Novice

22. marec 25

Takoj po razpisu za strokovno ekskurzijo po območju Yucatana, nam je bil predstavljen izjemno zanimivo in barvito zastavljen program, ki naju je takoj prepričal v prijavo. Nato sva imela skoraj celo leto časa, da se izleta veseliva in sva bila zato nadvse navdušena, ko je končno prišel čas, da sedemo na letalo. 11-urni let se resda zdi precej dolg, a z gledanjem raznolike ponudbe filmov in s spancem tudi ta hitro mine. Ob izstopu iz letala v Cancunu nas je pozdravil večerni yucatanski zrak, ki nas je v trenutku ogrel. Sedli smo na moderen klimatiziran avtobus in najprej spoznali vodnico Edith in voznika Estebana, ki sta nas spremljala na večini izletov. Zaradi lakote po 24 urah poti smo se najprej ustavili na bencinski črpalki, kjer smo si lahko kupili mehiške prigrizke in si prvič ogledali cene v mehiških pesosih. Sledila je prijetna vožnja do hostla Candelaria, naše prve nastanitve v prikupnem mehiškem mestu Valladolid. Prva stvar, ki smo jo lahko opazili, so bile barve. Že sam hostel nas je očaral s paleto  barv in nam omogočil doživljanje pravega mehiškega občutja. Barve so bile tudi tema tokratnega fotografskega natečaja, ki je značilen za naše španske ekskurzije. Navdušenje nad našo nastanitvijo se je nadaljevalo že ob zajtrku, ker nam je domačinka pripravila okusna jajčka s tipičnimi začimbami, kot je npr. koriander, in njihovim tradicionalnim črnim fižolom. Slednji naju je ne glede na naklonjenost spremljal do konca potovanja. Nato smo s počitniškim tempom začeli naš prvi pravi dan v Mehiki in se odpravili v cenote Zaci, ki je eden izmed mnogih naravnih vodnih rezervoarjev. Gre za naravne jame, napolnjene z obilico prijetno sveže vode, v katere so se nekdaj prihajali osvežit domačini. Danes pa so cenoteji še ena izmed mnogih turističnih atrakcij. Tako smo se tudi mi lahko osvežili in si zvišali raven adrenalina, saj smo v prijetno vodo skočili s kar desetmetrske skalnate stene. Popoldne pa smo se sprehodili po kolonialnem mestu Valladolid, si ogledali znamenitosti in prvič v rokah držali mehiške pesose, ki smo jih zamenjali za ameriške dolarje. Menjava je potekala v lokalni banki, kjer so na najino začudenje hkrati prodajali tudi pohištvo in motocikle. Z žepi, polnimi mnogo novega in barvitega denarja, smo razglabljali o tipu arhitekture, ki je najbolj podoben južno španskemu, saj je bilo mesto ob prihodu Evropejcev pod njihovim vplivom. Kasneje smo na večerji lahko zopet okusili tradicionalno hrano. V nasprotju s pričakovanji, so bile tortilje zelo majhne in so služile le kot priloga k mesu. Poskusili smo tudi prave pikantne omake, ki so kar konkretno močnejše od naših. Kitajski zid, Petra, Machu Picchu, Kolosej, Kip Jezus Kristusa, Taj Mahal in? Chitzen Itza. Seveda smo si med vsemi doživetji ogledali tudi enega izmed sedmih čudes sveta. Ko smo prispeli na Chitzen Itzo, nas je tam skozi zgodovino majevske kulture, vključno s templji, igrami z žogo in načinom življenja popeljal Abel. Že Abel sam je bil ena izmed zanimivosti na dnevnem sporedu, zaradi svoje karizme in predvsem zaradi neverjetno tekoče angleščine, ki nas je brez izjeme preprosto navdušila. V prostem času sva prvič preizkusila barantanje, saj cene na stojnicah navadno niso postavljene. V prvem poskusu seveda ni šlo brez zapletov, čemur je sledilo veliko smeha. Je pa bilo to nedvomno super ogrevanje za kasnejše poskuse barantanja. Po Chitzen Itzi, ko smo bili že globoko v majevskem duhu, smo obiskali še majevsko šolo in učence, stare približno naših let, ter imeli z njimi več prikupnih interakcij. Te so bile morda malo nerodne, saj se oni, tako kot mi, španščine učijo le v šoli, kot dodatek k njihovi materni majevščini. Sprejeli in pozdravili so nas z velikim navdušenjem in pripravljenimi točkami, skozi katere smo lahko spoznali njihovo kulturo. Prevzele so nas izrazite barve na njihovih narodnih nošah ter telesne poslikave, ki smo jih imeli možnost videti ob predstavitvi tradicionalnega plesa. Najino pozornost pa je ujela tudi zgradba, ki je zelo različna našim srednjeevropskim standardom. Izmenjali smo si v naprej pripravljena darilca, ki v neki luči predstavljajo naše ljudstvo, in se malo podružili. Učili so nas osnovne korake majevskega plesa, oziroma natančneje, poskusili so nas učiti. Smehu ni bilo konca, tudi mi sami smo jim pokazali osnove polke, v kateri so se tudi sami želeli preizkusiti. Nepozabna izkušnja! V celoti prevzeti od pravkar doživetega, smo napotili v še en znameniti cenote Oxmán, kjer smo tokrat s pomočjo trapeza praktično leteli v vodo. Zvečer pa smo se dobili pred nekdanjim samostanom in si tam ogledali zelo lepo predstavo z lučmi.  Naslednji dan si pod nobenim pogojem nismo smeli privoščiti prazne kamere ali telefona, saj je sledilo ogromno fotografiranja. Prišli smo na znamenite soline Las Coloradas, in kot je bilo napovedano, takoj začeli fotografirati, saj nas je očaral pogled na rožnato vodno maso v kombinaciji z belo peno in modrim nebom. Kot že ime pove, so soline obarvane, razlog pa tiči v posebni sorti rožnatih rakcev v vodi. Sprehajali smo se okoli solin in pri fotografiranju postali precej kreativni. Opazili smo tudi plamence, a so brez pomoči daljnogleda izgledali bolj kot pike na obzorju. Izlet smo nadaljevali z divjo plovbo po reki Lagartos. Za popestritev že tako zabavne vožnje so poskrbele številne živali, kot npr. krokodili, pelikani in kormorani. Glavna atrakcija so ostali krokodili, katere nam je uspelo slikati iz precejšnje bližine. Doživetje na Riu Lagartos se je zaključilo s hojo po ugrezajočih tleh na rečnem otoku, kjer smo se kot petletni otroci namazali z domnevno zdravilnim blatom, pogumnejši kar po celem telesu. Sledilo je morsko kosilo, odmik od piščančjega k ribjemu mesu pa nama je obema precej ugajal. Pri kosilu niso manjkale niti male tortilje, kar je dokaz, da se jih zares jé povsod. Po obedu smo se prvič osvežili v morju, midva pa sva si privoščila kokos, saj ga ceneje (50 MXN oz. 2,5 €) in bolj svežega ne bi dobila nikjer drugje. Za zaključek smo obiskali še krokodiljo farmo, kjer smo lahko v rokah držali različno velike krokodile, pri čemer smo vsi ljubitelji živali zelo uživali, seveda pa je nastalo tudi ogromno fotografij. Neprestano so nas spremljali radovedni jastrebi ali »buitres«. Kljub ljubkem doživetju pa ne smemo pozabiti, da so ti krokodili v ujetništvu in da gre navsezadnje za krokodiljo farmo. Te živali se v naravi nikoli ne bi gnetle v zaprtem prostoru ali pa se pustile božati in premikati po rokah, zato je imela ta izkušnja za nekatere tudi grenak priokus. Preko več interakcij s španščino sva opazila, da v Mehiki govorijo počasneje in nekoliko razločneje v primerjavi s Španijo, kar je nedvomno olajšalo marsikateri pogovor. Sledeče jutro je bilo naše zadnje v Valladolidu, še zadnjič smo dobro zajtrkovali. Misliva, da si nas je večina mesto in hostel ohranila v lepem spominu, zaradi pristnega mehiškega pridiha, raznolikih barv in predvsem zaradi varnosti, ki je v Mehiki nismo pričakovali. Na poti do naše nove destinacije, Playa del Carmen, smo se ustavili na arheološkem najdišču Cobá. S tem smo prvič zamenjali zvezno državo Jukatan za Quintana Roo. V Cobi smo vedno nasmejanega šoferja Estebana zamenjali za kolesa in kolesarili po gozdnatem območju ter si ogledovali kamnite piramide in druge stavbe iz časa majevske civilizacije, pri tem pa nagonsko bežali v senco. Lačni smo komaj čakali kosilo, tokrat pa smo pri pripravi sodelovali tudi mi. "Izpod sača" smo odkrili njihovega tradicionalno začinjenega piščanca »pibil« ter si sami oblikovali tortilje, vse pa smo z največjim veseljem tudi pojedli. Sledil je obisk pri lokalnem šamanu, ki je očistil naše notranjosti oz. duše, kar je odlično sovpadalo s čiščenjem zunanjosti prejšnji dan z blatom. Obred je potekal v majevščini, zato smo bili toliko bolj pozorni na španski prevod, ki je bil osupljivo razumljiv, saj sva oba razumela praktično vse, četudi se španščine ne učiva od konca lanskega šolskega leta. Z zaprtimi očmi smo vdihavali posebno kadilo ter glasno ponavljali številne fraze ter vzklike. V življenju redko pridemo v stik z božanstvom katere izmed nam nepoznanih religij, zato meniva, da moramo tovrstne priložnosti toliko bolj ceniti. Izredno sva lahko hvaležna organizatorjem, ki so nam to izkušnjo omogočili, saj tako doživetje ni dostopno prav vsakemu turistu. Na poti do Playe del Carmen nama je pozornost pritegnila tudi sprememba pokrajine. Hkrati se je močno že čutil vpliv množičnega turizma, s povečanim številom trgovin, restavracij s hitro prehrano in prestižnih hotelov, ob čemer smo si lahko predstavljali, kako bomo preživeli »2. del« potovanja. V Playi smo bili takoj očarani nad živahnostjo in uličnim vrvežem, saj ga v Valladolidu nismo izkusili. Kot uročeni smo si ogledovali osvetljeno 5. avenijo, najbolj oblegano sprehajalno ulico. Ušesa so takoj zaznala pogostejšo rabo angleščine, oči pa kar konkreten dvig cen. Novi mestni utrip se je čutil  tudi v hostlu, saj so nam neprestani ritmi onemogočali spanec.   Po prvi noči v prikupnem modernem hostlu v samem centru Playe del Carmen smo se zbudili lačni. Ta lakota je z nekaterimi od nas obstala do kosila, saj zajtrk po visoko postavljenih merilih iz prvega hostla ni izpolnil naših pričakovanj. Namazali smo se z veliko sončne kreme in se odpravili proti trajektu, ki nas je v 45. minutah popeljal na bližnji rajski otok Cozumel. Med čakanjem na prevoz do naših čolnov smo se še enkrat dobesedno polili s sončno kremo, ker smo se zavedali, da nas čaka obilica močnega sonca. S taksiji smo se nato zapeljali do lagune, kjer smo se razdelili v skupine in se s čolni odpeljali v odprte vode. Takoj ko se je čoln ustavil, smo skočili v kristalno turkizno vodo, v kateri smo šnorkljali in tako opazovali podvodno življenje. Zelo zanimivo je bilo videti vodna bitja v njihovem naravnem habitatu. Ogledali smo si predvsem prečudovite morske zvezde. Pot s čolnom smo nadaljevali do le na tak način dostopne plaže el Cielito, kjer smo v plitvi vodi poskusili ribji ceviche in sadje s tradicionalno začimbasto omako. Med tem pa so skorajda med našimi nogami plavali skati. Po morskem izletu smo imeli prosti čas za samostojno spoznavanje Cozumela, kasneje pa smo se s trajektom napotili nazaj proti Playi. Ne glede na ves naš trud s sončnimi kremami nas je vse, brez izjeme, popolnoma opeklo. Na večerji smo se lahko zato le smejali drug drugemu in naši rdeči barvi.  Zbudili smo se v še en brez oblačka kičast dan. Je pa ta kič na žalost s seboj prinesel tudi en velik minus. Vročino. Izlet smo skoraj v celoti preživeli z jamranjem in smiljenjem samim sebi, saj smo se skoraj stopili na več kot 30 stopinjah pod žgočim soncem. Tokrat smo bili zaradi preteklih izkušenj še bolj pazljivi in se res pridno ter neprestano mazali s sončno kremo. V turističnem centru enega izmed najpomembnejših majevskih središč smo najprej imeli pokušino različnih čokolad. Najposebnejša in najbolj »mehiška« je bila tista s čilijem, saj že ob besedi mehiški navadno pomislimo na pikantno hrano. Ogledali smo si tudi zelo zanimivo primerjalno tabelo za boljše razumevanje vrednosti kakavovega zrna, s katerim so trgovali Maji. Nato je sledil še arheološki del izleta. Tulum je bil znamenit po svojem pristanišču ter zajetnem obzidju. Mi pa smo se ob ogledu osredotočili predvsem na kompleks Castillo s templjema. No, povsem iskreno, nas je v resnici verjetno najbolj prevzel kar razgled. Klif, na vrhu katerega so ruševine in ob vznožju pa prekrasna peščena plaža, je res nepozabna slika. Impresionirani smo bili tudi nad legvani (iguana), ki se nonšalantno sončijo na vseh možnih mestih in se tako nastavljajo za res dobre slike. Po vrnitvi z izleta smo imeli prosto popoldne in za večerjo prvič v celem tednu jedli nemehiško hrano, in sicer burgerje. Za konec našega programa smo obiskali muzej ene izmed najbolj znanih avtoportretistk na svetu, Fride Kahlo. V prikupnem in estetsko urejenem muzeju so nas popeljali skozi izjemno težko življenjsko zgodbo, ki se odraža na njenih delih. Po vodenem ogledu smo si vzeli čas za slike in morda bolj intimno podoživeli katero od njenih umetnin. Dosegli smo bridki konec uradnega programa, so pa profesorji staknili glave in nam za zadnji dan v Mehiki tudi sami pripravili nekaj dejavnosti. Do popoldneva smo se poslovili, zato je bilo kosilo plod lastnih interesov. Midva sva se recimo odločila, da kljub ameriškemu pridihu ostaneva zvesta mehiški hrani in sva tako želela preizkusiti tradicionalnega mehiškega piščanca v čokoladni omaki ali Mole poblano. Na živahni 5. aveniji so naju in vse ostale natakarji pridno ogovarjali in vztrajno vabili v svoje restavracije, kar nama je šlo na začetku malce na živce, a je med potovanjem postalo zabavno, saj so naju vsi nagovarjali z besedo »aleman« ali Nemec, verjetno zaradi svetlejše barve las in oči. Izpopolnila sva tudi svoje veščine barantanja, saj sva cene znižala za več kot 60%. Lačna sva se le posedla za mizo bila deležna priprave guacamola pred očmi, kar pa se je seveda znašlo na končnem računu. Nisva si znala predstavljati kombinacije slane jedi s čokolado, a je bila roko na srce, zelo zanimiva in okusna.  Zadovoljna s kosilom sva šla do plaže, kjer smo se razdelili v dve skupini in med sabo tekmovali v raznih izzivih, med drugimi tudi v prirejeni majevski »juego de pelota«. Zvečer je sledil še kviz iz znanja, ena izmed rednih praks španskih potovanj, to pa je bilo tudi naše zadnje skupno druženje na ekskurziji. Spanje v hostlu v središču Playe del Carmen je bilo zaradi nenehne glasbe iz bližnjih klubov nemali zalogaj. Živahen ritem mesta nas bo večina najbrž še nekaj časa pogrešala, saj tako burnega utripa v Ljubljani nimamo, a vseeno je dober spanec vedno dobrodošel, tega pa nama je obema primanjkovalo.  Tudi v zadnjem jutru v hostlu se od zajtrka nismo najedli, smo pa imeli pozneje več priložnosti za okrepčilo. Dopoldne smo si vzeli čas za pakiranje prtljage, skupaj z vsemi dobrinami, ki smo jih skozi cel teden pridno nabirali za domače. Zadnji dan smo bili prepuščeni sami sebi in večina se nas je takoj razkropila po 5. aveniji ter bolj kot ne panično kupovala še zadnje spominke. Očitno nam je tudi sonce želelo nameniti veliko energije, saj je bilo neznosno žgoče, zato sva dolge ure preživljala v senci ali pa pod klimo trgovin. Ko smo že pri soncu, od obiska otoka Cozumel nas ni več nikoli ožgalo, kvečjem malo bolj obarvalo. Kasneje sva se ohladila še s pijačo, za katero sva porabila še zadnje mehiške bankovce, pri katerih nama je bila najbolj všeč raznovrstnost in barvitost. Tudi tu, v Playi del Carmen tako kot v Valladolidu nisva čutilia nikakršne nevarnosti. Kljub množicam ljudi nisva bila priči nobeni tatvini, pred katerimi se svari v večjih svetovnih mestih. V tem pogledu nas je Mehika v večini pozitivno presenetila, je pa res, da smo bili nastanjeni v najbolj turističnih območjih države in da pravega obraza Mehike verjetno zato nismo izkusili. Naš lokalni voznik Esteban nas je še zadnjič zapeljal in se od nas na letališču tudi prisrčno poslovil. Prav tako nas je samim sebi prepustila vodnica Edith. Čas na letališču sva posvetila podoživljanju vsega dobrega, kar sva doživela, še zadnjič pa sva si naročila mehiško hrano. Let nazaj je trajal 9 ur, zaradi časovne razlike pa smo do Madrida iz Cancuna potrebovali kar konkretnih 15 ur. Pri vračanju v domovino v zraku ni bilo več prisotnega tistega navdušenja ali vznemirjenja, ki je krasil prvi dan, saj smo se zavedali, da se čisto zares končuje za nas eno izmed najlepših potovanj do sedaj. Prav tako smo se zavedali nevarne bližine šole in ostalih obveznosti, ki tvorijo naš vsakdan. Drugače povedano, bali smo se vrnitve v evropsko, slovensko realnost. Na avtobusu, ki nas je pripeljal pred gimnazijo, smo se zopet spomnili našega natečaja in tako na forum objavili vsak svojo fotografijo, ki nas je spomnila na geslo »barve«, ki je po najinem mnenju odlično zajelo celoto videnega na ekskurziji. Naslednji dan pa v šolo in pogumno pred test! Če povzameva, sva bila s potovanjem izredno zadovoljna. Iskreno se zahvaljujeva vodiču Urošu ter profesorjema Natali in Danu za izjemno organizacijo in nepozabno izkušnjo.    Avtorja besedila: Živa Drenik Bogdanović in Arnej Plos Avtorji fotografij: Ava Trobec, Filip Barbalić, Natali Žlajpah

15. marec 25

V sredo, 5. marca, smo izvedli projektni dan na temo Sem, kar vem in razumem. Kratko povzemamo dogajanje in vtise iz vseh oddelkov 3. letnikov: Za 3.A: Kaj lahko vem – zarote in teorije zarot, konformizem in nekonformizem, resnica in hotena nevednost Sodelujoči učiteljici: Nina Miri Zalar, prof. filozofije, in Sanja Hočevar, prof. angleščine Izhodiščno vprašanje - Kaj sploh lahko z gotovostjo vem? – nas je uvodoma soočilo s težo dvoma, ki ga odpirata filozofski perspektivi racionalizem in empirizem. Dvom je bil nadalje osnovno vodilo v premislek o zarotah in teorijah zarot, pri čemer je ključen uvid v razlikovanje med obema. Dejstvo je namreč, da so zarote (torej prevare) dejansko del človeške zgodovina, a enako je tudi utemeljeno dejstvo, da so del iste zgodovine tudi zgolj teorije o njih. Oba fenomena imata lahko uničujoče posledice. Z dijaki smo preko konkretnih primerov razvijali kritično refleksijo o človeškem razumevanju dejanskosti in zaupanju v razpoložljive vire informacij.  Del priprave na tokratni projektni dan je bila tudi izmišljena novica (fake news), ki so jo dijaki 3.A nekaj dni pred samim projektnim dnevom razširili po socialnih omrežjih in skozi neposredno komunikacijo z dijaki drugih letnikov. Opazovanje odzivov in zaupanja v zanesljivost izvirnega vira je pripeljalo do končnega spoznanja: dijaki Gimnazije Poljane niso lahkoverni in z zanašanjem na lastne kognitivne zmožnosti kritične presoje niso lahka »tarča«. Ali pa je to zgolj naključje in bi morda v nekem drugem časovnem obdobju in z nekoliko bolj intenzivnim razširjanjem novice lahko preslepili tudi večino mladih bodočih intelektualcev? 

15. marec 25

V sredo, 5. marca, smo izvedli projektni dan na temo Sem, kar vem in razumem. Kratko povzemamo dogajanje in vtise iz vseh oddelkov 2. letnikov: Za 2.A: Med tradicijo in alternativo Sodelujoča učitelja: Miha Osredkar, prof. geografije, in Vid Skrbinšek, prof. slovenščine Namen projektnega dne je bil spodbuditi čut za dogajanje okoli sebe. Dijaki vsakodnevno hodijo mimo različnih poslikav, skulptur, pa jih velikokrat niti ne opazijo. Cilj je bil, da dijaki umetniške stvaritve v centru Ljubljane opazijo, raziščejo, analizirajo, vrišejo na zemljevid in na koncu sestavijo zemljevid s kulturnimi točkami v Ljubljani, ki poudarja njihov namen in jih deli na tradicionalne ter alternativne. Načrt je več kot uspel, saj so bili dijaki motivirani, ustvarjalni in ker je na koncu nastal izdelek, ki lahko služi tudi drugim ljudem, ki bi jih ta tematika zanimala.

15. marec 25

Dijakinje so 13. marca 2025 predstavile svoje raziskovalne naloge, s katerimi so poglobljeno raziskovale različna področja znanosti in družboslovja. Njihovo delo je odražalo trud, radovednost in strokovnost, s katero so se lotile izbranih tem. Dogodek je povezovala dijakinja Neža iz 3.H oddelka. Eva Črv je predstavila nalogo z naslovom Perfekcionizem in prokrastinacija med dijaki: povezave v okviru modela velikih pet faktorjev osebnosti, v kateri je raziskovala odnos med omenjenima pojavoma in osebnostnimi lastnostmi dijakov. Marta Arko je v svoji nalogi Vpliv telesne aktivnosti na aerobni in anaerobni prag proučevala, kako različna telesna zmogljivost vpliva na dosego omenjenih pragov. Mia Ratoša Rigler pa je raziskovala Vpliv različnih topil na lastnosti silicijevih aerogelov, kjer se je osredotočila na fizikalne in kemijske lastnosti teh naprednih materialov. Na regijskem tekmovanju raziskovalnih nalog bodo svoje delo predstavile tudi dijakinje Jutra Mrvar z nalogo Ugotavljanje osebnostnih lastnosti lastnikov malih živali ter vpliv psa na razvoj osebnostnih lastnosti lastnikov psov ter Juta Kovačič in Pia Blažič z nalogo Kupujem, torej sem: stališča in odnos do oblačil slovenskih kupcev. Vsem dijakinjam iskreno čestitamo za njihovo delo! Besedilo in fotografija: Saša Perović

15. marec 25

V četrtek, 13. 3. je potekalo drugo tradicionalno medinstitucionalno balinčkanje na dvorišči INZ (Inštitut za novejšo zgodovino). Balinale smo ekipe Paleontološkega inštituta ZRC SAZU, Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU, Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete UL, Gimnazija Poljane in domačini INZ. Ekipo Gimnazije Poljane smo sestavljali: ravnatelj Srečko Zgaga, Jasmina Pavčič, Vid Skrbinšek, Uroš Bizilj in Saša Perović. Vsi udeleženci smo za »izjemen dosežek« prejeli priznanje za »spretnost in predanost« v tej disciplini. Našo ekipo so glasno podpirali in zanjo navijali dijaki in dijakinje 3.B in 3.H oddelka. Športni komite INZ, pod vodstvom lastnika lige Andreja Pančurja in predsednice Mojce Šorn, je poskrbel za odlično izvedbo turnirja.   Besedilo in fotografija: Saša Perović

14. marec 25

V četrtek, 13. 3. 2025, je na naši šoli potekalo medšolsko tekmovanje ljubljanskih srednjih šol v reševanju Sudokuja. S tem smo obeležili svetovni dan matematike, ki je vsako leto 14. marca. Našo šolo so predstavljali Tibor Hvala, Lola Petrovič, Maja Studen, Tina Kastelic in Eva Kastelic. Naš ekipa je dosegla prvo mesto, na drugem mestu je bila ekipa Gimnazije Vič,  na tretjem mestu pa ekipa Srednje šole za oblikovanje in fotografijo. Besedilo in fotografije: Lovro Dretnik

13. marec 25

V sredo, 5. marca, smo izvedli projektni dan na temo Sem, kar vem in razumem. Kratko povzemamo dogajanje in vtise iz vseh oddelkov 1. letnikov: Za 1.A: NA POMOČ! Sodelujoča učitelja: Ksenija Blažin, prof. športne vzgoje, in Emil Lokar, prof. angleščine Na delavnici so študenti medicine predstavili temeljne postopke oživljanja in nudenja prve pomoči. Dijaki se se preizkusili v različnih scenarijih tako, da se je vsak večkrat znašel v situaciji, da je moral nuditi pomoč. Vsi so bili motivirani in angažirani. Veliko se je dogajalo. Delavnico smo zaključili z delom v skupinah, kjer so vsi odigrali svoj scenarij v angleščini, bodisi resen bodisi hudomušen.

12. marec 25

V soboto, 22. 2. 2025, ob 3.00 zjutraj smo se iz Ljubljane odpeljali do letališča v Bologni ter poleteli v Katalonijo. Ker nas je pričakal dež, smo z avtobusom imeli panoramski ogled Barcelone. Peljali smo se mimo stadiona Camp Nou, vendar pa zaradi prenove nismo mogli vstopiti. Nato smo se odpeljali do olimpijskega stadiona, kjer svoje tekme do dokončanja prenove stadiona Camp Nou igra FC Barcelona, katerega notranjost smo si tudi ogledali. Ko smo prišli do hostla, smo naleteli na nepričakovano situacijo. V hostlu je s španske strani prišlo do napake pri rezervaciji sob. Tako smo se po večerji z avtobusom odpeljali do hotela Marisol v mestu Calella, približno eno uro vožnje od Barcelone. Naslednji dan smo se z vlakom odpeljali do Barcelone in si najprej ogledali abstraktna in zanimiva, a včasih težko razumljiva dela Mirója. Po muzeju smo peš odšli do La Catedral, kjer smo imeli čas za kosilo, pri čemer smo lahko preizkusili svoje znanje španščine. Hkrati smo si ogledali mesto ter videli znameniti mozaik El Beso de la Libertad. Na koncu smo se odpravili še v Picassov muzej, kjer smo občudovali njegovo nadrealistično izražanje umetnosti. Tretji dan je bil namenjen baziliki svete Družine Sagrada Familia. Iz Calelle smo odšli z vlakom in nato z metrojem do bazilike. Najprej smo si ogledali zunanjost te največje nedokončane katoliške cerkve, nato pa je sledil voden ogled čudovite notranjosti. V baziliki smo na notranjem delu vrat, kjer je v različnih jezikih napisana molitev Očenaš, lahko prebrali tudi slovenske besede. Po ogledu smo z metrojem odšli do avenije Las Ramblas, kjer smo imeli prosti čas za nakupovanje ter sprehod po največji pokriti tržnici La Boqueria. Sledil je ogled parka Güell, ki je še ena zelo znana umetnina Gaudíja. Do parka smo se odpeljali v nabito polnem avtobusu in tako preizkusili še zadnje javno prevozno sredstvo. Zadnji dan je bil na razporedu muzej nadrealističnega umetnika Dalíja v kraju Figueres. Preden smo se odpravili do letališča, smo potovanje zaključili z vožnjo po Barceloni ter videli še dve Gaudíjevi hiši, Casa Batllo in Casa Milà. Ekskurzija v Barcelono nam ni ponudila le vpogleda v umetnost in arhitekturo, temveč tudi dragocene življenjske izkušnje. Kljub nepredvidljivim situacijam, kot so dež, napaka pri rezervaciji in čakanje na javni prevoz, smo se naučili prilagodljivosti in potrpežljivosti. Sprehodili smo se skozi dela Mirója, Picassa in Dalíja, občudovali veličino Sagrade Familie ter doživeli utrip mesta na La Rambli in v parku Güell. Potovanje nam je pokazalo, da umetnost ni vedno razumljiva, življenje pa polno presenečenj – a prav v tem je čar raziskovanja novih krajev. Besedilo: Ines Repar in Pia Pene, 2.E, Fotografije: Ines Repar, Pia Pene, Zoja Karin Kastrin, Kjara Plahuta Krapež, Anja Dernič in Petra Novak

6. marec 25

Po odličnih rezultatih na ustnem delu izpita iz nemške jezikovne diplome DSD II so zdaj znani tudi rezultati pisnega dela. Vseh 22 prijavljenih dijakov je izpit uspešno opravilo, kar je izjemen uspeh.Kar 18 dijakov bo prejelo mednarodni certifikat, ki potrjuje njihovo znanje nemščine na C1 stopnji, 4 dijaki pa so dosegli stopnjo B2. Vsem dijakom iskreno čestitamo in jim želimo, da certifikat čim bolje unovčijo. Besedilo: prof. Maša Klopčič

6. marec 25

Na državnem tekmovanju iz znanja nemškega jezika za 3. in 4. letnike, ki je potekalo 12. 2. na Gimnaziji Bežigrad, so se Poljanci odlično odrezali. Skupno so prejeli kar 4 zlata in 2 srebrni priznanji. Med dijaki 4. letnikov je Luka Gradišek zasedel 1. mesto, Daša Ponikvar pa je bila 7. Oba sta dobila zlati priznanji. Maja Čarman in Nika Bizilj sta prejeli srebrno priznanje. Med tekmovalci 3. letnikov pa se lahko pohvalimo z dvema 5. mestoma, ki sta ju dosegli Amila Pivač in Eva Knavs, ter tako prejeli zlati priznanji. Vsem tekmovalcem iskreno čestitamo!