7. oktober 26

V petek, 2. oktobra 2026, je v Športnem parku Gameljne potekal tradicionalni Poljanfest. Poljanski dan športa, pa tudi zabave, druženja in sreče.  Nekaj več kot 900 poljankih dijakov in učiteljev si je lahko krajšalo čas s klepetom in številnimi aktivnostmi, dijaška skupnost Gimnazije Poljane pa je poskrbela za brezhibno izvedbo. Poleg srečelova, dobre glasbe, okusnega šmorna in osvežujoče pijače je ob pomoči dijakov sodnikov izpeljala še turnirje v košarki, nogometu in odbojki. Tekmovalo je skupaj 18 ekip, sodeloval pa je kar vsak deveti poljanec. Za zmagovalce je bila pripravljena tudi praktična nagrada. Za vse dijake je bil obvezen obisk delavnice prve pomoči, znanje te življenjske veščine pa so delili člani krožka prve pomoči pod mentorstvom profesorice Jane Škrlep. Sončen petek je nedvomno za vse poljance in poljanke minil sproščeno, v družbi vrstnikov ter z obilico dobre volje in športa. Zahvale še ekipi dijaške skupnosti in profesorjem, ki so nam pomagali uresničiti tudi letošnji dan šole –  še en nepozaben Poljanfest. Vid Stražišar, 4.F, vodstvo dijaške skupnosti Gimnazije Poljane

6. oktober 26

Po prvem delu izmenjave za 3.B Na značilno ljubljansko megleno jutro smo dijaki 3.B precej živčno pričakali svoje dopisovalce iz Švice. Že njihov prihod je za nas, ki smo navajeni na slovenske železnice, pomenil pravi mali čudež, saj so prispeli s popolnoma točnim vlakom. Po nekaj rahlo nerodnih minutah prepoznavanja in spoznavanja smo se odpravili s postaje in jih sprejeli v svoje domove, nato pa smo prvi skupni dan izkoristili za namestitev in morebitne izlete po Sloveniji. Uradni del izmenjave se je začel s predstavitvijo programa v ponedeljek zjutraj, čemur je sledil ogled šole in nato ekskluziven kviz za Švicarje, ki ga je sestavil prof. Dan Kardum Šibila. Po poslušanju nadvse izobraževalnih besedil Jana Plestenjaka smo na učni uri slovenščine profesorja Marka Trobevška s švicarskimi prijatelji drug drugega učili izgovoriti težko izgovorljive besede in skušali prevajati neprevedljive fraze. Zatem smo dobili čas za kosilo, ki smo ga številni izkoristili kar za nenadomestljiv burek. Temu je sledil ogled Ljubljane v obliki lova na zaklad, ki ga je pripravil prof. Miha Osredkar. Med prostim časom smo med drugim izvedeli mnogo, za naše goste povsem vsakdanjih dejstev, kot na primer to, da v njihovih restavracijah za navaden kozarec vode odštejejo tudi štiri franke (to je nekaj več kot štiri evre), za pico pa vsaj dvakrat več kot mi. Cene so v obratnem smislu presenetile tudi njih, zato je bil prvi slišani stavek ob vstopu v trgovino Hofer: »Wow, it's all so cheap here!«. V enem tednu je bilo tako kupljenih ogromno knjig, oblačil in ličil. V torek smo se odpravili v Piran, kjer smo uživali v še zadnjih letošnjih poletnih dneh in izvedeli vse o izjemnosti in neprecenljivosti piranske soli, naslednji dan pa smo preživeli v šoli. Naši gostje so imeli na urniku hospitacije v različnih razredih, za nas pa sta bili na vrsti športna vzgoja in seveda naša najljubša matematika. Po kosilu so Švicarji nekatere od nas prosili za nekaj slovenskih prigrizkov in/ali sladkarij, kar se je izkazalo za veliko težjo nalogo, kot je sprva slišati. Hitro smo namreč ugotovili, da je večina naših najljubših prigrizkov otroštva hrvaških ali pa sprva slovenskih in nato prodanih (vseeno smo jim kot delce nostalgije predstavili Frutabelo, Fructal sokove, Čokolino, Cedevito, in vse podobno). Popoldne je sledil obisk mladinskega centra v Mostah, poučen vodeni ogled tega dela mesta in nazadnje še smeha polna (in na žalost vseh govorcev posneta) debata o kipih narodnim herojem. V četrtek je bil za švicarski del izmenjave organizirana ločena ekskurzija na Bled, kjer so si ogledali grad, poskusili (po mojih informacijah ogromen) kos kremšnite in dekorirali svoje medenjake. Medtem smo mi opravili obvezne ure aktivnega državljanstva, pod okvirom katerega smo med drugim obiskali Radio Študent in se imeli priložnost sprehoditi po njihovih studiih in delovnih prostorih. Zadnji dan pred slovesom je sledilo hitro pripravljanje programa, vaja in nato izpeljava poslovilne prireditve. Vanjo smo vključili petje, poezijo, flavto, band, kviz o izmenjavi in najbolj zabavne t. i. lomilce jezika. Bučni aplavz na koncu je naznanil začetek zadnjih ur pred odhodom Švicarjev nazaj domov. Teden izmenjave je zagotovo edinstvena izkušnja, za katero smo lahko hvaležni predvsem zaradi priložnosti spletanja novih prijateljstev ter spoznavanja ljudi in kulture na svojevrsten način, zato se že veselimo drugega dela in obiska Švice. Hvala tudi skrbnima profesoricama Ireni Tomford in Ireni Sečnik, ki sta nam jo omogočili.  Besedilo in izbor fotografij: Gaja Kranjec, 3.B

6. oktober 26

Kdo vse je Maks Leon Kopač? Maksa v večini poznamo kot dijaka 4.H. Na prvi pogled bi ga lahko opisali le z nekaj besedami, vendar se za njimi skriva veliko več. Je človek številnih talentov, strasti in zanimanj, ki jih izraža na najrazličnejše načine. Pred kratkim je svojo ustvarjalnost predstavil tudi na otvoritvi razstave Minitia, s katero je obiskovalcem ponudil vpogled v svoj umetniški svet. Toda kdo je v resnici, kaj ga navdušuje, od kod črpa navdih in kaj je tisto, brez česar si ne predstavlja svojega vsakdana? Za začetek – kakšen je tvoj odnos do Gimnazije Poljane? Se počutiš sprejetega? Poljane so bile zame vedno edina možnost pri izbiri srednje šole. Imel sem sicer nekaj manjših težav v prvem letniku, ampak se je nato zelo izboljšalo v drugem letniku ter se izboljševalo vse do četrtega letnika, ko mi je najboljše. Dobro se razumem tako s profesorji kot s sošolci. Hvaležen sem tudi, da so me profesorji pri ustvarjanju in razvijanju risanja podpirali. Očitno pa šola ni edino, kar zapolnjuje tvoj čas. Kateri so tvoji najljubši hobiji? Poleg Poljan obiskujem tudi glasbeno šolo že osem let. Najprej sem osem let igral violino, zdaj pa že sedem let igram flavto. Igram, ker mi je všeč, da delam še nekaj poleg šole. Zdaj sicer igram flavto za zabavo, ni več tako, da bi mi povzročala stres. Glede drugih hobijev pa je tu tudi plezanje, pa seveda veliko hodim v hribe in na pohode. Pri plezanju se zdaj bolj ukvarjam z zavarovanimi plezalnimi potmi oziroma feratami, včasih sem tudi skalno plezal, ampak zdaj malo manj, ker so mi bolj všeč ferate, jeklenice in podobno. Omeniti moram tudi smučanje, saj zelo rad smučam, res uživam na smučiščih. Rad hodim tudi v hribe zaradi sproščanja, saj tam dobim veliko navdiha. Omenil si tudi glasbo. Kakšno glasbo pa najraje poslušaš? Poslušam vse, predvsem pop, soul in R&B. Imam različne vrste, glasbe razporejene po seznamih predvajanja. Imam tudi glasbo za sproščanje, ampak mi je bolj všeč energična glasba, da ne zaspim. Glasbo verjetno poslušaš tudi med ustvarjanjem? Ja, zraven jo skoraj vedno poslušam. Poleg športa in glasbe rad tudi kuhaš in pečeš. Kaj najraje pripraviš? Ja, rad kuham, s peko pa se še raje ukvarjam. Kuham različne stvari, na primer dobre makarone z omako ali tortilje. Še bolj pa mi je všeč peka sladic, na primer tort, mafinov in piškotov. Veliko časa torej preživiš tudi v naravi. Od kod izvira tvoja strast do hribolazenja? Tega pravzaprav ne vem. Mogoče zato, ker že od otroštva hodim s starši v hribe in veliko plezamo, pa mi je to postalo všeč. Katera je bila tvoja najbolj zahtevna tura do zdaj? Mogoče Prisojnik po Hanzovi poti. Bil sem pa tudi na Triglavu in Krnu pri sedmih letih, kar je bilo takrat kar zahtevno. Imam pa tudi zdaj ogledane kakšne zahtevnejše hribe, recimo ferate na Mangartu in v Švici, kamor bi šel z družino, saj smo v tisti okolici že bili na različnih smučiščih. Pred kratkim si se udeležil tudi šolskega pohoda na Planjavo in Brano s profesorjem Jakličem. Ker to ni bil tvoj prvi šolski pohod, me zanima, ali je bil ta do zdaj tvoj najljubši? Ja, ta je bil kar najboljši, poleg poletnega prejšnje leto. Kaj ti je bilo pri njem najbolj všeč? Najbolj mi je bilo všeč, da smo šli skupaj s sošolci, da smo se lahko veliko pogovarjali in se bolj spoprijateljili med večernimi dejavnostmi in med samim pohodom. Zelo dober začetek četrtega letnika, da smo res zelo povezani kot skupinica. Zelo mi je všeč, da profesor Franci Jaklič organizira te pohode, ker so res čudovita dejavnost. Velik del tvojega življenja pa predstavljajo tudi potovanja. Letos poleti si se prvič sam odpravil na potovanje po Evropi. Kako je prišlo do te ideje? Dobil sem brezplačno karto za Interrail in sem se odločil, da grem kar letos, ko imam še 18 let ter posledično na voljo popuste za večino stvari. Najprej sem šel v severno Evropo, ker mi je že od nekdaj najljubši del Evrope, potem pa še na Baltik, saj tam še nisem bil. Kaj si si s tega potovanja najbolj zapomnil? Dež. To je bila nekako najbolj mrzla in neprijetna izkušnja, saj sem spal zunaj in me je dež močno zalil. Potem pa sem moral stvari sušiti v več hostlih. Katero je tvoje najljubše evropsko mesto? Pariz, na Korziki Bonifacio, pa tudi Stockholm, ki je takšno bolj nordijsko mesto. Od bolj starih mest pa italijanska mesta, ki so tudi upodobljena na mojih delih. Omenil si, da veliko potuješ tudi z družino. Kako bi opisal vaš odnos? Smo zelo povezani, veliko si pomagamo med seboj in se skupaj dogovarjamo za potovanja. Po navadi sem jaz tisti, ki naredim načrt za družinska potovanja. Pomagamo si glede šole in seveda tudi izven nje, skratka, zelo smo povezani. Katere pa so vaše najljubše skupne dejavnosti? Zelo radi gledamo filme, hodimo na skupne pohode in plezamo, radi se igramo frizbi ali kaj z diskom. Tudi golf mi je všeč. Potujemo skupaj in smučamo skupaj. Me pa zelo podpira tudi moja babi, kar mi veliko pomeni. Drži pa tudi, da so v vaši družini tudi kar trije mački, kajne? Ja, imamo tri mačke. Dva bela, ki sta Pubi in Piki, potem pa še sivega, ki mu je ime Jaka. Imamo jih že par let. Sprva sta bila samo dva, nato pa se jima je pridružil še en bel. Zdaj pa se posvetiva še tvoji ustvarjalni plati. Kdaj se je rodila želja po tem, da bi imel svojo razstavo? Že od drugega letnika sem si želel ustvarjati, a takrat še nisem imel dovolj materiala. Potem sem začel malo več risati in se odločil, da bi rad razstavo izvedel v četrtem letniku, tudi zato, da bi na šoli pustil svoj vtis. Zato sem prosil profesorico Nino Ostan, če bi se lahko to organiziralo naslednje leto. En del poletja sem potem namenil risanju slik v najnovejšem slogu in risanju zelo natančnih in različnih upodobitev. Vesel sem bil, ko sem videl, da so moje slike v celoti zapolnile celo poljansko galerijo G+. Kaj ti pomeni razstava Minitia? Razstava predstavlja razvoj starega in novega sloga, tako da se vidi, koliko je novih podrobnosti in kako je moj slog napredoval. Razdeljena je na dva dela – na manjše in večje slike. Ali bi o razstavi oz. nastanku slik  izpostavil še kaj pomembnega? Ja. Nekatere slike so nastale prav v šoli, in to ne zgolj na gimnaziji, temveč tudi v osnovni šoli, ker vedno rad kaj rišem med poukom, če je čas. To me tudi sprošča. Nekatere slike so tudi s prejšnjih razstav na Gimnaziji Poljane, saj to ni moja prva razstava, ampak prva samostojna. Dve sliki sem imel na razstavi Berideli, v prvem letniku pa sem razstavil sliko tudi v Mestnem muzeju. Kje se tvoje življenje najbolj odraža na slikah? Najbolj na teh iz leta 2026, ker najbolj prikazujejo življenje in čustva. Čeprav na njih ni nobenih oseb, mislim, da so te najbolj življenjske in imajo največ podrobnosti. Imaš med vsemi deli na razstavi kakšno, ki ti je še posebej pri srcu? Vsako ima svoje posebnosti, ampak med najlepšimi mi je Otoško kraljestvo, ki meša različne sloge s cele razstave. Za konec pa – kakšne so tvoje želje za prihodnost? Kaj bi si želel ustvariti ali doseči z umetnostjo? Za zdaj imam ogledane za leto 2027/28 neke galerijske projekte v Louvru. Predvsem si želim iti tudi izven Slovenije. Tudi po končanem intervjuju natančnega odgovora na glavno vprašanje ne poznam. Maks je, kot že omenjeno, čudovit, iskren in sočuten človek, uganka, ki se postopoma razkriva v mozaiku svojega ustvarjanja. Pojdite pogledat njegovo razstavo, morda bo tam več odgovorov kot vprašanj. Ali obratno ….V vsakem primeru osvežilno.   Avtorica: Julija Klopčič, 4.H 

5. oktober 26

V četrtem tednu septembra smo bili dijakinje in dijaki 3.H na izmenjavi v mestu Bochum na zahodu Nemčije. Izmenjava je bila izpeljana skupaj z dijaki in profesorji bochumske gimnazije Theodor-Cörner-Schule. V zgodnjih nedeljskih jutranjih urah smo se zbrali na ljubljanskem letališču in se vkrcali na letalo. Pristali smo na največjem letališču v Evropi, v Frankfurtu, in od tam odleteli v Düsseldorf, kjer so nas navdušeno pričakali nemški učenci ter njihovi starši. Z avtomobili smo se odpeljali v Bochum, vožnja je trajala približno pol ure. Nastanili smo se v svoj dom za naslednjih sedem dni, se malo odpočili od poti in se popoldne že družili tako s sošolci kot tudi z novimi nemškimi prijatelji. V ponedeljek smo dan začeli s projektnim delom v šoli. Govorili smo o značilnostih in uporabnosti vode v Bochumu in njegovi okolici. Razdelili smo se v skupine, vsaka od skupin je pripravila krajšo predstavitev v nemščini. V šoli smo pojedli kosilo in se nato odpravili domov, popoldne pa je sledilo druženje s prijatelji v centru mesta. Sprehodili smo se skozi vetrovni jesenski Bochum in spoznavali nemško kulturo. V torek smo se na pot odpravili že zgodaj, saj je bila pred nami tri ure in pol dolga vožnja skozi Nemčijo in Nizozemsko v belgijski Brugge. Tam smo imeli veliko prostega časa, ogledali smo si veliko znamenitosti, opravili pa smo tudi manjšo nalogo o turizmu v mestu. Lotili smo se fotografskega izziva in skozi objektive svojih telefonov skušali prikazati prednosti in slabosti turizma v tem srednjeveškem mestecu. Okrog 16.00 smo se odpeljali nazaj proti domu. Sledil je le še počitek. Naslednji dan smo ponovno odšli na izlet z avtobusom, tokrat v bližnji Köln. Ogledali smo si znameniti katedralo, muzej čokolade ter nabrežje reke Ren. V četrtek smo se odpravili na raziskovanje Porurja, območja reke Ruhr. Ogledali smo si muzej rudarske industrije Zeche Zollverein v mestu Essen in naravni park Duisburg-Nord. V popoldanskih urah smo se vrnili pred šolo, zvečer pa smo imeli veliko prostega časa. Naslednji dan je sledil ogled jezera Kemnade (nemško Kemnader See). Uživali smo v lepi neokrnjeni naravi in opazovanju vodnih živalskih vrst ter raziskovali različne možnosti rekreacije in športa ob jezeru. Po vrnitvi z izleta je sledila zaključna večerja v šolski jedilnici. Vsak od nas je pripravil nekaj jedi in jih odnesel v šolo. Po večerji smo imeli še nekaj prostega časa, zato smo odšli v center mesta in tam v družbi prijateljev preživeli še zadnji večer. V soboto so sledili le še individualni izleti v okoliška mesta, večina od nas si je odgledala Düsseldorf. Iz mestnega središča smo se odpeljali na bližnje letališče, kjer smo se s težkim srcem, lepimi spomini in upanjem, da se kmalu spet vidimo, poslovili od nemških dijakov in njihovih družin ter se odpravili na pot proti domu. Besedilo: Sara Katarina Pižem in Ema Kljajić, 3.H Izbor fotografij: Lovro Dretnik, prof.