Čaj, mačke in slastne baklave
NazajFebruarska ekskurzija v Istanbul je bila zame še zadnji oddih pred spomladansko maturo in zadnja ekskurzija pred slovesom od Poljan. Zaznamovala bo moja zadnja gimnazijska leta, saj so me turška kultura, navade, hiter tempo življenja in prijaznost Turkov povsem očarali.
Moj prvi spomin na velemesto bo gotovo stari bazar. Nobena naša tržnica ali Čopova ulica se ne more primerjati z njim. Večkrat smo se sprehodili po ozkih uličicah, ki jim ni bilo videti konca. Na vsakem ovinku se je prikazalo še več barvitih trgovinic z živahnimi trgovci. Radovedno smo se sprehajali mimo svetlečega nakita, barvitih lončenih izdelkov, šalov, oblek, spominkov, zelišč in dobre hrane.
Na bazarju velja rek »kdo bo koga« ali pa »tisti, ki se bolje znajde, zmaga«. Nekateri so tako vsako stvar plačali in lahko tudi preplačali, drugi, bolj iznajdljivi ali pogumni, pa so pri vsaki trgovinici poskusili nekaj sladkih baklav, se tako zastonj najedli in to počeli toliko časa, dokler jih niso vrgli ven.
Starinarnica na bazarju
Ulica znotraj bazarja
Ponudba čajev
Ulica znotraj bazarja
Barvitost
Baklave
Ulica trgovin
Maja Ostanek na bazarju
Takoj je postalo jasno, da na bazarju brez barantanja ne bo šlo. Bilo je zabavno zaradi trgovcev, saj so bil nekateri kar trd oreh. Vsak je lahko našel kaj zase, še posebej pa so bila dekleta navdušena nad torbicami. Skoraj vsaka je odnesla eno domov, tudi jaz – ceno mi je uspelo prepoloviti.
To pa ni bila edina »igrica«, ki smo se jo šli. V mestu smo opazovali moške, ki so si dali presaditi lase. Zagledali smo jih takoj, ker so bili tako opazni, pa še precej jih je bilo. Tega se v Ljubljani še ne vidi, a v Istanbulu se je zdelo, da so nekaj običajnega.
Kmalu po prihodu v Istanbul smo na lastni koži preizkusili, da to mesto ni Ljubljana. Čeprav smo bili v skupini najstarejši, smo se med ulicami starega bazarja izgubili. S pomočjo navigacije na telefonu smo sicer našli prodajalno sladoleda – naše dogovorjeno mesto srečanja - , a kaj ko je ta bila na drugem koncu mesta. Našo skupino smo kasneje le našli, upamo le, da nam dijaki nižjih letnikov niso preveč zamerili…
Modra mošeja
Ogled Hagie Sophie je za tujce plačljiv.
Vrsta pred Hagio Sophio
Pogled na molitveni prostor mošeje Hagie Sophie
Po vrtovih palače Topkap
Vsi Turki so se z nami precej pogovarjali. Od mimoidočih na ulici do prodajalcev na bazarju, ki so seveda želeli, da bi pri njih kupili čim več. Zabavno je bilo, da so me prodajalci najprej nagovorili v turščini, saj so me po videzu ocenili za Turkinjo. Še dobro, da sem si takrat, ko so bile pri nas turške serije popularne, nekaj tudi ogledala in sem znala pozdraviti v turščini. Tudi ko sva se z modrookim in svetlolasim fantom sprehajala po labirintih ulicah bazarja, so naju prodajalci neprestano spraševali, če je on mogoče Nemec, jaz pa Turkinja. Tako sva se še celo potovanje hecala, kakšen internacionalen par sva.
Na sploh pa je vse zanimalo, od kod smo, zakaj smo v mestu in kako se imamo. A ko so trgovci zaslišali besedo Slovenija, se je na njihovem obraz naredil velik nasmešek, kateremu je sledilo vprašanje »Luka Dončić?«. Po naši košarkarski zvezdi nas torej Turki poznajo. Četudi je bila to morda le trgovska taktika, se bom tega spominjala.
V dobrem tednu sem nekaj izvedela o turški kulturi in njihovem glasnem in hitrem tempu življenja. V spominu mi bodo ostale tudi nekatere turške besede, ki smo jih slišali med barantanjem in naročanjem vseh turških čajev. In ko smo že pri turškem čaju! Sama sicer prisegam na kavo, a je v Istanbulu sploh nisem pogrešala. Čaja še nikoli nisem spila toliko. V luškanih steklenih kozarčkih z eno kocko sladkorja je bil popolna pijača. Zdaj vem, zakaj ga Turki toliko spijejo! Za spomin sem si celo enega kupila.
Na vsakem koraku je bil na voljo tudi sveži sok granatnega jabolka in najbolj slastne baklave, ki si jih kar jedel in jedel. Kot grižljaj majhne ali pa malo večje, navadne, s pistacijo ali oreščki, nasitne in vse v naših želodcih. Hrana je bila res dobra. Sama sem sicer večinoma jedla kebab, ker je bil dober in poceni. Pa najedla sem se. Ne smem pa pozabiti na suhe marelice in dateljne, ki so bili bolj okusni kot pri nas.
Sveži sok granatnih jabolk
Res dobra hrana
Tadej Homar in Maja Ostanek
Čaji
Istanbul si bom zapomnila tudi po mačkah in mošejah z minareti, iz katerih so klicali k molitvam. Večkrat na dan, tudi zgodaj zjutraj, ko smo še zaspano ležali v posteljah. Modra je bilo to jutranje bujenje razlog, da smo skoraj vsi na ogledih mošej zaspali na mehkih preprogah, s katerimi so prekrita tla. Ali pa razlog, da smo z vetrom v laseh zaspali na vožnji z ladjico na azijsko stran.
Mačke kot sestavni del notranjosti nekaterih turških kavarn
Mačke
Jutranja razlaga v mošeji Sulejmanija
Prof. Kavčič z mačko v mošeji Sulejmaniji
Skupinska fotografija za mošejo Sulejmanijo
Vožnja z ladjo na azijsko stran
Mošeja Sulejmanija
Lokalni prevoz z ladjo
V Istanbul se bom gotovo še vrnila. Pogrešam živahnost trgov in ljudi. Spominjam se hrušča trgovin, veselih pogovorov ljudi ob času in kosilu, klicev k molitvi. Ostale mi bodo vonjave ulic, zelišč, okusi baklav in turške hrane. Bil je poseben občutek, doživeti ga moraš sam. Ne gre le za stvari, ki smo jih videli ali prinesli domov. Ne gre le za lepe fotografije, ki smo jih posneli. Gre za občutek, ki ti ga to mesto da. Zato se splača vrniti v Istanbul.
Sončni zahod
Ena od mošej ponoči
Ulica z barvnimi dežniki
Pogled na zlati rog in modre kupole
In čisto zadnji naš postanek pred letom domov je bilo mestece ob Črnem morju, kjer smo se nastavili zimskim sončnim žarkom in pojedli še zadnjo baklavo. Na avtobusu do letališča sem premišljevala o besedah našega lokalnega vodnika, ki je prenesel besede mater z Balkana, ki so svojim otrokom govorile: »Ako Bog da, da vidite Crno more.« In mi smo ga.
Besedilo: Maja Ostanek
Fotografije: Maja Ostanek, Tadej Homar, Igor Kavčič, Tina Pintar, Vid Skrbinšek
O ekskurzijah v Istanbul lahko preberete tudi zapis Igorja Kavčiča, našega kolega, ki je glavni organizator teh ekskurzij.