iskanje

Za Antigono - vtisi sodelujočih

Nazaj

Ana Kerševan, dijakinja SŠOF, scenska zasnova Antigone

»Je novica točna in zanesljiva? Točna in zanesljiva.« To je začetni nagovor dobro poznane slovenske drame Antigona, ki jo je napisal Dominik Smole. V šolskem letu 2022/23 smo se nekateri tretji in četrti letniki SŠOF, skupaj s kolegi iz Gimnazije Poljane spopadli z nalogo uprizoritve te drame.

Za predstavo Antigona so se mentorji odločili z namenom, da bomo sodelujoči četrti letniki dobili globlji vpogled v literarno delo, ki ga imamo tudi na sami maturi maja letos. 
Lahko potrdim, da imam zdaj, tudi kot ne ravno najbriljantnejša učenka slovenščine, občutek, da ni več ničesar, česar o drami ne bi vedela. 

Učenci_ke SŠOF smo bili zadolženi za izvedbo vizualizacije, torej podobe same predstave. Že na začetku smo se vsi strinjali, da bi si želeli dramo nekako postaviti v današnji čas. To je bilo namreč  prav tisto, kar je tudi Smole naredil z antično dramo Antigona. Bili smo polni še kar čudnih idej, ki so zaobjemale vse mogoče: od upodobitve likov socialnih omrežij v predstavi, do premikajočih se mehanskih elementov v scenski postavitvi. Na srečo pa je bil vedno in povsod prisoten tudi naš mentor prof. Damijan Kracina, ki nas je prijazno usmerjal stran od norosti, zablod in kreativnih katastrof in kritiziral le, ko je bilo to zares potrebno. Tako smo prešli čez mnogo, res mnogo idej. Naš trud in povezana povodenj navdihov pa vendarle ni bila zaman, saj smo s sedanjo končno sceno res strašno zadovoljni.

Naposled, ko smo se odločili  za neko izhodiščno idejo, se je pričelo resno fizično delo. Pomerili in premerili smo oder, preverili luči ter se spoznali in  posvetovali s poljanskimi tehniki. Antigona je sicer v drami glavna oseba, vendar pa dejansko nima igralca, ki bi jo fizično predstavljal, saj se v drami sploh ne pojavi. To je bil naš prvi večji problem, namreč kako sploh predstaviti osebo, ki telesno ni prisotna? Prišli smo do naslednje rešitve: zadnji prostor odra bo predstavljal nekakšen »Antigonin prostor«.  Tam bo Antigonino osebnost predstavljala osvetlitev  z njej določeno barvo, ki je rdeča. Ta prostor pa je hkrati tudi pokrajina za obzidjem, kjer Antigona preživi večino predstave ob iskanju brata. 

Problem Antigone je bil torej konceptualno rešen, ostal pa je izziv, kako dejansko predstaviti krajino za obzidjem z nekaj barve in platna? To je bilo vprašanje, s katerim smo se spopadali dolgo časa. Naposled smo tu upodobili aktualni motiv vojne v Ukrajini. Zgledovali smo se po sliki bombardiranega mesta Mariupol s skoraj povsem porušenimi stavbami, iz katerih so iz povešenih sten viseli ostanki okenskih okvirov, pokritih s prahom, in deli do tal razsutih nekdanjih domov. Trudili smo se postaviti sceno tako, da bi v gledalcu vzbudila vsaj nekoliko podoben občutek. Naposled smo izdelali scenske objekte in seveda smo, ker smo pač umetniki in vedno želimo biti čim bolj izvirni,  ustvarili tudi večji objektni mehanizem, ki ustvarja čudovite sence po sceni. Ta ideja se je rodila, ko smo se s tehniki trudili ustvariti pravilno osvetlitev scene in pri tem odkrili na koncu odra razcefrano vzmetnico. Ko smo le-to pokrili z belim blagom, smo dobili nepričakovano impresivne (”res kul” op. pis.)  svetlobne vzorce. Bilo nam je tako všeč, da smo se odločili to naključno ustvarjeno uprizoritev uporabiti v končni sceni.

Skupaj s soborci z Gimnazije Poljane smo naposled uspeli ustvariti točno takšen scenski  izgled in vtis, kot smo si ga želeli, namreč občutek nelagodja in tesnobe, za katerega upam, da so ga gledalci sami občutili med predstavo. Ob tem si posebno hvalo zaslužijo seveda  tudi  igralci predstave, ki so se popolnoma vživeli v svoje vloge, pa tudi tehniki, ki so sproti reševali in izpolnjevali vse naše osvetlitvene želje in tudi vse potrebno popravili, pa čeprav so se luči še tako upirale našim željam.  
             Predstava je tako postala zelo uspešna in z njeno izvedbo ne bi mogli biti bolj zadovoljni. Imeli smo veliko delovnih, a zabavnih srečanj, nastala pa so tudi nova prijateljstva. 

Brina Gramc, dijakinja Gimnazije Poljane, v vlogi Ismene

V proces ustvarjanja predstave sem prišla popolnoma brez pričakovanj in si nisem mislila, da me bo ta tako zaznamoval. Spomnim se uvodnega sestanka ekipe, sestavljene iz profesorjev in dijakov, na katerem sem ponosno povedala, da bom brala Ismeno, Antigonino sestro. Poudarek na brala, ne igrala, saj sem mislila, da bom delala točno to, brala. Igranje z glasom se mi je zdel zanimiv izziv in verjetno mi ne bo povzročal preveč preglavic, ali ne? 
S tistega sestanka sem odšla s 150-stransko dramo, o kateri nisem še nikoli slišala, ter polno glavo misli, ki so se vrtele okoli iste težave: kako, za vraga, mi bo uspelo?! 

Tisti vikend sem celotno dramo prebrala dvakrat, saj sem želela biti kar najbolje pripravljena na individualne vaje s profesorico Katarino Torkar Papež, ki so se pričele naslednji teden. Te so me nežno, a vseeno nič manj resno, potisnile v antigonski svet ter me pripravile do mnogih razmišljanj o svojem liku in  junakinjinih odzivih na svet okoli nje. Profesorica me je nenehno spraševala, ali razumem, zakaj Ismena to reče, kar me je prisililo, da sem svoje razumevanje smiselno artikulirala. Hkrati se je med nami nastal tudi sproščen ustvarjalni prostor, kjer so bila vprašanja in dvomi o besedilu vedno dobrodošla. 

Ko sem v nadaljevanju ugotovila, da to ne bo samo branje, temveč igranje, sicer z besedilom pred sabo in sede, sem se močno prestrašila, saj do takrat nisem imela stika z igranjem. Začeli so se mi pojavljati dvomi, ali mi bo res uspelo zgraditi sebe in svoj lik do premiere, ki bo že čez nekaj mesecev. S pomočjo vaj s soigralci ter z nenehnimi lastnimi razmisleki sem sčasoma pozabila na svojo stisko ter se popolnoma poglobila v Ismeno. O njej sem razmišljala, ko sem hodila v šolo, po vsaki vaji na avtobusu in preden sem odšla spat. Smoletova Ismena me je presenetila že pri prvem branju, saj je tako drugačna od Sofoklejeve, predvsem pa ima večjo vlogo. V Sofoklejevi drami je Ismena tista, ki prepričuje Antigono proti pokopu Polineika, Smole pa Ismeno popolnoma spremeni – tukaj je ona tista, ki nagovori sestro k iskanju. 

Ismena je na prvi pogled vzvišena princesa, a sama sem v njej skozi proces začela odkrivati vedno več popolnoma človeških elementov. Njeno spoznanje o nemožnosti dosega ideala, ki ga predstavlja Antigona, predstavlja tudi strah mnogih izmed nas – kaj če bomo nekoč ugotovili, da preprosto nismo dovolj in smo premajhni za izpolnitev zadanih ciljev? 

Ismena ob spoznanju lastne majhnosti, zlasti pa ob Paževi odločitvi za Antigono, razglasi sestro za blazno. Kaj sami storimo, ko ugotovimo, da nam neka stvar ni dostopna? Tako kot Ismena jo pogosto onečastimo. Smoletov tekst zgodbo Antigone povzdigne v nekaj, kar si nisem mislila, da je mogoče, saj med drugim poveže antično zgodbo tudi s slovensko zgodovino o povojnih pobojih, katerih simbol je Polineik. 

Marsikdo se ob omembi predelave originalne drame nejevoljno namršči ter se odmakne od dela iz naklonjenosti do Sofoklejeve Antigone in odpora do na novo napisanih besedil, ki temeljijo na prvotnem. Takšen pogled je po mojem mnenju napačen. Smoletu uspe ne samo z elegantnim jezikom in novim orisom likov prikazati drugo plat Tebanskega dvora, v simbol Antigone vpne še eksistencialistično misel o odgovornosti ter iskanju lastne poti, iskanju Smisla in Resnice. Drama je prav zaradi teh elementov večna in vedno aktualna. 

Jakob Adamič Šeme, nekdanji poljanec v vlogi Paža

Antigona je drama, ki ponuja nešteto avtorskih interpretacij in univerzalnih, tudi filozofskih vprašanj, ki so danes brez dvoma še vedno aktualna. Z izčiščeno postavitvijo smo želeli besedilu dati prostor, kjer bi replike in zamolki, podprti s Smoletovim mojstrskim občutkom za dinamiko in jasen tok misli, čimbolj neposredno dosegli gledalce. 

Vloga Paža je bila velik igralski izziv, saj se je lik skozi predstavo primoran spopasti z lastnimi strahovi, občutki krivde in nemoči, kar pa je skozi notranjo moč, ki jo najde  v Antigoni in njeni ideji, zmožen premagati. Njegova pot predstavlja odmik od ustaljenega, na videz pravičnega sveta, vendar je ravno to tisto, kar ga zares osvobodi in preoblikuje v Človeka.

Luka Aleksander Omahen, dijak SŠOF, scenska zasnova Antigone

Že od prvega trenutka zarisovanja začetnih skic sem vedel, da bo iz tega nastalo nekaj posebnega, in ko sem na koncu skupaj z vsemi stal na odru pred množico presrečnih gledalcev, sem bil prepričan, da se je vse splačalo. 

Prva srečanja niso bila brezmadežna, seveda je bilo veliko ne tako dobrih idej, nestrinjanj in tudi prepirov, a če tega v skupinskem projektu ne pričakujete, ste najbolje opisani kot hiperoptimisti. 

Prebili smo se skozi vse ovire in nemire in se le lotili dela. Proizvodnja vseh vizualnih rekvizitov je bila zagotovo najbolj intenziven del celotnega projekta, in ko smo se orientirali proti nekakšni skupni predstavi, kako bo vse sploh videti, je vse šlo kot po maslu. 

Zadnjih par srečanj, ki smo jih preživeli na odru Gimnazije Poljane, je bilo najbolj zanimivih. Ni bilo vznemerljivo samo to, da smo se lahko igrali z njihovim izrednim svetlobnim sistemom, ali to, da smo lahko popolnoma zasedli njihov oder z našimi dekoracijami, ampak je bila možnost, da v živo delamo z izjemno nadarjenimi ljudmi, prelepa. Vse, kar si lahko v prihodnosti želim, je, da se na moji poti še kdaj pojavi takšna priložnost.

 

MENU
Hitre povezave