1907 se je zavod preselil v novo poslopje. Notranja dela še niso bila končana, a kljub temu se je pouk 21. oktobra 1907 lahko začel. V Izvestju je o zgradbi pisalo:

/…/ vendar pa je trdna, kazna, ponosita stavba, prikupljiva očem po svoji zunanjosti in notranjosti in pred vsem, kar je najvažnejše, popolnoma primerna svojemu namenu, torej praktična. /.../ Skozi velika, deloma celo velikanska okna na čistini stoječega poslopja prodira morje svetlobe, iz 16 prijaznih, visokih in dovolj prostornih učilnic se odpira očem povsod razgled na modro nebo, po nekod tudi na visoke planine, na ljubki ljubljanski grad ali na plano, 11 primernih sob vzprejema lahko obilno zalogo raznovrstnih učil, mnogobrojne svetlogore Wolframove električne žarnice preganjajo pozimi in ob mračnih dnevih tmino, trojna ventilacija nam preskrbuje učilnice med poukom s potrebnim svežim vzduhom, široki, svetli hodniki in stopnice zabranjujejo vsako telesno nevarnost, na širnem dvorišču se morejo učenci izprehajati in razvedriti ob učnih odmorih, prostrana telovadnica jim bo pospeševala telesni razvoj, bogati zakladi c. kr. študijske knjižnice pa bodo širili učiteljem in učencem duševno obzorje, skratka: naše poslopje ustreza v pedagoškem in zdravstvenem oziru vsem novodobnim zahtevam.

Gimnazija je imela sicer nemški učni jezik, a je bila vseeno velika pridobitev za slovensko mladino, ki je bila na tej šoli vedno zavedna. Ustanovljeno je bilo društvo Preporod. Dijaki so se borili za novo jugoslovansko skupnost. Najpomembnejša akcija dijakov je bila marca 1914, ko so na šoli organizirali stavko ob 500-letnici ustoličenja zadnjega koroškega vojvode na Gosposvetskem polju.

Šolski red je prekinil začetek prve svetovne vojne julija 1914. Veliko dijakov in profesorjev je bilo vpoklicanih v vojsko. Šolsko poslopje je 27. julija 1914 prevzela vojaška oblast in ga uredila za vojaško bolnico z 207 posteljami. 30. avgusta pa se je v vse tri knjižnice vselila tudi pisarna Rdečega križa. Fizikalno učilnico so uredili v kapelo. V posvetovalnici je bila sprejemna pisarna, v stanovanju licejskega sluge vojaška kuhinja, v pralnici pa bolniška kopalnica. Pouk je potekal v poslopju učiteljišča, nato pa na I. državni gimnaziji. Pouk je bil skrajšan, število predmetov pa skrčeno. Namesto telovadbe je bil uveden vojaški pripravljalni pouk in strelske vaje. Na evropskih frontah je padlo 161 učiteljev, učencev in drugih delavcev šole. Tudi tisti, ki so ostali doma, so živeli v težkih razmerah zaradi pomanjkanja hrane, obleke, obutve. Higienske razmere so bile slabe. Vse to je bistveno poslabšalo zdravstveno stanje dijakov. Leta 1918 se je prva svetovna vojna končala, Avstro-Ogrska pa je razpadla.