Spodnji navedki so del spominskih zapisov, ki jih je ob 120-letnici Gimnazije Poljane v dva zbornika zbral in uredil Marko Trobevšek, profesor slovenščine na Gimnaziji Poljane.
Zbornika nosita naslov Poljane spomina. Načrtovano je nadaljevanje, za katerega lahko prispevate svoje zapise tudi vi. Lepo vabljeni, da se uredniku oglasite na naslov: marko.trobevsek@gimnazija-poljane.si
Več o zborniku lahko preberete na naslednjih povezavah:
https://120.gimnazija-poljane.com/zacetek-praznovanja-120-letnice-srecanje-generacij-ob-izidu-zbornika/
https://120.gimnazija-poljane.com/gimnazija-poljane-v-dokumentih-mestnega-in-drzavnega-arhiva-ter-solskega-muzeja/
https://120.gimnazija-poljane.com/gimnazija-poljane-skozi-cas/
In kaj lahko o šolanju na splošno rečem danes? Potrdilo o deveti stopnji izobrazbe zapuščeno leži v istem predalu kot diploma, naziva izredni profesor (predavam namreč na dveh univerzah) pa, če se le da, nikoli ne uporabim. A kljub temu z najpristnejšo iskrenostjo prepričujem vse mlade okoli sebe, da je šolanje za njih edina, ampak zares edina prava stvar, ki je vredna vsakršnega truda in odpovedovanja. In popolnoma prepričan sem, da imam prav, saj bi danes, če bi se še enkrat rodil, pregulil prav vse šolske klopi, ki sem jih … Od prve do zadnje! No, zagotovo bi raje še kakšno dodal!
Arne Hodalič (maturiral 1973) je fotograf, popotnik, novinar, potapljač in jamar.
Ker takrat še ni bilo mobilnih telefonov in računalnikov, ki si dandanes uzurpirajo večino pozornosti mladih ljudi, smo se s sošolci veliko pogovarjali. Pogovori so bili pogosto otročji, neredko pa tudi resni. In ker smo verjeli, da je naša dolžnost pokazati, da smo oziroma postajamo izobraženci, smo se bolj ali manj uspešno trudili delati pameten vtis. Seveda nam to ni vedno uspelo.
Janez Kranjc (maturiral 1967) je pravnik in pravni zgodovinar, profesor rimskega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani, izredni član SAZU.
V zadnjem razredu osnovne šole smo učenci dobili brošuro Kam?, kjer so bile predstavljene srednje šole v Ljubljani. Vsaka je imela stran ali dve, fotografijo stavbe, kratek opis, predmetnike, število dijakov, uspešnost na maturi, omejitev, … Stavba Gimnazije Poljane mi je bila najbolj všeč. Še preden sem jo videla v živo, me je začarala ta precej običajna kocka. Tisto brošuro sem prebirala znova in znova in vsakič strmela v stran, kjer je bila moja najljubša stavba. Za informativne dneve sem šla na tri različne šole. Zadnje so bile Poljane. Spomnim se, kako sem se prvič vzpenjala po stopnicah v nadstropje, kjer je bila predstavitev šole. In si takrat rekla, da bi še kdaj hodila po teh stopnicah.
Januška Gostenčnik (maturirala 2000) je dialektologinja, znanstvena sodelavka na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU ter docentka za slovenski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Lepi so bili tudi športni izleti v Logarsko dolino, kjer smo prenočevali v Domu planincev. Upravnik je bil tedaj moj znanec Martin Petek. Nekateri so kolesarili z gorskimi kolesi, nekateri so šli plavat v bazen v hotel Plesnik, drugi so šli jahat konje na bližnjo kmetijo. Med drugim smo se povzpeli na Kamniško sedlo in udeleženci pohoda me nikoli več niso klicali »stari«.
Borut Drobnjak je od 1988 do 2021 na Poljanah poučeval geografijo.
Odraščali smo v časih »bratstva in tovarištva«, ki so ob vzdušju enakosti v večini od nas pustili zavest, da denar ni merilo človekove vrednosti. Dokazovali smo se z znanjem in delom, ki sta nam dajala samozavest, dovolj samozavesti za poznejši študij in poklicno kariero. Res dragocena dediščina, čeprav smo se je začeli zavedati in jo ceniti šele pozneje, v zrelih letih, kadar smo se ozirali v preteklost in opazovali spreminjajoči se svet okoli nas.
Dušanka Zabukovec (maturirala 1966) je večkrat nagrajena prevajalka.
In sem se vpisala kot izredna na poljansko gimnazijo in spet naredila letnik za letnikom in nazadnje maturo. Te se dobro spominjam. Najprej je bila pisna, jaz sem jo pisala iz slovenščine, matematike, fizike in kemije. In ko je bila razglasitev pisnih rezultatov, so povedali, da sem vse štiri naredila z odliko in sem zato oproščena mature. In lahko grem domov, spričevalo bom dobila pa po pošti. Danes bi rekli, zlati maturant pa še kaj, takrat pa so rekli, kar pojdi čimprej, pa res sem dobila spričevalo po pošti in potem sem se šla vpisat na univerzo. To pot so me sprejeli.
Aleksandra Kornhauser (1926-2020, malo maturo opravila leta 1941)
Pri angleščini mi je bil kar prijeten dopolnilni pouk pod mentostvom lektorjev mr. Sheparda in (v drugem letniku) mr. Knighta. Pri njiju ni bilo utesnjujočega ocenjevanja, vse je potekalo prostovoljno. Pouk sta sestavljala branje in doživljajsko komentiranje pesmi.
Branko Gradišnik , roj. 1951, vpisan v prvi razred leta 1965, je, kot sam pravi, zapisovatelj.
Prostori na Poljanah so bili skrivnostni, prehodni, mehki. Patina stare stavbe, leseni opaži v razredih, odpadajoč zelen omet na zidovih. Čarobnost, ki je novodobne stavbe ne premorejo. A bolj kot hiša so bili pomembni ljudje, ki so vstopali vanjo. Dragoceni, nadarjeni, lepi, zanimivi ljudje. Drug drugega smo bogatili in se medsebojno vzgajali. Vrednote, ki smo jih takrat posadili, uspevajo še danes. Še danes se napajamo iz istega vrta.
Miha Vanič (maturiral 1994) je profesor ruščine in filozofije in prevajalec.
