Novice

27. marec 25

V soboto, 15. marca 2025, je na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru potekalo državno tekmovanje iz znanja biologije. Uspehi naših dijakov so nas zelo razveselili, saj so osvojili devetnajst zlatih priznanj in osem srebrnih priznanj. ZLATA PRIZNANJA so prejeli: 1.  letnik: Jerca Prezelj, 1.C – 9. mesto in Hana Burnik, 1.G 2.  letnik: Brina Klander Kržišnik, 2.C – 1. mesto, Iva Rozman, 2.G – 2. mesto, Jakob Zakrajšek, 2.G – 7. mesto, Maks Podlesnik, 2.C in Ivana Cvetko, 2.C 3.  letnik: Laura Petrin, 3.D – 2. mesto, Eva Pervinšek, 3.H – 4. mesto, Gaja Gorup, 3.D – 10. mesto, Mia Ratoša Rigler, 3.D, Zoja Klara Mauhar, 3.G in Jakob Majdič, 3.A  4.  letnik: Kaja Ciber, 4.G – 2. mesto, Nika Bizilj, 4.B – 3. mesto, Brina Cej, 4.G   5. mesto, Zala Nared, 4.H – 6. mesto, Lenart Zalar Schroers, 4.H – 10. mesto in Zara Kolenc, 3.G. Prejemniki SREBRNIH PRIZNANJ so: 1.  letnik: Neva Vidic, 1.G2.  letnik: Maja Žunič, 2.C in Mila Šolmajer, 2.C3.  letnik: Vid Petelin, 3.G in Amila Pivač, 3.G4.  letnik: Sara Karadžič, 4.F, Daša Ponikvar, 4.H in Ava Trobec, 4.E Za izjemne dosežke vsem iskreno čestitamo! Besedilo: Erika Jarić, prof.Fotografija: Julij Dominik Mrak                                                              

31. marec 25

V četrtek, 13. marca, smo pred šolo težko pričakali avtobus »naših Francozov«. Ko je vsak našel svoj par, se je pričel utrujajoč, a nepozaben teden. Že prvi dan se je pričel pestro. Po uvodni dobrodošlici in pogostitvi so Francozi v kvizu pokazali svoje znanje o Sloveniji (ki po njihovem mnenju meji na Švico). Nato smo se po skupinah odpravili na »lov za zakladom« ter spoznavali znamenitosti Ljubljane, večer pa preživeli ob druženju. V petek smo se najprej odpravili na izlet v Lipico, kjer smo si vodeno ogledali kobilarno, spoznali čudovite lipicance nato pa še kosili. Za tem smo se odpravili v Postojnsko jamo, nad katero so bili Francozi povsem navdušeni. Kljub slabemu vremenu, smo preživeli čudovit dan. V soboto zjutraj smo obiskali živalski vrt, kjer smo spoznavali različne plazilce in se sprehajali.  Pričel se je sproščen vikend, ki smo ga preživeli pri družinah. Nekateri so Francoze še sami odpeljali na izlet, drugi pa so uživali v počitku in druženju v zavetju svojih domov. V ponedeljek so Francozi izkusili poljanski pouk in žal smo to morali storiti tudi Slovenci. Nato je profesor Trobevšek za Francoze pripravil kratek tečaj slovenščine, ki se je končal s plesom ob slovenski narodno zabavni glasbi. Francozi so še posebej navdušeni nad Tanjo Žagar. Med odmorom za kosilo smo gostom predstavili slovensko kulinariko in na hitro skočili do gradu. Popoldne smo preživeli na delavnicah aktivnega državljanstva, kjer smo spoznavali aktualne probleme Evropske unije. Zvečer smo skupaj pekli slaščice za zaključno pogostitev. Napočil je torek, dan pred odhodom, ko je bil na sporedu tradicionalni francoski večer. Zjutraj so se Francozi preizkusili na kvizih o Sloveniji ter Poljanah. Obiskali smo Center ponovne uporabe, kjer smo spoznali problematiko hitre mode ter si sešili nove modne dodatke. Sledil je sproščen dan in generalka. Na francoskem večeru smo se francosko govoreči razredi predstavili z različnimi pevskimi točkami, za konec pa smo »f-jevci« skupaj s Francozi in profesoricami odpeli francosko uspešnico. Prireditvi je sledila odlična pogostitev, nato pa se je večer za nas šele pričel. Sreda je prišla prehitro. Od naših francoskih prijateljev smo se poslovili s težkimi srci in solzami v očeh, čeprav le za teden dni. Dnevi izmenjave so bili poln novih preizkušenj in dogodivščin. Utrujeni in s praznimi denarnicami smo hvaležni in veseli za vse pridobljene spomine. Veselimo se še francoskega dela izmenjave v Bordeauxu. Besedilo: Pika Krevs Rupena

28. marec 25

Letos je tekmovanje v znanju slovenskega jezika za Vodnikovo priznanje potekalo prvič, in sicer je bilo organizirano za osmošolce in dijake 3. letnikov srednjih šol. Naša dijakinja Brina Korošec, 3. H je na državni ravni dosegla 2. mesto in je tako med prvimi dobitniki zlatega Vodnikovega priznanja. Podeljenih je bilo sedem zlatih priznanj, na državno raven se je sicer uvrstilo 71 tretješolcev iz gimnazijskih programov iz vse Slovenije.  Brini iskreno čestitamo! Besedilo: Darinka Marc  

28. marec 25

“Če se ne bi nit nikoli niti malo zavozlala, potem ne bi bil skvačkan še noben šal. In pozimi bi nas zeblo.  Nas res zebe? Tudi šal lahko razparamo, spletemo iz njegovih niti pulover, si na glavo poveznemo kapo, da nam greje misli. Pa srce? …” Pozne marčevske dni že na prvi pogled prepletajo poganjki rim, odpirajo se popki cvetočih verzov, ptice že radostno stopicljajo mimo stopic dehteče poezije. Kot nalašč, se je letos še svetovni dan poezije ugnezdil ravno na 21. marec. Kdor se je torej na predvečer slednjega, na naključno izbrani četrtkov večer, povzpel vse do višav, da bi dosegel dvorano gorskega kralja — večera, ki si je 20. 3. nadel še pridevnik literarni, se je le stežka izgubil. Poti potniku niso kazale kričeče markacije, niti navkreber hodeči kažipoti, marveč nit rdeče barve. Vrh sedmih stopnišč, za voglom sedmih šolskih ur, ki jih dnevno prebijemo pod gorskim sedlom podstrešja, se je za črnimi zavesami poljanske dvorane razpletala ideja, ki je dišala po barvi češenj, makovih cvetov in krvavečega srca. Na statvah dijakov, ki ustvarjajo predvsem v okviru šolskih literarnih zbornikov in urednicah le-teh, se je po dolgem času zopet spletel literarni večer. Za rdečo nit dogodka, smo v šivanko vdeli kar rdečo nit. Vzdolž odra, katerega sleherni kotiček so zasedali bralci, vsak na svojem prav posebnem sedišču, so se odkotalili klobčiči rdeče volne. Zavoljo glasbene spremljave so tudi glasbeniki (čelistka in pianista) strune svojih inštrumentov za ta večer obarvali rdeče. Besede so odzvanjale še iznad glav gledalcev. Namesto na stole, so se namreč nekateri dijaki posedli po vejah tramov visoke dvoranske krošnje. Njeno senco je v večeru zapustil tudi profesor Skrbinšek, ki je z nami delil cvetice svojega ustvarjanja in pesmi izpod svojega peresa. Verzi avtorske poezije, prepleteni z deli številnih drugih avtorjev, so poslušalce nagovorili tako v slovenskem, kot tudi mnogih tujih jezikih. Italijanske, hrvaške, angleške in celo ruske besede so tako odgrnile zaveso ter tlakovale pot tudi literarnemu zborniku tuje poezije Hip poets society, ki se v spremstvu majske številke Pravega kota, po dolgoletnem oddihu zopet vrača na odrske deske poljanskih knjižnih polic.  V rdečini večerne zarje se je zavozlan skupek rdeče volne počasi začel razpletati. Niti vseh zbranih, so se še poslednjič tisti dan prepletle, odete v odejo melodij Hišnega benda — tokrat v nekolikanj prešiti obliki.  V kopici sena marsikaterega prebranega dela je bilo mogoče najti šivanko z rdečo nitjo. Če si upamo pogledati pobližje, lahko opazimo, da gre pravzaprav za zavozlan klobčič — klobčič sena, čigar sen je lahko naša poezija, naša rdeča nit. “Zatorej … naj vodi nas le nit rdeča, ko upihnjena bo še poslednja sveča.”   Besedilo: Neja Brumen, v imenu uredništva Pravega kota Fotografije: Hana Burnik

25. marec 25

V petek, 14. marca 2025 se je na stopnišču šole že četrtič odvil zaključni dogodek projekta Berideli, ki je vključeval tako predstavitev umetniških del kot otvoritev razstave. Na dogodku, poimenovanem ZrcaloOgledalo, smo se zbrali učenci, ki smo v projektu Berideli sodelovali, nekaj prijateljev, staršev in profesorjev. Na branje naslednjih besedil Zajtrk prvakinj (Liu Zakrajšek), Olga (Bernhart Schlink), Gorica (Mateja Gomboc), Zbiralec strahov (Goran Vojnović), Namreč (Milan Jesih), Po vsej sili živ, (Nataša Kramberger), Pesmi (Jacques Prevert) smo se ustvarjalno odzvali. Izbor svojih interpretacij pa smo predstavili najprej na stopnišču ob branju poezije, scenarija, razmišljanj in v glasbenih točkah. Dijaki inštrumentalisti so izvajali avtorske skladbe, ki so jih navdihnila prebrana literarna dela in so jih ustvarili njihovi vrstniki.  V vsaki noti in besedi smo lahko čutili njihovo navezavo na literarno predlogo. Najbolj zanimivo je bilo opazovati, koliko različnih interpretacij enega besedila smo lahko opazovali, ker so njihovi avtorji vanje vtkali svoje osebne izkušnje in čustvovanje. Vsak je lahko predstavil svoj pogled in doživljanje prebranega dela in med sabo so se zelo razlikovali.  Sedem literarnih predlog se je dotikalo tematike vojne, samote, strahov, občutka tujosti, kar je puščalo dovolj prostora za ustvarjalnost, ki je prosevala skozi vsako od interpretacij. Od obiskovalcev je bilo čutiti občudovanje prikazanih kreacij.  V drugem delu dogodka smo se tudi fizično zbližali v ozkih hodnikih galerije G+ in tako od blizu opazovali ustvarjene likovne izdelke, fotografije in kolaže, pa tudi edinstveno modno kreacijo, nastalo po navdihu Schlinkovega romana Olga. Izbrani avtorji so na kratko predstavili svoje izdelke, pojasnili, kako so dobili idejo zanje in proces njihovega nastajanja, pa tudi, kako se povezujejo z njimi osebno. Še posebej velik vtis je naredila animacija, ki je prikazovala vsakdan odtujenega delavca v tovarni, in najava filma, ki je odseval monotonost življenja na slovenskem podeželju.  Zaključek prireditve je popeljal del obiskovalcev v še manjši prostor, obokani zaprti del galerije, kjer je ena od avtoric literarnih predlog, Liu Zakrajšek, odgovarjala na izčrpna vprašanja dveh dijakov ob njeni knjigi Zajtrk prvakinj. Pogovor je bil izjemno zanimiv zaradi razmišljanj avtorice in njene neposrednosti. Liu je bila tudi dijakinja Gimnazije Poljane. Ob koncu nas je dijake čakala še manjša pogostitev, ob kateri smo se lahko pogovorili dijaki med seboj. To je bilo res zanimivo, ker smo odšli domov z novimi spodbudami, občutki in razširjenimi obzorij - posamezno delo smo lahko opazovali z mnogo očmi - tega sami ne bi zmogli. S sabo smo deževni večer odnesli tudi kakšno od omenjenih knjig na "to read" seznamu.  Projekta BERIDELI v prihodnjem letu  se že vnaprej  veselim in vabim vse, ki se ga letos niste uspeli udeležiti, pridružite se, ker je vredno! Besedilo: Elvira Tomac, 3.B Fotografije: Mila Fatur Škof, 4.B in Julij Dominik Mrak, 1.A

25. marec 25

Z maturantkami in maturanti umetnostne zgodovine smo se odpravili še na tretjo strokovno ekskurzijo po Sloveniji.  Ogledali smo si številne umetnostne spomenike in se ustavili v Kranju, Škofji Loki, Crngrobu, Hrastovljah, Kopru in Piranu.  Imeli smo se lepo.  Besedilo in foto: Nina Ostan, prof.  

24. marec 25

20. marca 2025 so dijakinje 2.a (Pia, Janja, Lara F., Livija, Lara K., Špela, Ela, Gaja, Iva, Laura, Lizzie in Zala) na Gimnaziji Nova Gorica predstavile francoskega kralja Franca Prvega in obdobje renesanse. Rdeča nit celotne prireditve, kjer so se predstavili francosko učeči se gimnazijci iz vse Slovenije, so bili francoski kralji in kraljice. Zato smo dan zaključili z obiskom Kostanjevice in ogledom knjižnice ter zadnjega počivališča kralja Karla X. in njegovih najbližjih.  Besedilo: Petra Hrovat Hristovski, prof.

24. marec 25

V petek, 14. marca 2025 se je na stopnišču šole že četrtič odvil zaključni dogodek projekta Berideli, ki spodbuja bralno kulturo in ustvarjalnost. Umetniški dogodek s predstavitvijo nastalih umetniških del in otvoritvijo razstave je bil poimenovan ZrcaloOgledalo. Ob branju knjig dijakinje in dijaki ustvarijo svoj odziv na prebrano. V okviru navdihujočega umetniškega dogodka so bila predstavljena zelo  raznolika umetniška dela: avtorske skladbe, pesmi, esejska razmišljanja, likovna dela, film, animacija … Dela si lahko do 10. aprila ogledate v prostorih G+, obširnejše poročilo s fotografijami pa poiščete med reportažami.   V projektu je sodelovalo preko 200 dijakinj in dijakov.  Fotografije umetniškega dogodka: Mila Škof Fatur in Julij Dominik Mrak  Besedilo: Nina Ostan, prof.

22. marec 25

Takoj po razpisu za strokovno ekskurzijo po območju Yucatana nam je bil predstavljen izjemno zanimivo in barvito zastavljen program, ki naju je takoj prepričal v prijavo. Nato sva imela skoraj celo leto časa, da se izleta veseliva in sva bila zato nadvse navdušena, ko je končno prišel čas, da sedemo na letalo. 11-urni let se resda zdi precej dolg, a z gledanjem raznolike ponudbe filmov in s spancem tudi ta hitro mine. Ob izstopu iz letala v Cancunu nas je pozdravil večerni yucatanski zrak, ki nas je v trenutku ogrel. Sedli smo na moderen klimatiziran avtobus in najprej spoznali vodnico Edith in voznika Estebana, ki sta nas spremljala na večini izletov. Zaradi lakote po 24 urah poti smo se najprej ustavili na bencinski črpalki, kjer smo si lahko kupili mehiške prigrizke in si prvič ogledali cene v mehiških pesosih. Sledila je prijetna vožnja do hostla Candelaria, naše prve nastanitve v prikupnem mehiškem mestu Valladolid. Prva stvar, ki smo jo lahko opazili, so bile barve. Že sam hostel nas je očaral s paleto barv in nam omogočil doživljanje pravega mehiškega občutja. Barve so bile tudi tema tokratnega fotografskega natečaja, ki je značilen za naše španske ekskurzije. Navdušenje nad našo nastanitvijo se je nadaljevalo že ob zajtrku, ker nam je domačinka pripravila okusna jajčka s tipičnimi začimbami, kot je npr. koriander, in njihovim tradicionalnim črnim fižolom. Slednji naju je ne glede na naklonjenost spremljal do konca potovanja. Nato smo s počitniškim tempom začeli prvi pravi dan v Mehiki in se odpravili v cenote Zaci, ki je eden izmed mnogih naravnih vodnih rezervoarjev. Gre za naravne jame, napolnjene z obilico prijetno sveže vode, v katere so se nekdaj prihajali osvežit domačini. Danes pa so cenoteji še ena izmed mnogih turističnih atrakcij. Tako smo se tudi mi lahko osvežili in si zvišali raven adrenalina, saj smo v prijetno vodo skočili s kar desetmetrske skalnate stene. Popoldne pa smo se sprehodili po kolonialnem mestu Valladolid, si ogledali znamenitosti in prvič v rokah držali mehiške pesose, ki smo jih zamenjali za ameriške dolarje. Menjava je potekala v lokalni banki, kjer so na najino začudenje hkrati prodajali tudi pohištvo in motocikle. Z žepi, polnimi mnogo novega in barvitega denarja, smo razglabljali o tipu arhitekture, ki je najbolj podoben južnošpanskemu, saj je bilo mesto ob prihodu Evropejcev pod njihovim vplivom. Kasneje smo na večerji lahko zopet okusili tradicionalno hrano. V nasprotju s pričakovanji so bile tortilje zelo majhne in so služile le kot priloga k mesu. Poskusili smo tudi prave pikantne omake, ki so kar konkretno močnejše od naših. Kitajski zid, Petra, Machu Picchu, Kolosej, Kip Jezus Kristusa, Taj Mahal in? Chitzen Itza. Seveda smo si med vsemi doživetji ogledali tudi enega izmed sedmih čudes sveta. Ko smo prispeli na Chitzen Itzo, nas je tam skozi zgodovino majevske kulture, vključno s templji, igrami z žogo in načinom življenja popeljal Abel. Že Abel sam je bil ena izmed zanimivosti na dnevnem sporedu, zaradi svoje karizme in predvsem zaradi neverjetno tekoče angleščine, ki nas je brez izjeme preprosto navdušila. V prostem času sva prvič preizkusila barantanje, saj cene na stojnicah navadno niso postavljene. V prvem poskusu seveda ni šlo brez zapletov, čemur je sledilo veliko smeha. Je pa bilo to nedvomno super ogrevanje za kasnejše poskuse barantanja. Po Chitzen Itzi, ko smo bili že globoko v majevskem duhu, smo obiskali še majevsko šolo in učence, stare približno naših let, ter imeli z njimi več prikupnih interakcij. Te so bile morda malo nerodne, saj se oni, tako kot mi, španščine učijo le v šoli, kot dodatek k svoji materni majevščini. Sprejeli in pozdravili so nas z velikim navdušenjem in pripravljenimi točkami, skozi katere smo lahko spoznali njihovo kulturo. Prevzele so nas izrazite barve na njihovih narodnih nošah ter telesne poslikave, ki smo jih imeli možnost videti ob predstavitvi tradicionalnega plesa. Najino pozornost pa je ujela tudi zgradba, ki je zelo različna našim srednjeevropskim standardom. Izmenjali smo si v naprej pripravljena darilca, ki v neki luči predstavljajo naše ljudstvo, in se malo podružili. Učili so nas osnovne korake majevskega plesa, oziroma natančneje, poskusili so nas učiti. Smehu ni bilo konca, tudi mi sami smo jim pokazali osnove polke, v kateri so se tudi sami želeli preizkusiti. Nepozabna izkušnja! V celoti prevzeti od pravkar doživetega smo se napotili v še en znameniti cenote Oxmán, kjer smo tokrat s pomočjo trapeza praktično leteli v vodo. Zvečer pa smo se dobili pred nekdanjim samostanom in si tam ogledali zelo lepo predstavo z lučmi.  Naslednji dan si pod nobenim pogojem nismo smeli privoščiti prazne kamere ali telefona, saj je sledilo ogromno fotografiranja. Prišli smo na znamenite soline Las Coloradas, in kot je bilo napovedano, takoj začeli fotografirati, saj nas je očaral pogled na rožnato vodno maso v kombinaciji z belo peno in modrim nebom. Kot že ime pove, so soline obarvane, razlog pa tiči v posebni sorti rožnatih rakcev v vodi. Sprehajali smo se okoli solin in pri fotografiranju postali precej kreativni. Opazili smo tudi plamence, a so brez pomoči daljnogleda izgledali bolj kot pike na obzorju. Izlet smo nadaljevali z divjo plovbo po reki Lagartos. Za popestritev že tako zabavne vožnje so poskrbele številne živali, kot npr. krokodili, pelikani in kormorani. Glavna atrakcija so ostali krokodili, katere nam je uspelo slikati s precejšnje bližine. Doživetje na Riu Lagartos se je zaključilo s hojo po ugrezajočih tleh na rečnem otoku, kjer smo se kot petletni otroci namazali z domnevno zdravilnim blatom, pogumnejši kar po celem telesu. Sledilo je morsko kosilo, odmik od piščančjega k ribjemu mesu pa nama je obema precej ugajal. Pri kosilu niso manjkale niti male tortilje, kar je dokaz, da se jih zares jé povsod. Po obedu smo se prvič osvežili v morju, midva pa sva si privoščila kokos, saj ga ceneje (50 MXN oz. 2,5 €) in bolj svežega ne bi dobila nikjer drugje. Za zaključek smo obiskali še krokodiljo farmo, kjer smo lahko v rokah držali različno velike krokodile, pri čemer smo vsi ljubitelji živali zelo uživali, seveda pa je nastalo tudi ogromno fotografij. Neprestano so nas spremljali radovedni jastrebi ali »buitres«. Kljub ljubkem doživetju pa ne smemo pozabiti, da so ti krokodili v ujetništvu in da gre navsezadnje za krokodiljo farmo. Te živali se v naravi nikoli ne bi gnetle v zaprtem prostoru ali pa se pustile božati in premikati po rokah, zato je imela ta izkušnja za nekatere tudi grenak priokus. Preko več interakcij s španščino sva opazila, da v Mehiki govorijo počasneje in nekoliko razločneje v primerjavi s Španijo, kar je nedvomno olajšalo marsikateri pogovor. Sledeče jutro je bilo naše zadnje v Valladolidu, še zadnjič smo dobro zajtrkovali. Misliva, da si nas je večina mesto in hostel ohranila v lepem spominu, zaradi pristnega mehiškega pridiha, raznolikih barv in predvsem zaradi varnosti, ki je v Mehiki nismo pričakovali. Na poti do naše nove destinacije, Playa del Carmen, smo se ustavili na arheološkem najdišču Cobá. S tem smo prvič zamenjali zvezno državo Jukatan za Quintana Roo. V Cobi smo vedno nasmejanega šoferja Estebana zamenjali za kolesa in kolesarili po gozdnatem območju ter si ogledovali kamnite piramide in druge stavbe iz časa majevske civilizacije, pri tem pa nagonsko bežali v senco. Lačni smo komaj čakali kosilo, tokrat pa smo pri pripravi sodelovali tudi mi. "Izpod sača" smo odkrili njihovega tradicionalno začinjenega piščanca »pibil« ter si sami oblikovali tortilje, vse pa smo z največjim veseljem tudi pojedli. Sledil je obisk pri lokalnem šamanu, ki je očistil naše notranjosti oz. duše, kar je odlično sovpadalo s čiščenjem zunanjosti prejšnji dan z blatom. Obred je potekal v majevščini, zato smo bili toliko bolj pozorni na španski prevod, ki je bil osupljivo razumljiv, saj sva oba razumela praktično vse, četudi se španščine ne učiva od konca lanskega šolskega leta. Z zaprtimi očmi smo vdihavali posebno kadilo ter glasno ponavljali številne fraze ter vzklike. V življenju redko pridemo v stik z božanstvom katere izmed nam nepoznanih religij, zato meniva, da moramo tovrstne priložnosti toliko bolj ceniti. Izredno sva lahko hvaležna organizatorjem, ki so nam to izkušnjo omogočili, saj tako doživetje ni dostopno prav vsakemu turistu. Na poti do Playe del Carmen nama je pozornost pritegnila tudi sprememba pokrajine. Hkrati se je močno že čutil vpliv množičnega turizma, s povečanim številom trgovin, restavracij s hitro prehrano in prestižnih hotelov, ob čemer smo si lahko predstavljali, kako bomo preživeli »2. del« potovanja. V Playi smo bili takoj očarani nad živahnostjo in uličnim vrvežem, saj ga v Valladolidu nismo izkusili. Kot uročeni smo si ogledovali osvetljeno 5. avenijo, najbolj oblegano sprehajalno ulico. Ušesa so takoj zaznala pogostejšo rabo angleščine, oči pa kar konkreten dvig cen. Novi mestni utrip se je čutil  tudi v hostlu, saj so nam neprestani ritmi onemogočali spanec.   Po prvi noči v prikupnem modernem hostlu v samem centru Playe del Carmen smo se zbudili lačni. Ta lakota je z nekaterimi od nas obstala do kosila, saj zajtrk po visoko postavljenih merilih iz prvega hostla ni izpolnil naših pričakovanj. Namazali smo se z veliko sončne kreme in se odpravili proti trajektu, ki nas je v 45 minutah popeljal na bližnji rajski otok Cozumel. Med čakanjem na prevoz do naših čolnov smo se še enkrat dobesedno polili s sončno kremo, ker smo se zavedali, da nas čaka obilica močnega sonca. S taksiji smo se nato zapeljali do lagune, kjer smo se razdelili v skupine in se s čolni odpeljali v odprte vode. Takoj ko se je čoln ustavil, smo skočili v kristalno turkizno vodo, v kateri smo šnorkljali in tako opazovali podvodno življenje. Zelo zanimivo je bilo videti vodna bitja v njihovem naravnem habitatu. Ogledali smo si predvsem prečudovite morske zvezde. Pot s čolnom smo nadaljevali do le na tak način dostopne plaže el Cielito, kjer smo v plitvi vodi poskusili ribji ceviche in sadje s tradicionalno začimbasto omako. Med tem pa so skorajda med našimi nogami plavali skati. Po morskem izletu smo imeli prosti čas za samostojno spoznavanje Cozumela, kasneje pa smo se s trajektom napotili nazaj proti Playi. Ne glede na ves naš trud s sončnimi kremami nas je vse, brez izjeme, popolnoma opeklo. Na večerji smo se lahko zato le smejali drug drugemu in svoji rdeči barvi.  Zbudili smo se v še en brez oblačka kičast dan. Je pa ta kič na žalost s seboj prinesel tudi en velik minus. Vročino. Izlet smo skoraj v celoti preživeli z jamranjem in smiljenjem samim sebi, saj smo se skoraj stopili na več kot 30 stopinjah pod žgočim soncem. Tokrat smo bili zaradi preteklih izkušenj še bolj pazljivi in se res pridno ter neprestano mazali s sončno kremo. V turističnem centru enega izmed najpomembnejših majevskih središč smo najprej imeli pokušino različnih čokolad. Najposebnejša in najbolj »mehiška« je bila tista s čilijem, saj že ob besedi mehiški navadno pomislimo na pikantno hrano. Ogledali smo si tudi zelo zanimivo primerjalno tabelo za boljše razumevanje vrednosti kakavovega zrna, s katerim so trgovali Maji. Nato je sledil še arheološki del izleta. Tulum je bil znamenit po svojem pristanišču ter zajetnem obzidju. Mi pa smo se ob ogledu osredotočili predvsem na kompleks Castillo s templjema. No, povsem iskreno, nas je v resnici verjetno najbolj prevzel kar razgled. Klif, na vrhu katerega so ruševine in ob vznožju pa prekrasna peščena plaža, je res nepozabna slika. Impresionirani smo bili tudi nad legvani (iguana), ki se nonšalantno sončijo na vseh možnih mestih in se tako nastavljajo za res dobre slike. Po vrnitvi z izleta smo imeli prosto popoldne in za večerjo prvič v celem tednu jedli nemehiško hrano, in sicer burgerje. Za konec našega programa smo obiskali muzej ene izmed najbolj znanih avtoportretistk na svetu, Fride Kahlo. V prikupnem in estetsko urejenem muzeju so nas popeljali skozi izjemno težko življenjsko zgodbo, ki se odraža na njenih delih. Po vodenem ogledu smo si vzeli čas za slike in morda bolj intimno podoživeli katero od njenih umetnin. Dosegli smo bridki konec uradnega programa, so pa profesorji staknili glave in nam za zadnji dan v Mehiki tudi sami pripravili nekaj dejavnosti. Do popoldneva smo se poslovili, zato je bilo kosilo plod lastnih interesov. Midva sva se recimo odločila, da kljub ameriškemu pridihu ostaneva zvesta mehiški hrani in sva tako želela preizkusiti tradicionalnega mehiškega piščanca v čokoladni omaki ali Mole poblano. Na živahni 5. aveniji so naju in vse ostale natakarji pridno ogovarjali in vztrajno vabili v svoje restavracije, kar nama je šlo na začetku malce na živce, a je med potovanjem postalo zabavno, saj so naju vsi nagovarjali z besedo »aleman« ali Nemec, verjetno zaradi svetlejše barve las in oči. Izpopolnila sva tudi svoje veščine barantanja, saj sva cene znižala za več kot 60 %. Lačna sva se le posedla za mizo bila deležna priprave guacamola pred očmi, kar pa se je seveda znašlo na končnem računu. Nisva si znala predstavljati kombinacije slane jedi s čokolado, a je bila roko na srce, zelo zanimiva in okusna.  Zadovoljna s kosilom sva šla do plaže, kjer smo se razdelili v dve skupini in med sabo tekmovali v raznih izzivih, med drugimi tudi v prirejeni majevski »juego de pelota«. Zvečer je sledil še kviz iz znanja, ena izmed rednih praks španskih potovanj, to pa je bilo tudi naše zadnje skupno druženje na ekskurziji. Spanje v hostlu v središču Playe del Carmen je bilo zaradi nenehne glasbe iz bližnjih klubov nemali zalogaj. Živahen ritem mesta nas bo večina najbrž še nekaj časa pogrešala, saj tako burnega utripa v Ljubljani nimamo, a vseeno je dober spanec vedno dobrodošel, tega pa nama je obema primanjkovalo.  Tudi v zadnjem jutru v hostlu se od zajtrka nismo najedli, smo pa imeli pozneje več priložnosti za okrepčilo. Dopoldne smo si vzeli čas za pakiranje prtljage, skupaj z vsemi dobrinami, ki smo jih skozi cel teden pridno nabirali za domače. Zadnji dan smo bili prepuščeni sami sebi in večina se nas je takoj razkropila po 5. aveniji ter bolj kot ne panično kupovala še zadnje spominke. Očitno nam je tudi sonce želelo nameniti veliko energije, saj je bilo neznosno žgoče, zato sva dolge ure preživljala v senci ali pa pod klimo trgovin. Ko smo že pri soncu, od obiska otoka Cozumel nas ni več nikoli ožgalo, kvečjem malo bolj obarvalo. Kasneje sva se ohladila še s pijačo, za katero sva porabila še zadnje mehiške bankovce, pri katerih nama je bila najbolj všeč raznovrstnost in barvitost. Tudi tu, v Playi del Carmen tako kot v Valladolidu nisva čutilia nikakršne nevarnosti. Kljub množicam ljudi nisva bila priči nobeni tatvini, pred katerimi se svari v večjih svetovnih mestih. V tem pogledu nas je Mehika v večini pozitivno presenetila, je pa res, da smo bili nastanjeni v najbolj turističnih območjih države in da pravega obraza Mehike verjetno zato nismo izkusili. Naš lokalni voznik Esteban nas je še zadnjič zapeljal in se od nas na letališču tudi prisrčno poslovil. Prav tako nas je samim sebi prepustila vodnica Edith. Čas na letališču sva posvetila podoživljanju vsega dobrega, kar sva doživela, še zadnjič pa sva si naročila mehiško hrano. Let nazaj je trajal 9 ur, zaradi časovne razlike pa smo do Madrida iz Cancuna potrebovali kar konkretnih 15 ur. Pri vračanju v domovino v zraku ni bilo več prisotnega tistega navdušenja ali vznemirjenja, ki je krasil prvi dan, saj smo se zavedali, da se čisto zares končuje za nas eno izmed najlepših potovanj do sedaj. Prav tako smo se zavedali nevarne bližine šole in ostalih obveznosti, ki tvorijo naš vsakdan. Drugače povedano, bali smo se vrnitve v evropsko, slovensko realnost. Na avtobusu, ki nas je pripeljal pred gimnazijo, smo se zopet spomnili natečaja in tako na forum objavili vsak svojo fotografijo, ki nas je spomnila na geslo »barve«, ki je po najinem mnenju odlično zajelo celoto videnega na ekskurziji. Naslednji dan pa v šolo in pogumno pred test! Če povzameva, sva bila s potovanjem izredno zadovoljna. Iskreno se zahvaljujeva vodiču Urošu ter profesorjema Natali in Danu za izjemno organizacijo in nepozabno izkušnjo.    Avtorja besedila: Živa Drenik Bogdanović in Arnej Plos Fotografije: Ava Trobec, Filip Barbalić, Natali Žlajpah

15. marec 25

V sredo, 5. marca, smo izvedli projektni dan na temo Sem, kar vem in razumem. Kratko povzemamo dogajanje in vtise iz vseh oddelkov 3. letnikov: Za 3.A: Kaj lahko vem – zarote in teorije zarot, konformizem in nekonformizem, resnica in hotena nevednost Sodelujoči učiteljici: Nina Miri Zalar, prof. filozofije, in Sanja Hočevar, prof. angleščine Izhodiščno vprašanje - Kaj sploh lahko z gotovostjo vem? – nas je uvodoma soočilo s težo dvoma, ki ga odpirata filozofski perspektivi racionalizem in empirizem. Dvom je bil nadalje osnovno vodilo v premislek o zarotah in teorijah zarot, pri čemer je ključen uvid v razlikovanje med obema. Dejstvo je namreč, da so zarote (torej prevare) dejansko del človeške zgodovina, a enako je tudi utemeljeno dejstvo, da so del iste zgodovine tudi zgolj teorije o njih. Oba fenomena imata lahko uničujoče posledice. Z dijaki smo preko konkretnih primerov razvijali kritično refleksijo o človeškem razumevanju dejanskosti in zaupanju v razpoložljive vire informacij.  Del priprave na tokratni projektni dan je bila tudi izmišljena novica (fake news), ki so jo dijaki 3.A nekaj dni pred samim projektnim dnevom razširili po socialnih omrežjih in skozi neposredno komunikacijo z dijaki drugih letnikov. Opazovanje odzivov in zaupanja v zanesljivost izvirnega vira je pripeljalo do končnega spoznanja: dijaki Gimnazije Poljane niso lahkoverni in z zanašanjem na lastne kognitivne zmožnosti kritične presoje niso lahka »tarča«. Ali pa je to zgolj naključje in bi morda v nekem drugem časovnem obdobju in z nekoliko bolj intenzivnim razširjanjem novice lahko preslepili tudi večino mladih bodočih intelektualcev?