Novice

13. april 26

SLEPCI (Maurice Maeterlinck) Les Aveugles, prevod: Pavle Jarc O predstavi:Gledališko delo prikazuje skupino slepih ljudi, ki jih je duhovnik iz zavetišča pripeljal v negotovo okolje. Morda v gozd oziroma na samotno nekje blizu morja. Čakajo, da se njihov vodnik vrne, toda postopoma postaja jasno, da je medtem umrl in da so ostali popolnoma sami, izgubljeni ter prepuščeni neznanemu. Med čakanjem govorijo prazne besede, le da z njimi prekinjajo molk in tolažijo svoj strah. Ves čas slutijo nevarnost, bližajočo se nevihto in navzočnost smrti, vendar ničesar ne morejo zares dojeti, ker ne morejo videti sveta. V simboličnem smislu jim je pravo notranje spoznanje odvzeto, zato zmorejo le slediti. Brez gotovega vodstva pa so popolnoma izgubljeni in nemočni pred usodo in smrtjo. Med njimi je norica z otrokom, in ko ta otrok joče, jih spreleti slutnja, da morda vidi, saj videti pomeni gledati. Zaželijo si njegovih oči, zato ga kruto iztrgajo materi in ga ubijejo, da si z nedolžno krvjo napolnijo svoje mrtve poglede. Zaradi tega se nič ne spremeni. Ker ne vidijo, lahko počnejo, kar hočejo. Njihova slepota torej ni samo telesna, ampak tudi duhovna in bivanjska. Konec ni pomiritven, pač pa je zaprt v tesnobno ponavljajoče se stanje človeka kot bitja, ki je slepo, nemočno in izgubljeno. In prav zato tudi do absurdnosti kruto. Kako v sporočilu predstave prepoznavati bizarna stanja sodobnosti, je torej retorično vprašanje.                                                                                              Katarina Torkar Papež Glasba in zvok: Svit ŠturbejScenografija: Filip Samobor, Svit ŠturbejKostumografija: Zala Vozelj, Stina Bizovičar, Alina Andronnikova Zasedba: Svit Šturbej, Alina Andronnikova, Stina Bizovičar, Špela Sodja, Alina Boehm, Zala Vozelj, Zarja Krašovec, Zarja Šarbek Potisek Premiera: 10. 4. Ponovitvi: 11. in 13. 4.  Mentorja: dramska igralca Gregor Gruden in Filip Samobor  Šolska mentorica: Katarina Torkar Papež, prof.

15. april 26

Na letošnjem tekmovanju v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje je na šoli  sodelovalo 42 dijakinj in dijakov iz 1. in 2. letnika ter 17 iz 3. in 4. letnika. Po končanih vseh treh stopnjah tekmovanja (šolsko, območno in državno) so se najbolj izkazale: Hana Burnik, 2.G, ki je na državnem tekmovanju osvojila zlato priznanje ter Tara Krvina, 2.H, Mojca Belec Drenik, 2.D in Tjaša Janežič Napokoj, 3.B, ki so osvojile srebrna priznanja. Dekletom iskreno čestitamo in želimo še naprej veliko bralskih užitkov. Učitelji slovenščine    

11. april 26

Vabimo vas k ogledu šolskega božično-novoletnega koncerta 2025, ki se je odvijal 12. in 13. decembra 2025 v dvorani Španskih borcev. Celoten koncert si lahko ogledate na YouTube kanalu BNK Poljane, najdete pa ga lahko tudi v uradnem seznamu predvajanja. Zahvaljujemo se vsem, ki so prispevali svoj trud in čas, da je naš BNK 2025 tudi posnet. Snemalci: Amila Pivač, Hana Burnik, Julij Dominik MrakTonski tehniki: Jon Domen Šef, Bojan Brdar Turk in Vid StražišarMontaža: Klara Greblo

10. april 26

Na izmenjavo smo se dijaki 3. G odpravili v zadnjem tednu marca. Veselili smo se nove izkušnje, saj večina od nas še nikoli ni bila na šolski izmenjavi, zato nismo točno vedeli, kaj pričakovati. Ob prihodu v majhno nemško mesto Mayen so nas pričakali naši nemški pari in njihove družine, pri katerih smo bivali ves teden. Bivanje pri družinah je bila zelo zanimiva izkušnja, saj smo lahko od blizu spoznali njihov vsakdan, njihove navade in način življenja. Veliko časa smo preživeli skupaj – ob večerjah, pogovorih ali skupnih dejavnostih po šoli – in prav to nam je omogočilo, da smo se bolje spoznali ter spletli nova prijateljstva. Obiskali smo tudi njihovo šolo, kjer smo se udeležili nekaterih ur pouka in spoznali, kako poteka šolanje v Nemčiji. Poleg tega so za nas pripravili različne dejavnosti in delavnice. Med drugim smo se preizkusili v kuhanju, kjer smo skupaj pripravljali jedi, ter v ustvarjalnih dejavnostih, kot je slikanje. Takšne dejavnosti so bile zelo zabavne, saj smo lahko sodelovali z nemškimi dijaki in se ob tem tudi veliko pogovarjali v tujem jeziku. Z razredom smo se odpravili tudi na izlet v Koblenz. Mesto nas je navdušilo s svojo lepo staro arhitekturo in prijetnim vzdušjem. Posebej zanimiv je bil ogled znamenitega stika dveh rek – Rena (Rhein) in Mozela (Mosel), kjer smo naredili tudi veliko fotografij. Naslednji izlet je bil v Frankfurt, ki je popolnoma drugačen od manjšega Mayena, saj gre za veliko in zelo moderno mesto. Tam smo obiskali DFF – Deutsches Filminstitut & Filmmuseum (Muzej filma). Najprej smo si ogledali razstavo o zgodovini filma, nato pa smo sodelovali še v zanimivi delavnici. Spoznali smo nekaj osnov filmskega ustvarjanja, na primer kako nastanejo določeni filmski učinki in kako poteka snemanje. Delavnica je bila zelo zanimiva, saj smo se tudi sami preizkusili v igranju ter ustvarjanju z načinom Stop Motion in tako smo bolje razumeli, koliko dela je potrebnega za nastanek filma. Po ogledu muzeja smo imeli še nekaj prostega časa za raziskovanje Frankfurta, kjer smo si ogledali središče mesta, trgovine in znane mestne ulice. Zadnji dan izmenjave smo se skupaj z nemškim razredom odpravili še v Stuttgart. Tam smo obiskali Mercedes-Benz muzej, kjer smo si ogledali razvoj avtomobilov od prvih modelov do najnovejših vozil. Muzej je bil zelo zanimiv, saj je bil razstavljen velik del avtomobilske zgodovine in tehnološkega razvoja. Zadnji večer smo preživeli skupaj v središču mesta, kjer smo se še zadnjič družili, se pogovarjali in uživali v skupnem času. Izmenjava nam bo zagotovo ostala v zelo lepem spominu. Poleg zanimivih izletov in dejavnosti smo imeli priložnost spoznati novo kulturo, izboljšati znanje tujega jezika ter doživeti življenje v drugi državi. Najbolj dragoceno pa je bilo to, da smo spoznali veliko novih ljudi in spletli prijateljstva, ki bodo, upamo, trajala še dolgo po koncu izmenjave. Besedilo: Meta Lemut, 3.G  

2. april 26

Naši dijaki so se 20. marca 2026 udeležili državnega tekmovanja iz znanja psihologije na Gimnaziji Novo mesto. Na šolo so prinesli sedem zlatih in tri srebrna priznanja.  Prejemnice zlatega priznanja so: Lara Kogovšek (3. A), Karin Ostanek (4. E), Sara Pipan (3. D), Zoja Novak (4. E), Zala Zver (3. A), Pika Krevs Rupena (4. F) in Pia Blažič (3. A).Prejemniki srebrnega priznanja so Maks Šorli Hall (4. C), Bela Zupan (3. B) in Manca Petrič (3. H). Dijaki so se preizkusili v znanju teorij osebnosti, spoznavali Freudovo psihoseksualno teorijo, Eriksonovo teorijo psihosocialnega razvoja, se poglabljali v behavioristične, humanistične in kognitivne razlage naše osebnosti, se spraševali, ali nas bolj oblikuje dednost ali okolje ter kako naša osebnostna struktura definira našo samopodobo.S poglobljenim psihološkim znanjem zremo v novo šolsko leto in se veselimo nove teme tekmovanja, ki bo objavljena v septembru 2026. Dijakom iskreno čestitamo za njihov uspeh! Besedilo: Nejc Ašič, prof. psihologije in mentor tekmovanja

30. marec 26

V ponedeljek, 23. 3. 2026, je na Gimnaziji Poljane potekalo zanimivo predavanje slovenskega rekorderja v recitiranju decimalk števila pi. S tem smo zaokrožili praznik matematike, ki ga praznujemo vsako leto 14. marca. Tibor Hvala, dijak 4.H, je dobitnik prestižnih nagrad. Še vedno je slovenski rekorder v recitiranju decimalk števila pi (leta 2021 jih je zrecitiral kar 10.123), ob tem pa tudi državni prvak v razvedrilni matematiki (iz leta 2024) in dobitnik mnogih zlatih priznanj v znanju. Odkar je dijak naše gimnazije, je vedno sodeloval v tekmovanjih Sudoku, s katerimi smo obeleževali praznik matematike, in z njegovo pomočjo bili vedno med najboljšima dvema šolama v slovenskem prostoru.  Iskrene čestitke v imenu vseh članov aktiva matematikov, posebej pa od profesorja matematike, Lovra Dretnika. 

27. marec 26

Ko smo se izkrcali iz letala, smo šli na avtobus, ki nas je pripeljal nazaj v Ljubljano. Na poti naju je profesorica prosila, naj napiševa prispevek, v katerem potovanje opiševa skozi najine oči. Ponudbo sva takoj zagrabila (a se nisva čisto dobro zavedala velikosti najinega krožnika). Ko smo prispeli v Ljubljano, smo zadnje minute skupaj preživeli še z zadnjimi kliki na kamerah ter v objemu in slovesu od Tilna – našega vodnika. Bil je super vodnik in eden izmed tistih, ki ne nehajo govoriti. Vedel je res ogromno malih podrobnosti, ki so nam zadnji dan, po treh urah vožnje, šle že malo na živce. Kljub temu sva prepričana, da ne govoriva le v svojem imenu, ko rečeva, da nam je Tilen polepšal potovanje, saj nas je vsak dan učil portugalščine ter nam zaupal kakšno od svojih zanimivih prigod. Že po prvi besedi, ki jo je izrekel, sva opazila njegov zanimiv naglas. V naslednjih treh dneh sva tekmovala, kdo bo hitreje ugotovil, od kod prihaja. Najina ugibanja so segala vse od Pirana do Metlike. Ko sva ga zadnji dan vprašala, nama je povedal, da prihaja iz treh krajev, eden od njih je Ljubljana. Nobeden od naju ni zmagal, saj nisva zadela niti enega. Doma je v tišini najbolj zadonela odsotnost Tilnovega glasu. Pogrešali smo ga. Ko smo obiskali vse možne turistične atrakcije, vse od najbolj zahodne točke Evrope do raznobarvnih mozaikov in vrtov, sva ugotovila, da nama smisel potovanja ne predstavljajo znamenitosti, ampak majhni trenutki in odnosi, ki sva jih stkala na poti. Te vrednote se nama preslikavajo tudi v vsakdanje življenje (morda bi to lahko bil celo najin smisel življenja?). Zelo dober primer tega je (skoraj vsakodnevna) jutranja joga z najinima (najljubšima) profesoricama Natali Žlajpah in Natašo Nakrst. Prvi dan je Nataša v šali omenila jogo zgodaj zjutraj naslednji dan. Midva pa se nisva hecala. In res se je zgodilo. Pa ne samo enkrat. Postavili smo se okrog drevesa na vrtu hostla ter se z dihalnimi vajami in pozdravom soncu malce zbudili in povezali z naravo. Upava, da je ta spomin ostal v lepem tudi njima in se priporočava za še kakšno ponovitev (morda kar preduro). Po navadi se na ekskurzijo ne prijaviš zaradi programa, vendar nas je tokrat ta zelo pozitivno presenetil, v spomin pa se nam je še posebej vtisnil fado. Fado je globoko čustven žanr portugalske glasbe, za katerega so značilne nostalgične, melanholične melodije (saudade), ki se pogosto osredotočajo na usodo, hrepenenje in srčno bolečino. Preden smo šli poslušat fado, smo pogledali, kaj to sploh je. Prebrali smo definicijo (zgoraj) in nismo imeli previsokih pričakovanj, ko pa se je začel, je med skoraj šestdesetimi dijaki zavladala popolna tišina, spremljale pa so jo široko odprte oči. Resnično se zahvaljujeva vsem profesorjem, vodniku Tilnu in ostalim, ki so za nas organizirali ter izvedli to potovanje. V imenu vseh dijakov smo vam iskreno hvaležni. Da ne bova dolgovezila, bova članek zaključila z upanjem, da nisva naredila prehudih slovničnih napak ter da ste dobili vpogled v malo več kot le portugalsko kulturo. Napisala: Ilka Gantar Kovačevič in Filip Janežič, 2.EFotografije: Natali Žlajpah  

26. marec 26

V ponedeljek, 23., in torek, 24. marca, smo ob roditeljskih sestankih organizirali predavanje za starše naših dijakinj in dijakov z naslovom Sobivanje z digitalnim. Vabljeni strokovnjakinji iz organizacije Logout – Center pomoči pri prekomerni rabi interneta Manca Kok in Živa Ahac sta orisali, kako tehnologija vpliva na nas in naše odnose z bližnjimi, posebej tudi na mlade in njihovo zmožnost pozornosti, njihovo organizacijo časa in nenazadnje odpornost na stres. Pretresljivo je bilo slišati zlasti ugotovitev, da nam prekomerna raba zaslonskih medijev okrni zmožnost poglobljenega branja, tudi učenja, v katerem - tako bi si vsaj želeli - naj se čim večkrat zgodi občutek zanosa, ki je bistvena vzpodbuda za premagovanje napora, neizogibnega ob učenju ali poglobitvi v katerokoli temo. Predstavili sta nujnost ozaveščanja uporabe digitalnih naprav tudi pri odraslih, ki smo mladim zgled. Z bogatimi izkušnjami in strokovnostjo sta nanizali nekaj strategij, kako problematično rabo zamejiti. Starše so posebej zanimala družinska pravila, s katerimi lahko tovrstna prizadevanja udejanjamo. Po vzpodbudnih odzivih prisotnih ugotavljamo, da je izbrana tema še kako aktualna. Na šoli želimo dijake ozaveščati, kako pomembno je danes iskati ravnovesje v sobivanju z digitalnim, s čimer imamo izzive tudi odrasli. Na to temo bomo v aprilu na šoli izvedli več aktivnosti: tematske razredne ure in dan brez zaslona, to bo 24. april. Besedilo in fotografije: Darinka Marc

25. marec 26

Dne 11. marca so Poljane postale središče galaksije fizikalnega znanja, saj smo gostili regijsko tekmovanje iz fizike. V naših učilnicah se je tega dne sestalo okoli 200 dijakov iz Ljubljane, Kamnika in Litije, ki so se pomerili v zahtevnih fizikalnih izzivih. Z velikim veseljem sporočamo, da je v 2. skupini, kjer so tekmovalci merili moči v termodinamiki in elektriki, zmagal naš Bojan Brdar Turk iz oddelka 4D. Aprila se bo udeležil državnega tekmovanja. Držimo pesti!Za svoj odlični rezultat je priznanje prejel tudi Vid Petelin iz oddelka 4G. Bravo! Vsem tekmovalcem čestitamo za pogum in znanje,Bojanu in Vidu pa iskrene čestitke za odličen rezultat! Besedilo: Nada Žonta Kropivšek, prof.

25. marec 26

V Galeriji G+ na Gimnaziji Poljane je 10. februarja 2026 zavladalo posebno vzdušje. Po hodnikih in razstavnih kotičkih galerije so se zbirali dijaki, profesorji in obiskovalci, ki jih je povezovala ista radovednost: kakšne zgodbe letos pripoveduje projekt Berideli? Pri projektu je letos sodelovalo okoli 40 dijakinj in dijakov, ki smo skozi branje in umetniško ustvarjanje soustvarili razstavo. Berideli na naši šoli že več let spodbuja bralno kulturo ter ustvarjalnost dijakinj in dijakov, saj knjigo postavlja kot izhodišče za osebni in umetniški izraz. Otvoritev že pete razstave tega umetniško-bralnega projekta je potekala ob branju odlomkov iz izbranih del in predstavitvi ustvarjalnih odzivov dijakov. Razstava je nosila skrivnosten, na novo izmišljen naslov Razpočnost – besedo, ki v sebi združuje idejo razpoke in močnega poka, trenutka, ko se nekaj prelomi in hkrati na novo poveže. Projekt na naši šoli temelji na preprosti, a zelo močni ideji: dijaki preberemo eno izmed ponujenih knjižnih del po lastni izbiri, nato pa nanj ustvarjalno odgovorimo v mediju, ki nam je najbližji. Tako knjiga ne ostane samo prebrana, ampak zaživi naprej – v umetnosti in v našem osebnem razmisleku. Priprave na letošnjo razstavo so se začele že novembra, ko smo segli po raznolikem naboru knjig: od romanov in spominov do družbenokritičnih del in poezije, kot so Živalska farma, Vegetarijanka, Kurja fizika, Konje krast, Živalska kmetija, Trpljenje mlade Hane, Bend, Dobra družba, Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo in Vrnitev: Spomini Palestinke. Vsaka knjiga je odprla svoj svet in svojo razpoko, skozi katero smo lahko razmišljali o temah dobrega in slabega, preteklosti in sedanjosti, bližine in tujosti. Razpočnost kot naslov in osrednja ideja razstave izhaja iz besede razpoka. Ta predstavlja namišljeno mejo, ki jo lahko najdemo skoraj v vsaki zgodbi: med tem, kar je bilo, in tem, kar bo; med posameznikom in družbo; med »nami« in »njimi«. Berideli pa je prostor, kjer se te razpoke srečajo in trčijo ter ustvarijo pok – trenutek, ko se literarna zgodba prelije v umetniški izraz. Zato Razpočnost dobro opiše raznolikost in energijo projekta, kjer se literarni in umetniški svetovi združijo v skupni razstavni prostor. Ustvarjalni odzivi dijakov so bili letos zelo raznoliki. Med deli so obiskovalci lahko videli risbe, slike, fotografije in 3D-podobe, pa tudi kazalke za knjige, kratka filma z naslovoma Fressen macht frei ob romanu Živalska farma in Pelargonije, kot odziv na pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo. Obiskovalci so si lahko ogledali tudi plesno miniaturo in glasbene točke. Nekateri so izbrano delo interpretirali z literarno refleksijo ali kamišibajem – japonsko obliko pripovedovanja zgodb ob slikah. Vsako delo pa je nosilo oseben pečat ustvarjalca in hkrati pokazalo, kako različno lahko bralci doživimo isto besedilo. Sama sem v procesu ustvarjanja za razstavo še posebej začutila, kako odprt in svoboden je ta projekt. Zdelo se mi je dragoceno, da sem lahko res ustvarjala po svoje, brez vnaprej določenih pravil, in da sem lahko občutja, ki jih je v meni odprla knjiga, izrazila na način, ki mi je najbližji in najljubši. Ta občutek ustvarjalne svobode in osebnega odziva je bil zame verjetno najlepši del celotnega procesa – trenutek, ko literarna izkušnja postane nekaj mojega, notranjega in čisto osebnega. Posebej me je pritegnil kamišibaj z naslovom Volk pogoltnik, ki je nastal kot odziv na Živalsko farmo. Najbolj mi je bilo všeč, da je bilo izvirno delo aktualizirano, prirejeno in ponovno pripovedovano skozi basen. Zgodba je tako dobila novo plast, hkrati pa ohranila svojo družbenokritično. Kamišibaj pa kot medij omogoča zelo neposreden stik s poslušalcem – pripovedovalec in podobe skupaj ustvarijo občutek žive zgodbe, skoraj kot bi se odvijala pred nami. Volk pogoltnik je zato deloval hkrati preprosto in zelo močno: skozi živalske like je spregovoril o oblasti, manipulaciji in človeških slabostih, a na način, ki je bil razumljiv, aktualen in tudi rahlo ironičen. Prav ta spoj basni in sodobnosti se mi je zdel najbolj prepričljiv in zabaven. Zelo me je nagovorilo tudi delo Razbito ogledalo, ki je nastalo ob romanu Vegetarijanka. Gre za 3D-sliko na platnu, ki človeka takoj pritegne in se ga dotakne. V ospredju je imitacija okostja glave, obdana z vrtnicami in razbitim ogledalom. Ogledalo ne odseva celote, ampak razdrobljene dele, zato gledalcu ponuja možnost samorefleksije – vsak lahko v njem vidi nekaj svojega, a nikoli popolnega. Delo tako združuje lepoto in nelagodje, krhkost in bolečino; podobno kot roman sam. Prav občutek notranje razklanosti in tihe praznine, ki jo nosi protagonistka iz Vegetarijanke, je v delu zelo močno prisoten. Tudi sama sem želela ob ustvarjanju svojega dela zajeti prav to praznino. Moje delo z naslovom Brez poudarja odsotnost – ne le odsotnosti oseb, temveč tudi odsotnost čustev, misli, morda celo samega sebe. Naslov sem izbrala zato, ker sem želela, da gledalec najprej začuti tišino, praznino, šele nato pa začne razmišljati, kaj pravzaprav manjka. Zdi se mi, da je prav občutek odsotnosti in notranje praznine na neki način povezovalna nit številnih knjig, po katerih smo ustvarjali. V različnih zgodbah se vedno znova pojavlja razpoka med tem, kar je človek navzven, in tem, kar doživlja znotraj – in prav to razpoko sem želela ujeti tudi sama. Otvoritev razstave je potekala ob branju odlomkov iz knjig in obiskovalce z njimi popeljali v izhodiščne zgodbe del, ki so bila preoblikovana v druge umetniške medije. Ob tem so predstavili tudi lastne ustvarjalne odzive, ki so nastajali več mesecev. Dogodek zato ni bil le razstava, ampak tudi srečanje bralcev, ustvarjalcev in poslušalcev – skupni trenutek, v katerem sta literatura in umetnost postali eno in skupaj povedali novo zgodbo. Po že petih razstavah se projekt Berideli na Gimnaziji Poljane kaže kot pomemben del šolske kulturne identitete. Dijakom omogoča, da branje doživimo kot osebno raziskovanje in umetniško izražanje, ne le kot šolsko obveznost. Razpočnost pa je letošnjo razstavo povezala v celoto: v prostor, kjer se razpoke med svetovi ne zapirajo, ampak postanejo mesta srečanja. Tako Berideli znova dokazuje, da knjige niso le zgodbe na papirju, ampak živ material za razmišljanje, ustvarjanje in povezovanje. Posebna zahvala pa gre tudi mentoricam, ki so omogočile, da je projekt zaživel v svoji najboljši luči. To so Nina Ostan (vodja projekta), Katarina Torkar Papež, Nataša Žiger in Mateja Jakša Jurković. Besedilo: Zoja Avbar, 3.A, fotografije: Zoja Avbar in Julij Dominik Mrak