Nekdanji poljanci o šoli

Primož Vitez

Učitelj je človek z načrtom: učnim načrtom. A kakor koli pomislim, najbolj se človeku vtisnejo v spomin situacije, v katerih je učitelj presegel svoj začrtani kurikulum ali posegel onstran predpisanega načrta.

Primož Vitez (maturiral 1984) je profesor francoščine na FF, prevajalec in literarni zgodovinar, poje pri jazz skupini Bossa de Novo

Japec Jakopin

Ne morem se znebiti prepričanja, da je prav gimnazijski čas odločilno vplival na oblikovanje pravil, ki so najbrž začrtala mojo življenjsko pot: da si odprt, da prisluhneš samemu sebi, da delaš, kar imaš rad, da imaš rad življenje, da ga nenehno uživaš in ceniš. Tako tudi veš, da lahko življenju kadarkoli pogledaš v oči in da mu boš kos, ne glede na to, kaj ti bo prineslo na pot. Torej: Živela Gimnazija Poljane!

Japec Jakopin (maturiral 1969) je kardiolog in mednarodno uveljavljen oblikovalec plovil.

Dušanka Zabukovec

Odraščali smo v časih »bratstva in tovarištva«, ki so ob vzdušju enakosti v večini od nas pustili zavest, da denar ni merilo človekove vrednosti. Dokazovali smo se z znanjem in delom, ki sta nam dajala samozavest, dovolj samozavesti za poznejši študij in poklicno kariero. Res dragocena dediščina, čeprav smo se je začeli zavedati in jo ceniti šele pozneje, v zrelih letih, kadar smo se ozirali v preteklost in opazovali spreminjajoči se svet okoli nas.

Dušanka Zabukovec (maturirala 1966) je večkrat nagrajena prevajalka.

Miha Vanič

Prostori na Poljanah so bili skrivnostni, prehodni, mehki. Patina stare stavbe, leseni opaži v razredih, odpadajoč zelen omet na zidovih. Čarobnost, ki je novodobne stavbe ne premorejo. A bolj kot hiša so bili pomembni ljudje, ki so vstopali vanjo. Dragoceni, nadarjeni, lepi, zanimivi ljudje. Drug drugega smo bogatili in se medsebojno vzgajali. Vrednote, ki smo jih takrat posadili, uspevajo še danes. Še danes se napajamo iz istega vrta.

Miha Vanič (maturiral 1994) je profesor ruščine in filozofije in prevajalec.

Borut Drobnjak

Lepi so bili tudi športni izleti v Logarsko dolino, kjer smo prenočevali v Domu planincev. Upravnik je bil tedaj moj znanec Martin Petek. Nekateri so kolesarili z gorskimi kolesi, nekateri so šli plavat v bazen v hotel Plesnik, drugi so šli jahat konje na bližnjo kmetijo. Med drugim smo se povzpeli na Kamniško sedlo in udeleženci pohoda me nikoli več niso klicali »stari«.

Borut Drobnjak je od 1988 do 2021 na Poljanah poučeval geografijo.

Anja Novak

Poljane sem vedno videla kot igrišče, začelo se je s Tosjo in supergami, nadaljevalo z gledališčem, videla pa sem jih tudi kot gnezdo, nekakšno valilnico ljudi širokega duha in znanja, kraj, kjer lahko brez strahu iščeš in najdeš svoje poslanstvo, kjer so ti vse možnosti še odprte, kjer se dopušča, sprejema in spodbuja drugačnost oziroma raznolikost. /…/ Gimnazija bi morala biti ta varni vzletni poligon za mlade. Ki postanejo tisti, ki gradijo svet.

Anja Novak (maturirala leta 2010) je igralka in pesnica.

Branko Gradišnik

Pri angleščini mi je bil kar prijeten dopolnilni pouk pod mentostvom lektorjev mr. Sheparda in (v drugem letniku) mr. Knighta. Pri njiju ni bilo utesnjujočega ocenjevanja, vse je potekalo prostovoljno. Pouk sta sestavljala branje in doživljajsko komentiranje pesmi.

Branko Gradišnik , roj. 1951, vpisan v prvi razred leta 1965, je, kot sam pravi, zapisovatelj.

Ksenija Horvat

Pred petintridesetimi leti nam ni nihče povedal, da obstaja poljanski duh, nismo imeli Poljanskega kodeksa, nismo imeli ne majic z napisi poljanec in predvsem žal nismo imeli božično-novoletnega koncerta. Nihče ni kakorkoli spodbujal naše poljanske identitete, ali pa vsaj sama tega nikoli nisem prepoznala. Naša poljanska identiteta je izhajala iz drugih virov. Imeli smo se za razgledane, znali smo jezike, svojo šolo smo imeli radi. Z veseljem sem povedala, da hodim »na Poljane«, ker je že ime zvenelo lepše kot imena drugih srednjih šol in ker je bil večinoma odziv ljudi, ki so to slišali, spodbuden. Poljane so bile prepoznane kot dobra šola. Danes znam to ceniti bolj, kot sem znala takrat.
Pred časom sem bila prvič po treh desetletjih spet na poljanski gimnaziji. Osupnili so me lepo urejeni prostori, moderna jedilnica, kavarna, urejeno notranje dvorišče, telovadnica in dvorana na podstrešju. In ko sem videla zanimivo mularijo s knjigami pod pazduho, kako kadijo pred vhodom v šolo in visijo in debatirajo po bližnjih kafičih – pomislim: ojoj, isti so, kot smo bili mi.

Ksenija Horvat (maturirala 1989) je novinarka in televizijska voditeljica

Miloš Kosec

Misli in čustva niso nikoli obenem tako globoka in plitva kot ravno v gimnazijskih letih. Morda lahko samo takšna najstniška napetost med kritičnostjo in zanosom, med cinizmom in pretirano čustvenostjo, sčasoma izkleše nekaj podobnega avtonomni, zreli osebi.

Miloš Kosec (maturiral 2005) je arhitekt, pisec in kustos v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje.

Vojteh Cestnik

Gimnazija je bila, vsaj zame, odlična osnova za strokovne predmete na fakulteti, predvsem pa za splošno izobrazbo. Kadar koli sem hodil po muzejih ali galerijah, poslušal koncerte, opere ali operete, gledal dramske predstave ali vodvile, sem čutil oporo v izobrazbi, ki smo jo pridobili na Poljanah.

Vojteh Cestnik (maturiral 1967) je zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, v času aktivne službe je bil redni profesor fiziologije na Veterinarski fakulteti

Janez Kranjc

Ker takrat še ni bilo mobilnih telefonov in računalnikov, ki si dandanes uzurpirajo večino pozornosti mladih ljudi, smo se s sošolci veliko pogovarjali. Pogovori so bili pogosto otročji, neredko pa tudi resni. In ker smo verjeli, da je naša dolžnost pokazati, da smo oziroma postajamo izobraženci, smo se bolj ali manj uspešno trudili delati pameten vtis. Seveda nam to ni vedno uspelo.

Janez Kranjc (maturiral 1967) je pravnik in pravni zgodovinar, profesor rimskega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani, izredni član SAZU.

Januška Gostenčnik

V zadnjem razredu osnovne šole smo učenci dobili brošuro Kam?, kjer so bile predstavljene srednje šole v Ljubljani. Vsaka je imela stran ali dve, fotografijo stavbe, kratek opis, predmetnike, število dijakov, uspešnost na maturi, omejitev, … Stavba Gimnazije Poljane mi je bila najbolj všeč. Še preden sem jo videla v živo, me je začarala ta precej običajna kocka. Tisto brošuro sem prebirala znova in znova in vsakič strmela v stran, kjer je bila moja najljubša stavba. Za informativne dneve sem šla na tri različne šole. Zadnje so bile Poljane. Spomnim se, kako sem se prvič vzpenjala po stopnicah v nadstropje, kjer je bila predstavitev šole. In si takrat rekla, da bi še kdaj hodila po teh stopnicah.

Januška Gostenčnik (maturirala 2000) je dialektologinja, znanstvena sodelavka na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU ter docentka za slovenski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Arne Hodalič

In kaj lahko o šolanju na splošno rečem danes? Potrdilo o deveti stopnji izobrazbe zapuščeno leži v istem predalu kot diploma, naziva izredni profesor (predavam namreč na dveh univerzah) pa, če se le da, nikoli ne uporabim. A kljub temu z najpristnejšo iskrenostjo prepričujem vse mlade okoli sebe, da je šolanje za njih edina, ampak zares edina prava stvar, ki je vredna vsakršnega truda in odpovedovanja. In popolnoma prepričan sem, da imam prav, saj bi danes, če bi se še enkrat rodil, pregulil prav vse šolske klopi, ki sem jih … Od prve do zadnje! No, zagotovo bi raje še kakšno dodal!

Arne Hodalič (maturiral 1973) je fotograf, popotnik, novinar, potapljač in jamar.

Lara Paukovič

Težko rečem, zakaj – se mi pa zdi, da ima to, da se Poljan še vedno spominjam z nasmeškom, veliko opraviti ravno s pripadnostjo gimnaziji, ki te sčasoma povleče vase, tudi če se nanjo vpišeš brez pričakovanj; s tem, kot smo mu rekli v času šolanja in mu verjetno nove generacije pravijo še zdaj, poljanskim duhom.

Lara Paukovič (maturirala leta 2012) je pisateljica in novinarka.

Blažka Müller

Po Ljubljani so hodili alternativci vseh sort, darkerji, pankerji, vesoljci, pristaši vseh tistih progresivnih svobodnjaških gibanj v osemdesetih, in razlagali drug drugemu, tam v eni kleti na poljanski gimnaziji imajo neki mulci nekakšno predstavo, čist‘ so nori, pesnike se grejo, mečejo se po tleh in si zažigajo papirčke med prsti na nogah‘, so si pravili, po Ljubljani je vrelo in publika je prihajala na predstave na gimnazijo, v klet, kjer smo jo zasipali s puščicami razsanjane mladosti, da si nikoli več ni opomogla. Tudi sami si nismo opomogli nikoli več.

Blažka Müller (maturirala 1990) je prevajalka in docentka za portugalski jezik na FF v Ljubljani.

Kaya Tokuhisa

Poljane. Kadarkoli slišim, da kdo omeni to ime, v meni takoj zraste občutek ponosa in pripadnosti. Kot da slišim ime stare prijateljice, s katero sva nekoč preživeli mnogo časa, zdaj pa sva izgubili stike, a mi je spomin nanjo neskončno drag, poln topline in nostalgije. Da ne bo pomote, tako kot vsi normalni ljudje tudi sama nikakor nisem z veseljem hodila v gimnazijo.

Kaya Tokuhisa (maturirala leta 2004) je režiserka, igralka, pevka in slikarka.

Alen Steržaj

Srednješolci smo se sicer največkrat družili na šolskih plesih z živim bendom ali didžejem, vsakič ga je priredila druga šola. Zahajali smo tudi v K4, šminkerji so hodili v Turista, rockerji v Palmo. Glasba je postala najpomembnejša stvar v življenju, manjkale so samo še punce. Če si imel talent in začel igrati kitaro, so se možnosti povečale.

Alen Steržaj (maturiral 1991) je glasbenik in novinar, basist skupine Big Foot Mama

Iva Jevtič

Mogoče smo zato bili namesto avtoritarne discipline deležni — intelektualne. In namesto paternalistične skrbi — nehotne zapuščenosti. (Tu, seveda, govorim o sistemski zapuščenosti, na ozadju katere se toliko bolj svetlo izrišeta skrb in toplina posameznih učiteljev in svetovalk.) Verjetno smo se prav zato tako korenito zatekli drug k drugemu, da se še danes trdo jedro mojega čustvenega in duhovnega življenja vrti prav okoli Poljan in so moji prijatelji — vključno s Puškinovimi sinovi! — obenem večinoma tudi moji bivši sošolci.

Iva Jevtič (maturirala 1995) je pesnica, prevajalka in učiteljica angleščine, doktorirala je iz literarnih ved.

Aleksandra Kornhauser

In sem se vpisala kot izredna na poljansko gimnazijo in spet naredila letnik za letnikom in nazadnje maturo. Te se dobro spominjam. Najprej je bila pisna, jaz sem jo pisala iz slovenščine, matematike, fizike in kemije. In ko je bila razglasitev pisnih rezultatov, so povedali, da sem vse štiri naredila z odliko in sem zato oproščena mature. In lahko grem domov, spričevalo bom dobila pa po pošti. Danes bi rekli, zlati maturant pa še kaj, takrat pa so rekli, kar pojdi čimprej, pa res sem dobila spričevalo po pošti in potem sem se šla vpisat na univerzo. To pot so me sprejeli.

Aleksandra Kornhauser (1926-2020, malo maturo opravila leta 1941)

Andreja Inkret

Poljanska σχολή bo zame vselej tudi skupnost v smislu neke nevidne mreže, ki sem jo intenzivneje začela tkati nekje v gimnazijskih letih. V njenem okviru se srečujem z ljudmi, ki so mi blizu, saj si z njimi delim prepričanja, zanimanja, sorodnosti, naklonjenost. Ta mreža se razteza širše, daleč preko klopi in zidov poljanske gimnazije, dlje od mojih najstniških let, pravzaprav tudi dlje od časa in prostora, v katerem živim; sega namreč tudi do vseh tistih posameznikov, ki so napisali, uglasbili, naslikali, posneli, zaigrali, upodobili vse tisto, kar se me dotakne.

Andreja Inkret (maturirala 1992) je predavateljica na oddelku klasične filologije FF v Ljubljani, prevajalka, publicistka in pisateljica.

Kozma Ahačič

Profesorice in profesorji. Vedno so si vzeli čas in nas jemali kot odrasle. /…/ Če so nas eni impresionirali s svojo dostopnostjo (in strogostjo, kar se tiče znanja), so nas drugi s svojo nedostopnostjo (in strogostjo, kar se tiče znanja). Včasih so nas presenetili s povsem neobičajnim načinom preverjanja znanja. Ne vem, kako, ampak naučili so nas velike samostojnosti in nam dali uporniškega duha, ki še vedno ni ugasnil. Ter nas hkrati veliko naučili.

Kozma Ahačič (maturiral 1995) je jezikoslovec in literarni zgodovinar, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša

Saša Pavček

Nočne more, da ne morem narediti mature, ker ne znam kemije, matematike, fizike, me še vedno zbujajo iz sna. V teh štiridesetih letih, odkar nisem več dijakinja Gimnazije Poljane, sem sanje, da jecljam pred tablo ali sedim pred testom z nagrmadenimi formulami, ki jih ne razumem, sprejela kot nekakšno anekdoto, ki se konča s prebujenjem in z osvobajajočim smehom. In prav smeh je tisti, s katerim bi najbolje opisala svoje spomine na gimnazijska leta.

Saša Pavček (maturirala 1978) je igralka, prvakinja SNG Drama, profesorica na AGRFT in pesnica.

Boštjan Narat

Poljane so bile zame prostor svobode. /…/ Šola izpolni svoje poslanstvo, ko te prisili v mišljenje, ko ti zvije roko za hrbet, se ti zazre globoko v oči in ti zabevska v obraz: »Nič ni samoumevno, nič ni enoznačno! Uporabi možgane, živi svojo svobodo!« Dokler nas obravnava kot odlagališče podatkov, smo zanjo otroci. Ko nas nagovori kot misleča bitja, nam odpre prostor, kjer se lahko nekaj dejansko zgodi; nekaj, kar imenujemo življenje.

Boštjan Narat (maturiral 1995) je filozof in glasbenik, vodja skupine Katalena in kantavtor, publicist in moderator, performer in kritični premišljevalec družbe

MENU
Hitre povezave