Novice

2. februar 26

Vljudno vabljeni na informativna dneva, in sicer: v petek,13. februarja, dopoldne ob 9.00 ali popoldne ob 15.00 ali v soboto, 14. februarja, ob 9.00.   Po osnovnih informacijah o šoli si boste lahko ogledali predstavitve posameznih dejavnosti in užili utrip poljanske živopisnosti v pogovorih z dijakinjami in dijaki ter učitelji in učiteljicami na šoli. Dobrodošli!

9. februar 26

Izmenjava 3.E s španskimi dijaki iz Elcheja Naša prva izkušnja izmenjave se je začela v ponedeljek, ko so se španski dijaki iz mesteca Elche premraženi v ranih jutranjih urah ponedeljka 14. decembra z avtobusom pripeljali v Ljubljano, naravnost pred Gimnazijo Poljane. Dijaki 3.E smo jih pričakali z napisom “BIENVENIDOS”, za katerega nas je enajst neprespancev za vsako črko žrtvovalo svoje ledene in tresoče dlani, vsak za eno črko. Prav tako nervozni, a vseeno klepetavi, so se Španci usuli iz avtobusa, pritožujoč se nad 22 stopinjami v avtobusu, ki jih je navil šofer, ko so iz letala v Zagrebu stopili nanj. Po krajši zmedi, ko smo se nevede obračali in iskali svojega dodeljenega potovalca, smo se le poparčkali. Čim hitreje smo poiskali njihove kovčke in jo v dvojicah ucvrli vsak k sebi domov, v tople postelje. Hvala Bogu (in predvsem hvala Petri Novak in Tonetu Prusu, ki sta se nas usmilila), nam je bilo dovoljeno izjemoma poležavati malo dlje, in sicer do luksuzne desete ure, ko smo istega dne morali biti v šoli. Za naše prišleke smo v ponedeljek pripravili s pomočjo več profesorjev interaktiven program, ki se je začel s kratko prireditvijo v angleščini in španščini, kjer je Špance v angleščini nagovoril naš ravnatelj Srečko Zgaga, nato pa smo na kratko predstavili svoj razred v obliki inovativnih točk. Kmalu zatem smo sledili Lovu na zaklad, ki nas je poslal na sprehod po megleni Ljubljani in razkazal njene znamenitosti. Iskreno smo se zabavali, za kar dajemo vse zasluge profesorju Mihi Osredkarju, hkrati pa nas je – tako Špance s Slovenci, kot tudi Slovence med sabo – tudi trdno povezal kip Emonca, ki ga kar nismo in nismo mogli pravilno označiti (pa če smo se še na trepalnice postavili!) na zemljevidu Kongresnega trga, razdeljenega na kvadratke. Očitno bomo morali malo izboljšati svojo orientacijo z zemljevidi, preden jo marca tudi sami mahnemo v Elche. Seveda pa smo neslutečim Špancem v želji, da jim približamo Slovenijo, morali predstaviti tudi slovenščino. Kaosa v dvorani ne gre bolje opisati, kot da vam rečem, da recite “Pešec gre čez cestišče” 100 x zapored, po možnosti pa si to začinite še s problemom naše izgovorjave c-ja in vseh šumnikov, ki so jih naši prijatelji verjetno srečali prvič v življenju. No, treba pa je omeniti, da jim je Slovenijo priljubil predvsem Spar ob Ljubljanici, kjer smo za pičla 2 evra kupili pol kile pomfrita, kar se jim je zdelo neznansko poceni, poleg tega je s svojo toploto odmrznil naše zmznjene roke. Za piko na i se je nekaj naših sošolcev povezalo z našim profesorjem geografije, profesorjem Danom Kardumom Šibilo, in so ustvarili kviz, v katerem so Španci morali drug drugemu brati z ustnic imena tradicionalnih slovenskih jedi, ugibati naše geografske enote, ugibati naše reke, ki jih omenja Jan Plestenjak, in vse to poskušali tudi izgovoriti ter pravilno zapisati. Nagrajena skupina je bila obdarjena s ploščicami izvrstne poljanske čokolade. Konec dneva smo izmučeni odšli nazaj domov in dobili priložnost, da smo se v parih bolje spoznali, saj nas tokrat noč ni priganjala, kot nas je ob njihovem prihodu. V torek smo se ob 8 h pogumno odpravili na ekskurzijo na Gorenjsko, kjer so Španci, nevajeni tako hladnih vremenskih razmer, prvič spoznali sneg bodisi s sankami bodisi s pohodom bodisi s kepo za vrat. Nato smo jo mahnili še na Bled, kjer je moja gostja kremšnito kljub hudemu odporu do tort označila s trdno 6/10, kar se mi zdi naravnost “estupendo”. Vrnili smo se okoli šeste ure popoldne, a kljub temu se nas je nekaj odpravilo še v biljardno hišo. V sredo smo naše goste pripeljali na nekaj ur pouka na Gimnaziji Poljane. Ko je nastopil čas za kosilo, pa smo jim predstavili še avtentični “slovenski” cuisine – burek in jufko. Nato smo imeli nekaj ur aktivnega državljanstva, nekateri v kinu, nekateri pa pod vodstvom naših profesorjev (Mihe Poharja, Dana Karduma Šibile in Mihe Osredkarja), ki so po predstavitvi teme pripravili tudi krajše kvize, da smo dali na preizkus svoje možgančke. Tako je minila šele polovica tedna, a zaradi spleta okoliščin smo imeli zaključno prireditev že v četrtek, tako da smo se zjutraj ob prihodu v šolo že začeli pripravljati nanjo. Povezali smo se preko razgibanih točk - od recitalov pesmi, do petja in igranja, plesnih točk, predstavitev svojega gosta/gostitelja, razlag svojih risb in ustvarjanja videov o naših nasmejanih druženjih. Iznajdljivo smo jih povezali v celoto in jo kasneje predstavili našim družinam, nato pa si še malo oddahnili ob pogostitvi. Tisti bolj drzni pa so jo še mahnili malo na Ljubljanski grad in malo po centru našega osvetljenega mesta, ki je bil presenetljivo nemeglen prvič v tednu. Petek je bil pester za večino gostiteljev, v smislu nadaljnjega aktivnega državljanstva, kjer smo odromali na Radio Študent, za peščico pa v smislu igranja otroške predstave za vrtce in osnovnošolce prve triade. Naši Španci pa so ta dan izkoristili za ogled slovenske obale in naših čudovitih Škocjanskih jam. Dodobra so se nahodili in ob vrnitvi obiskali še naš šolski bazar, kar resnično terja globok poklon. V soboto smo se vsak s svojo družino odpravili na svoje doživetje, kjer smo našim gostom razkazali vsak svoj najljubši delček Slovenije (ja, tudi karting šteje). Z njimi smo tako delili še poslednji dan, preden smo jim vsi utrujeni v nedeljo vneto mahali v slovo, ko so se z avtobusom zapeljali nazaj do zagrebškega letališča. Izmenjava nam je podarila nove izkušnje in prijatelje ter nas naučila veliko o odgovornosti za druge. Komaj čakamo, da se tudi mi pridružimo našim Špancem v njihovem domačem kraju in izkusimo še drugo plat te edinstvene izkušnje!   Besedilo: Julija Kozamernik, 3.E, fotografije: Zarja Urškina Podboršek in Petra Novak

9. februar 26

Obisk nuklearnega reaktorja TRIGA, ki se nahaja v Podgorici pri Ljubljani in je del Instituta Jožef Stefan, je bila zelo zanimiva in poučna izkušnja. Na razumljiv način so nam predstavili delovanje reaktorja. Izpostavili so tudi pomen Nuklearne elektrarne Krško za zanesljivo oskrbo države z električno energijo. Ogledali smo si tudi nekaj poskusov, ki so nam pomagali bolje razumeti fizikalna načela jedrske tehnologije. Posebej zanimivo je bilo, da smo lahko nekaj konceptov tudi interaktivno poskusili, lahko smo na primer simulirali zagon nuklearne elektrarne. Všeč nam je bila tudi zavzetost zaposlenih, ki so nas tam sprejeli.  Besedilo: Elian Toman, 4.C Prva fotografija: Pogled na prostor z reaktorjem iz komandne sobe, foto Sara Uderman

9. februar 26

V torek, 10. februarja, ob 17.00 vas vabimo v prostore G+, kjer bo potekala zaključna prireditev projekta Berideli, letos naslovljena RAZPOČNOST.   Projekt poteka že peto leto, dijakinje in dijaki berejo literarna dela in se na prebrano odzovejo v drugem umetniškem mediju. Tako bo tudi letos veliko ilustracij, digitalnih risb, slik na platno, filmov, avtorskih glasbenih del, tudi plesna miniatura in šal z živalmi Orwelove živalske farme, pa strip in knjižne kazalke... Vabljeni da se nam pridružite na zaključne dogodku RAZPOČNOST.

8. februar 26

Na predavanju o Živalski farmi (19. januarja 2026) je profesor Miha Pohar analiziral manipulacijo v zgodovinskem in aktualnem kontekstu. Poudaril je ključno vlogo upora, protestov ter kritičnega razmišljanja pri doseganju družbenih sprememb. Tako sta na primer zavzemanje za pravice žensk ter boj proti suženjstvu in rasizmu, kljub preostalim neenakostim, vendarle izboljšala razmere. Z obljubami, olepševanjem in spretno manipulacijo si posameznik zlahka pridobi nadzor nad naivno množico ljudi. Predavanje, ki je bilo v prvi vrsti namenjeno letošnjim Cankarjevim tekmovalcem, je zbranim dijakom iz vseh letnikov, ki so napolnili učilnico 112, povedalo, kako pomembno je, da si upamo spregovoriti o družbenih napakah in vztrajati, čeprav morda sprva cilja ne bomo dosegli.  Sama si bom tako zapomnila misel, da pasivnost omogoča zlorabo moči in vodi v razpad temeljnih vrednot družbe, saj molk odpira prostor krivicam in samovolji.  Besedilo Jerca Prezelj, 2.C, fotografiji Darinka Marc

7. februar 26

V organizaciji poljanske dijaške skupnosti je teden dni za znamenitim BNK-jem, to je bilo v petek, 19. decembra, potekal tudi že skoraj tradicionalni decembrski bazar. Z nekaj zamude objavljamo fotozgodbo, ki naj obudi najprijetnejše spomine na iskrivi in kreativni poljanski december.

6. februar 26

V ponedeljek, 2. februarja, si je več kot 100 poljancev, ki se učijo francoščino, v Centru kulture Španski borci ogledalo predstavo Le Comte de Monte-Cristo (Grof Monte Cristo), ki jo je uprizorila francoska gledališka skupina Théâtre du Heron. V nadaljevanju še nekaj mnenj in razmišljanj naših dijakov:- Bilo je dobro organizirano, vključno s predpripravo s tujo učiteljico.- Popestrilo je pouk.- Všeč mi je bilo, da so bili igralci Francozi in da so poenostavili francoščino.- Všeč mi je bila interpretacija zgodbe.- Ker sem si prej ogledal film, sem dobro lahko sledila predstavi.- Super je bilo, da je bila predstava napol mjuzikel. Žal pa petega besedila ni bilo tako lahko razumeti kot govorjenega.- Predstava je bila kreativna, pred občinstvom so spreminjali sceno in vloge, pa smo vseeno vse razumeli. Vse vloge je odigralo pet igralcev, ki so menjali vloge in igrali po več vlog.- Igralci so zelo prepričljivo upodobili silna čustva in osebne stiske.- Dobra izraba kostumov in kulise.- Zelo veliko se je dogajalo in doživeto so igrali, igralci so se tudi sprehodili med občinstvom.- Na koncu so igralci odgovarjali na vprašanja iz publike.- Zelo dobra uvodna špica.Predstava nas je navdušila, zato bomo ogled predstav v francoščini uvrstili na seznam letnih obšolskih dejavnosti pouka francoščine.     

4. februar 26

Tudi na letošnje regijsko Cankarjevo tekmovanje, ki je bilo 20. januarja 2026, smo se kot najštevilčnejša ekipa v enoti Ljubljana 2 z vlakom odpeljali v Litijo. In bili ponovno zelo uspešni. Na državno tekmovanje v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje so se namreč uvrstile Hana Burnik, 2.G, Tara Krvina, 2.H, Jerca Prezelj, 2.C, Mojca Belec Drenik, 2.D in Tjaša Janežič Napokoj, 3.B. Iskrene čestitke! Učitelji slovenščine

2. februar 26

Na šolskem tekmovanju iz znanja biologije, ki je na Gimnaziji Poljane potekalo 21. januarja 2026, je sodelovalo 97 tekmovalk in tekmovalcev naše šole. Prvi in drugi letniki so se preizkusili v poznavanju izbrane teme z naslovom Opraševalci. V 3. in 4. letnikih so se dijaki pomerili iz znanja celotne biologije. Naši dijaki so dosegli izjemen uspeh, saj je 60 dijakinj in dijakov osvojilo bronasto priznanje, kar 41 najboljših pa se je uvrstilo na državno tekmovanje, ki bo 14. marca 2026 na Univerzi na Primorskem.  Vsem za dosežene rezultate iskreno čestitamo in želimo veliko motivacije pri nadaljnjih pripravah ter veliko uspeha in odlične rezultate na državnem tekmovanju. Besedilo in fotografija: Erika Jarić, prof.

1. februar 26

Novo koledarsko leto smo poljanci začeli s podvigom - pohodom na Uskovnico, bohinjsko planino na Pokljuki. Mrzlega 17. januarja smo se ob rani uri zbrali na glavni železniški postaji ter se z vlakom odpeljali vse do Bohinjske Bistrice, kjer smo lahko nadoknadili par ur spanca. Govorice ne držijo: tudi na Gorenjskem ne ubežiš pred meglo ljubljanske kotline, ki nas je žal spremljala ves vikend. Po krajšem postanku v Mercatorju in kavi smo se podali na pot. Povzpeli smo se do manjše vasice (Bohinjske Češnjice), ki je bila, prekrita s prvimi znaki snega, enako prikupna kot njeno ime. Pot je bila v večini precej položna, razen klanca, ki vodi do planine Zajamniki, kjer je bilo res čutiti potrebo po vseh dodatnih šolskih ur športne vzgoje. Čeprav nam je bil jasen pogled iz Zajamnikov zakrit, je menda stalnica na vseh planinskih koledarjih.  Ko smo prilezli do vrha, smo bili vsi čisto navdušeni nad novo prenovljeno kočo, kjer so nam postregli s čajem, ob katerem smo lahko pojedli še zadnji sendvič. Po največjem naključju smo v koči srečali Sunito Williams, Nasino astronavtko slovenskih korenin, ki je prvič po desetih letih obiskala Slovenijo. Noro. Po toplem tušu (v skoraj novih skupnih kopalnicah(!)) smo se kratkočasili z druženjem v jedilnici in počivali v sobah, vsi pa smo že nestrpno čakali na večerjo. Profesorja Jaklič in Zgaga sta nam celo organizirala nagradno igro, kjer si je zmagovalna skupina prilastila paket Milka piškotov. Po živahni večerji smo se nekateri zabavali z igranjem taroka, (profesorja kar obvladata, moram priznati) in nadaljevali prijetne pogovore še v večer. Zjutraj smo se, kot se spodobi za prave hribolazce, spočiti zbrali ob sedmih, ko nas je pričakal res bogat zajtrk: od kosmičev, šunke, sira, kruha vse do sadja in pekovskih izdelkov. Ko smo se počutili, kot da spadamo že spet med žive, smo se poslovili od srčnih oskrbnikov koče, spakirali nahrbtnike, si obuli pohodniške čevlje ter krenili nazaj proti Bohinjski Bistrici.  Tokrat smo ubrali drugačno pot, hodili smo po gozdu, kar je bilo meni mnogo ljubše od asfalta, čeprav bolj težavno. Na malici smo se še ustavili v manjši družinski gostilnici v dolini. Prispeli smo pred napovedanim časom in zato vlak počakali v bližnjem lokalu. Prijetno utrujeni, polni vtisov (in žuljev) smo se  v zgodnjih popoldanskih nedeljskih urah vrnili v Ljubljano.  Malo obžalujem, da sem se pohoda prvič udeležila šele v četrtem letniku, krasno smo se imeli, kljub mrazu. Zato se moram na tej točki nestrinjati s Bijelim Dugmetom: v planinah je še kako zima.   Besedilo in fotografije: Estel Erika Tagliaferri, 4.E