Spodnji navedki so del spominskih zapisov, ki jih je ob 120-letnici Gimnazije Poljane v dva zbornika zbral in uredil Marko Trobevšek, profesor slovenščine na Gimnaziji Poljane.
Zbornika nosita naslov Poljane spomina. Načrtovano je nadaljevanje, za katerega lahko prispevate svoje zapise tudi vi. Lepo vabljeni, da se uredniku oglasite na naslov: marko.trobevsek@gimnazija-poljane.si
Več o zborniku lahko preberete na naslednjih povezavah:
https://120.gimnazija-poljane.com/zacetek-praznovanja-120-letnice-srecanje-generacij-ob-izidu-zbornika/
https://120.gimnazija-poljane.com/gimnazija-poljane-v-dokumentih-mestnega-in-drzavnega-arhiva-ter-solskega-muzeja/
https://120.gimnazija-poljane.com/gimnazija-poljane-skozi-cas/
Pri angleščini mi je bil kar prijeten dopolnilni pouk pod mentostvom lektorjev mr. Sheparda in (v drugem letniku) mr. Knighta. Pri njiju ni bilo utesnjujočega ocenjevanja, vse je potekalo prostovoljno. Pouk sta sestavljala branje in doživljajsko komentiranje pesmi.
Branko Gradišnik , roj. 1951, vpisan v prvi razred leta 1965, je, kot sam pravi, zapisovatelj.
Mogoče smo zato bili namesto avtoritarne discipline deležni — intelektualne. In namesto paternalistične skrbi — nehotne zapuščenosti. (Tu, seveda, govorim o sistemski zapuščenosti, na ozadju katere se toliko bolj svetlo izrišeta skrb in toplina posameznih učiteljev in svetovalk.) Verjetno smo se prav zato tako korenito zatekli drug k drugemu, da se še danes trdo jedro mojega čustvenega in duhovnega življenja vrti prav okoli Poljan in so moji prijatelji — vključno s Puškinovimi sinovi! — obenem večinoma tudi moji bivši sošolci.
Iva Jevtič (maturirala 1995) je pesnica, prevajalka in učiteljica angleščine, doktorirala je iz literarnih ved.
Poljane. Kadarkoli slišim, da kdo omeni to ime, v meni takoj zraste občutek ponosa in pripadnosti. Kot da slišim ime stare prijateljice, s katero sva nekoč preživeli mnogo časa, zdaj pa sva izgubili stike, a mi je spomin nanjo neskončno drag, poln topline in nostalgije. Da ne bo pomote, tako kot vsi normalni ljudje tudi sama nikakor nisem z veseljem hodila v gimnazijo.
Kaya Tokuhisa (maturirala leta 2004) je režiserka, igralka, pevka in slikarka.
Prostori na Poljanah so bili skrivnostni, prehodni, mehki. Patina stare stavbe, leseni opaži v razredih, odpadajoč zelen omet na zidovih. Čarobnost, ki je novodobne stavbe ne premorejo. A bolj kot hiša so bili pomembni ljudje, ki so vstopali vanjo. Dragoceni, nadarjeni, lepi, zanimivi ljudje. Drug drugega smo bogatili in se medsebojno vzgajali. Vrednote, ki smo jih takrat posadili, uspevajo še danes. Še danes se napajamo iz istega vrta.
Miha Vanič (maturiral 1994) je profesor ruščine in filozofije in prevajalec.
Ker takrat še ni bilo mobilnih telefonov in računalnikov, ki si dandanes uzurpirajo večino pozornosti mladih ljudi, smo se s sošolci veliko pogovarjali. Pogovori so bili pogosto otročji, neredko pa tudi resni. In ker smo verjeli, da je naša dolžnost pokazati, da smo oziroma postajamo izobraženci, smo se bolj ali manj uspešno trudili delati pameten vtis. Seveda nam to ni vedno uspelo.
Janez Kranjc (maturiral 1967) je pravnik in pravni zgodovinar, profesor rimskega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani, izredni član SAZU.
V zadnjem razredu osnovne šole smo učenci dobili brošuro Kam?, kjer so bile predstavljene srednje šole v Ljubljani. Vsaka je imela stran ali dve, fotografijo stavbe, kratek opis, predmetnike, število dijakov, uspešnost na maturi, omejitev, … Stavba Gimnazije Poljane mi je bila najbolj všeč. Še preden sem jo videla v živo, me je začarala ta precej običajna kocka. Tisto brošuro sem prebirala znova in znova in vsakič strmela v stran, kjer je bila moja najljubša stavba. Za informativne dneve sem šla na tri različne šole. Zadnje so bile Poljane. Spomnim se, kako sem se prvič vzpenjala po stopnicah v nadstropje, kjer je bila predstavitev šole. In si takrat rekla, da bi še kdaj hodila po teh stopnicah.
Januška Gostenčnik (maturirala 2000) je dialektologinja, znanstvena sodelavka na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU ter docentka za slovenski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Odraščali smo v časih »bratstva in tovarištva«, ki so ob vzdušju enakosti v večini od nas pustili zavest, da denar ni merilo človekove vrednosti. Dokazovali smo se z znanjem in delom, ki sta nam dajala samozavest, dovolj samozavesti za poznejši študij in poklicno kariero. Res dragocena dediščina, čeprav smo se je začeli zavedati in jo ceniti šele pozneje, v zrelih letih, kadar smo se ozirali v preteklost in opazovali spreminjajoči se svet okoli nas.
Dušanka Zabukovec (maturirala 1966) je večkrat nagrajena prevajalka.
Nočne more, da ne morem narediti mature, ker ne znam kemije, matematike, fizike, me še vedno zbujajo iz sna. V teh štiridesetih letih, odkar nisem več dijakinja Gimnazije Poljane, sem sanje, da jecljam pred tablo ali sedim pred testom z nagrmadenimi formulami, ki jih ne razumem, sprejela kot nekakšno anekdoto, ki se konča s prebujenjem in z osvobajajočim smehom. In prav smeh je tisti, s katerim bi najbolje opisala svoje spomine na gimnazijska leta.
Saša Pavček (maturirala 1978) je igralka, prvakinja SNG Drama, profesorica na AGRFT in pesnica.
