V času okupacije

AVTORJA: Alan Premerl, univ. dipl. zgodovinar in umetnostni zgodovinar ter Miha Šengelaja, prof. zgodovine in sociologije

Po izbruhu vojne, 9. aprila 1941, je banska uprava v Ljubljani za svoje območje odredila, da se na vseh šolah zaradi izrednih razmer izdajo učencem letna spričevala, datirana s prvim aprilom 1941. Matura je odpadla in letne ocene so veljale kot spričevalo o maturitetnih izpitih, če so ti bili potrebni. To odredbo so šole izvedle v novih okoliščinah, to je v dneh, ko so Ljubljano zasedli Italijani, niso pa še formalno prevzeli uprave.

S prihodom Italijanov so bili poostreni disciplinski predpisi o miru in redu na šoli. Okupacijska oblast je odločno posegla v notranje življenje šol, ko je z razpisom maja 1941 uvedla rimski pozdrav:

Vse učne osebe pozdravljajo po odredbi visokega komisarja v službi (predvsem v službi) z rimskim pozdravom. Istotako morajo učenci pozdravljati v šoli z rimskim pozdravom.

Ravnatelj prve ženske gimnazije na Poljanah je naročil, da se najprej preberejo okrožnica in navodila, nato pa naj profesorji ravnajo po njegovih nasvetih:

Učitelj /.../ naj s primerno resnobo učencem in učenkam pokaže, kako se pozdravlja z rimskim pozdravom in enkrat ali dvakrat tudi z vsem razredom pozdrav vodi. Posmehovanje naj se v kali zaduši. -Takoj po koncu ure, v kateri se je okrožnica prebrala, se učitelj in razred pozdravita (po navodilih), potem pa naprej vsako uro ob začetku in koncu.

Prva posledica novih razmer je bil nepopoln učiteljski zbor. Dijakinje s Štajerske niso več prihajale, ker je Štajersko zasedla nemška oblast. Demarkacijska črta med Italijo in Nemčijo je vplivala, da dijaki z “nemškega” ozemlja legalno niso več mogli prihajati v ljubljanske šole. Nekaj novih dijakinj pa je pribežalo s Štajerske v Ljubljano. Okupatorska oblast je uvedla dvojezične tiskovine za letna spričevala. Pouk se je spremenil, stare knjige so bile prepovedane, novih pa niso imeli. Učni načrt je nastajal počasi, v ospredju pa je bila predstavitev Italije, njenih kolonij, zgodovine in seveda obvezni italijanski jezik.

Italijani so 16. marca 1942 zasedli poslopje I. državne ženske gimnazije in ga spremenili v vojašnico in konjušnico. Šola se je morala preseliti in delovati na različnih mestih. Ker vsi prostori skupaj niso zadostovali za pouk v normalnem obsegu, se je moral skrčiti skoraj na polovico, tako da je poljanska gimnazija prišla na isto kot druge srednje šole. Pri preselitvi ni mogla prenesti v nove prostore raznih zbirk, tako da se je pouk nadaljeval dejansko brez učnih pripomočkov.

Pri selitvi so pomagale tudi dijakinje. Sovraštvo do okupatorja so pokazale tako, da so ob selitvi v prejšnjem poslopju napravile pravo razdejanje. Uničile so vse slike italijanskega kralja in Mussolinija. Nekateri slovenski profesorji so to vedeli, vendar jih niso ovirali. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je šola zopet delovala na Strossmayerjevi 1.

Ko so dijaki jeseni 1943 prišli v šolo, so videli, da se je novo šolsko leto začelo v popolnoma drugačnih razmerah, kakor so bile one, v katerih so končali preteklo. V deželi je gospodarila nemška vojska.

Šolsko leto 1944/1945 je potekalo v zelo težkih razmerah. Zaradi pogostih alarmov se je pouk močno skrčil. Pomaknjen je bil v jutranje in večerne ure. Šoli je primanjkovalo tudi kurjave in razsvetljave. Šolske ure so trajale od petnajst do trideset minut. Izostanki dijakinj so bili številni. Vojna je zahtevala tudi številne žrtve med učitelji, med njimi je bila Vida Janežič, po kateri se je pozneje šola imenovala.

Naziv šole v času okupacije (1941-1945) je bil I. ženska realna gimnazija v Ljubljani.