Novice

19. oktober 24

Devetošolci. Vabimo vas na dneve odprtih vrat Gimnazije Poljane ˝Izkušnja pouka na Gimnaziji Poljane˝ , ki bodo potekali: v novembru od 18. 11. do 22. 11. 2024v marcu od 10. 3. do 14. 3. 2025.  Kako bo dan potekal? Na dnevu odprtih vrat je sprejem v šoli ob 8.30. Pridružite se pouku dijakov prvega, drugega ali tretjega letnika. Dijaki vas bodo pospremili v razred, kjer boste tri šolske ure prisotni pri pouku določenega razreda, spoznali boste naš vsakdan. Sledil bo pogovor s svetovalno delavko. Za obisk je potrebna predhodna prijava, število prijav je omejeno. S prijavo soglašate, da posredovane podatke uporabimo za organizacijo vašega obiska. Pred obiskom boste dobili elektronsko pošto z navodili. Kako se prijavite na obisk?-        V svetovalni službi svoje osnovne šole (vas k nam prijavi vaša svetovalna delavka)-        Na spletni strani Gimnazije Poljane. Prijavite se lahko na spodnjih povezavah od 13. novembra 2024 od 8.00 dalje.   Prijava na dan odprtih vrat 18. 11. Prijava na dan odprtih vrat 19. 11. Prijava na dan odprtih vrat 20. 11. Prijava na dan odprtih vrat 21. 11. Prijava na dan odprtih vrat 22. 11.      

19. november 24

Na državnem tekmovanju iz logike, ki je potekalo v soboto, 9.11.2024, na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, so naši dijaki dosegli naslednji uspeh:ZLATO PRIZNANJE sta prejela Anja Kopitar (1.f) in Tibor Hvala (3.h),SREBRNO PRIZNANJE so prejeli Maja Arko (1.d), Hana Majdič (1.b), Mark Frolov (1.h), Janja Dolenc (2.a) in Lara Perme (2.h). Vsem iskreno čestitamo! Za aktiv matematikov: Tone Prus, prof.

18. november 24

Ludvik II. Bavarski je bil zanimiv možakar, ki je svoje življenje posvetil vprašanju »Kako se najbolj učinkovito in najdlje časa izogibati bankam, ki zahtevajo denar, ki si jim ga dolžan, hkrati pa z njim zgraditi čim več gradov, ne da pri tem bankrotiral in uničil svojo kraljevino?« Na prvi dan jesenski počitnic smo se skupina dijakov in dijakinj Gimnazije Poljane odpravili na tridnevno potovanje po Bavarski. Večina nas je imela v mislih pravljične gradove in naša pričakovanja so se uresničila.Grad Herrenchiemsee, na katerega smo prvi dan šli z ladjico, spominja na Versajsko palačo, ki je Ludvika II. tudi navdihnila pri gradnji tega gradu. Gre za bogat grad, ki pa vseeno deluje malce prazen. Drugi grad, Linderhof, ki nam je bil predstavljen kot intimnejši kotiček za Ludvikov odmik (kraj je poznal iz otroštva),  pa nam je dal vpogled v njegovo zasebno življenje. Ludvik je večino časa sameval in se kar sam romantično sprehajal po grajskih vrtovih. Poleg gradov je bil Ludvik II. iz nepoznanega razloga obseden s pavom, katerega je uporabljal kot svoj simbol. Če kralja ni bilo doma, je bil kip pava v dvorcu, če je bil doma, pa so kip postavili pred grajski vhod. Tu se je pojavila težava: naš Ludvik je bil v dvorcu brez svojega ljubega pava, ker je bil ta seveda zunaj. In kako je rešil ta problem? Logično, priskrbel si je še en kip pava za notranje prostore, da se taka situacija ne bi več ponovila. Fascinantno je bilo videti primerjavo karakterjev vseh gradov in njihovo arhitekturo, ki je bila navdihujoča. Najbolj opevan grad Neuschwanstein, ki nam je bil predstavljen kot viteški grad, pa je poklon srednjemu veku (še ena strast Ludvika II.). Gradovi so bili sami po sebi veličastni, vendar je bil zanimivejši človek za njimi. Zakaj je Ludvik II. Bavarski sploh gradil gradove? Preprosto: Bil je nekoliko nor. Koliko nor? Dovolj nor, da je v svojem gradu postavil takoimenovano »mizico, pogrni se«. Gre za sistem, ki je pred vsako jedjo mizo spustil v nižje nadstropje, kjer so služabniki pripravili obrok, ga dali na mizo in jo dvignili k Ludviku. S takšnimi inovancijami je Ludvik svojo samotnost in pomanjkanje socialnega stika samo še bolj poudarjal. Zanimivo je bilo tudi prijateljstvo med Ludvikom in njegovim najljubšim skladateljem Richardom Wagnerjem, ki je kralja večkrat finančno izkoristil. Kako se konča kraljeva zgodba? Ludvika so na koncu vladni uradniki le dobili, aretirali, razglasili za norega in ga odpeljali k doktorju Guddenu v grad Berg (v katerem je bil prej njegov brat, ki je bil tudi označen za neprištevnega). Naslednji večer so našli Ludvika II. ter doktorja Guddena oba utopljena blizu posestva, kar je dokaj ironično, saj je Ludvikov oče umrl iz enakega razloga. Ludvikova smrt ni jasno določena in je še danes tema razprav. Naše potovanje pa ni bilo samo okoli Ludvika II. Ogledali smo si vasico Oberammergau, kjer že več kot 350 let potekajo pasijonske igre in spoznali mesto München. Obiskali smo tudi BMW razstavo in Olimpijski park.  Profesoricam Kolbezen, Klopčič in Ajdovec se iskreno zahvaljujemo za vso organizacijo spremstvo na ekskurziji. Naš tridnevni izlet je zelo popestril tudi samostojen ogled Münchna in njegovega mestnega jedra, na katerem smo ustvarili še veliko drugih nepozabnih spominov. Poleg lepih spominov, novih prijateljstev in izkušenj, pa smo med našo ekskurzijo vsi izvedeli veliko novih stvari, če ne drugega to, da je bil Ludvik II. nekoliko nor. Do kakšne mere pa lahko presodite sami. Besedilo: Maj Žižek, 1.B

13. november 24

V G+ si lahko ogledate razstavo vizualnih in pisnih vtisov z oktobrske strokovne ekskurzije dijakinj in dijakov klasične gimnazije: NEAPELJ, HERKULANEUM, POMPEJI, PESTUM. Fotografije in razmišljanja odzvanjajo klasično antiko, pa tudi živost sodobnega Neaplja. Razstavo sta pripravila Ada Pukl in Tian Pintarič.

13. november 24

Reportaža po izvedenem tednu mobilnosti v okviru Erasmus+ projekta From Roots To Routes  Osem dijakov in profesorica Gimnazije Poljane smo se 21. septembra ob 15.30 zbrali na glavni avtobusni postaji, da bi končno sprejeli španske sovrstnike, ki smo jih že cel teden nestrpno pričakovali. Vzdušje je bilo evforično - mahali smo si, se objemali in si oddahnili, da je pot tekla gladko. Španci so bili sicer malo presenečeni, saj smo jim teden prej oglaševali Ljubljano kot deželo neskončnega dežja, prispeli pa so sredi najmočnejšega sonca. Vendar, brez skrbi, saj je teden, ki je sledil, poskrbel za to, da so res doživeli tudi tradicionalni ljubljanski dež in meglo. Doma so najprej razpakirali bunde, kratke hlače, kopalke in šale (glede oblačil jim zaradi muhastega vremena nismo znali svetovati, zato so prinesli kar vse) nato pa smo kar brez sieste skočili v akcijo. Pred sabo smo imeli še cel dan, ki ga je večina izkoristilia za ogled domačega mesta. Medtem se je druga polovica slovenskih dijakov pripravljala na prihod čeških dijakov, ki so naše vrste okrepili v nedeljo zvečer. Vsi so bili navdušeni, da so se spet po dolgem času videli. Čehi so bili predvsem utrujeni, saj so v Ljubljano prispeli z avtobusom šele ob 18:35 (fashionably late). Znani obrazi so s sabo pripeljali vihar spominov na aprilsko druženje v sklopu projekta From Roots To Routes na Češkem. Po prihodu domov in seznanitvi z našimi družinami smo jim, da bi razblinili v začetku še prisotno tremo, postregli z večerjo, polno tipičnih slovenskih jedi: jajčne žličnike v goveji juhi, čufti s praženim krompirjem, kot priloga zelena (nesladkana!) solata. Sladice po večerji so se zelo razlikovale: od jabolčnih zavitkov, potice in seveda štrukljev. Sledil je prijeten večer, igrali smo družabne igre, se pogovarjali, izmenjavali zgodbe, se spoznavali ...  Naslednji dan smo izkoristili za raziskovanje severa Slovenije. Špance smo odpeljali na Bled, v Planico, Kranjsko Goro, Tolminska korita in še druge čudovite kraje, kjer jih je očarala naša narava. Čeprav je vikend žal prehitro minil, nas je čakal razburljiv teden aktivnosti znotraj Erasmus+ projekta From Roots To Routes. Začetek tedna je bil namenjen spoznavanju. Led smo prebili z zabavno igro, ki je prinesla kar nekaj smeha. Sledil je intenzivni tečaj slovenščine pod vodstvom spretnega lingvističnega mojstra, profesorja MarkaTrobevška. Goste smo učili osnovnih fraz, ki bi jim prišle prav v vsakodnevnih situacijah – še posebej, če bi se nam slučajno kje izgubili. Najbolj koristne so se nam zdele: »Vaš klobuk je res grd. Brez heca.«, »Ej, folk, kva dugaja?«, »Porka svet!« in »Šprical sem mato.«. Zabavali smo se, ko so Španci skušali izgovoriti »pešci počistite cestišče« in se začudili, da je šlo Čehom to tako lahko z jezika. Po poučnem jezikovnem tečaju smo izvedli kviz o Sloveniji. Če smo čisto iskreni, smo tudi mi, domači dijaki, izvedeli kar nekaj novih dejstev o lastni državi. Nato smo se podali na dve uri »običajnega« pouka, kjer smo gostom pokazali, da Gimnazija Poljane ni samo lepa šola, ampak tudi prostor trdega dela. Pouku so se pridružili tudi njihovi učitelji, ki so kasneje z nami navdušeno delili izkušnje. Med odmorom so bili nekateri gostje deležni šolske malice, drugi so se prigrizek kupili v eni od bližnjih trgovin. Pri tem smo se pogovarjali o razlikah v ceni, inflaciji in o slovenski ekonomiji. Po malici smo za Čehe in Špance pripravili predstavitev procesa oblikovanja učnih poti po naravni in kulturni dediščini Ljubljane, ki so bile na sporedu v torek in sredo. Naši gostje so bili povabljeni na eno od tradicionalnih poljanskih dijaških prireditev, to je bil krst prvošolcev. Nato smo nekateri organizirali sproščujoč piknik v Tivoliju in se sproščeno družili ob igri in plesu (španski dijaki so nas želeli naučiti nekaj korakov seviliane). Drugi so popoldne preživeli v naravi ali pa v kuhinji, kjer so se preizkusili v peki tradicionalnih španskih sladic. Češki dijaki so si medtem privoščili sprehod po Ljubljani in obiskali nekaj trgovin, kot se za turiste spodobi. Naslednji dan smo se razdelili v mednarodno pisane skupine in se kljub dežju podali na terensko delo s ciljem, da oblikujemo novo učno pot. To je vključevalo kar nekaj hoje in obiskov kavarn, ki so služile kot začasne pisarne. Sledil je skupen ogled pravkar ustvarjene učne poti. Po končanem dnevu smo se ponovno razpršili po Ljubljani in kupovali spominke, s španskimi učitelji pa smo preizkušali štruklje, ki so jim bili tako všeč, da so še cel teden sanjali o njih. Zvečer smo obiskali Metelkovo, sledil je degustacijski sprehod po Ljubljani. Sreda je prinesla otvoritev nove kolesarske servisne postaje ob Gimnaziji Poljane in delavnico popravljanja koles, na kateri so nam pokazali, kako pregledati in skrbeti za kolo. Nato smo se podali na kolesarski poligon, takega kot na kolesarskem izpitu, ki ga je za nas postavil dobrodušni profesor Jan Jereb. Nekateri Španci so se naučili kolesariti šele teden prej, medtem ko so Čehi pokazali svoje vrhunske kolesarske veščine. V nadaljevanju pa smo jim podrobneje razkazali šolski fitnes in G+. Nato smo se razdelili v štiri skupine in začeli s kolesarsko učno potjo, ki smo jo slovenski dijaki predhodno oblikovali na pripravljalnih srečanjih. Prekolesarili smo neverjetnih sedemnajst kilometrov in gostom predstavili dvanajst točk. Dan smo zaključili z obiskom mehiške restavracije, burekom in s sproščenim nakupovanjem za petkovo žurko, medtem ko so se Čehi odpravili na Bled, kjer so si, kot se spodobi, privoščili kremšnito in naredili nekaj skupinskih fotografij. V četrtek smo se vsi zbudili popolnoma izčrpani, vreme pa je bilo tudi razpoloženju primerno. Do tega dne je bilo zgodnje zbujanje, še posebej s Španci, zanimiva izkušnja, tokrat pa nas je po napornem tednu že ob 7:45 pred šolo čakal avtobus. Med vožnjo smo večinoma poslušali glasbo ali dremali. Obiskali smo Škocjanske jame, ki so Čehe popolnoma očarale. Peljali smo se do Škocjanskega zatoka, kjer smo si ogledali naravni rezervat ptic. Opazovanje in primerjava ptic v različnih državah je tudi eden izmed ciljev našega projekta. Žal nam je slabo vreme sledilo vse do obale, kjer nam je natakar kasneje razložil, da so bili vsi pretekli dnevi sončni in topli. Po kosilu v Kopru so Čehi kljub vremenu vztrajali pri kopanju v morju. Po povratku domov nas tokrat niso čakale velike avanture; vsi smo šli le še spat. Petek je bil namenjen zaključnim aktivnostim tedna mobilnosti v Sloveniji. Lotili smo se oblikovanja brošure z izrisom učnih poti in prevodi opisov točk. Kasneje pa je sledila evalvacija tedna, pri kateri smo svoje vtise in spomine napisali na papirčke v obliki lipovih listov. Lipa je namreč simbol Slovenije in predstavlja naš projekt From Roots To Routes. Listke smo obesili na drevo v šolskem atriju, nato pa smo naredili še zadnjo skupinsko fotografijo. Zaključili smo, dogodku primerno, v Coni. Tisti, ki smo gostili Špance, smo se popoldne z njimi intenzivno pripravljali na zabavo, Čehi pa so se potepali po mestu vse do desetih zvečer, ko smo se vsi skupaj dobili pred Cvetličarno in se prepustili zadnjemu skupnemu večeru. Sobota je prinesla žalostno slovo. Čehi so Ljubljano zapustili že zelo zgodaj zjutraj, popoldne pa so se poslovili še Španci – seveda v dežju. Ko smo prišli domov, je bilo nenavadno tiho in prazno. Naslednji ponedeljek je bil še posebej težak. Morali smo se navaditi, da smo po poti do šole ponovno sami. Čeprav je bilo naporno, nas bodo spomini na ta prelepi teden spremljali še dolgo. Besedilo: Kristina Stojanovska in Estel Tagliaferri, 3.C   Za bolj vizualno oblikovan vtis o tednu mobilnosti v okviru Erasmus+ projekta From Roots To Routes si oglejte fotozgodbo, ki jo je prispeval profesor Dan Kardum Šibila.

13. november 24

V torek, 12. novembra, so v G+ odmevale zvokalije naše nadnadarjene Ize Napotnik. Umetnica in avtorica je zbrani družbi predstavila mnoga izvirna avtorska dela, kjer njen nenavadno čudoviti vokal še posebej pride do izraza, navdušila pa nas je tudi s priredbami iz zakladnice kultnega countryja. Privoščite si kdaj prisluhniti ji v živo.  Koncert je organizirala Naša Kolenik.

12. november 24

Tri dijakinje Gimnazije Poljane, Lili Accetto Vranac, Lena Štelcer in Julija Marolt, ter njihov mentor Rok Kovač so bili pred kratkim gostje v astronomski oddaji na Radiu Ognjišče. V lanskem šolskem letu so dijakinje s kratko slikanico Zajček, kam si izginil zmagale na natečaju GoChile in si priborile nov teleskop. V okviru natečaja so na daljavo fotografirale s teleskopom v Čilu, astrofotografije obdelale in vse skupaj povezale v zgodbo, ki so jo tudi ilustrirale. Pogovor lahko poslušate na tej povezavi. Besedilo in fotografiji: Rok Kovač, mentor

11. november 24

V sončni Rondi (Andaluzija) se začenjajo dejavnosti znotraj Erasmus+ projekta From Roots To Routes. Mobilnosti se udeležuje tudi 7 poljank in poljancev. Čaka jih teden spoznavanja naravne in kulturne dediščine Ronde ter njene okolice. Skupaj  z dijaki s Češke (Prerov) in sovrstniki iz Ronde bodo hodili in kolesarili po tematskih učnih poteh. ... se nadaljuje.

10. november 24

Iz hladne in turobne Ljubljane smo po dolgem, a vznemirljivem popotovanju pod zvezdami pripotovali v živobarvne, s soncem obsijane Pompeje. Ko smo se naspani in sveži prebudili, smo polni radovednosti stopili med ostanke tega skoraj čudežno ohranjenega starodavnega mesta. Kakor bi stopili v drug čas, smo se sprehajali po tlakovanih ulicah, ki so še vedno nosile znamenito pompejansko rdečo, se čudili skrbno izdelanim eksponatom ter začutili utrip davnega življenja prebivalcev, katerih spomini so ujeti v kamnu in barvi. Od tam nas je pot zanesla v neugnani Neapelj, obljubljeno deželo bučnega vrveža in drznega duha. Nastanili smo se v hotelu, nato pa, komaj ukročeni, pohiteli raziskovat starodavno, a vedno živahno mesto. Neapeljski utrip je divji in nebrzdan; stereotipni italijanski vozniki drvijo po cestah, kot da jim prometni zakoni niso predpisani, ne ozirajoč se na radovedno gručo slovenskih dijakov so hiteli v nov dan. A svoj nebrzdani prometni vrvež so kmalu omilili z vabljivim vonjem sveže pečene napolitanske pice in omamno aromo kave, cenovno dostopne tudi v domačinom namenjenih gostilnah. Do večera smo raziskovali skrite kotičke, kjer so se med svetlobami uličnih svetilk počasi prebudile tudi skrivnosti neapeljskega nočnega življenja. Izmučeni, a polni vtisov, smo večer sklenili z druženjem v domačnosti hotelskih sob. Nedeljsko jutro nas je po hotelskem zajtrku povabilo na podeželje, kjer smo obiskali kmetijo in v družbi prijaznih domačinov spoznali umetnost priprave sveže mocarele, katere bogat okus in kremasta tekstura sta pustila globok pečat. S povsem prebujenimi čuti smo pot nadaljevali proti Paestumu, eni najstarejših kulturnih zakladnic, kjer smo po lepo urejenih stezicah občudovali antične grške in rimske templje, veličastne ostanke preteklosti. V tamkajšnjem muzeju smo uzrli najnovejše najdbe, ki razkrivajo drobce starodavne zgodovine in nam omogočajo vpogled v vsakdanje življenje tistih, ki so tod nekoč živeli. A naše klasično hrepenenje po zgodovini še ni bilo potešeno, zato smo popoldne posvetili Herkulaneumu, mestu, ki ga je usoda vezala na uničujoč izbruh Vezuva, prav tako kot Pompeje. Ulice tega zamrznjenega časa, ki jih je oživljal navdušen vodič, so nas popeljale v svet, ki ga zlahka občutiš, a težko pozabiš. Večer nas je spet pripeljal nazaj v Neapelj, kjer smo se s praznimi želodci, a polnimi srci predali italijanski kulinariki in svobodnemu raziskovanju mestnih biserov. Ponedeljkovo jutro nas je pričakalo z zadnjo jutranjo kavo in veličastnim vzhodom sonca. Pot iz hotela nas je vodila v Narodni arheološki muzej, kjer smo lahko občudovali bogato zbirko antičnih predmetov, najimenitnejšo na svetu. Z očmi nahranjenimi z umetnostjo in radostjo, da smo doživeli del preteklosti na tako izjemen način, smo se počasi poslovili od neapeljskih ulic, čeprav naše poti še ni bilo konec. Preden smo zaključili ekskurzijo, smo obiskali še Caserto, kjer smo v mogočnosti Kraljeve palače začutili dih razkošja, ki se zdi kakor italijanski Versailles. Čeprav nas vsakdanje življenje ne obdaja z bliščem in zlatom, kot ga imajo ti zidovi, smo domov prinesli nekaj dragocenega – nova prijateljstva, bogatejše razumevanje antičnega sveta in spomine, ki nas bodo greli v hladnih zimskih večerih. Ljubljana nas je ob vrnitvi pričakala s hladnim objemom, a mi smo ji prinesli nekaj sonca – toplino doživetij in spoznanje, kaj je prava kava.                                    Besedil: Luka More, 3.a                                                                                                          

8. november 24

Reportaža prvega dela mednarodne izmenjave 3.G z Gimnazijo Orce Nikolov, Skopje (3.– 10. oktober)  Po dveh letih pridnega žvečenja nemških glagolov in prekuhavanja primerne priloge artiklov,je nam (sedaj že ponosno izurjenemu nemškemu razredu) mednarodna izmenjava postregla s povsem nenavadno izkušnjo. S pričakovane palete rumene, rdeče in črne smo postrgali le prvi dve barvi ter se iz sive Ljubljane preslikali v sončno Severno Makedonijo. Tam smo poleg abecede novih okusov prav tako uspeli zaužiti nekaj grižljajev cirilice.  Komaj smo se privadili neutrudnega šolskega zvonca, že so nas noge odnesle drugam. Tretjega oktobra, kar sredi tedna, smo namreč že pridno tovorili kovčke (in zvezke), po šolskih hodnikih. S takšno povorko smo zagotovo predstavljali kar zanimivo atrakcijo za ta deževni, skoraj običajni, a vseeno poljanski četrtek. Kljub sprva množični zaskrbljenosti glede omejene teže prtljage smo bili po prekladanju našega tovora vse do drugega nadstropja kar malo hvaležni za te zahteve. V dežju smo se za en teden poslovili od Slovenije ter se po krajšem letu, začinjenim z ravno pravšnjo mero spanca, znašli na makedonskih tleh. Oblak živčnosti, ki se je nakopičil nad zmedenimi poljanci, je kmalu pregnal topel pozdrav naših gostiteljev, ki so nas odprtih rok (nekateri so se sicer oklepali table za dobrodošlico), že čakali na skopskem letališču. Saj smo pričakovali toplo dobrodošlico, med drugim v obliki polnjenih paprik, pastrmajlij in drugih tradicionalnih jedi, pa vendar so nas družine presenetile s svojo odprtostjo in gostoljubnostjo. Večer je za večino že pomenil izlet v mesto, kjer smo spoznali, kako je, če so vsi lokali ves teden odprti in polni do polnoči.  Prvi delovni dan na šoli naših makedonskih vrstnikov je bil, kot nalašč, prav petek. Do Gimnazije Orce Nikolov v centru Skopja smo pripotovali z nekolikanj nezanesljivimi, a presenetljivo grajenimi avtobusi. Ob pogledu na ta rdeča dvonadstropna prevozna sredstva bi domišljija marsikoga popeljala do ulic Londona, medtem ko je nas le varno dostavila do šole čez jutranje razpoloženo mesto, polno zastojev. Ko so nas uradno (a z nič manj osebne note) pozdravile še profesorice gostujoče šole, so nastopile predstavitve držav. Naučili so nas marsikaj o tamkajšnji kulturi in zgodovini, Skopju kot prestolnici in nenazadnje njihovi gimnaziji. Tudi sami smo jim predstavili koščke Slovenije – vsaj tolikšen delež, kot smo ga lahko vzeli s seboj na letalo. Po odmoru, večinoma za kavo, na katero gredo Makedonci obvezno večkrat na dan, smo se za nekaj ur pridružili ostalim učencem pri pouku. Presenečeni smo bili nad drugačno dinamiko pouka, kot smo je vajeni na Poljanah pa tudi nad tako velikim zanimanjem tamkajšnjih učencev za študij v Sloveniji in drugod v tujini. Dežne kaplje so se poigrale s predvidenim urnikom in tako smo ogled prestolnice preložili na prihodnji teden. Puste barve oblakov pa so le oplazile okna učilnic, v katerih smo mi pričeli z mešanjem odtenkov naše makedonsko-slovenske umetnine. V manjših skupinah smo strnjenih glav sestavljali delčke kolaža z različnih področij. Počasi so se zarisale glasbene note, razprli smo zemljevide, zadišalo je po zgodbah iz preteklosti in zaškripale so odrske deske. Za češnjo na torti pa smo iskrive trenutke vsakega dne ujeli še na filmski trak.  Počasi smo se privadili sproščenega pogovora ob kavi, ki se rade volje spontano zavleče do poznih ur. Kljub temu pa smo v deželi pod zlatim soncem soboto pozdravili z mislijo na pregovor, da je rana ura zares zlata. Čas je že bil, da spoznamo tudi zelene gozdove, neskončna polja in slikovita naravna bogastva Severne Makedonije. Po nekajurni vožnji, še malenkost bolj na jug, so se naši pogledi končno srečali z veličastnim Ohridskim jezerom. Ta je nedvomno obvezen postanek za vsakega obiskovalca države. Obkrožili smo staro mestno jedro, skrito za mogočnim obzidjem, ter se povzpeli vse do amfiteatra. Mestece, v katerem počitnikuje mnogo Makedoncev, naj bi po besedah naših tamkajšnjih vrstnikov zares zaživelo šele poleti. Pa vendar je nas tudi na ta dan očaralo s svojo karizmo in arhitekturo. Stopili smo v le nekaj od mnogih ohridskih cerkva, kraj namreč slovi po kar trimestnem številu le-teh, z eno cerkvijo za vsak dan v letu. Naj bo to prestopno ali ne, naj matematika tokrat ne bo na prvem mestu. Nepričakovano poletno razpoloženo vreme z visokimi temperaturami nas je navdalo z mislijo na kopanje v prijetno topli vodi, čeprav Makedonci niso bili enakega mišljenja. A nismo imeli ne kopalk ne časa za razmislek, pot nas je namreč že vodila naprej. Naša zadnja sobotna postojanka je bila Bitola, manjši kraj, ugnezden precej blizu svoje južne sosede. To smo, na žalost, spoznali le v lastni režiji, večina s kratkim sprehodom skozi mestece. Morda pa gre vendarle za srečo, saj to pomeni, da se bo potrebno še enkrat vrniti, da jo raziščemo. Sledila je še večerna vožnja nazaj v Skopje, ki pa je kljub dolžini, ob glasni balkanski glasbi, zahvaljujoč našim gostiteljem minila hitreje kot bi sicer.  Nedelja je bila za nekatere bolj delovna kot za druge. Dan je namreč vsak od nas preživel na drug način, z družino svojih gostiteljev. Seveda se mnogi nismo branili malo daljšega spanca, spet drugi so bili na nogah že zgodaj. Prvi smo v veliki večini ostali kar v prestolnici ter se zaposlili z raziskovanjem starega bazarja, se z žičnico odpravili na hrib nad mestom ali slučajno postali eni od redkih opazovalcev maratona. Mnogi so prestopili prag živalskega vrta, drugi so se razkropili po državi. Ena spremenljivka pa je kljub raznolikim variacijam dneva pri vseh ostala enaka. Prav nihče ni zaspal s krulečim želodcem, saj smo se, kot tudi vsak dan poprej, hvaležno (pre)najedli neštetih makedonskih dobrot.  Ker nismo prenesli misli na običajen ponedeljek, smo ob pričetku novega tedna pobegnili do kanjona Matka na obrobju Skopja. S popotnico makedonskih štručk smo se najprej sprehodili skozi zgodovino tamkajšnje hidroelektrarne, nato pa še skozi sam kanjon. V jutranji svetlobi, obdani z zelenjem in spokojno vodo, smo se podali še globlje nad reko. Naši gostitelji so bili presenečeni nad našim tempom hoje navkreber, oni so si namreč razgled raje ogledali kar z ladjice. Po vrnitvi v prestolnico smo dan, malo utrujeni, a prevzeti od slikovitih podob videnega, nadaljevali z ustvarjanjem svojega delčka zaključne prireditve.  Tudi naslednji dan smo začeli z delom in druženjem v manjših skupinah naše slovensko-makedonske naveze, nekatere točke so se že približevale ciljni črti. Po kosilu pa smo, zopet v manjših skupincah, odcapljali v sam center Skopja, evropskega mesta z največjim številom kipov. Sledeč ugankam smo raziskali stari bazar, utrdbo nad mestom, in glavni trg ter brskali za spominki. Najbolj neprecenljiv spominek pa smo, iz dneva v dan, sestavljali kar sami. V sredo je končno napočil težko pričakovani zaključni prizor naše skupne zgodbe.  Prisluhnili smo iskrenim odzivom naših navdušenih sošolcev na makedonsko kulinariko, si obzorja razširili s predstavitvijo o makedonski zgodovini, slovnici ter šolstvu in si celo ogledali pravo gledališko predstavo. Slovensko so po namerni rošadi vlog spregovorili Makedonci, poljanci pa so iz ust stresali makedonske povedi. Nenazadnje smo se še iskreno nasmejali ob gledanju “vloga,” ki nam je skozi celotno izmenjavo zvesto sledil in v objektiv ujel vse nepozabne trenutke. Za “premor” od že tako izjemnega dne pa nas je pričakala bogato založena miza, polna nam sedaj že dobro poznanih, domačih makedonskih jedi. V soju luči, sobi obsijani z žarometi sončnega zahoda seveda nista smela manjkati Toše Proeski in njegova Moja, naša izvedena s strani mešane dvojezične glasbene zasedbe, polne skritih talentov. V zaključek pa smo zaplesali v ritmih makedonske glasbe, z roko v roki, prek prostranih makedonskih poljan.  Vožnjo na letališče so spremljale plohe in temni oblaki, mimo katerih se je občasno izmuznil kakšen osamljen sončni žarek. Po besedah naših makedonskih gostiteljev je nebo jokalo in žalovalo za nami, ker smo zapuščali ta očarljivi košček Zemlje. Preden bi trenil z očmi, nas je letališki vrvež prignal iz objema naših novih prijateljev. A vendarle smo se hvaležni (in nekolikanj zaspani) poslovili z lahkim srcem, vedoč, da se bomo kmalu zopet srečali. Pod nami so se kmalu zarisale linije mesta; vijugaste ulice prepredene z znanimi stavbami, ki smo jih po pičlem tednu dni prepoznali že iz letala. Brzeč nazaj domov, smo leteli mimo navidez nepremičnih oblakov, ki so nas navdajali z občutkom, da se je čas pravzaprav ustavil.  Zakuhali smo marsikaj, (se skoraj skuhali pod prijetno toplim soncem), uživali v toplini ljudi, ki smo jih na naši poti spoznali, ter se vsakodnevno mastili ob nepredstavljivo okusnih obedih. Čeprav izkušnjo zdaj okušamo le še kot priokus spominov, bomo še dolgo dišali po njej. Nikakor se ne moremo le z besedami zares zahvaliti za takšno nezamenljivo izkušnjo, tako gostiteljem kot tudi sami Severni Makedoniji. Zahvala za nepozaben teden gre brez dvoma tudi vedno nasmejani Petri Hrovat Hristovski in našemu skrbnemu razredniku Robertu Banfiju, ki sta prav tako kot vsak od nas prispevala svojo sestavino v lonec, katerega zgodbe še ni zares konec.  V imenu 3.g; Zala Korošec in Neja Brumen