Spodnji navedki so del spominskih zapisov, ki jih je ob 120-letnici Gimnazije Poljane v dva zbornika zbral in uredil Marko Trobevšek, profesor slovenščine na Gimnaziji Poljane.
Zbornika nosita naslov Poljane spomina. Načrtovano je nadaljevanje, za katerega lahko prispevate svoje zapise tudi vi. Lepo vabljeni, da se uredniku oglasite na naslov: marko.trobevsek@gimnazija-poljane.si
Več o zborniku lahko preberete na naslednjih povezavah:
https://120.gimnazija-poljane.com/zacetek-praznovanja-120-letnice-srecanje-generacij-ob-izidu-zbornika/
https://120.gimnazija-poljane.com/gimnazija-poljane-v-dokumentih-mestnega-in-drzavnega-arhiva-ter-solskega-muzeja/
https://120.gimnazija-poljane.com/gimnazija-poljane-skozi-cas/
Odraščali smo v časih »bratstva in tovarištva«, ki so ob vzdušju enakosti v večini od nas pustili zavest, da denar ni merilo človekove vrednosti. Dokazovali smo se z znanjem in delom, ki sta nam dajala samozavest, dovolj samozavesti za poznejši študij in poklicno kariero. Res dragocena dediščina, čeprav smo se je začeli zavedati in jo ceniti šele pozneje, v zrelih letih, kadar smo se ozirali v preteklost in opazovali spreminjajoči se svet okoli nas.
Dušanka Zabukovec (maturirala 1966) je večkrat nagrajena prevajalka.
Prostori na Poljanah so bili skrivnostni, prehodni, mehki. Patina stare stavbe, leseni opaži v razredih, odpadajoč zelen omet na zidovih. Čarobnost, ki je novodobne stavbe ne premorejo. A bolj kot hiša so bili pomembni ljudje, ki so vstopali vanjo. Dragoceni, nadarjeni, lepi, zanimivi ljudje. Drug drugega smo bogatili in se medsebojno vzgajali. Vrednote, ki smo jih takrat posadili, uspevajo še danes. Še danes se napajamo iz istega vrta.
Miha Vanič (maturiral 1994) je profesor ruščine in filozofije in prevajalec.
Pred petintridesetimi leti nam ni nihče povedal, da obstaja poljanski duh, nismo imeli Poljanskega kodeksa, nismo imeli ne majic z napisi poljanec in predvsem žal nismo imeli božično-novoletnega koncerta. Nihče ni kakorkoli spodbujal naše poljanske identitete, ali pa vsaj sama tega nikoli nisem prepoznala. Naša poljanska identiteta je izhajala iz drugih virov. Imeli smo se za razgledane, znali smo jezike, svojo šolo smo imeli radi. Z veseljem sem povedala, da hodim »na Poljane«, ker je že ime zvenelo lepše kot imena drugih srednjih šol in ker je bil večinoma odziv ljudi, ki so to slišali, spodbuden. Poljane so bile prepoznane kot dobra šola. Danes znam to ceniti bolj, kot sem znala takrat.
Pred časom sem bila prvič po treh desetletjih spet na poljanski gimnaziji. Osupnili so me lepo urejeni prostori, moderna jedilnica, kavarna, urejeno notranje dvorišče, telovadnica in dvorana na podstrešju. In ko sem videla zanimivo mularijo s knjigami pod pazduho, kako kadijo pred vhodom v šolo in visijo in debatirajo po bližnjih kafičih – pomislim: ojoj, isti so, kot smo bili mi.
Ksenija Horvat (maturirala 1989) je novinarka in televizijska voditeljica
Težko rečem, zakaj – se mi pa zdi, da ima to, da se Poljan še vedno spominjam z nasmeškom, veliko opraviti ravno s pripadnostjo gimnaziji, ki te sčasoma povleče vase, tudi če se nanjo vpišeš brez pričakovanj; s tem, kot smo mu rekli v času šolanja in mu verjetno nove generacije pravijo še zdaj, poljanskim duhom.
Lara Paukovič (maturirala leta 2012) je pisateljica in novinarka.
Pri angleščini mi je bil kar prijeten dopolnilni pouk pod mentostvom lektorjev mr. Sheparda in (v drugem letniku) mr. Knighta. Pri njiju ni bilo utesnjujočega ocenjevanja, vse je potekalo prostovoljno. Pouk sta sestavljala branje in doživljajsko komentiranje pesmi.
Branko Gradišnik , roj. 1951, vpisan v prvi razred leta 1965, je, kot sam pravi, zapisovatelj.
Profesorice in profesorji. Vedno so si vzeli čas in nas jemali kot odrasle. /…/ Če so nas eni impresionirali s svojo dostopnostjo (in strogostjo, kar se tiče znanja), so nas drugi s svojo nedostopnostjo (in strogostjo, kar se tiče znanja). Včasih so nas presenetili s povsem neobičajnim načinom preverjanja znanja. Ne vem, kako, ampak naučili so nas velike samostojnosti in nam dali uporniškega duha, ki še vedno ni ugasnil. Ter nas hkrati veliko naučili.
Kozma Ahačič (maturiral 1995) je jezikoslovec in literarni zgodovinar, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša
Po Ljubljani so hodili alternativci vseh sort, darkerji, pankerji, vesoljci, pristaši vseh tistih progresivnih svobodnjaških gibanj v osemdesetih, in razlagali drug drugemu, tam v eni kleti na poljanski gimnaziji imajo neki mulci nekakšno predstavo, čist‘ so nori, pesnike se grejo, mečejo se po tleh in si zažigajo papirčke med prsti na nogah‘, so si pravili, po Ljubljani je vrelo in publika je prihajala na predstave na gimnazijo, v klet, kjer smo jo zasipali s puščicami razsanjane mladosti, da si nikoli več ni opomogla. Tudi sami si nismo opomogli nikoli več.
Blažka Müller (maturirala 1990) je prevajalka in docentka za portugalski jezik na FF v Ljubljani.
Lepi so bili tudi športni izleti v Logarsko dolino, kjer smo prenočevali v Domu planincev. Upravnik je bil tedaj moj znanec Martin Petek. Nekateri so kolesarili z gorskimi kolesi, nekateri so šli plavat v bazen v hotel Plesnik, drugi so šli jahat konje na bližnjo kmetijo. Med drugim smo se povzpeli na Kamniško sedlo in udeleženci pohoda me nikoli več niso klicali »stari«.
Borut Drobnjak je od 1988 do 2021 na Poljanah poučeval geografijo.
