iskanje

Napovedujemo novo srečanje bralskega kluba

Nazaj

Hervé Le Tellier, Anomalija

Anomalija bo predmet pogovora v bralskem klubu verjetno 5. aprila ob 17. uri, verjetno spet v učilnici 112.

 Anomalija je ena največjih uspešnic zadnjih let, menda v svetovnem merilu, pa tudi eden najbolj svežih romanov tega časa. Ob slavi je Le Tellieru prinesla še Goncourtovo nagrado leta 2020.

Težava je v tem, da je o romanu možno komaj kaj povedati, ne da bi človek izdal preveč. Pripoveduje o desetih ljudeh, katerih usodo poveže in v nekem smislu zapečati vkrcanje na isto letalo. Liki, ki večinoma pripadajo eliti v širšem smislu, skupaj s svojimi posrečeno prepletenimi zgodbami načenjajo (ali vsaj oplazijo) številne velike teme našega sveta od sprejemanja homoseksualnosti do kapitalizma in vojne, glavni zaplet pa je v tem, da … No, pa smo tam. 

Seveda se ne sme povedati, kaj je glavni zaplet. Lahko kvečjemu povem, da je od vseh ljudi, s katerimi sem vsaj bežno govoril o Anomaliji, en sam rekel, da mu ni bila všeč (pa še ta je matematik). Zase lahko rečem, da še nisem naletel na knjigo, ki bi se me ob tako prismuknjeno izmišljenem zapletu tako dotaknila in me potopila v tako težke misli.

Odlomek spodaj, ki sem ga prevedel, je čisto z začetka.

Ubiti človeka ni nič takega. Treba je opazovati, nadzorovati, tuhtati, veliko tuhtati, in – v danem trenutku – izdolbsti praznino. Tako. Izdolbsti praznino. Znajti se, povzročiti, da se vesoljstvo skrči, skrči do te mere, da se stisne v cev puške ali v konico noža. To je to. Ne se spraševati, ne dovoliti, da bi te vodila jeza, izbrati protokol, ravnati metodično. Blake to zna, celo tako dolgo že, da je pozabil, kdaj se mu je razjasnilo. Drugo pride potem samo.

Blake živi od smrti drugih. Samo brez pridiganja, prosim. Če naj razpravljamo o etiki, je pripravljen odgovoriti statistično. Kajti – in Blake se opraviči – kadar minister za zdravje iz budžeta črta tu kak skener, tam kakšnega zdravnika, pa še kakšno reanimacijsko postajo, menda ni težko uganiti, da s tem znatno skrajša bivanje tisočev neznancev. Odgovoren, nič kriv, poznamo to. Blake je nekaj drugega. Sploh pa mu pa ni treba ničesar razlagati, briga ga.

Ubijanje ni poklicanost, ubijanje je nagnjenje. Stanje duha, če vam je ljubše. Blake je star enajst let in ne imenuje se Blake. Zraven mame je, v peugeotu, na regionalni cesti blizu Bordeauxa. Ne vozita tako hitro, cesto prečka pes, trk ju komaj kaj zanese, mama zakriči, zavre, premočno, avto cikcaka, crkne. Počakaj noter, ljubček, moj bog, ostani v avtu. Blake ne uboga, za njo gre. Sivodlaki colley je, udarec mu je prebil prsi, njegova kri se razliva po robu ceste, ampak ni mrtev, ječi, zdi se, kot bi tožil dojenček. Mama teka naokrog, panična, Blakeu z dlanmi zakrije oči, kar naprej nekaj jeclja, rešilca hoče poklicati, Ampak, mami, saj je cucek, samo cucek je. Colley sope na razpokanem asfaltu, njegovo polomljeno telo se zvije v čudnem kotu, premikajo ga trzaji, ki pojemajo, Blakeu na očeh bije smrtni boj in Blake z zanimanjem opazuje, kako življenje zapušča žival. Konec. Fant se malo dela žalostnega, no, igra tisto, kar si predstavlja kot žalost, da ne vznemirja mame, ampak ničesar ne občuti. Mama zamaknjena kar stoji tam, pred trupelcem, Blake nima več potrpljenja, potegne jo za rokav, Mami, daj, nima smisla stati tu, mrtev je, greva, zamudil bom na nogomet.

Ubijanje pomeni tudi sposobnost. Blake odkrije, da premore vse potrebno, na dan, ko ga stric Charles vzame s seboj na lov. Trije streli, trije zajci, nekakšen dar. Meri hitro in natančno, lahko se prilagodi najbolj zanikrnim karabinkam, najslabše nastavljenim puškam. Na semnjih ga vlečejo dekleta, Ej, prosim, žirafo bi, slona, Game Boya, ja, daj še! In Blake deli plišaste lutke, igralne konzole, postane strah in trepet sejemskih streljarn, preden se odloči, da se bo potuhnil. Blakeu je zelo všeč tudi vse tisto, kar ga nauči stric Charles – rezanje vratov srnam, razkosavanje zajcev. Da se razumemo: ubijanje, pokončanje ranjene živali mu ni v noben užitek. Ni pokvarjenec. Ne, tisto, kar mu je všeč, je utečena kretnja, brezhibna rutina, ki jo prinese ponavljanje.

Marko Trobevšek

MENU
Hitre povezave