15. maj 26

V soboto, 9. maja 2026, smo se poljanci množično podali na tradicionalni Tek trojk v okviru prireditve Pohod ob žici 2026. Kljub matematičnemu taboru za četrte letnike  je na startu stalo kar 63 dijakinj in dijakov, združenih v 21 poljanskih trojk! Na 3,4 kilometra dolgi progi do Kongresnega trga smo navijali, spodbujali drug drugega in predvsem pokazali, da znamo stopiti skupaj.  Najhitrejša med našimi je bila mešana trojka v postavi Sofija Potić, Julijan Ogrin in Zoja Marolt, ki je z odličnim časom 14:18 osvojila izvrstno 6. mesto med 31 ekipami iz vse Slovenije.  Odlično so nastopile tudi Lučka Jakše, Gaja Petkovšek in Julija Herak Bravc, ki so med 61 ekipami dijakinj pritekle do odličnega 9. mesta.  Že nekaj let se dijakom na isti progi pridružijo tudi učitelji, kar teku trojk daje posebno noto. Dijaki svoje profesorje spoznajo v nekoliko drugačni vlogi, takšno druženje pa še dodatno krepi odnose med vsemi člani šolske skupnosti. Letos so barve naše šole zastopale kar štiri učiteljske trojke. Vse so uspešno prispele do cilja in se uvrstile v prvo polovico med 49 ekipami. Najhitrejša med njimi, Poljanski gepardi v sestavi Dan Kardum Šibila, Primož Kirn in Jan Damjan Pavlica, je z odličnim časom 14 minut in 32 sekund osvojila 2. mesto ter stopila na stopničke. Rezultati so pomembni, še pomembnejši pa so smeh, ekipni duh, medsebojna pomoč in športno druženje, zaradi katerih je Tek trojk vedno nekaj posebnega. In ja — tudi letos smo imeli poljanci največ trojk med srednjimi šolami!  Pa nismo le tekli. Petnajst naših dijakinj in dijakov je pomagalo pri organizaciji prireditve in tako pomembno prispevalo k uspešni izvedbi teka trojk. Letos so imeli zelo pomembno vlogo: pred startom so razpeli zastavo EU, v cilju pa so delili medalje tekačem na daljših razdaljah. Skupaj smo preživeli lepo, sončno in športno obarvano soboto ter si obljubili, da se prihodnje leto vrnemo v še večjem številu.   Besedilo: Nataša Nakrst, prof., fotografije: Teja Bernik, 3.H, Maruša Sotler Wedam, Mojca Kolbl Repinc in Nataša Nakrst

15. maj 26

Kot končno ločilo letošnjega ustvarjanja v sklopu Pravega kota se je 16. aprila odvil literarni večer Jutri bo jutro. Ta je resda že nekaj sončnih vzhodov nazaj postal včerajšnji, a za kratek sončni žarek časa je bil tisti dan za vse zbrane le današnji. Spomladansko žvrgolenje, igrive melodije glasbenikov in drobci poezije so ob zahajajočem soncu stkali vez med včerajšnjim večerom in vsemi prihajajočimi jutrišnjimi jutri.  V šolski dvorani, kar se da blizu širnega neba, kjer se srečata jutranja in večerna zarja, smo večerno zvezdno odejo pričakali oviti v socvetje poezije in glasbe. Z notami so se poigrali poljanski glasbeniki, ob klavirski spremljavi pa sta se v pevskem duetu zmešali tudi barvi le dveh glasov. Prelivanje odtenkov odrskih luči, ki so spominjale na venomer spreminajoče se nebo, je zasanjano spremljalo poezijo, ki je za hip zapustila varen hram knjižnih platnic ter celo avtorske verze dijakov v mnogih tujih jezikih. Sončni zahod je uspel prehiteti tudi Vid Skrbinšek, naš profesor slovenščine, ki se nam je na odrskih deskah priružil v družbi lastnih rim. Tako je literarni večer počasi zašel za obzorje prihodnjika in se zavil v toplo odejo preteklika. Naj bo v spomin nanj za vsak danes jutri jutro, ki ga zlati žarki vselej prineso, jutranje in sveže, z ravno pravšnjim ščepcem včerajšnjega večernega spominjanja in svetlih jutranjih želja za današnji in jutrišnji jutri.   Besedilo in izbor fotografij: Neja Brumen, 4.G v imenu uredništva Pravega kota

14. maj 26

V nedeljo, 19. aprila 2026, smo se poljanke in poljanci že petič zapored udeležili dobrodelnega teka Hop na Grad v Ljubljani – in podrli lasten rekord udeležbe. Letos je teklo kar 86 dijakov in ena profesorica, s čimer smo ponovno postali največja organizirana skupina dogodka. V značilnih modrih majicah smo izstopali tako po številčnosti kot po energiji, za kar smo prejeli tudi javno pohvalo organizatorjev. Dosegli smo tudi odlične rezultate: Lina Troha (4. b) je v absolutni ženski konkurenci na 3 km osvojila 5. mesto, Alja Pogačnik (4. b) je bila deveta, med fanti pa je bil najhitrejši Adam Kozlevčar (4. g) z 11. mestom. Največ pa šteje naš skupni prispevek k dobrodelnosti – na dogodku je bilo zbranih rekordnih 41.000 evrov za otroke Pediatrične klinike. Ponosni smo, da smo bili del te zgodbe, in že se veselimo naslednjega leta. Tekst: Nataša Nakrst Fotografije : Amila Pivač

13. maj 26

V četrtek, 23. aprila, tik pred začetkom dolgo pričakovanih prvomajskih počitnic, je šola organizirala astronomsko opazovanje. Sama sem po treningu torej odkolesarila v klanec proti Ljubljanskemu gradu. K sreči sem na polovici poti srečala sošolko, tako da sem precej zadihana in olajšana stopila s kolesa in pot nadaljevala skupaj z njo. Pred in za nama se je začelo nabirati vedno več ljudi, ki so se v somraku počasi pomikali navkreber. Teleskopov in profesorjev ni bilo težko najti, saj jim je poleg gruče dijakov družbo delala še antena, ki je pokončno stala sredi našega zbirališča in se stegovala proti sivemu nebu. Marsikdo, ki je že pokukal skozi teleskop, je zdaj postaval po travniku, naša skupinica, ki se je šele začela nabirati, pa se je med klepetom postavila v kolono, kjer smo vznemirjeno čakali, da pridemo na vrsto.  Ko sem končno pokukala skozi odprtino teleskopa, ki me je spominjala na mikroskopov okular, najprej razen teme nisem videla ničesar. Šele po nekaj minutah vrtenja gumbov in zame popolnoma nerazumljivega uravnavanja te nenavadne, podolgovate naprave, mi je profesor pomignil, naj poskusim še enkrat in takrat sem ga končno zagledala. Jupiter je bil velik, bel in podoben mentolovim bonbonom, ki jih babice vedno hranijo v svojih torbicah. Ponosno in okroglo se je izrisal v teleskopu in ko sem ga opazovala še nekaj trenutkov, sem opazila proge, ki so se vlekle po njegovem napetem površju. Temo okoli njega so prekinjale le štiri majhne pikice, njegove lune, ki so svetlo mežikale dol na Zemljo: Io, Evropa, Ganimed in Kalisto. Pri vsem skupaj me je najbolj presenetilo dejstvo, da je bil ta peti planet od Sonca skupaj s svojimi lunami na videz tako blizu. S prostim očesom je bil videti kot majhna zvezda, o lunah pa se mi brez teleskopa še sanjalo ne bi. Zdelo se mi je precej neverjetno, da je lahko ta dolga, draga cev kar tako premagala vse tiste milijone kilometrov, ki so nas od planeta ločevali. Tako močno je bil približan, da bi se ga človek skoraj lahko dotaknil. Gledali smo tudi Luno in kraterje na njej, saj je bila ravno v krajcu, ko so zaradi senc kraterji najbolj izraziti. Ampak Jupiter me je vseeno bolj omrežil. Tudi Wikipedija piše: »Rimljani so največjemu in najsvetlejšemu planetu nadeli ime svojega najmogočnejšega boga, saj sta oba predstavljala vrhunec moči in sijaja, eden na nebu, drugi v mitologiji.« V resnici smo si kljub dolgi vrsti Jupiter z lunami precej hitro ogledali, smo pa zato še dolgo ostali na gričku in klepetali o vsem, kar nam je padlo na pamet. Zdelo se je, kot da so bili pogovori v temi, pod zvezdami še bolj pristni in sproščeni kot običajno. Med opazovanjem neba sem izvedela marsikaj novega, vendar mislim, da sem največ odnesla od druženja in debatiranja po njem. Anteni smo delali družbo kakšni dve uri, preden je kruta realnost počasi začela kapljati iz naše podzavesti in nas napodila domov. Preden smo se s sošolkami dejansko odpravile, smo se poslovile in spet zadržale še vsaj trikrat, potem pa smo vendarle pobrale svoje stvari in se počasi začele spuščati po hribu navzdol. Večer je bil res na polno izkoriščen, vseeno pa sem se že zelo veselila toplega tuša, malo manj pa domače naloge, ki me je še vedno čakala na pisalni mizi. Zapisala: Eva Mlakar, 1.H