Novice

15. maj 26

Marca smo se učenci 3. c razreda podali na nepozabno izmenjavo v špansko mesto Jaén, kjer smo preživeli teden dni. Že odhod je bil poln navdušenja, kovčkov in tistega klasičnega vprašanja: »Ali imam osebno izkaznico?« Poleteli smo proti Sevilli, od tam pa nas je pot vodila v Jaén, kjer so nas že nestrpno čakale gostiteljske družine. Prvi večer smo spoznali naše španske družine in hitro ugotovili, da nas čaka zanimiv teden. Nekateri smo se takoj počutili kot doma, spet drugi pa so potrebovali nekaj minut.  Nedelja je bila namenjena družinam. Nekateri so obiskali Córdobo, drugi grad nad Jaénom, tretji pa so raziskovali druge zanimive kotičke. Vsi pa smo ugotovili eno skupno stvar – Španci res znajo uživati življenje, predvsem pa kosila, ki trajajo skoraj tako dolgo kot naš zajtrk, kosilo in večerja skupaj. V naslednjih dneh smo obiskali šolo naših partnerjev, kjer so nas zelo prijazno sprejeli njihovi učitelji in dijaki. Preizkusili smo se v plesu Sevillana, igrali športne igre in si ogledali znamenito katedralo v Jaénu.  Eden najlepših dni je bil obisk Granade, kjer smo si ogledali veličastno Alhambro. Občudovali smo njeno zgodovino, arhitekturo in razglede, nato pa raziskovali še živahne ulice mesta. Zdelo se je, kot da smo stopili naravnost v razglednico. Posebno zanimiv je bil tudi ogled »Metelkove Jaéna«, predela mesta z grafiti, kjer vsaka poslikava nosi svoj pomen. Ulice visoko nad mestom so bile prava galerija na prostem. Kasneje smo obiskali še pouk v šoli in za nekaj ur postali pravi španski dijaki. Naslednji dan nas je čakala narava, druženje in obisk kraja Baños de la Encina. Dan smo zaključili z ogledom oljarne in degustacijo olivnega olja. Ni čudno, da ima Jaén največ oljk na svetu – oljke so tam skoraj povsod, verjetno jih je več kot prometnih znakov. Zadnji dan smo se pripravljali na zaključno prireditev, kjer ni manjkalo smeha, glasbe in lepih besed. Nato pa je prišel tudi manj prijeten del – slovo. Ob štirih zjutraj smo se poslovili od gostiteljskih družin in naših partnerjev, s katerimi smo v enem tednu stali pristna prijateljstva. Izmenjava v Jaénu nam bo ostala v izjemno lepem spominu. Spoznali smo novo kulturo, izboljšali znanje jezika, videli čudovite kraje in predvsem spoznali odlične ljudi. Domov nismo prinesli le spominkov, ampak tudi nepozabne trenutke, nova prijateljstva in veliko lepih zgodb, ki jih bomo še dolgo pripovedovali.  Posebej moramo pohvaliti tudi naše profesorje in španske profesorje, ki so ves čas skrbeli, da je vse potekalo gladko – tudi takrat, ko smo mi že malo izgubljali orientacijo. Ivana Cvetko 3.c                  

15. maj 26

V soboto, 9. maja 2026, smo se poljanci množično podali na tradicionalni Tek trojk v okviru prireditve Pohod ob žici 2026. Kljub matematičnemu taboru za četrte letnike  je na startu stalo kar 63 dijakinj in dijakov, združenih v 21 poljanskih trojk! Na 3,4 kilometra dolgi progi do Kongresnega trga smo navijali, spodbujali drug drugega in predvsem pokazali, da znamo stopiti skupaj.  Najhitrejša med našimi je bila mešana trojka v postavi Sofija Potić, Julijan Ogrin in Zoja Marolt, ki je z odličnim časom 14:18 osvojila izvrstno 6. mesto med 31 ekipami iz vse Slovenije.  Odlično so nastopile tudi Lučka Jakše, Gaja Petkovšek in Julija Herak Bravc, ki so med 61 ekipami dijakinj pritekle do odličnega 9. mesta.  Že nekaj let se dijakom na isti progi pridružijo tudi učitelji, kar teku trojk daje posebno noto. Dijaki svoje profesorje spoznajo v nekoliko drugačni vlogi, takšno druženje pa še dodatno krepi odnose med vsemi člani šolske skupnosti. Letos so barve naše šole zastopale kar štiri učiteljske trojke. Vse so uspešno prispele do cilja in se uvrstile v prvo polovico med 49 ekipami. Najhitrejša med njimi, Poljanski gepardi v sestavi Dan Kardum Šibila, Primož Kirn in Jan Damjan Pavlica, je z odličnim časom 14 minut in 32 sekund osvojila 2. mesto ter stopila na stopničke. Rezultati so pomembni, še pomembnejši pa so smeh, ekipni duh, medsebojna pomoč in športno druženje, zaradi katerih je Tek trojk vedno nekaj posebnega. In ja — tudi letos smo imeli poljanci največ trojk med srednjimi šolami!  Pa nismo le tekli. Petnajst naših dijakinj in dijakov je pomagalo pri organizaciji prireditve in tako pomembno prispevalo k uspešni izvedbi teka trojk. Letos so imeli zelo pomembno vlogo: pred startom so razpeli zastavo EU, v cilju pa so delili medalje tekačem na daljših razdaljah. Skupaj smo preživeli lepo, sončno in športno obarvano soboto ter si obljubili, da se prihodnje leto vrnemo v še večjem številu.   Besedilo: Nataša Nakrst, prof., fotografije: Teja Bernik, 3.H, Maruša Sotler Wedam, Mojca Kolbl Repinc in Nataša Nakrst

15. maj 26

Kot končno ločilo letošnjega ustvarjanja v sklopu Pravega kota se je 16. aprila odvil literarni večer Jutri bo jutro. Ta je resda že nekaj sončnih vzhodov nazaj postal včerajšnji, a za kratek sončni žarek časa je bil tisti dan za vse zbrane le današnji. Spomladansko žvrgolenje, igrive melodije glasbenikov in drobci poezije so ob zahajajočem soncu stkali vez med včerajšnjim večerom in vsemi prihajajočimi jutrišnjimi jutri.  V šolski dvorani, kar se da blizu širnega neba, kjer se srečata jutranja in večerna zarja, smo večerno zvezdno odejo pričakali oviti v socvetje poezije in glasbe. Z notami so se poigrali poljanski glasbeniki, ob klavirski spremljavi pa sta se v pevskem duetu zmešali tudi barvi le dveh glasov. Prelivanje odtenkov odrskih luči, ki so spominjale na venomer spreminajoče se nebo, je zasanjano spremljalo poezijo, ki je za hip zapustila varen hram knjižnih platnic ter celo avtorske verze dijakov v mnogih tujih jezikih. Sončni zahod je uspel prehiteti tudi Vid Skrbinšek, naš profesor slovenščine, ki se nam je na odrskih deskah priružil v družbi lastnih rim. Tako je literarni večer počasi zašel za obzorje prihodnjika in se zavil v toplo odejo preteklika. Naj bo v spomin nanj za vsak danes jutri jutro, ki ga zlati žarki vselej prineso, jutranje in sveže, z ravno pravšnjim ščepcem včerajšnjega večernega spominjanja in svetlih jutranjih želja za današnji in jutrišnji jutri.   Besedilo in izbor fotografij: Neja Brumen, 4.G v imenu uredništva Pravega kota

14. maj 26

V nedeljo, 19. aprila 2026, smo se poljanke in poljanci že petič zapored udeležili dobrodelnega teka Hop na Grad v Ljubljani – in podrli lasten rekord udeležbe. Letos je teklo kar 86 dijakov in ena profesorica, s čimer smo ponovno postali največja organizirana skupina dogodka. V značilnih modrih majicah smo izstopali tako po številčnosti kot po energiji, za kar smo prejeli tudi javno pohvalo organizatorjev. Dosegli smo tudi odlične rezultate: Lina Troha (4. b) je v absolutni ženski konkurenci na 3 km osvojila 5. mesto, Alja Pogačnik (4. b) je bila deveta, med fanti pa je bil najhitrejši Adam Kozlevčar (4. g) z 11. mestom. Največ pa šteje naš skupni prispevek k dobrodelnosti – na dogodku je bilo zbranih rekordnih 41.000 evrov za otroke Pediatrične klinike. Ponosni smo, da smo bili del te zgodbe, in že se veselimo naslednjega leta. Tekst: Nataša Nakrst Fotografije : Amila Pivač

13. maj 26

V četrtek, 23. aprila, tik pred začetkom dolgo pričakovanih prvomajskih počitnic, je šola organizirala astronomsko opazovanje. Sama sem po treningu torej odkolesarila v klanec proti Ljubljanskemu gradu. K sreči sem na polovici poti srečala sošolko, tako da sem precej zadihana in olajšana stopila s kolesa in pot nadaljevala skupaj z njo. Pred in za nama se je začelo nabirati vedno več ljudi, ki so se v somraku počasi pomikali navkreber. Teleskopov in profesorjev ni bilo težko najti, saj jim je poleg gruče dijakov družbo delala še antena, ki je pokončno stala sredi našega zbirališča in se stegovala proti sivemu nebu. Marsikdo, ki je že pokukal skozi teleskop, je zdaj postaval po travniku, naša skupinica, ki se je šele začela nabirati, pa se je med klepetom postavila v kolono, kjer smo vznemirjeno čakali, da pridemo na vrsto.  Ko sem končno pokukala skozi odprtino teleskopa, ki me je spominjala na mikroskopov okular, najprej razen teme nisem videla ničesar. Šele po nekaj minutah vrtenja gumbov in zame popolnoma nerazumljivega uravnavanja te nenavadne, podolgovate naprave, mi je profesor pomignil, naj poskusim še enkrat in takrat sem ga končno zagledala. Jupiter je bil velik, bel in podoben mentolovim bonbonom, ki jih babice vedno hranijo v svojih torbicah. Ponosno in okroglo se je izrisal v teleskopu in ko sem ga opazovala še nekaj trenutkov, sem opazila proge, ki so se vlekle po njegovem napetem površju. Temo okoli njega so prekinjale le štiri majhne pikice, njegove lune, ki so svetlo mežikale dol na Zemljo: Io, Evropa, Ganimed in Kalisto. Pri vsem skupaj me je najbolj presenetilo dejstvo, da je bil ta peti planet od Sonca skupaj s svojimi lunami na videz tako blizu. S prostim očesom je bil videti kot majhna zvezda, o lunah pa se mi brez teleskopa še sanjalo ne bi. Zdelo se mi je precej neverjetno, da je lahko ta dolga, draga cev kar tako premagala vse tiste milijone kilometrov, ki so nas od planeta ločevali. Tako močno je bil približan, da bi se ga človek skoraj lahko dotaknil. Gledali smo tudi Luno in kraterje na njej, saj je bila ravno v krajcu, ko so zaradi senc kraterji najbolj izraziti. Ampak Jupiter me je vseeno bolj omrežil. Tudi Wikipedija piše: »Rimljani so največjemu in najsvetlejšemu planetu nadeli ime svojega najmogočnejšega boga, saj sta oba predstavljala vrhunec moči in sijaja, eden na nebu, drugi v mitologiji.« V resnici smo si kljub dolgi vrsti Jupiter z lunami precej hitro ogledali, smo pa zato še dolgo ostali na gričku in klepetali o vsem, kar nam je padlo na pamet. Zdelo se je, kot da so bili pogovori v temi, pod zvezdami še bolj pristni in sproščeni kot običajno. Med opazovanjem neba sem izvedela marsikaj novega, vendar mislim, da sem največ odnesla od druženja in debatiranja po njem. Anteni smo delali družbo kakšni dve uri, preden je kruta realnost počasi začela kapljati iz naše podzavesti in nas napodila domov. Preden smo se s sošolkami dejansko odpravile, smo se poslovile in spet zadržale še vsaj trikrat, potem pa smo vendarle pobrale svoje stvari in se počasi začele spuščati po hribu navzdol. Večer je bil res na polno izkoriščen, vseeno pa sem se že zelo veselila toplega tuša, malo manj pa domače naloge, ki me je še vedno čakala na pisalni mizi. Zapisala: Eva Mlakar, 1.H

13. maj 26

Med zadnjim marčevskim vikendom (28. - 29. 3. 2026) smo se člani viškega in poljanskega astronomskega krožka udeležili Messierjevega maratona v Trnovem nad Novo Gorico. To je tekmovanje, kjer se na nočnem nebu običajno išče 110 različnih objektov, kot so meglice, različne kupice in galaksije, ki jih je odkril Francoz Charles Messier. Letos smo tem dodali še 2 objekta, in sicer razsuti kopici Ha in Hi Perzeja. Tja grede smo najprej v prtljažnik skrbno položili in zavili punčice svojega očesa - naše teleskope. Nato smo se vičani in poljanci skupaj posedli v kombi in se z 0.5 kg krompirčka pod roko odpravili na pot. Ker smo prišli malo pred začrtanim prihodom, smo si imeli priložnost ogledati sonce skozi poljanski solarni teleskop. Na slednjem so bili lepo vidni sončni izbruhi (na obrobju sonca in v kontrastu z ozadjem) ter sončeve pege, ki so vidne kot temne točke na soncu. Poleg tega smo v tem času parkrat brcnili žogo z bežigrajčani, pojedli svoje sendviče, se preoblekli v toplejša oblačila in postavili teleskope. Zaradi muhastih oblakov smo morali samo opazovanje zamakniti, smo pa zato v objektiv nekaj časa lovili tudi Luno, ki se je svetila dovolj, da smo jo lahko ujeli med oblaki v zelo kvalitetni resoluciji.  Med iskanjem objektov smo zmrzovanje tolažili s čajem, s kratkimi premori, ko smo šli po napolitanke, in deljenjem lastnih nalepk našega teleskopa (poimenovanega Črv), ki jih je za to priložnost naredila Lena Štelcer. Velika zahvala gre tudi Roku Kovaču, našemu krasnemu mentorju, ki je skrbno beležil naša odkritja, nas usmerjal pri iskanju in sodeloval tudi v iskrenih pogovorih o Streli McQueenu in ostalih legendarnih risankah. Dijakinji, ki sva zastopali poljanske astronome – Lena Štelcer in Julija Kozamernik, sva do 1. ure zjutraj, ko so se oblaki množično vrnili, našli 17 objektov. Iskanje nama je oteževala zelo svetla Luna in nagajivi oblaki, ki so zastirali tako objekte kot tudi ozvezdja, po katerih sva se ravnali. Po razglasitvi rezultatov  ter podelitvi priznanj smo se lotili kartanja in pogovorov med sabo in z drugimi tekmovalci. Okoli štirih smo nekateri omagali in zaspali, a smo ob 7h kljub zaspanosti vsi skupaj šli na krajši sprehod, nato pa za sabo pridno pospravili in se vsi neprespani odpravili nazaj domov. Besedilo: Julija Kozamernik, 3. EFotografije: Julija Kozamernik, Rok Kovač in Astronomsko društvo Nova Gorica

13. maj 26

Dijaki 4. letnikov oddelkov A, C, G in H smo preživeli majski vikend na matematičnem taboru na Prvinah.V domu CŠOD so nas izredno lepo sprejeli, poljance že dobro poznajo. Oskrbnik in kuharice so nam zaupali dom, da smo ga imeli čisto zase. Čez dan smo zagnano delali ob pomoči učiteljev matematike Irene Sečnik, Toneta Prusa in Lovra Dretnika. Zvečer smo zakurili in si ob ognjišču ustvarili prav mistično atmosfero, ki jo bomo še dolgo pomnili. Vreme nam je bilo naklonjeno tudi za pohod na Čemšeniško planino. Naužili smo se širnih razgledov tja do trboveljskega dimnika in Kuma, ter Triglava na drugi strani. Nad planinsko kočo smo osvojili tudi Črni vrh, najvišjo točko planine in se ponosno vpisali v knjigo. Pod vsako rubriko (kraj bivanja, smer prihoda, smer odhoda) je nekdo od nas trikrat pribil: »Gimnazija Poljane«. Fotografije: pod bukvami na Črnem vrhu nas je fotografirala Dunja Velebit, vse ostale fotografije Nada Žonta Kropivšek

11. maj 26

Dijaki in dijakinje 2.C smo se tako kot naši sovrstniki iz 2.D, 2.E, 2.F, 2.G in 2.H zadnji dan v marcu odpravili na tridnevno strokovno ekskurzijo v zamejstvo. Pot  nas je C-jevce z učiteljema Luko Kelcem, profesorjem sociologije, in Natali Žlajpah, profesorico španščine in našo razredničarko, vodila med ravnice Prekmurja in Porabja. Najprej smo se ustavili v Bogojini, kjer smo naredili kratek postanek za ogled cerkve, nato pa do Bukovniškega jezera, kjer smo v vetru odkrivali lokalno verovanje. Obiskali smo tudi Luštno domačijo ter kasneje prispeli v Dolgo vas, kjer smo se srečali s predstavniki romske skupnosti, kar nam je omogočilo zanimiv vpogled v njihovo kulturo. Po dolgem dnevu smo končno prispeli v Moravske toplice in si lahko odpočili. Naslednji dan smo v Murski Soboti spoznavali protestantizem, nato pa stopili v Grad na Goričkem. Poseben poudarek je bil tudi na slovenski narodni manjšini v Monoštru, kjer smo izvedeli več o slovenskih zamejcih na Madžarskem. Meni najbolj zanimiv del ekskurzije pa je bil obisk dvojezične šole v Lendavi, kjer smo imeli uro madžarščine ter spoznali potek dvojezičnega izobraževanja. Obiskali smo tudi sinagogo in tropski vrt v Dobrovniku, kjer smo lahko občudovali bujno rastlinstvo. Besedilo Jerca Prezelj, izbor fotografij dijakinje in dijaki 2.C z razredničarko

8. maj 26

Naši dijaki in dijakinje so se na državnem tekmovanju v pisanju filozofskega eseja odlično odrezali in dosegli naslednje rezultate: Gaja Skala (4G) - zlato priznanje, Mark Grahek (4A) - srebrno priznanje, Ela Grad (4B) - bronasto priznanje, Matija Kerin (4B) - bronasto priznanje, Jure Žličar (4H)  - bronasto priznanje. (Na fotografiji je torej poljanska atenska šola) Iskrene čestitke!  Katja Huš in Nina Miri Zalar, mentorici  

8. maj 26

Kaja Draksler, Nikija Bedenčič in Sara Keršič, dijakinje 1.h razreda, so v sredo, 6. maja 2026, v rezidenci Nemškega veleposlaništva v Ljubljani v okviru bralnega tekmovanja „Seitenweise“ predstavile svoj bralni projekt in osvojile odlično 2. mesto. Iskrene čestitke! Mentorica: Maša Klopčič