Spodnji navedki so del spominskih zapisov, ki jih je ob 120-letnici Gimnazije Poljane v dva zbornika zbral in uredil Marko Trobevšek, profesor slovenščine na Gimnaziji Poljane.
Zbornika nosita naslov Poljane spomina. Načrtovano je nadaljevanje, za katerega lahko prispevate svoje zapise tudi vi. Lepo vabljeni, da se uredniku oglasite na naslov: marko.trobevsek@gimnazija-poljane.si
Več o zborniku lahko preberete na naslednjih povezavah:
https://120.gimnazija-poljane.com/zacetek-praznovanja-120-letnice-srecanje-generacij-ob-izidu-zbornika/
https://120.gimnazija-poljane.com/gimnazija-poljane-v-dokumentih-mestnega-in-drzavnega-arhiva-ter-solskega-muzeja/
https://120.gimnazija-poljane.com/gimnazija-poljane-skozi-cas/
Poljane. Kadarkoli slišim, da kdo omeni to ime, v meni takoj zraste občutek ponosa in pripadnosti. Kot da slišim ime stare prijateljice, s katero sva nekoč preživeli mnogo časa, zdaj pa sva izgubili stike, a mi je spomin nanjo neskončno drag, poln topline in nostalgije. Da ne bo pomote, tako kot vsi normalni ljudje tudi sama nikakor nisem z veseljem hodila v gimnazijo.
Kaya Tokuhisa (maturirala leta 2004) je režiserka, igralka, pevka in slikarka.
Pred petintridesetimi leti nam ni nihče povedal, da obstaja poljanski duh, nismo imeli Poljanskega kodeksa, nismo imeli ne majic z napisi poljanec in predvsem žal nismo imeli božično-novoletnega koncerta. Nihče ni kakorkoli spodbujal naše poljanske identitete, ali pa vsaj sama tega nikoli nisem prepoznala. Naša poljanska identiteta je izhajala iz drugih virov. Imeli smo se za razgledane, znali smo jezike, svojo šolo smo imeli radi. Z veseljem sem povedala, da hodim »na Poljane«, ker je že ime zvenelo lepše kot imena drugih srednjih šol in ker je bil večinoma odziv ljudi, ki so to slišali, spodbuden. Poljane so bile prepoznane kot dobra šola. Danes znam to ceniti bolj, kot sem znala takrat.
Pred časom sem bila prvič po treh desetletjih spet na poljanski gimnaziji. Osupnili so me lepo urejeni prostori, moderna jedilnica, kavarna, urejeno notranje dvorišče, telovadnica in dvorana na podstrešju. In ko sem videla zanimivo mularijo s knjigami pod pazduho, kako kadijo pred vhodom v šolo in visijo in debatirajo po bližnjih kafičih – pomislim: ojoj, isti so, kot smo bili mi.
Ksenija Horvat (maturirala 1989) je novinarka in televizijska voditeljica
Ne morem se znebiti prepričanja, da je prav gimnazijski čas odločilno vplival na oblikovanje pravil, ki so najbrž začrtala mojo življenjsko pot: da si odprt, da prisluhneš samemu sebi, da delaš, kar imaš rad, da imaš rad življenje, da ga nenehno uživaš in ceniš. Tako tudi veš, da lahko življenju kadarkoli pogledaš v oči in da mu boš kos, ne glede na to, kaj ti bo prineslo na pot. Torej: Živela Gimnazija Poljane!
Japec Jakopin (maturiral 1969) je kardiolog in mednarodno uveljavljen oblikovalec plovil.
Nočne more, da ne morem narediti mature, ker ne znam kemije, matematike, fizike, me še vedno zbujajo iz sna. V teh štiridesetih letih, odkar nisem več dijakinja Gimnazije Poljane, sem sanje, da jecljam pred tablo ali sedim pred testom z nagrmadenimi formulami, ki jih ne razumem, sprejela kot nekakšno anekdoto, ki se konča s prebujenjem in z osvobajajočim smehom. In prav smeh je tisti, s katerim bi najbolje opisala svoje spomine na gimnazijska leta.
Saša Pavček (maturirala 1978) je igralka, prvakinja SNG Drama, profesorica na AGRFT in pesnica.
Po Ljubljani so hodili alternativci vseh sort, darkerji, pankerji, vesoljci, pristaši vseh tistih progresivnih svobodnjaških gibanj v osemdesetih, in razlagali drug drugemu, tam v eni kleti na poljanski gimnaziji imajo neki mulci nekakšno predstavo, čist‘ so nori, pesnike se grejo, mečejo se po tleh in si zažigajo papirčke med prsti na nogah‘, so si pravili, po Ljubljani je vrelo in publika je prihajala na predstave na gimnazijo, v klet, kjer smo jo zasipali s puščicami razsanjane mladosti, da si nikoli več ni opomogla. Tudi sami si nismo opomogli nikoli več.
Blažka Müller (maturirala 1990) je prevajalka in docentka za portugalski jezik na FF v Ljubljani.
Poljanska σχολή bo zame vselej tudi skupnost v smislu neke nevidne mreže, ki sem jo intenzivneje začela tkati nekje v gimnazijskih letih. V njenem okviru se srečujem z ljudmi, ki so mi blizu, saj si z njimi delim prepričanja, zanimanja, sorodnosti, naklonjenost. Ta mreža se razteza širše, daleč preko klopi in zidov poljanske gimnazije, dlje od mojih najstniških let, pravzaprav tudi dlje od časa in prostora, v katerem živim; sega namreč tudi do vseh tistih posameznikov, ki so napisali, uglasbili, naslikali, posneli, zaigrali, upodobili vse tisto, kar se me dotakne.
Andreja Inkret (maturirala 1992) je predavateljica na oddelku klasične filologije FF v Ljubljani, prevajalka, publicistka in pisateljica.
Profesorice in profesorji. Vedno so si vzeli čas in nas jemali kot odrasle. /…/ Če so nas eni impresionirali s svojo dostopnostjo (in strogostjo, kar se tiče znanja), so nas drugi s svojo nedostopnostjo (in strogostjo, kar se tiče znanja). Včasih so nas presenetili s povsem neobičajnim načinom preverjanja znanja. Ne vem, kako, ampak naučili so nas velike samostojnosti in nam dali uporniškega duha, ki še vedno ni ugasnil. Ter nas hkrati veliko naučili.
Kozma Ahačič (maturiral 1995) je jezikoslovec in literarni zgodovinar, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša
In sem se vpisala kot izredna na poljansko gimnazijo in spet naredila letnik za letnikom in nazadnje maturo. Te se dobro spominjam. Najprej je bila pisna, jaz sem jo pisala iz slovenščine, matematike, fizike in kemije. In ko je bila razglasitev pisnih rezultatov, so povedali, da sem vse štiri naredila z odliko in sem zato oproščena mature. In lahko grem domov, spričevalo bom dobila pa po pošti. Danes bi rekli, zlati maturant pa še kaj, takrat pa so rekli, kar pojdi čimprej, pa res sem dobila spričevalo po pošti in potem sem se šla vpisat na univerzo. To pot so me sprejeli.
Aleksandra Kornhauser (1926-2020, malo maturo opravila leta 1941)
