5. oktober 26

V četrtem tednu septembra smo bili dijakinje in dijaki 3.H na izmenjavi v mestu Bochum na zahodu Nemčije. Izmenjava je bila izpeljana skupaj z dijaki in profesorji bochumske gimnazije Theodor-Cörner-Schule. V zgodnjih nedeljskih jutranjih urah smo se zbrali na ljubljanskem letališču in se vkrcali na letalo. Pristali smo na največjem letališču v Evropi, v Frankfurtu, in od tam odleteli v Düsseldorf, kjer so nas navdušeno pričakali nemški učenci ter njihovi starši. Z avtomobili smo se odpeljali v Bochum, vožnja je trajala približno pol ure. Nastanili smo se v svoj dom za naslednjih sedem dni, se malo odpočili od poti in se popoldne že družili tako s sošolci kot tudi z novimi nemškimi prijatelji. V ponedeljek smo dan začeli s projektnim delom v šoli. Govorili smo o značilnostih in uporabnosti vode v Bochumu in njegovi okolici. Razdelili smo se v skupine, vsaka od skupin je pripravila krajšo predstavitev v nemščini. V šoli smo pojedli kosilo in se nato odpravili domov, popoldne pa je sledilo druženje s prijatelji v centru mesta. Sprehodili smo se skozi vetrovni jesenski Bochum in spoznavali nemško kulturo. V torek smo se na pot odpravili že zgodaj, saj je bila pred nami tri ure in pol dolga vožnja skozi Nemčijo in Nizozemsko v belgijski Brugge. Tam smo imeli veliko prostega časa, ogledali smo si veliko znamenitosti, opravili pa smo tudi manjšo nalogo o turizmu v mestu. Lotili smo se fotografskega izziva in skozi objektive svojih telefonov skušali prikazati prednosti in slabosti turizma v tem srednjeveškem mestecu. Okrog 16.00 smo se odpeljali nazaj proti domu. Sledil je le še počitek. Naslednji dan smo ponovno odšli na izlet z avtobusom, tokrat v bližnji Köln. Ogledali smo si znameniti katedralo, muzej čokolade ter nabrežje reke Ren. V četrtek smo se odpravili na raziskovanje Porurja, območja reke Ruhr. Ogledali smo si muzej rudarske industrije Zeche Zollverein v mestu Essen in naravni park Duisburg-Nord. V popoldanskih urah smo se vrnili pred šolo, zvečer pa smo imeli veliko prostega časa. Naslednji dan je sledil ogled jezera Kemnade (nemško Kemnader See). Uživali smo v lepi neokrnjeni naravi in opazovanju vodnih živalskih vrst ter raziskovali različne možnosti rekreacije in športa ob jezeru. Po vrnitvi z izleta je sledila zaključna večerja v šolski jedilnici. Vsak od nas je pripravil nekaj jedi in jih odnesel v šolo. Po večerji smo imeli še nekaj prostega časa, zato smo odšli v center mesta in tam v družbi prijateljev preživeli še zadnji večer. V soboto so sledili le še individualni izleti v okoliška mesta, večina od nas si je odgledala Düsseldorf. Iz mestnega središča smo se odpeljali na bližnje letališče, kjer smo se s težkim srcem, lepimi spomini in upanjem, da se kmalu spet vidimo, poslovili od nemških dijakov in njihovih družin ter se odpravili na pot proti domu. Besedilo: Sara Katarina Pižem in Ema Kljajić, 3.H Izbor fotografij: Lovro Dretnik, prof.

30. september 26

Ko kot prvošolci prvič vstopimo na Poljane, že s tem naredimo velik korak v neznano. To so tisti prvi dnevi na šoli, ko se nam profesorji še zdijo strašljivi, starejši dijaki pa oddaljene podobe nas čez nekaj let. Odpre se nam novo poglavje, nov nepopisan list, ki čaka, da ga zapolnijo spomini na vse poljanske izkušnje.Četrtošolci zato vsako leto za prvošolce priredijo krst fazanov – njihov prvi pravi stik s poljanskim duhom v polnem pomenu besede. Tema letošnjega krsta je bil lov na fazane. Ti so se za zmago pomerili v različnih izzivih – od paritvenih plesov in štetja koruze do preizkušnje njihovih ptičjih krikov in glasbenih stolčkov. Čeprav so med seboj tekmovali, cilj krsta ni bil v tem, da najdemo zmagovalca, temveč da prvošolcem in vsem ostalim omogočimo, da v svoje poljansko poglavje zapišejo prvi spomin. Spomin na tisto sproščeno uro, ki jo skupaj preživimo v šolskem atriju – profesorji in dijaki vseh letnikov. Spomin na iskrivi dogodek, ki vsaj malo razblini začetni strah in negotovost.Združuje nas poljanski duh. Besedilo in fotografije: Hana Burnik, 3.G

30. september 26

V zgodnjih jutranjih urah sobote 26. septembra smo se odpravili proti lepotam Kamniške Bistrice, od koder smo pričeli pohod na Planjavo. Po dobri uri hoje po markirani poti smo zavili na nekategorizirano pot, ki je bila včasih lovska steza. Med naporno hojo so nam pogled krasili vrhovi, ki jih je zajela jutranja sončna svetloba. Nekaj sto višinskih metrov kasneje smo se ustavili in si nadeli plezalne pasove, čelade in samovarovalne komplete. Celoten pohod sta profesorja Jaklič in Zgaga skrbela tako za dobro vzdušje kot za našo varnost. Med potjo sta večkrat napeljala vrvi, na katere smo se pripeli. Po nekaj urah plezanja in hoje po strmem brezpotju smo se znašli nazaj na markirani poti, pod Planjavo. Po kratkem oddihu in uro in pol hoje kasneje smo prispeli na 2394 metrov visok vrh Planjave. Poti do koče na Kamniškem sedlu je sledila okusna večerja, druženje ter dobro zaslužen spanec.  Naslednje jutro smo se ponovno znašli na poti, tokrat do uro oddaljenega vrha Brane (2253 m). Na vrhu smo spoznali pogumnega padalca, kateremu smo pomagali pri skoku, pri čemer smo bili mi najverjetneje bolj prestrašeni od njega. Kmalu za tem smo se po strmi poti vrnili nazaj do koče, kjer smo si privoščili okrepčilo. Potem smo krenili nazaj v dolino, kamor smo prispeli po dobrih dveh urah poti. V restavraciji v Kamniški Bistrici smo utrujeni in zadovoljni pojedli kosilo, potem pa se usedli na avtobus, ki nas je odpeljal nazaj do Poljan.  Pohod je bil zelo zahteven, ampak tudi izjemno zabaven in poln prečudovitih razgledov. To je bila izkušnja, ki nam bo še dolgo ostala v spominu. Besedilo: Sara Keršič, Lev Capuder, Nikija Bedenčič, Filip Pučko, Evelin Konda, Marko Rigler  Izbor fotografij: Srečko Zgaga, prof.

29. september 26

50 dijakov 1., 2. in 3. letnikov se je v ponedeljek, 21. septembra, udeležilo dneva odprtih vrat na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo. V različnih delavnicah smo videli, kaj vse ponuja ta zanimiva znanost, od preprostih poskusov, ki jih poznamo tudi iz šolskega laboratorija, do najnovejših dognanj kemije. Delavnice, ki so nam jih pripravili, so bile iz najrazličnejših področij, biokemije, elektrokemije, anorganske kemije in drugih. Na delavnici o plinih smo odgovorili na vprašanja o lastnostih plinov, ki sestavljajo naše ozračje, kaj se zgodi, ko pline segrevamo ali ohlajamo, kako jih merimo in kakšna je njihova kemijska reaktivnost. Raziskovali smo dušik, kisik in ogljikov dioksid. V delavnici o uporabi mikroreaktorjev smo spoznali, kako v izogib porabi velike količine snovi uporabljamo miniaturne sisteme, v katerih potekajo kemijske reakcije. S projekcijo preko mikroskopa smo spoznali zakonitosti mikrofluidike.  V delavnici o modifikaciji elektrokemijskih senzorjev smo spoznali ključno komponento senzorja, elektrodo. Njeno površino smo spremenili s pomočjo nanosa zlata.  Dijaki smo se lahko postavili v vlogo kemikov raziskovalcev in uporabljali različne kemijske inštrumente, kot so elektronska pipeta, pH-meter, naprava za ustvarjanje in merjenje laminarnega toka … s pomočjo milnice in suhega ledu (trdnega ogljikovega dioksida) smo ustvarjali velike milne mehurčke, iz sodavice izgnali CO2 in dokazovali, kako se pri tem spreminja pH vrednost.  Ob koncu smo se lahko pozanimali o študijskih smereh na fakulteti, si ogledali prostore fakultete, povabili so nas tudi na informativna dneva. Spoznali smo, da kemija ponuja številne možnosti napredka in tudi številne priložnosti raziskovanja. Zato se Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo najlepše zahvaljujemo za prijeten dan.  Zapisale: Maja Arko, Hana Pikalo, Ema Lenai Zajc, 3.D Fotografije: Igor Kavčič, Tanja Cvirn Pavlin, uradne fotografije dogodka na FKKT