Vsakoletna spominska slovesnost ob spomeniku na Ulici talcev

Pogled v preteklost - razmislek za danes - opomnik za prihodnost

S temi besedami, ki lepo združijo vse časovne perspektive in potrkajo na srca ljudi ter obudijo spomine, se lepo zlijejo besede mladega, a pokončnega mladeniča čistega srca, polnega hrepenenja in upornega duha, Karla Destovnika – Kajuha:

“Zakaj ne nosite v dlaneh svojih src, ljudje? Zakaj vam niso vpisane v očeh vaše misli in želje? Kajti prav v teh dneh, ko je vsaka slutnja greh, ko si vsak želi uteh in skriva vsak po svojih se poteh, prav v teh, prav v teh usodnih dneh bi morali nositi vsi srca v dlaneh ... In takrat bi se zavedeli, kaj naš up velja, kaj velja naš težki boj, da ni malo naših, da nas je nebroj!” 

S temi mislimi se je pričela ena od komemoracij pred Gimnazijo Poljane, konkretneje ob spomeniku 24 talcev na Ulici talcev.

Sodelovanje Gimnazije Poljane, Mestne občine Ljubljana, Zveze borcev Slovenije, Združenja borcev za vrednote NOB Ljubljana Center, Krajevne organizacije 24 talcev, Pihalnega orkestra Slovenske policije, Častne straže Slovenske vojske, praporščakov Združenja borcev,  Partizanskega pevskega zbora ter delegacij posameznih političnih strank torej sega v leto 1998, natančneje v dan 13. oktobra 1998. 

Lahkotno sem sprejela nalogo, da organiziram recital dijakov Gimnazije Poljane, da poskrbim za vodenje celotne prireditve, za vezni tekst med samim spominskim obeležjem. Ko pa sem izvedela, da se bodo dogodka udeležili tudi najvišji predstavniki države in državnega zbora, nekdanji borci, sorodniki talcev, tisti, ki jim je čas narodnoosvobodilnega boja spoštovanja vreden, sem spoznala, da »stopam v ogromne čevlje, ki mi bodo mogoče preveliki«. 

Ampak ne. Nisem se vdala. Še bolj zavzeto sem se lotila dela, izbirala pesmi, besedila, s katerimi se bodo lahko povezali naključni in manj naključni obiskovalci prireditve, dijake pripravljala na samozavesten in doživeto izpeljan nastop, se soočala z državnim protokolom prihoda predsednikov Republike Slovenije, ljubljanskih županov, opazovala strumni korak pripadnikov Slovenske vojske, poslušala močne moške  glasove, ki so ponosno peli partizanske pesmi, opazovala lica in oči vseh, ki se jim je korak ustavil pred šolo, da bi hiteče misli za trenutek umirili in se spomnili tistih, ki so žrtvovali svoja življenja za našo mirno prihodnost.

Bilo je vredno. Seči v roke naključnim poslušalcem, ki so bili vidno ganjeni ob naših recitalih, ljudem na vidnih političnih funkcijah (g. Milan Kučan, g. Janez Drnovšek, g. Danilo Türk, ga. Vita Potočnik, g. Zoran Janković, g. Marko Potrč, g. Matjaž Kmecl) in seveda vsem sodelujočim na tej prireditvi, ki jih je bilo skozi vsa ta leta res veliko; samo dijakov naše gimnazije je bilo več kot 100. Prav ponosna sem na to, da še vedno obstajajo mladi ljudje, ki jim je vredno deliti svoje misli in svoj čas z vsemi, ki na ta dan pristopijo k spomeniku in se prepustijo duhu zgodovine, ki nam je omogočila, da danes svobodno izražamo svoje misli, da živimo prijetno, predvsem pa svobodno življenje.

Če sem začela svoje razmišljanje z besedami mladega Karla Destovnika – Kajuha, pa bom končala s citati nekaterih dijakov, ki so sodelovali na komemoraciji:

Zapisala: Mateja Pandel, prof.