iskanje

Darovanje s pomenom

Nazaj

Leta 2001 sem se zaposlila kot laborantka za biologijo na Gimnaziji Poljane, kjer sem nekoč tudi sama gulila klopi. Med delovnimi nalogami je bilo tudi organiziranje šolske krvodajalske akcije. To me je zelo razveselilo, saj sem že dlje časa razmišljala o tem, da bi darovala kri, enako, kot je to počela moja mama vse svoje življenje. Kmalu sem ugotovila, da podobno razmišljajo mnogi dijaki, a ne vedo, na kakšen način se tega lotiti. Seveda jih je bilo tudi malo strah. Tako se je zame pred 23 leti začelo vsakoletno ozaveščanje in informiranje poljancev o prostovoljnem krvodajalstvu. Po uvodnem predavanju, razbijanju predsodkov in strahov se je v povprečju zmeraj zbralo za en razred polnoletnih dijakinj in dijakov. Skupaj smo se odpravili na Zavod za transfuzijsko medicino, ki je blizu šole. In tako je že več kot 20 let. V veliko pomoč mi je bilo sodelovanje z Rdečim križem Slovenije, ki je tudi sicer glavni organizator in promotor.

Krvodajalstvo je prostovoljno dejanje, ki ima globok in trajen vpliv na življenja mnogih. Vsaka kapljica krvi, ki jo darujemo, ima potencial rešiti življenje. Ne gre samo za darovanje krvi, temveč tudi za darovanje upanja, solidarnosti in skrbi za druge. Gre za oblikovanje trajnih vrednot, ki lahko spreminjajo našo skupnost. S prostovoljnim sodelovanjem v tej akciji se učimo, kako lahko z majhnimi dejanji ustvarimo veliko razliko v življenju drugih, poudarjamo pomen skupnosti, sočutja in solidarnosti. 

Krvodajalstvo je tudi priložnost, da se naučimo, kako postati odgovorni državljani, ki prispevajo k boljšemu svetu. Več kot 20 let kontinuiranih krvodajalskih akcij na Gimnaziji Poljane predstavlja dediščino prostovoljstva in delovanja za skupno dobro. To je tudi priložnost, da se zahvalimo vsem dijakom, učiteljem in podpornikom, ki so skozi leta prispevali k uspehu te akcije, da je postala močna in pomembna za skupnost naše šole.

Besedilo in fotografije: Urška Čimžar, laborantka za biologijo

 

 

Še nekaj fotoutrinkov:

Akcija.

Kaj vse hočejo vedeti o meni?

Katera je moja krvna skupina?

Komaj čakava ...

Okrepčilo.

Okrepčilo.

Res sem vesela ...

S humorjem je lažje.

Res super postrežba.

Vpis v evidenco krvodajalcev.

Vpis v evidenco krvodajalcev.

Vse je organizirano in urejeno.

Vse sva po pravici povedali.

Osebna izkušnja dijakinje:

Veselila sem se darovanja krvi. Veselila sem se tega, da bom pomagala in da bo moja kri mogoče nekomu rešila življenje. Povem svoje podatke in rešim vprašalnik. Vzamejo mi vzorec krvi, da preverijo krvno skupino in raven hemoglobina. Izmerijo mi pritisk in srčni utrip. Moj srčni utrip je visok, mogoče previsok. Vseeno me pošljejo k zdravnici. Zdravnica preveri vprašalnik, me malo izpraša in nato še enkrat izmeri pritisk in srčni utrip. Reče mi, da je moj srčni utrip res visok in da danes ne morem darovati svoje krvi. Počutim se krivo ...Danes moja kri ne bo rešila življenja. Sedim na klopci in čakam sošolke, ki smejo darovati svojo kri in so že postavljene na stol ter pripravljene na začetek. Ne bom rekla, da mi ni hudo. Vidi se, da mi je. Zdravnica stopi do mene in me ogovori. Pogovarja se z mano in me sprašuje, nato me objame. Ugotovim, da ne darujemo samo krvi, ampak tudi ljubezen. In v tistem trenutku sem jo potrebovala prav jaz. In so mi jo dali. Nasmejana in prijazna zdravnica, prostovoljec, ki nam je delil sok in vodo in skrbel, da smo bili vedno dovolj hidrirani, moje sošolke, ostali delavci in naša laborantka. Tudi, če danes nisem mogla darovati krvi, sem lahko darovala ljubezen in je bila tudi deležna. S toplimi nasmehi, s smehom. Izkušnja je bila neprecenljiva. To so dobri ljudje in dobri krvodajalci. Postani eden od njih tudi ti! Naslednjič pa bom tudi jaz postala ena izmed njih (no, če me ne bo spet zafrkaval srčni utrip). 

MENU
Hitre povezave