Vsakoletna spominska slovesnost ob spomeniku na Ulici talcev
NazajPogled v preteklost - razmislek za danes - opomnik za prihodnost
S temi besedami, ki lepo združijo vse časovne perspektive in potrkajo na srca ljudi ter obudijo spomine, se lepo zlijejo besede mladega, a pokončnega mladeniča čistega srca, polnega hrepenenja in upornega duha, Karla Destovnika – Kajuha:
“Zakaj ne nosite v dlaneh svojih src, ljudje? Zakaj vam niso vpisane v očeh vaše misli in želje? Kajti prav v teh dneh, ko je vsaka slutnja greh, ko si vsak želi uteh in skriva vsak po svojih se poteh, prav v teh, prav v teh usodnih dneh bi morali nositi vsi srca v dlaneh ... In takrat bi se zavedeli, kaj naš up velja, kaj velja naš težki boj, da ni malo naših, da nas je nebroj!”
S temi mislimi se je pričela ena od komemoracij pred Gimnazijo Poljane, konkretneje ob spomeniku 24 talcev na Ulici talcev.
Sodelovanje Gimnazije Poljane, Mestne občine Ljubljana, Zveze borcev Slovenije, Združenja borcev za vrednote NOB Ljubljana Center, Krajevne organizacije 24 talcev, Pihalnega orkestra Slovenske policije, Častne straže Slovenske vojske, praporščakov Združenja borcev, Partizanskega pevskega zbora ter delegacij posameznih političnih strank torej sega v leto 1998, natančneje v dan 13. oktobra 1998.
Lahkotno sem sprejela nalogo, da organiziram recital dijakov Gimnazije Poljane, da poskrbim za vodenje celotne prireditve, za vezni tekst med samim spominskim obeležjem. Ko pa sem izvedela, da se bodo dogodka udeležili tudi najvišji predstavniki države in državnega zbora, nekdanji borci, sorodniki talcev, tisti, ki jim je čas narodnoosvobodilnega boja spoštovanja vreden, sem spoznala, da »stopam v ogromne čevlje, ki mi bodo mogoče preveliki«.
Ampak ne. Nisem se vdala. Še bolj zavzeto sem se lotila dela, izbirala pesmi, besedila, s katerimi se bodo lahko povezali naključni in manj naključni obiskovalci prireditve, dijake pripravljala na samozavesten in doživeto izpeljan nastop, se soočala z državnim protokolom prihoda predsednikov Republike Slovenije, ljubljanskih županov, opazovala strumni korak pripadnikov Slovenske vojske, poslušala močne moške glasove, ki so ponosno peli partizanske pesmi, opazovala lica in oči vseh, ki se jim je korak ustavil pred šolo, da bi hiteče misli za trenutek umirili in se spomnili tistih, ki so žrtvovali svoja življenja za našo mirno prihodnost.
Bilo je vredno. Seči v roke naključnim poslušalcem, ki so bili vidno ganjeni ob naših recitalih, ljudem na vidnih političnih funkcijah (g. Milan Kučan, g. Janez Drnovšek, g. Danilo Türk, ga. Vita Potočnik, g. Zoran Janković, g. Marko Potrč, g. Matjaž Kmecl) in seveda vsem sodelujočim na tej prireditvi, ki jih je bilo skozi vsa ta leta res veliko; samo dijakov naše gimnazije je bilo več kot 100. Prav ponosna sem na to, da še vedno obstajajo mladi ljudje, ki jim je vredno deliti svoje misli in svoj čas z vsemi, ki na ta dan pristopijo k spomeniku in se prepustijo duhu zgodovine, ki nam je omogočila, da danes svobodno izražamo svoje misli, da živimo prijetno, predvsem pa svobodno življenje.
Če sem začela svoje razmišljanje z besedami mladega Karla Destovnika – Kajuha, pa bom končala s citati nekaterih dijakov, ki so sodelovali na komemoraciji:
Zapisala: Mateja Pandel, prof.
Bojan Cvjetićanin:
»Komemoracija padlim talcem je na meni pustila pečat, ki je močnejši, kot se mi je zdelo, preden sem začel razmišljati o tem. Pravzaprav se najbolj spomnim ponosa in pokončne drže Partizanskega pevskega zbora. Njihovo petje je, ko sem zaprl oči, meni tako zelo tople in ljube Poljane, zavrtelo nazaj s časom in na površje so priplavale bolečine in solze, ki jih nikoli nisem ne občutil in ne videl, pa so se kljub temu zdele otipljive. Vesel sem, da sem bil pri dogodku prisoten in tudi sam prispeval svoj košček sestavljanke, ki spomin na padle talce ohranja pri življenju kot opomin na to, kaj se lahko zgodi, če prenehamo biti ljudje.«
Sara Štiglic:
»Kulturno udejstvovanje, v katerega me je povezovala Gimnazija Poljane v času šolanja, je vključevalo tudi vsakoletno spominsko slovesnost v poklon štiriindvajsetim talcem, ki so jih fašistični okupatorji 13. oktobra leta 1942 ustrelili.
V spominu mi je ostal predvsem občutek povezanosti med ljudmi tekom slovesnosti, četudi se nas večina med seboj ni poznala. Besede so tam v branem trenutku dobile čisto drugo moč. Moč povezovanja, spominjanja in opominjanja na grozote sistema, ki je terjal mnoga življenja. Tisto moč, ki te kot nastopajočega spravijo na rob solz in ti, v najboljšem primeru neslišno, zatresejo glas, ko se zazreš okoli sebe in zagledaš ganjene ljudi. In ravno to je tisto, kar slovesnost opolnomoči, opolnomoči pa tudi nastopajočega in poslušalca.«
Žana Radivo:
»Ob brskanju med spomini na gimnazijo vedno naletim na pesmi Vide Brest in Karla Destovnika Kajuha, ki sem ju recitirala na komemoraciji ob spomeniku na žrtve fašizma. Vsako leto sem bolj ponosna, da sem imela priložnost sodelovati pri opominu na človekove zablode in krutost, ki jim sledi. Pesmi, ob katerih se spominjamo na žrtve fašizma, mi pomenijo ogromno, saj lahko v njih iščem in najdem tako strah kot tudi pogum, tako samoto kot skupnost. Deliti te besede z drugimi je zame pomemben trenutek ranljivosti.«
Lea Žilavec:
»Moji spomini na komemoracijo … Tišina … Zbrana množica radovednih obrazov … Zvok pihalnega orkestra … Povelje: Mirno. K nogi. S pohodnim korakom naprej … Zdravljica … Poklon ob polaganju vencev padlim talcem … Zopet tišina med zbranimi … Hoteli na obraze so nagobčnike nam natakniti in v kri nam hočejo strahu naliti … Besede recitatorja sežejo zbranim do srca … Žalost v očeh … Ponosna pesem iz grl pevskega zbora … Domovina naša je svobodna … Iskrica v očeh prisotnih … Dvignjene glave … Kdor z nami je, zanj ni pregrad … Ponos … Slovo z besedami: Na snidenje ob letu obsorej …«
Oglejte si še poročili z zadnjih dveh komemoracij: