29. maj 25

Ljubljana, 22. 5. 2025 – Častno nagrado Gimnazije Poljane, s katero slavimo ustvarjalnost in prizadevnost v vsej bogati mnogoterosti, smo podelili že devetič. Prejeli so jo žlahtni poljanci in poljanke in se pridružili velikemu številu tistih, ki so prek poljan začeli pot na vrhunska področja strokovnega, znanstvenega in umetniškega življenja ter športa in dobrodelnosti. Nagrada odraža prepoznavnost Gimnazije Poljane, saj podčrtuje njeno bistveno željo: vzbuditi veselje do odkrivanja, preizkušanja izzivov, raziskovanja in védenja. Ob vsem tem pa ves čas z mislijo na sočloveka. Nagrajenke in nagrajenci s svojim izstopajočim delom, požrtvovalnostjo in ustvarjalnostjo puščajo pomembno sled, za katero smo hvaležni. To je v svojem nagovoru posebej poudaril tudi gospod ravnatelj Srečko Zgaga, ki je nagrade podelil.  Nagrado poljanska ptica 2025 so prejeli: FILIP BARBALIĆ NIKA BIZILJ MILA FATUR ŠKOF JULIJA GABROVEC LUKA GRADIŠEK ADRIAN GROŠELJ TIM KAHRIMANOVIĆ SARA KARADŽIĆ NAŠA KOLENIK GAŠPER MACEDONI GAJA MIHAČIČ ANAIS VRTUNSKI EMA ERNA WEBER   Skupinsko nagrado poljanska ptica pa so prejeli  za glasbeno udejstvovanje: OSKAR ČEMAŽAR, EMA FATUR, MAKSIM GROZNIK, ROBERT HRAŠOVEC,VITA LUNA KRAMER, BINE MRAMOR, IZZA PRELESNIK, ŽIVA VESELIĆ; za tehnično in organizacijsko podporo pri poljanskih dogodkih: LENA BREŽNIK, DAŠA DJURICA, SAMO KADIĆ, MIJA KOLARIČ, ZARA KOLENC, AJDA ROGELJ; - za triletno ustvarjanje otroških gledaliških predstav: NIKA BIZILJ, LENA BREŽNIK, KLARA PREM CERAR, AJA KOROŠEC SUBOŠIĆ, ANA SVETEL, ŽIVA ROVŠEK, GAŠPER MACEDONI, MILA FATUR ŠKOF, ANAIS VRTUNSKI, ELA HORVAT, ORSON ISTINIČ in MIJA KOLARIČ Vsem nagrajencem čestitamo!   Pred slavnostjo podelitvijo poljanskih ptic se je odvil program, ki so ga pripravili glasbeniki z avtorskimi skladbami in interpreti dvajset Vaj v slogu.  Glasba:Tora Ackermann, Zala Bartol, Vida Novina Kurir, Oskar Ribič, Bine Mramor, Ema Fatur, Jon Domen ŠefPoljanska himna: Ema Fatur, Robert Hrašovec, Oskar Čemažar, Jon Domen Šef Strasbourg (Roy Hargrove): Lev Berginc, Robert Hrašovec, Jon Domen Šef Vaje v slogu (Raymond Queneau, prevajalec Aleš Berger)Interpreti: Svit Šturbej, Jaša Gončin, Zarja Krašovec, Zarja Šarbek Potisek, Neža Lavrič Povezovalca prireditve sta bila Ajda Prašnički in Luka More. Obrazložitve sta brala Nina Miri Zalar in Miha Osredkar. Za tehniko je poskrbel Jon Domen Šef, za glasbeni del Mateja Jakša Jurković, za organizacijsko podporo Nataša Žiger, Vsebina in režija: Katarina Torkar Papež. Prireditev je snemala ekipa RTV SLO. Prispevek si lahko ogledate na povezavi tu. Fotozgodba v objektivu Julija Dominika Mraka je na ogled tu.    

20. junij 25

Klasična 1.A in 1.B sta se ob zaključku šolskega leta odpravila na strokovno ekskurzijo v Akvilejo. Dijaki so si natančno ogledali rimsko rečno pristanišče, stopili na forum, srce antičnega mesta, se odsprehodili po dekumanu, eni od glavnih ulic, in izven mesta obiskali nekropolo, rimsko pokopališče. Nato so vstopili v hišo bogatega rimskega trgovca Tita Makra: ogromna hiša z mnogimi sobami, atrijem in impluvijem na sredi ter vrtom! Žal so že pred našim prihodom odkrili skrit kupček kovancev, ki jih je rimski gospodar zakopal za težke čase! Nazadnje so si dijaki ogledali še izjemne mozaike v cerkvenih dvoranah, ki prinašajo nove motive prvih kristjanov, ki so tedaj šele iskali svoj umetniški izraz. Ob raziskovanju Akvileje, ki je bila nekoč izredno pomembna tudi za našo Emono, smo lahko prisluhnili dialogom dijakov, ki so se vživeli v življenje Rimljanov in nam ga predstavili skozi svoje oči. Zelo zanimivo! Po Akvileji smo se odpravili v Gradež, kjer je bila poleg dveh zgodnjekrščanskih bazilik vabljiva tudi peščena obala ob toplem morju, in v Trst ali antični Tergeste. Drugi arheološki dan so dijaki raziskovali Emono, spoznavali rimske napise v lapidariju Narodnega muzeja in materialno dediščino, ki sta jim jo predstavila člana društva Herodot kar v prostorih naše šole: dijaki so si lahko oblekli toge (če so jim seveda pomagali sošolci, »sužnji«), nadeli rimski nakit, poskusili pa so tudi legionarjevo opremo in ugotovili, da so morali biti tile rimski legionarji pravi silaki. Če zaključimo: ko bi le pouk potekal večkrat na ta način! Od učiteljev smo dijake spremljali prof. Nataša Homar, Lucija Krošelj Košec, Nina Ostan, Saša Perovič in Tina Pintar.

16. junij 25

Reportaža z drugega dela mednarodne izmenjave za 3.G z Gimnazijo Orce Nikolov, Ljubljana (5.–12. maj) Kljub dežju, ki je spremljal dobršen delež obiska naših makedonskih prijateljev, smo skozi gnečo dežnikov kmalu prepoznali obraze naših gostov. A tudi naporna večurna vožnja ne premore te moči, da bi iz njihovih obrazov izbrisala igrive nasmeške, svetlejše od sonca na njihovi zastavi. Čeprav je rana ura zlata in te barve ne primanjkuje v makedonski zastavi, je bil marsikateri par zaradi zanemarljivih zamud skorajda prikrašanj za ravnateljev topel pozdrav ob pričetku tedna. Na veliko srečo naših gostov, katerih čas ni gospodar — kar je seveda lahko tudi prav, a ne nujno v zgornjem primeru — je naslednja aktivnost od nas terjala le sprehod po Ljubljani, ob klasičnemu lovu na zaklad pod budnim očesom profesorja Mihe Osredkarja. Po kavi in prvih štrukljih tistega tedna pa smo bili pripravljeni celo na delavnice aktivnega državljanstva s poljanskimi profesorji.  Naslednji dan smo se pred dežnimi kapljami skrili v zavetje poljanskih učilnic, med knjižne police ter celo pod odrske luči. Spet smo namreč obudili naše projekte. Kot ponosni mentorji smo spremljali svoje makedonske varovance, ko so se preizkusili v poznavanju Slovenije in slovenščine ter v primerjavi z učenci drugih mednarodnih izmenjav poželi zmagovit uspeh, ko je bilo v igri poznavanje slovenskih jedi. Štruklji so jim očitno res segli prav do srca. Na vse pretege smo se trudili zgledovati po makedonski kulturi brezskrbenga posedanja v kavarnah, a so tudi naši partnerji kmalu ugotovili, da tu lokali med tednom zvečer ne pokajo po šivih. Povprečje smo torej ta teden vztrajno in dokaj uspešno dvigovali kar mi. Sledil je dan, ki so se ga naši partnerji najbolj veselili, z dežja so se namreč skrili kar pod kap(nike). Skoraj tisoč spolzkih stopnic, ki jih premorejo Škocjanske jame, so namreč, kljub gorečemu makedonskemu odporu do hoje navkreber, očarale naše mestne prijatelje. Med tem ko smo mi poklapani obtičali učilnici, pripravljeni, da se soočimo z izzivi programa aktivnega državljanstva, je njih burja že odpihnila proti Primorski. Petkov dopoldan smo, pod krinko priprav na zaključno predstavitev, prevedrili razpršeni vsak na svojem koncu šole (ali blizu nje, na primerni varnostni razdalji). Prav vsakega izmed nas je slej kot prej premamila misel na odprto kuhinjo, katere hrana je navdušila celo brbončice naših kulinarično dobro podkovanih gostov. Delovni, a ob enem razburljivi teden smo uradno zaključili najbližje nebu, kakor smo na Poljanah le lahko. Šolsko dvorano so, ob spremljavi glasbenih vložkov Hišnega benda, znova zajeli utrinki naših dotedanjih dogodivščin. Spomin nanje smo osvežili s pomočjo kviza o celotni slovensko-makedonski navezi, v naših srcih pa ga bomo za vselej ohranjali z mislijo na melodije glasbene točke, katerim smo se ob koncu večera prepustili. A tisti dan se še nismo poslovili. Konec tedna smo na petkov večer otvorili z nekolikanj bolj makedonsko, kar po naši definiciji zdaj pomeni bolj sproščeno in družabno, naravnanimi aktivnostmi. S sobotnim izletom smo seveda morali ohraniti naš sloves in kot ponosni ter zagrizeni slovenski hribolazci smo čredo makedonskih prijateljev že gnali na prave zelene poljane. Ni šlo brez ogleda Bleda, ki sicer je precej doprinesel k pozitivni izkušnji naših gostov. Drugo polovico dneva so si namreč najverjetneje zapomnili zahvaljujoč žuljem, ki so si jih častno priborili na neznansko napornem sprehodu okoli Bohinjskega jezera. Na srečo so iskrene nasmehe iz njih izvabile mimoidoče krave, prave domačinke tega mirnega kotička, skritega med visoko segajočimi vrhovi. Ostala nam je le še nedelja, a kljub zavajujočemu in vabljivemu imenu dneva, se nas večina ni posluževala brezdelja. Sleherni par makedonskih oči je na ta dan ugledal svoj biser Slovenije, ki se je ob soncu, ki se nas je končno odločilo obiskati, svetil še toliko svetleje. Za občutke topline so seveda zaslušne tudi naše družine. Razpasli smo se vse od severa, med drugim poletno obarvane Rogle, pa tudi do juga s svojo toplo in vabljivo obalo. Kot za šalo, so se gromozanski kovčki presenetljivo hitro spakirali, zvok njihovih kolesc pa je poljanske ptice prebudil še preden bi to utegnil storiti kakšen petelin. Sonce sploh še ni povsem vzšlo, a tam, kamor so se naši prijatelji vračali, njegovih zlato-rumenih žarkov ne primankuje. Zatorej bodo tisti, ki so nam jih že ob pričetku tedna prinesli s seboj vse do deževne Ljubljane, za vselej greli spomin na edinstveno izkušnjo in majsko obarvane Poljane in poljane.     Besedilo in izbor fotografij: Zala Korošec in Neja Brumen, 3.g  

16. junij 25

Dne 6. junija nas je obiskala skupina naših nekdanjih dijakov, ki so si za 50. obletnico mature zaželeli, da bi si lahko ogledali svojo šolo.  Z veseljem smo se z njimi družile Estel Tagliaferri in Zoja Novak iz oddelka 3.E, ter Nada Žonta Kropivšek. "Domačinke" smo bile deležne njihove igrive in mladostne radovednosti ter obilice nostalgičnih spominov. Njihova razredničarka je bila profesorica Mariča Pohar. Ko so videli, kako prijetna je šola, kako lepo in funkcionalno je opremljena in vsa napolnjena z vsebino izpod rok naših ustvarjalnih dijakov, so gostje povedali, da bi se najraje kar ponovno vpisali. Niso se posebej izpostavljali, pa smo vseeno zaznale, kako uspešne in zanimive poklicne poti so si utrli, tudi na podlagi znanja in pridobljenih študijskih navad z naše gimnazije.   Zapis: Nada Žonta Kropivšek Avtor fotografij: dr. Igor Kranjc