Reportaža z razstave Mozaik- od kolaža do olja

Potopljena v globine in neskončne črnine oceana se pod nogami poljanskega vsakdana skriva galerija G+ s svojo barvito paleto razstav, ki živijo in prostore oživijo danes bolj kot kdajkoli prej. Kotiček, ki ga smo še pred kratkim poznali pod igrivim imenom Podmornica, je v minulih letih gostil že marsikatero obliko umetnosti. Otvoritev razstave Dore in Andreja Černeta, pa je obiskovalce v minulih jesensko obarvanih dneh popeljala v modrine časov, ko so med širšo javnostjo odzvanjale melodije o rumeni podmornici.

S prihajajočim letom mineva dvajset let od pričetka njune slikarske poti, katere začetki segajo v leto 2006, ko sta privič obiskala Slikarski atelje akademske slikarke mag. Barbare Kastelec, kjer kot ljubiteljska slikarja ustvarjata še danes.

Plovbo skozi morje mnogih raznolikih razstavljenih del so otvorili ravnatelj z uvodnim govorom, Nina Ostan z napovedjo obeh umetnikov ter eden od le-teh, Andrej Černe z nekaj besedami o osnutkih in samemu razcvetu ideje o razstavi. Ta je namreč obrodila sadove s pomočjo njune prijateljice, ki je svojo srečo poskusila pri ravnatelju naše gimazije, veter pa je v jadra zapihal, ko sta se umetnika povezala s profesorico Nino Ostan. Pisana platna so se zasidrala v pristanu galerije s pomočjo našega dobrosrčnega hišnika, Dorina in Andrejeva vnukinja pa je na otvoritvi poskrbela za barvito vzdušje z melodijami, ki jih je izvabila izpod črno-belih klavirskih tipk.

Že ob vstopu v galerijo, zasidrano globoko pod razvejano šolsko stavbo, obiskovalca pozdravi večplasten nabor likovnih del. Prav vsako izmed njih naše oči nagovori v svoji govorici, katerihe sleherni ton k celotni sliki in izkušnji prispeva svoj košček kolaža pisanih občutij. Pozdravijo nas igrivi kolaži, odločnost gvaša se sreča z nežnimi akvareli, svojo zgodbo nam nam uho prišepnejo pasteli, s svojo globino in modrostjo nas tiho nagovori olje na platnu ter nas opozori na dinamičnost ter neposrednost sodobnosti akrilnih barv. 

Razstavljena dela sestavljajo edinstveno zgodbo, s katero nas Dora in Anderj popeljeta čez razburkano morje neštetih odtenkov, iger svetlobe in barv v socvetju z njuno domišljijo. 

Valovito gladino zbranih obiskovalcev razstave so sestavljali njuni vrstniki, s svojimi spomini na šolska leta oziroma leta pod okriljem poljanske gimnazije. Ti so se mešali z odtenki mlajših generacij, med stenami, ki so kljub sodobnemu pridihu odigrale vlogo kot lasten delček zgodovine. Ob dinamičnem pogovoru umetnikov s profesorjem Markom Trobevškom je tudi zbrana družba sama postala mozaik življenjskih zgodb, rdečih niti, ki nas prepletajo, ter medgeneracijskih razlik, katerih odsevi lahko v nas obudijo občutja in spomine v barvah od rdečega neba pa vse do modrin morja; sestavijo mozaik — od kolaža do olja.

Besedilo in fotografije Neja Brumen, 4.G