Spodnji navedki so del spominskih zapisov, ki jih je ob 120-letnici Gimnazije Poljane v dva zbornika zbral in uredil Marko Trobevšek, profesor slovenščine na Gimnaziji Poljane.
Zbornika nosita naslov Poljane spomina. Načrtovano je nadaljevanje, za katerega lahko prispevate svoje zapise tudi vi. Lepo vabljeni, da se uredniku oglasite na naslov: marko.trobevsek@gimnazija-poljane.si
Več o zborniku lahko preberete na naslednjih povezavah:
https://120.gimnazija-poljane.com/zacetek-praznovanja-120-letnice-srecanje-generacij-ob-izidu-zbornika/
https://120.gimnazija-poljane.com/gimnazija-poljane-v-dokumentih-mestnega-in-drzavnega-arhiva-ter-solskega-muzeja/
https://120.gimnazija-poljane.com/gimnazija-poljane-skozi-cas/
Ker takrat še ni bilo mobilnih telefonov in računalnikov, ki si dandanes uzurpirajo večino pozornosti mladih ljudi, smo se s sošolci veliko pogovarjali. Pogovori so bili pogosto otročji, neredko pa tudi resni. In ker smo verjeli, da je naša dolžnost pokazati, da smo oziroma postajamo izobraženci, smo se bolj ali manj uspešno trudili delati pameten vtis. Seveda nam to ni vedno uspelo.
Janez Kranjc (maturiral 1967) je pravnik in pravni zgodovinar, profesor rimskega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani, izredni član SAZU.
Prostori na Poljanah so bili skrivnostni, prehodni, mehki. Patina stare stavbe, leseni opaži v razredih, odpadajoč zelen omet na zidovih. Čarobnost, ki je novodobne stavbe ne premorejo. A bolj kot hiša so bili pomembni ljudje, ki so vstopali vanjo. Dragoceni, nadarjeni, lepi, zanimivi ljudje. Drug drugega smo bogatili in se medsebojno vzgajali. Vrednote, ki smo jih takrat posadili, uspevajo še danes. Še danes se napajamo iz istega vrta.
Miha Vanič (maturiral 1994) je profesor ruščine in filozofije in prevajalec.
In kaj lahko o šolanju na splošno rečem danes? Potrdilo o deveti stopnji izobrazbe zapuščeno leži v istem predalu kot diploma, naziva izredni profesor (predavam namreč na dveh univerzah) pa, če se le da, nikoli ne uporabim. A kljub temu z najpristnejšo iskrenostjo prepričujem vse mlade okoli sebe, da je šolanje za njih edina, ampak zares edina prava stvar, ki je vredna vsakršnega truda in odpovedovanja. In popolnoma prepričan sem, da imam prav, saj bi danes, če bi se še enkrat rodil, pregulil prav vse šolske klopi, ki sem jih … Od prve do zadnje! No, zagotovo bi raje še kakšno dodal!
Arne Hodalič (maturiral 1973) je fotograf, popotnik, novinar, potapljač in jamar.
Nočne more, da ne morem narediti mature, ker ne znam kemije, matematike, fizike, me še vedno zbujajo iz sna. V teh štiridesetih letih, odkar nisem več dijakinja Gimnazije Poljane, sem sanje, da jecljam pred tablo ali sedim pred testom z nagrmadenimi formulami, ki jih ne razumem, sprejela kot nekakšno anekdoto, ki se konča s prebujenjem in z osvobajajočim smehom. In prav smeh je tisti, s katerim bi najbolje opisala svoje spomine na gimnazijska leta.
Saša Pavček (maturirala 1978) je igralka, prvakinja SNG Drama, profesorica na AGRFT in pesnica.
Pred petintridesetimi leti nam ni nihče povedal, da obstaja poljanski duh, nismo imeli Poljanskega kodeksa, nismo imeli ne majic z napisi poljanec in predvsem žal nismo imeli božično-novoletnega koncerta. Nihče ni kakorkoli spodbujal naše poljanske identitete, ali pa vsaj sama tega nikoli nisem prepoznala. Naša poljanska identiteta je izhajala iz drugih virov. Imeli smo se za razgledane, znali smo jezike, svojo šolo smo imeli radi. Z veseljem sem povedala, da hodim »na Poljane«, ker je že ime zvenelo lepše kot imena drugih srednjih šol in ker je bil večinoma odziv ljudi, ki so to slišali, spodbuden. Poljane so bile prepoznane kot dobra šola. Danes znam to ceniti bolj, kot sem znala takrat.
Pred časom sem bila prvič po treh desetletjih spet na poljanski gimnaziji. Osupnili so me lepo urejeni prostori, moderna jedilnica, kavarna, urejeno notranje dvorišče, telovadnica in dvorana na podstrešju. In ko sem videla zanimivo mularijo s knjigami pod pazduho, kako kadijo pred vhodom v šolo in visijo in debatirajo po bližnjih kafičih – pomislim: ojoj, isti so, kot smo bili mi.
Ksenija Horvat (maturirala 1989) je novinarka in televizijska voditeljica
Misli in čustva niso nikoli obenem tako globoka in plitva kot ravno v gimnazijskih letih. Morda lahko samo takšna najstniška napetost med kritičnostjo in zanosom, med cinizmom in pretirano čustvenostjo, sčasoma izkleše nekaj podobnega avtonomni, zreli osebi.
Miloš Kosec (maturiral 2005) je arhitekt, pisec in kustos v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje.
Srednješolci smo se sicer največkrat družili na šolskih plesih z živim bendom ali didžejem, vsakič ga je priredila druga šola. Zahajali smo tudi v K4, šminkerji so hodili v Turista, rockerji v Palmo. Glasba je postala najpomembnejša stvar v življenju, manjkale so samo še punce. Če si imel talent in začel igrati kitaro, so se možnosti povečale.
Alen Steržaj (maturiral 1991) je glasbenik in novinar, basist skupine Big Foot Mama
Poljanska σχολή bo zame vselej tudi skupnost v smislu neke nevidne mreže, ki sem jo intenzivneje začela tkati nekje v gimnazijskih letih. V njenem okviru se srečujem z ljudmi, ki so mi blizu, saj si z njimi delim prepričanja, zanimanja, sorodnosti, naklonjenost. Ta mreža se razteza širše, daleč preko klopi in zidov poljanske gimnazije, dlje od mojih najstniških let, pravzaprav tudi dlje od časa in prostora, v katerem živim; sega namreč tudi do vseh tistih posameznikov, ki so napisali, uglasbili, naslikali, posneli, zaigrali, upodobili vse tisto, kar se me dotakne.
Andreja Inkret (maturirala 1992) je predavateljica na oddelku klasične filologije FF v Ljubljani, prevajalka, publicistka in pisateljica.
