V tem tednu sonce nikdar ni tako žarelo, a vendar nekaj nam srce je pogrelo

Reportaža z drugega dela mednarodne izmenjave za 3.G z Gimnazijo Orce Nikolov, Ljubljana (5.–12. maj)

Kljub dežju, ki je spremljal dobršen delež obiska naših makedonskih prijateljev, smo skozi gnečo dežnikov kmalu prepoznali obraze naših gostov. A tudi naporna večurna vožnja ne premore te moči, da bi iz njihovih obrazov izbrisala igrive nasmeške, svetlejše od sonca na njihovi zastavi.

Čeprav je rana ura zlata in te barve ne primanjkuje v makedonski zastavi, je bil marsikateri par zaradi zanemarljivih zamud skorajda prikrašanj za ravnateljev topel pozdrav ob pričetku tedna. Na veliko srečo naših gostov, katerih čas ni gospodar — kar je seveda lahko tudi prav, a ne nujno v zgornjem primeru — je naslednja aktivnost od nas terjala le sprehod po Ljubljani, ob klasičnemu lovu na zaklad pod budnim očesom profesorja Mihe Osredkarja. Po kavi in prvih štrukljih tistega tedna pa smo bili pripravljeni celo na delavnice aktivnega državljanstva s poljanskimi profesorji. 

Naslednji dan smo se pred dežnimi kapljami skrili v zavetje poljanskih učilnic, med knjižne police ter celo pod odrske luči. Spet smo namreč obudili naše projekte. Kot ponosni mentorji smo spremljali svoje makedonske varovance, ko so se preizkusili v poznavanju Slovenije in slovenščine ter v primerjavi z učenci drugih mednarodnih izmenjav poželi zmagovit uspeh, ko je bilo v igri poznavanje slovenskih jedi. Štruklji so jim očitno res segli prav do srca.

Na vse pretege smo se trudili zgledovati po makedonski kulturi brezskrbenga posedanja v kavarnah, a so tudi naši partnerji kmalu ugotovili, da tu lokali med tednom zvečer ne pokajo po šivih. Povprečje smo torej ta teden vztrajno in dokaj uspešno dvigovali kar mi.

Sledil je dan, ki so se ga naši partnerji najbolj veselili, z dežja so se namreč skrili kar pod kap(nike). Skoraj tisoč spolzkih stopnic, ki jih premorejo Škocjanske jame, so namreč, kljub gorečemu makedonskemu odporu do hoje navkreber, očarale naše mestne prijatelje. Med tem ko smo mi poklapani obtičali učilnici, pripravljeni, da se soočimo z izzivi programa aktivnega državljanstva, je njih burja že odpihnila proti Primorski.

Petkov dopoldan smo, pod krinko priprav na zaključno predstavitev, prevedrili razpršeni vsak na svojem koncu šole (ali blizu nje, na primerni varnostni razdalji). Prav vsakega izmed nas je slej kot prej premamila misel na odprto kuhinjo, katere hrana je navdušila celo brbončice naših kulinarično dobro podkovanih gostov. Delovni, a ob enem razburljivi teden smo uradno zaključili najbližje nebu, kakor smo na Poljanah le lahko. Šolsko dvorano so, ob spremljavi glasbenih vložkov Hišnega benda, znova zajeli utrinki naših dotedanjih dogodivščin. Spomin nanje smo osvežili s pomočjo kviza o celotni slovensko-makedonski navezi, v naših srcih pa ga bomo za vselej ohranjali z mislijo na melodije glasbene točke, katerim smo se ob koncu večera prepustili.

A tisti dan se še nismo poslovili. Konec tedna smo na petkov večer otvorili z nekolikanj bolj makedonsko, kar po naši definiciji zdaj pomeni bolj sproščeno in družabno, naravnanimi aktivnostmi. S sobotnim izletom smo seveda morali ohraniti naš sloves in kot ponosni ter zagrizeni slovenski hribolazci smo čredo makedonskih prijateljev že gnali na prave zelene poljane. Ni šlo brez ogleda Bleda, ki sicer je precej doprinesel k pozitivni izkušnji naših gostov. Drugo polovico dneva so si namreč najverjetneje zapomnili zahvaljujoč žuljem, ki so si jih častno priborili na neznansko napornem sprehodu okoli Bohinjskega jezera. Na srečo so iskrene nasmehe iz njih izvabile mimoidoče krave, prave domačinke tega mirnega kotička, skritega med visoko segajočimi vrhovi.

Ostala nam je le še nedelja, a kljub zavajujočemu in vabljivemu imenu dneva, se nas večina ni posluževala brezdelja. Sleherni par makedonskih oči je na ta dan ugledal svoj biser Slovenije, ki se je ob soncu, ki se nas je končno odločilo obiskati, svetil še toliko svetleje. Za občutke topline so seveda zaslušne tudi naše družine. Razpasli smo se vse od severa, med drugim poletno obarvane Rogle, pa tudi do juga s svojo toplo in vabljivo obalo.

Kot za šalo, so se gromozanski kovčki presenetljivo hitro spakirali, zvok njihovih kolesc pa je poljanske ptice prebudil še preden bi to utegnil storiti kakšen petelin. Sonce sploh še ni povsem vzšlo, a tam, kamor so se naši prijatelji vračali, njegovih zlato-rumenih žarkov ne primankuje. Zatorej bodo tisti, ki so nam jih že ob pričetku tedna prinesli s seboj vse do deževne Ljubljane, za vselej greli spomin na edinstveno izkušnjo in majsko obarvane Poljane in poljane.

Besedilo in izbor fotografij: Zala Korošec in Neja Brumen, 3.g