Novice

6. marec 23

"Nederland(s) is heel leuk, hoor!" V sodelovanju s Filozofsko fakulteto v Ljubljani sta študentki germanistike Larina Griessler in Neža Seljak v začetku marca v nekaterih drugih, tretjih in četrtih letnikih uspešno predstavili pluralistične pristope za učenje tujih jezikov. V okviru pouka nemščine sta povzeli značilnosti nizozemščine in miselno popeljali dijake in dijakinje na Nizozemsko. Skupaj so prišli do zaključne misli, da je nemščina odlično izhodišče pri učenju nizozemščine.Študentkama se iskreno zahvaljujemo za njun obisk in izpeljavo jezikovne delavnice.  Besedilo: Neža Kolbezen, prof.

28. februar 23

Ponovitve predstave: 15., 16. in 17. marec 2023, ob 18.00       Predstavitev skupine:  Poljanski oder - nadaljevalna skupina je del pedagoško- eksperimentalnega projekta, ki s pomočjo mentorjev - profesionalnih igralcev in režiserjev (bivših poljancev) dijakom omogoča  tesnejši vpogled v uprizoritvene dejavnosti in raziskovanje lastnega izraza. Skupina osmih nadaljuje proces že od lani, ko smo s projektom začeli in sodelujočim odprli vrata v preigravanje zmožnosti samoizražanja in svobodne ustvarjalnosti.   Skupina ima umetniški status in deluje v okviru društva šole. Lani sta jo vodila Benjamin Krnetić in Daniel Škufca, letos pa Nataša Keser. Koordinatorica PO je Katarina Torkar Papež. Redno delo poteka intenzivno in zgoščeno, kar skupini zagotavlja zanimiv razvoj. Skozi pomenljivo ironično držo se v avtorskih prizorih zrcali predvsem NE vsemu, kar postaja samoumeven aksiom odraslosti.   Vsebina predstave NE BO: Avtorska predstava zrcali mladostna skustva o znanem, želenem in slutenem. Predstava NE BO (Glave se pere na 90) je dvodelni hibrid fragmentarnih zgodb. Od parafraziranih mitoloških in arhetipskih do vsakdanje igrivih. V njih so ekspresivno izražena opazovanja ali skušnje nestrpnosti, ljubezni, želja, ambicij, udejanjanja, frustracij, upanja ipd.  Igra uprizarja mladost kot poslednjo postajo svobode, ki še zmore intenzivno podoživeti spomin na otroštvo. Zato je lahko prehajanje meje, izzivanje in posmeh zakodiranemu svetu. Ker pa vanj nezadržno vstopa in se zaveda nepreklicnega spreminjanja, ji ne ostane drugega, kot da izsmeje tudi svoje preobražanje. Skozi groteskne metamorfoze zapredkov v vidne in nevidne mreže, se iz kokonov izlevi v podobo brezimnega, animaličnega, tujega. A ker je vse le igra, iz nje lahko tudi izstopi.  Vse to je na meniju restavracije NeBo , njena nebeška hrana pa je  smetana vsega, kar je, kar je bilo in kar bo. Katarina Torkar Papež

27. februar 23

Utrinki po prvem delu izmenjave za 3.B Naš 3.B je nadaljeval niz uspešnih izmenjav ter konec hladnega januarja gostil učence s španske srednje šole CES Samaniego iz okolice Murcije. V prvih dneh je bilo potrebnega veliko prilagajanja, ne samo na zimski mraz, ampak tudi na slovenske navade. Preglavice sta nam povzročala predvsem zgodnje vstajanje in jutranja naglica na poti v šolo. Ni se nam mudilo, ker bi bili Španci tako počasni. Krivo je bilo druženje do poznih večernih ur. Prvi dan smo španske kolege poskušali naučiti nekaj pogostih slovenskih fraz. Slovenci smo se čudili, ko so se jim jeziki vozlali ravno pri naši najpogosteje uporabljeni besedi – HVALA. Nasmejali smo se ob spoznavanju domnev, ki smo jih slovenski in španski dijaki imeli drug o drugem. Presenetilo nas je tudi, da so gostje sklepali, da se Slovenci zaradi nizkih temperatur manj tuširamo. Špancem je bila navada pitja čaja precej tuja, zato smo se v kavarni nasproti Poljan ogreli kar z vročo čokolado. Med vsemi domačimi jedmi, kot sta potica in žganci, smo jim za malico svetovali, naj poskusijo še najbolj priljubljeno hitro hrano. To je bil burek, ki so si ga proti koncu tedna še enkrat zaželeli.  Sam vrhunec izmenjave je zagotovo bil sobotni izlet v zimsko pravljico – na Jezersko. Čeprav so bili Španci navdušeni nad snegom, ki ga v svojih krajih le redko vidijo, smo bili tudi Slovenci vznemirjeni, ker ga v takih količinah tudi v Ljubljani nismo vajeni. Največ smeha je bilo slišati na belih strminah sankaške proge. Sankali smo se čisto vsi, celo naše profesorice so se preizkusile v zimskih športih. Morsko plat Slovenije pa so gostje odšli raziskat kar sami. Sprehodili so se po Škocjanskih jamah in obiskali Piran.  V torek popoldne pa se je v predavalnici odvila zaključna prireditev, kjer smo dijaki v narodno mešanih skupinah pripravili predstavitve o poteku celotnega tedna. Prigode smo predstavljani na raznovrstne načine. Nekateri smo napisali pesmi, spet drugi pripovedovali ob fotografijah. Predstavitev se je dijakom na trenutke zdela dolga, a na koncu jo je popestril kratek film, ki ga je pozno v noč sestavljala naša Sara Podbelšek Miklavčič. Post festum smo se razveselili vseh pohval profesorjev.  Na prihod španskih gostov smo se že od septembra zavzeto pripravljali, ves trud je bil nedvomno poplačan z novo sklenjenimi prijateljstvi. Izmenjave so zagotovo čudovit način za razblinjanje predsodkov. Po naših opažanjih so Španci še bolj družabni, kot smo mi, povezal pa nas je zlasti odprt in vedoželjen duh. V sredo dopoldan je napočilo grenko slovo, a kljub temu polno pričakovanja, saj se bomo konec marca še poljanci odpravili na sončni jugovzhod Španije. Za organizacijo izmenjave in vsakršno podporo se zahvaljujemo naši razredničarki in učiteljici angleščine Sanji Hočevar ter učiteljici latinščine Luciji Krošelj Košec.   Zala Humar

24. februar 23

Hervé Le Tellier, Anomalija Anomalija bo predmet pogovora v bralskem klubu verjetno 5. aprila ob 17. uri, verjetno spet v učilnici 112.  Anomalija je ena največjih uspešnic zadnjih let, menda v svetovnem merilu, pa tudi eden najbolj svežih romanov tega časa. Ob slavi je Le Tellieru prinesla še Goncourtovo nagrado leta 2020. Težava je v tem, da je o romanu možno komaj kaj povedati, ne da bi človek izdal preveč. Pripoveduje o desetih ljudeh, katerih usodo poveže in v nekem smislu zapečati vkrcanje na isto letalo. Liki, ki večinoma pripadajo eliti v širšem smislu, skupaj s svojimi posrečeno prepletenimi zgodbami načenjajo (ali vsaj oplazijo) številne velike teme našega sveta od sprejemanja homoseksualnosti do kapitalizma in vojne, glavni zaplet pa je v tem, da … No, pa smo tam.  Seveda se ne sme povedati, kaj je glavni zaplet. Lahko kvečjemu povem, da je od vseh ljudi, s katerimi sem vsaj bežno govoril o Anomaliji, en sam rekel, da mu ni bila všeč (pa še ta je matematik). Zase lahko rečem, da še nisem naletel na knjigo, ki bi se me ob tako prismuknjeno izmišljenem zapletu tako dotaknila in me potopila v tako težke misli. Odlomek spodaj, ki sem ga prevedel, je čisto z začetka. Ubiti človeka ni nič takega. Treba je opazovati, nadzorovati, tuhtati, veliko tuhtati, in – v danem trenutku – izdolbsti praznino. Tako. Izdolbsti praznino. Znajti se, povzročiti, da se vesoljstvo skrči, skrči do te mere, da se stisne v cev puške ali v konico noža. To je to. Ne se spraševati, ne dovoliti, da bi te vodila jeza, izbrati protokol, ravnati metodično. Blake to zna, celo tako dolgo že, da je pozabil, kdaj se mu je razjasnilo. Drugo pride potem samo. Blake živi od smrti drugih. Samo brez pridiganja, prosim. Če naj razpravljamo o etiki, je pripravljen odgovoriti statistično. Kajti – in Blake se opraviči – kadar minister za zdravje iz budžeta črta tu kak skener, tam kakšnega zdravnika, pa še kakšno reanimacijsko postajo, menda ni težko uganiti, da s tem znatno skrajša bivanje tisočev neznancev. Odgovoren, nič kriv, poznamo to. Blake je nekaj drugega. Sploh pa mu pa ni treba ničesar razlagati, briga ga. Ubijanje ni poklicanost, ubijanje je nagnjenje. Stanje duha, če vam je ljubše. Blake je star enajst let in ne imenuje se Blake. Zraven mame je, v peugeotu, na regionalni cesti blizu Bordeauxa. Ne vozita tako hitro, cesto prečka pes, trk ju komaj kaj zanese, mama zakriči, zavre, premočno, avto cikcaka, crkne. Počakaj noter, ljubček, moj bog, ostani v avtu. Blake ne uboga, za njo gre. Sivodlaki colley je, udarec mu je prebil prsi, njegova kri se razliva po robu ceste, ampak ni mrtev, ječi, zdi se, kot bi tožil dojenček. Mama teka naokrog, panična, Blakeu z dlanmi zakrije oči, kar naprej nekaj jeclja, rešilca hoče poklicati, Ampak, mami, saj je cucek, samo cucek je. Colley sope na razpokanem asfaltu, njegovo polomljeno telo se zvije v čudnem kotu, premikajo ga trzaji, ki pojemajo, Blakeu na očeh bije smrtni boj in Blake z zanimanjem opazuje, kako življenje zapušča žival. Konec. Fant se malo dela žalostnega, no, igra tisto, kar si predstavlja kot žalost, da ne vznemirja mame, ampak ničesar ne občuti. Mama zamaknjena kar stoji tam, pred trupelcem, Blake nima več potrpljenja, potegne jo za rokav, Mami, daj, nima smisla stati tu, mrtev je, greva, zamudil bom na nogomet. Ubijanje pomeni tudi sposobnost. Blake odkrije, da premore vse potrebno, na dan, ko ga stric Charles vzame s seboj na lov. Trije streli, trije zajci, nekakšen dar. Meri hitro in natančno, lahko se prilagodi najbolj zanikrnim karabinkam, najslabše nastavljenim puškam. Na semnjih ga vlečejo dekleta, Ej, prosim, žirafo bi, slona, Game Boya, ja, daj še! In Blake deli plišaste lutke, igralne konzole, postane strah in trepet sejemskih streljarn, preden se odloči, da se bo potuhnil. Blakeu je zelo všeč tudi vse tisto, kar ga nauči stric Charles – rezanje vratov srnam, razkosavanje zajcev. Da se razumemo: ubijanje, pokončanje ranjene živali mu ni v noben užitek. Ni pokvarjenec. Ne, tisto, kar mu je všeč, je utečena kretnja, brezhibna rutina, ki jo prinese ponavljanje. Marko Trobevšek

18. februar 23

Po dveh letih, ko so informativni dnevi zaradi znanih razmer potekali na daljavo, smo včeraj spet doživeli informativni dan v živo. Vabljeni k ogledu fotozgodbe, s katero je Filip Barbalić iskrivo ujel poljanski utrip dogajanja prvega od dveh informativnih dni.

16. februar 23

Obisk dijakinj in dijakov iz šole Alain Rene Lesage iz mesta Vannes - reportaža po prvem delu izmenjave za 3.F Mednarodna izmenjava v srednji šoli je nekaj, česar dijak nikoli v življenju ne pozabi. Je intenziven teden, poln dogajanja, različnih emocij, izzivov, smeha, okusa mladosti in novih vidikov odgovornosti. V teden smo vstopili sveži, naspani in naivni. Po tednu dni pa odhajajočemu busu, polnem izmučenih francoskih dijakov mahali v pozdrav z nasmehom na obrazu, enormnimi podočnjaki in željni kave. V ponedeljek,16.1.2023, je Ljubljano prekrila snežna odeja in človek bi pomislil, da naznanja nekaj velikega in lepega. Tako je okoli enih pred Gimnazijo Poljane pripeljal avtobus in občutek smo imeli, kot da se je ustavil čas. Leteče kepe snega so obstale v zraku in vsi smo se z iskricami v očeh spogledali: "Tukaj so!". Sledilo je prvo srečanje, malce nerodno anglo-slo-francosko kramljanje in sprejem šolskega orkestra v dvorani. Počitka skoraj da ni bilo, saj je bil program načrtovan na minuto. Po kvizu o Sloveniji je pod vodstvom profesorja Mihe Osredkarja v središču Ljubljane potekal lov za zakladom. Ob koncu smo svoje francoske prijatelje odpeljali domov k družinam. Vsak dan izmenjave je bil bogat z dogodivščinami, mi pa vsako minuto bolj povezani, saj smo bili vedno skupaj: med programom, v prostem času in zvečer, pa naj je bila to organizirana zabava v lokalu ali pa zgolj trojezično druženje pri nekom doma. V sredo zjutraj smo se odpravili na Bled, se sprehajali okoli jezera, se kepali kot ponoreli, saj naši bretonski kolegi snega ne vidijo pogosto, in se na koncu izleta posladkali še s kremšnitami. Domov smo prišli premočeni, premraženi in do ušes nasmejani. V četrtek smo se ločili, saj so francoski dijaki odšli v Škocijanske jame in Piran, po katerem jih je v njihovem maternem jeziku vodil nekdanji dijak Gimnazije Poljane, g. Urban Soban. Medtem smo dijaki 3.F sodelovali v programu aktivnega državljanstva in obiskali radio Študent. Z zanimanjem smo vstopili v petek, saj smo obiskali Hišo iluzij in se nato pripravljali na francoski večer, kjer so poleg 3.F nastopili še ostali razredi pod okriljem profesorice Tanje Ašič. Nastopajočih je bilo veliko, kakor tudi gledalcev, staršev, profesorjev in dijakov v dvorani. Po programu, polnem francoskih pesmi in zabavnih video prispevkov, je sledila obilna pogostitev z jedmi, ki so jih pripravili naši dijaki. Program izmenjave se je zaključil v soboto dopoldan, z obiskom živalskega vrta in premagovanjem strahu pred pajki in kačami. Za tem smo se vrnili k družinam in preostanek vikenda preživeli vsak po svoje s programom v lastni režiji. V ponedeljek zjutraj smo se poslovili, polni novih spominov in zgodb. Posebna zahvala gre naši profesorici francoščine Tanji Ašič, naši razredničarki, profesorici Anji Ajdovec in vsem ostalim profesorjem, ki so soustvarjali našo izmenjavo. Julija Soban, 3.F

16. februar 23

Ana Kerševan, dijakinja SŠOF, scenska zasnova Antigone »Je novica točna in zanesljiva? Točna in zanesljiva.« To je začetni nagovor dobro poznane slovenske drame Antigona, ki jo je napisal Dominik Smole. V šolskem letu 2022/23 smo se nekateri tretji in četrti letniki SŠOF, skupaj s kolegi iz Gimnazije Poljane spopadli z nalogo uprizoritve te drame. Za predstavo Antigona so se mentorji odločili z namenom, da bomo sodelujoči četrti letniki dobili globlji vpogled v literarno delo, ki ga imamo tudi na sami maturi maja letos. Lahko potrdim, da imam zdaj, tudi kot ne ravno najbriljantnejša učenka slovenščine, občutek, da ni več ničesar, česar o drami ne bi vedela.  Učenci_ke SŠOF smo bili zadolženi za izvedbo vizualizacije, torej podobe same predstave. Že na začetku smo se vsi strinjali, da bi si želeli dramo nekako postaviti v današnji čas. To je bilo namreč  prav tisto, kar je tudi Smole naredil z antično dramo Antigona. Bili smo polni še kar čudnih idej, ki so zaobjemale vse mogoče: od upodobitve likov socialnih omrežij v predstavi, do premikajočih se mehanskih elementov v scenski postavitvi. Na srečo pa je bil vedno in povsod prisoten tudi naš mentor prof. Damijan Kracina, ki nas je prijazno usmerjal stran od norosti, zablod in kreativnih katastrof in kritiziral le, ko je bilo to zares potrebno. Tako smo prešli čez mnogo, res mnogo idej. Naš trud in povezana povodenj navdihov pa vendarle ni bila zaman, saj smo s sedanjo končno sceno res strašno zadovoljni. Naposled, ko smo se odločili  za neko izhodiščno idejo, se je pričelo resno fizično delo. Pomerili in premerili smo oder, preverili luči ter se spoznali in  posvetovali s poljanskimi tehniki. Antigona je sicer v drami glavna oseba, vendar pa dejansko nima igralca, ki bi jo fizično predstavljal, saj se v drami sploh ne pojavi. To je bil naš prvi večji problem, namreč kako sploh predstaviti osebo, ki telesno ni prisotna? Prišli smo do naslednje rešitve: zadnji prostor odra bo predstavljal nekakšen »Antigonin prostor«.  Tam bo Antigonino osebnost predstavljala osvetlitev  z njej določeno barvo, ki je rdeča. Ta prostor pa je hkrati tudi pokrajina za obzidjem, kjer Antigona preživi večino predstave ob iskanju brata.  Problem Antigone je bil torej konceptualno rešen, ostal pa je izziv, kako dejansko predstaviti krajino za obzidjem z nekaj barve in platna? To je bilo vprašanje, s katerim smo se spopadali dolgo časa. Naposled smo tu upodobili aktualni motiv vojne v Ukrajini. Zgledovali smo se po sliki bombardiranega mesta Mariupol s skoraj povsem porušenimi stavbami, iz katerih so iz povešenih sten viseli ostanki okenskih okvirov, pokritih s prahom, in deli do tal razsutih nekdanjih domov. Trudili smo se postaviti sceno tako, da bi v gledalcu vzbudila vsaj nekoliko podoben občutek. Naposled smo izdelali scenske objekte in seveda smo, ker smo pač umetniki in vedno želimo biti čim bolj izvirni,  ustvarili tudi večji objektni mehanizem, ki ustvarja čudovite sence po sceni. Ta ideja se je rodila, ko smo se s tehniki trudili ustvariti pravilno osvetlitev scene in pri tem odkrili na koncu odra razcefrano vzmetnico. Ko smo le-to pokrili z belim blagom, smo dobili nepričakovano impresivne (”res kul” op. pis.)  svetlobne vzorce. Bilo nam je tako všeč, da smo se odločili to naključno ustvarjeno uprizoritev uporabiti v končni sceni. Skupaj s soborci z Gimnazije Poljane smo naposled uspeli ustvariti točno takšen scenski  izgled in vtis, kot smo si ga želeli, namreč občutek nelagodja in tesnobe, za katerega upam, da so ga gledalci sami občutili med predstavo. Ob tem si posebno hvalo zaslužijo seveda  tudi  igralci predstave, ki so se popolnoma vživeli v svoje vloge, pa tudi tehniki, ki so sproti reševali in izpolnjevali vse naše osvetlitvene želje in tudi vse potrebno popravili, pa čeprav so se luči še tako upirale našim željam.               Predstava je tako postala zelo uspešna in z njeno izvedbo ne bi mogli biti bolj zadovoljni. Imeli smo veliko delovnih, a zabavnih srečanj, nastala pa so tudi nova prijateljstva. 

14. februar 23

V četrtek, 2. februarja 2023, smo se v sklopu dodatnega izobraževanja pri pouku fizike udeležili strokovne ekskurzije na tržaški Kras, natančneje v Bazovico in Trst. Najprej smo si v Bazovici ogledali sinhrotron Elettra. To je multidisciplinarni raziskovalni center, odprt mednarodni raziskovalni skupnosti. Specializiran je za ustvarjanje kakovostne sinhrotronske svetlobe. V sinhrotronu smo se seznanili s celotnim potekom proizvodnje visokoenergetskih svetlobnih žarkov, ki jih uporabljajo za razne namene od izobraževanja do zdravstva. Po končanem ogledu sinhrotrona smo se podali v center Trsta, kjer smo imeli uro in pol prostega časa za sprehod po mestu. Tu nas je očaral čudovit Trg enotnosti (Piazza Unità), največji trg na morju, ne samo v Italiji, temveč v Evropi. Nekateri pa so prosti čas izkoristili za ogled razstave Banksy, ki se loteva občutljivih tem, kot so na primer vojna, izkoriščanje otrok, onesnaževanje, revščina. Nazadnje nas je čakal astronomski observatorij. S pomočjo razstave so nam prikazali delovanje celotnega observatorija. Kljub okvari na teleskopu so nam s projekcijo zvezdnega neba predstavili najpomembnejše zvezde in planete. Največ časa smo namenili kometu, ki se je po 50 tisoč letih približal Zemlji. S poučnega izleta v Trst smo se v večernih urah vrnili v Ljubljano.   Eva Bonifacio, 3.D  

13. februar 23

Ekskurzija se je za večino začela okoli enih zjutraj, ko smo se še na pol speči odpravljali od doma in nato z avtobusom krenili na pot. Po približno šestih urah poskusov spanca na izjemno udobnem oknu avtobusa smo prispeli do letališča. Med čakanjem na let smo se nekateri zaposlili s kartanjem, po vkrcanju in približno uri in pol leta pa smo že stali na katalonskih tleh. Ob prvem izstopu z avtobusa se je pred nami prikazala plaža Barceloneta. Bilo je sončno in toplo, brez oblačka na nebu, zato smo hitro segli po telefonih in fotoaparatih ter občudovali morje in obalo. Po tem smo zavili na kosilo in poskusili znamenito paello in špansko tortiljo, vendar nobena od njiju ni dosegla naših pričakovanj. Smo pa paelli kasneje dali še eno možnost v menzi, kjer je bila zelo okusna. Kmalu zatem smo obiskali še muzej Pabla Picassa in spoznali razvoj njegovega ustvarjanja. Zvečer smo se nastanili v hostlu, pojedli večerjo, si privoščili zaslužen (in vsekakor zaželen) tuš in popadali v postelje po napornem, a krasnem prvem dnevu.

10. februar 23

Poljanci smo v januarju 2023 obiskali reaktor TRIGA v Podgorici pri Ljubljani. Reaktor je del Inštituta Jožef Stefan. Služi za učenje študentov fizike in bodočih operaterjev reaktorjev, npr. v nuklearki Krško. Namenjen je tudi raziskavam, pri katerih potrebujejo nevtrone, saj se nevtroni sproščajo pri cepitvi uranovih jeder v gorivnih elementih. Namen tokratnega obiska je bil priprava na projektni dan v marcu, ki ga bomo imeli s 3.D razredom: Se bojiš jedrske tehnologije – ker jo poznaš ali ker je ne poznaš? Najprej smo si ogledali novo razstavo v sklopu Reaktorskega centra, nato pa komandno sobo in sam reaktor. Na koncu smo še preverili, ali so naši dozimetri zabeležili kaj sevanja, ki bi ga morebiti prejeli – pokazalo se ni nič.   Besedilo Nada Žonta Kropivšek, fotografije 1 do 6 in 10: Nada Žonta Kropivšek, slike 7 do 9: Matija Budja 3.D