Čar fizike je spoznavanje osnovnih konceptov, po katerih deluje svet.

Vemo, da ste fizik. S čim pa se poklicno ukvarjate?

Ukvarjam se s simulacijami mehke snovi. Mehka snov je vse, kar je med enostavnimi tekočinami, npr. vodo, in med trdnimi snovmi, npr. kristali. Med mehke snovi spadajo polimeri, tekoči kristali, amfifilne molekule, koloidi in vse biološko relevantne molekule: beljakovine, DNK ... Simulacije pomenijo, da z računalnikom računamo določene lastnosti različnih sistemov – zanima nas, kakšne so konformacijske lastnosti (kako se obnašajo v času, kako se obnašajo v različnih razmerah ...). Namen simulacij je osvetlitev tega, kar eksperimentalci opazijo v poskusih in kar nam pove teorija. V bistvu so nekakšen most med tem.

Zakaj ste se odločili za študij fizike? Vas je zanimalo še kaj drugega, je bila odločitev težka?

Na gimnaziji sem imel veliko interesov. Vem, da me nista zanimali psihologija in sociologija, športne vzgoje sploh ne bom omenjal, to je bila živa muka in katastrofa. Po drugi strani so me zelo zanimali matematika in vsi naravoslovni predmeti, predvsem fizika in kemija, zelo pa so mi bili všeč tudi jeziki, sploh španščina, angleščina in latinščina. Odločitev za študij ni bila lahka, vedel sem, da bo naravoslovje. Jezike sem vedno dojemal bolj kot orodje za komunikacijo, nisem si predstavljal, da bi se z jezikom poklicno ukvarjal. Za fiziko sem se odločil, ker me je seveda zelo zanimala in sem vedel, da bom tam imel tudi matematiko in nekaj kemije. Všeč mi je bila, ker lahko z logičnim razmišljanjem prideš do zaključka.

Kakšna je bila vaša pot do trenutnega delovnega mesta? Kako to, da ste se odločili za delo v tujini?

Ko sem končal študij fizike na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani, sem dobil mesto mladega raziskovalca na Kemijskem inštitutu, kjer sem potem doktoriral. Tu sem še vedno delno zaposlen, delo pa opravljam na daljavo. Če želiš nadaljevati kariero v znanosti, je naslednji korak podoktorski študij v tujini. Tako sem šel k nekemu profesorju v Barcelono, kjer sem bil dobri dve leti. Ta profesor ima tudi skupino v centru CECAM (Centre Européen de Calcul Atomique et Moléculaire) v Švici, kjer trenutno delam. V tujino sem šel, ker je to nekako standardna pot v znanosti, je pa življenje v tujini zagotovo tudi zelo zanimiva izkušnja. Čeprav se mi pogosto pritožujemo nad Slovenijo, če jo primerjamo s Španijo in Švico, ima vsekakor kar nekaj dobrih stvari. V primerjavi s Španijo, je Slovenija vsekakor bolje organizirana država, v Švici pa jaz izjemno pogrešam javno zdravstveno zavarovanje za bolezni. V Švici si namreč "javno" zavarovan zgolj za nesreče, ne pa tudi za bolezni. Za slednje si je potrebno urediti zasebno zdravstveno zavarovanje, ki je po zakonu obvezno. To stane v mojem kantonu najmanj 350 frankov na mesec. 

Kaj bi svetovali dijaku, ki si želi delati v fiziki? Kaj bi želeli vedeti vi, preden ste se odločili za to področje?

Če vas zanima fizika oziroma naravoslovje, to definitivno priporočam, morate pa se zavedati, da študij na naravoslovni fakulteti ni lahek. Zagotovo zahteva veliko dela, ampak če ti to gre in te zanima, je vsekakor izvedljivo. To področje je zelo zanimivo, ker odkrivaš teme, ki so danes v družbi aktualne. Velikokrat se npr. sliši, da »je čas relativen«, ampak dokler ne študiraš fizike, niti ne veš, kaj natančno to pomeni. Čar fizike je spoznavanje osnovnih konceptov, po katerih deluje svet. Ko se boste odločali za študij, izberite področje, ki vas zanima, če pa je to obenem nekaj, kar je danes zelo uporabno, toliko bolje. Poslušajte predvsem razum, ampak tudi srce.

Kakšno podlago vam je Gimnazija Poljane dala za študij fizike?

Čeprav so Poljane slovele bolj kot družboslovna oziroma humanistična gimnazija, sem kljub temu dobil zelo dobro znanje fizike in matematike. V začetku študija tako nisem imel večjih težav. Seveda je bila izziv prilagoditev na sistem dela na fakulteti, kar pa se tiče znanja, sem imel res dobre osnove.

S čim poleg fizike se še ukvarjate?

Že fizika mi poklicno vzame veliko časa. Dejavnosti v prostem času pa so se v različnih obdobjih spreminjale. Med študijem v Ljubljani sem rad bral ali pa hodil v gledališče. Predvsem med doktoratom sem zaradi ur, preživetih pri računalniku, hodil v fitnes ali na sprehode. V Barcelono sem se preselil januarja 2020, zato mi je karantena dva meseca kasneje onemogočila različne aktivnosti. V drugi karanteni jeseni sem začel ob vikendih hoditi na 20, 30 kilometrov dolge sprehode po okoliških hribih. Rad se družim z ljudmi, grem s prijatelji na kakšno pijačo, včasih tudi žurat.

Menda ste poliglot. Katere jezike govorite in kako ter zakaj ste se jih naučili?

Moja materna jezika sta slovenščina in hrvaščina, moja mama je namreč Slovenka, oče pa Hrvat. Angleščino sem se začel učiti v prvem razredu osnovne šole. V osnovni šoli sem gledal veliko latinskoameriških in italijanskih telenovel, iz katerih sem dobil občutek za španščino, portugalščino in italijanščino. Španščino sem se potem na gimnaziji učil kot drugi tuji jezik, po četrtem letniku sem tudi dva tedna preživel na jezikovnem tečaju v Salamanci. Zelo prav mi je prišla v času, ko sem delal doktorat in sem sodeloval s profesorjem iz Madrida in pa, seveda, ko sem živel v Braceloni. Portugalščina je delno podobna španščini, po zaključenem doktoratu pa sem se dva ali tri tedne portugalsko učil v Lizboni. Proti koncu osnovne šole sem se z nono, ki je tudi znala italijansko, pogovarjal v italijanščini, se je pa nikoli nisem zares učil. Odkar sem v Lozani v Švici, se učim tudi francosko. Rad bi se naučil še nemščino, ker sem že v osnovni šoli hodil na tečaj, ampak sem, ko sem ugotovil, da se je za vsak samostalnik treba naučiti tudi spol, vrgel puško v koruzo. Naučil bi se rad tudi ruščino, potem pa se mi zdi, da bo za to življenje jezikov dovolj.

Kakšna so bila vaša gimnazijska leta na Poljanah? Najlepši spomin?

Moja gimnazijska leta so zame najlepši del mojega šolanja, Poljane imam res v lepem spominu. V spominu mi je ostala mednarodna izmenjava v Italiji, maturantski izlet v Prago in predvsem praznovanja 18. rojstnih dnevov. Všeč mi je, da je na Poljanah vsak lahko bil to, kar je. Posledično smo imeli malo morje subkultur. Največ, kar so mi Poljane dale, je spoznanje, da lahko kljub medsebojnim razlikam skupaj dobro funkcioniramo. Mislim, da zaradi tega laže sprejemam ljudi, ki mi niso tako podobni.

Kaj so vam Poljane dale – v smislu načina razmišljanja, odnosa, »mindseta«?

Poleg odprtosti in sprejemanja tudi to, da smo si sošolci vedno pomagali, medsebojno solidarnost. Znali smo stopiti skupaj, zelo pomembno pa se mi zdi tudi vzajemno spoštovanje.

Ste čutili »poljanskega duha«? Kako bi ga opisali?

Kot sem že povedal, poljanski duh je duh odprtosti in sprejemanja, vzajemne pomoči in vedrosti.

Katero knjigo, film, oddajo, kanal na YouTubu ... bi priporočili dijakom Gimnazije Poljane?

Všeč mi je serija Veliki pokovci (The Big Bang Theory). Zanimivi sta se mi zdeli knjigi Surely You're Joking Mr. Feynman in What Do You Care What Other People Think. Obe govorita o anekdotah iz življenja Richarda Feynmana in pri tem opisujeta tudi utrinke iz nekaterih projektov, pri katerih je sodeloval. Poleg teh dveh sem pred leti bral tudi svojevrstno avtobiografijo Nikole Tesle: Moji izumi, My Inventions. Gre za avtobiografijo, v kateri pa opiše tudi nekatere svoje izume. Nobena od teh treh ni preveč znanstvena, so pa vse po svoje zanimive.

Imate še kakšen nasvet/namig za nas?

Bodite to, kar ste, ostanite zvesti sami sebi, sledite razumu in obenem tudi srcu.

 
Za izvedbo intervjuja in vsebinske usmeritve je poskrbela Nada Žonta Kropivšek, naša profesorica fizike, ki se ji lepo zahvaljujemo.