13. maj 26

V četrtek, 23. aprila, tik pred začetkom dolgo pričakovanih prvomajskih počitnic, je šola organizirala astronomsko opazovanje. Sama sem po treningu torej odkolesarila v klanec proti Ljubljanskemu gradu. K sreči sem na polovici poti srečala sošolko, tako da sem precej zadihana in olajšana stopila s kolesa in pot nadaljevala skupaj z njo. Pred in za nama se je začelo nabirati vedno več ljudi, ki so se v somraku počasi pomikali navkreber. Teleskopov in profesorjev ni bilo težko najti, saj jim je poleg gruče dijakov družbo delala še antena, ki je pokončno stala sredi našega zbirališča in se stegovala proti sivemu nebu. Marsikdo, ki je že pokukal skozi teleskop, je zdaj postaval po travniku, naša skupinica, ki se je šele začela nabirati, pa se je med klepetom postavila v kolono, kjer smo vznemirjeno čakali, da pridemo na vrsto. Ko sem končno pokukala skozi odprtino teleskopa, ki me je spominjala na mikroskopov okular, najprej razen teme nisem videla ničesar. Šele po parih minutah vrtenja gumbov in zame popolnoma nerazumljivega uravnavanja te nenavadne, podolgovate naprave, mi je profesor pomignil, naj poskusim še enkrat in takrat sem ga končno zagledala. Jupiter je bil velik, bel in podoben mentolovim bonbonom, ki jih babice vedno hranijo v svojih torbicah. Ponosno in okroglo se je izrisal v teleskopu in ko sem ga opazovala še nekaj trenutkov, sem opazila proge, ki so se vlekle po njegovem napetem površju. Temo okoli njega so prekinjale le štiri majhne pikice, njegove lune, ki so svetlo mežikale dol na Zemljo: Io, Evropa, Ganimed in Kalisto. Pri vsem skupaj me je najbolj presenetilo dejstvo, da je bil ta peti planet od Sonca skupaj s svojimi lunami na videz tako blizu. S prostim očesom je bil videti kot majhna zvezda, o lunah pa se mi brez teleskopa še sanjalo ne bi. Zdelo se mi je precej neverjetno, da je lahko ta dolga, draga cev kar tako premagala vse tiste milijone kilometrov, ki so nas od planeta ločevali. Tako močno je bil približan, da bi se ga človek skoraj lahko dotaknil. Gledali smo tudi Luno in kraterje na njej, saj je bila ravno v krajcu, ko so zaradi senc kraterji najbolj izraziti. Ampak Jupiter me je vseeno bolj omrežil. Tudi Wikipedija piše: »Rimljani so največjemu in najsvetlejšemu planetu nadeli ime svojega najmogočnejšega boga, saj sta oba predstavljala vrhunec moči in sijaja, eden na nebu, drugi v mitologiji.« V resnici smo si kljub dolgi vrsti Jupiter z lunami precej hitro ogledali, smo pa zato še dolgo ostali na gričku in klepetali o vsem, kar nam je padlo na pamet. Zdelo se je, kot da so bili pogovori v temi, pod zvezdami še bolj pristni in sproščeni kot običajno. Med opazovanjem neba sem izvedela marsikaj novega, vendar mislim, da sem največ odnesla od druženja in debatiranja po njem. Anteni smo delali družbo kakšni dve uri, preden je kruta realnost počasi začela kapljati iz naše podzavesti in nas napodila domov. Preden smo se s sošolkami dejansko odpravile, smo se poslovile in spet zadržale še vsaj trikrat, potem pa smo vendarle pobrale svoje stvari in se počasi začele spuščati po hribu navzdol. Večer je bil res na polno izkoriščen, vseeno pa sem se že zelo veselila toplega tuša, malo manj pa domače naloge, ki me je še vedno čakala na pisalni mizi. Zapisala: Eva Mlakar, 1.H

13. maj 26

Med zadnjim marčevskim vikendom (28. - 29. 3. 2026) smo se člani viškega in poljanskega astronomskega krožka udeležili Messierjevega maratona v Trnovem nad Novo Gorico. To je tekmovanje, kjer se na nočnem nebu običajno išče 110 različnih objektov, kot so meglice, različne kupice in galaksije, ki jih je odkril Francoz Charles Messier. Letos smo tem dodali še 2 objekta, in sicer razsuti kopici Ha in Hi Perzeja. Tja grede smo najprej v prtljažnik skrbno položili in zavili punčice svojega očesa - naše teleskope. Nato smo se Vičani in Poljanci skupaj posedli v kombi in se z 0.5 kg krompirčka pod roko odpravili na pot. Ker smo prišli malo pred začrtanim prihodom smo si imeli priložnost ogledati sonce skozi poljanski solarni teleskop. Na slednjem so bili lepo vidni sončni izbruhi (na obrobju sonca in v kontrastu z ozadjem) ter sončeve pege, ki so vidne kot temne točke na soncu. Poleg tega smo v tem času parkrat brcnili žogo z bežigrajčani, pojedli svoje sendviče, se preoblekli v toplejša oblačila in postavili teleskope. Zaradi muhastih oblakov smo morali samo opazovanje zamakniti, smo pa zato v objektiv nekaj časa lovili tudi luno, ki se je svetila dovolj, da smo jo lahko ujeli med oblaki v zelo kvalitetni resoluciji.  Med iskanjem objektov smo zmrzovanje tolažili s čajem, s kratkimi premori, ko smo šli po napolitanke, in deljenjem lastnih nalepk našega teleskopa (poimenovanega Črv), ki jih je naredila Lena Štelcer za to priložnost. Velika zahvala gre tudi Roku Kovaču, našemu krasnemu mentorju, ki je skrbno beležil naša odkritja, nas usmerjal pri iskanju in sodeloval tudi v iskrenih pogovorih o Streli McQueenu in ostalih legendarnih risankah. Dijakinji, ki sva zastopali poljanske astronome – Lena Štelcer in Julija Kozamernik – sva do 1. ure zjutraj, ko so se oblaki množično vrnili, našli 17 objektov. Iskanje nama je oteževala zelo svetla luna in nagajivi oblaki, ki so zastirali tako objekte kot tudi ozvezdja, po katerih sva se ravnali. Po razglasitvi rezultatov (ki jih lahko najdete tu: https://www.dmfa.si/ODrustvu/NovicaPrikaz.aspx?itemid=968 ) ter podelitvi priznanj smo se lotili kartanja in pogovorov med sabo in z drugimi tekmovalci. Okoli štirih smo nekateri omagali in zaspali, a smo ob 7h kljub zaspanosti vsi skupaj šli na krajši sprehod, nato pa za sabo pridno pospravili in se vsi neprespani odpravili nazaj domov. Besedilo: Julija Kozamernik, 3. EFotografije: Julija Kozamernik, Rok Kovač in Astronomsko društvo Nova Gorica

13. maj 26

Dijaki 4. letnikov oddelkov A, C, G in H smo preživeli majski vikend na matematičnem taboru na Prvinah.V domu CŠOD so nas izredno lepo sprejeli, poljance že dobro poznajo. Oskrbnik in kuharice so nam zaupali dom, da smo ga imeli čisto zase. Čez dan smo zagnano delali ob pomoči učiteljev matematike Irene Sečnik, Toneta Prusa in Lovra Dretnika. Zvečer smo zakurili in si ob ognjišču ustvarili prav mistično atmosfero, ki jo bomo še dolgo pomnili. Vreme nam je bilo naklonjeno tudi za pohod na Čemšeniško planino. Naužili smo se širnih razgledov tja do trboveljskega dimnika in Kuma, ter Triglava na drugi strani. Nad planinsko kočo smo osvojili tudi Črni vrh, najvišjo točko planine in se ponosno vpisali v knjigo. Pod vsako rubriko (kraj bivanja, smer prihoda, smer odhoda) je nekdo od nas trikrat pribil: »Gimnazija Poljane«. Fotografije: pod bukvami na Črnem vrhu nas je fotografirala Dunja Velebit, vse ostale fotografije Nada Žonta Kropivšek

11. maj 26

Dijaki in dijakinje 2.C smo se tako kot naši sovrstniki iz 2.D, 2.E, 2.F, 2.G in 2.H zadnji dan v marcu odpravili na tridnevno strokovno ekskurzijo v zamejstvo. Pot  nas je C-jevce z učiteljema Luko Kelcem, profesorjem sociologije, in Natali Žlajpah, profesorico španščine in našo razredničarko, vodila med ravnice Prekmurja in Porabja. Najprej smo se ustavili v Bogojini, kjer smo naredili kratek postanek za ogled cerkve, nato pa do Bukovniškega jezera, kjer smo v vetru odkrivali lokalno verovanje. Obiskali smo tudi Luštno domačijo ter kasneje prispeli v Dolgo vas, kjer smo se srečali s predstavniki romske skupnosti, kar nam je omogočilo zanimiv vpogled v njihovo kulturo. Po dolgem dnevu smo končno prispeli v Moravske toplice in si lahko odpočili. Naslednji dan smo v Murski Soboti spoznavali protestantizem, nato pa stopili v Grad na Goričkem. Poseben poudarek je bil tudi na slovenski narodni manjšini v Monoštru, kjer smo izvedeli več o slovenskih zamejcih na Madžarskem. Meni najbolj zanimiv del ekskurzije pa je bil obisk dvojezične šole v Lendavi, kjer smo imeli uro madžarščine ter spoznali potek dvojezičnega izobraževanja. Obiskali smo tudi sinagogo in tropski vrt v Dobrovniku, kjer smo lahko občudovali bujno rastlinstvo. Besedilo Jerca Prezelj, izbor fotografij dijakinje in dijaki 2.C z razredničarko