24. november 25

Na državnem tekmovanju iz logike, ki je potekalo 15. novembra 2025 na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, so naši dijaki in dijakinje dosegli naslednji uspeh: srebrno priznanje so osvojili Lučka Perme (1. b), Lana Vrhovec (1. c), Alina Kovač (1. d), Kira Ilina (1. d), Ana Planinc (1. c), Lara Kozole (1. c), Zara Golob (1. c), Ana Kopitar (2. f), Aljaž Stijepić (2. e), Tisa Drinovec (2. f), Maja Arko (2. d) in Eva Konig (3. f); zlato priznanje so osvojili Ana Deanovič (1. f), Špela Pintač (1. c), Hana Majdič (2. b) in Pia Svetlič (3. g). Dijakinjam in dijakom iskreno čestitamo! Učitelji matematike  

24. november 25

V četrtek, 20. 11. 2025, smo na gimnaziji Poljane v prostorih G+ organizirali literarni večer na temo Ženske bližnjega vzhoda. Z njim smo želeli izpostaviti pesnice in avtorice iz držav zahodne Azije, Arabskega polotoka in severne Afrike, da bi enkrat za spremembo slišali še njihov glas in ne samo besede drugih. Poleg branja poezije in proze, razstavljanja znanih slik bližnjevzhodnih umetnic, in pogostitve ob koncu večera, smo na šolo povabili tudi gostjo Saro Afzali, iransko pesnico, ki živi v Sloveniji. V pogovoru z njo smo slišali marsikaj o življenju žensk v Iranu in njenem osebnem odnosu do poezije, slišali pa smo jo tudi brati svojo poezijo v perzijščini. Na literarnem večeru smo sodelovale Tanja Moe, Alina Andronnikova, Dunja Velebit, Marina Mihajlović in Ajda Laban.Besedilo: Tanja Moe, 4. a  

13. november 25

Reportaža po prvem delu izmenjave za 3.A v Franciji V petek 10. oktobra zvečer smo se učenci 3. A nestrpno odpravili na dolgo pot proti Franciji. Po nekaj postankih in malo spanca smo prispeli na prvi cilj – mesto Clermont-Ferrand. Tam smo imeli nekaj prostega časa, ki smo ga izkoristili za kavico, rogljiček, sprehod po mestu in ogled čudovite katedrale Notre-Dame-de-l’Assomption. Nato smo pot nadaljevali proti Toursu. Ob prihodu na glavno postajo je bilo v avtobusu čutiti napetost in pričakovanje. Francozi so nas prijazno sprejeli in nas odpeljali vsak k svoji družini. Zvečer smo se ponovno srečali in se družili ob reki Loari. Dan smo zaključili z okusno in obilno večerjo – French tacos. V nedeljo je vsak preživel dan s svojo francosko družino. Pri meni smo zjutraj skupaj pozajtrkovali in se odpravili proti mestu Blois, kjer smo se sprehodili po slikovitih ulicah in si v restavraciji privoščili odlično kosilo. Nato smo obiskali veličastni grad Chambord, ki nas je navdušil s svojo lepoto in zgodovino. Po ogledu smo si privoščili še sladoled, nato pa se odpeljali domov. Nekateri moji sošolci so ta dan preživeli v Toursu, kjer so se sprehajali po mestu in uživali v popoldnevu. V ponedeljek so nas Francozi sprejeli v svojo šolo. Udeležili smo se nekaj ur pouka, kar je bila zanimiva izkušnja – učni sistem se nekoliko razlikuje od našega. Po pouku smo imeli čas za kosilo; nekateri so jedli v šolski menzi, drugi pa smo se odpravili v restavracije s hitro prehrano. Popoldne smo v skupinah in ob spremstvu francoskih učencev raziskovali mesto Tours – ogledali smo si glavno postajo, reko Loaro, najstarejše drevo, mogočno katedralo … Zvečer sem skupaj s svojo francosko gostiteljico Julie in njeno prijateljico Rosalie pripravila okusno večerjo in se nato utrujena odpravila spat. V torek smo se v šolo odpravili nekoliko prej, saj so nekateri izmed naših gostiteljev pouk začeli bolj zgodaj. Čas do zbiranja smo izkoristili za kavico, rogljiček in druge francoske dobrote. Nato smo se odpravili proti Clos Lucé, hiši Leonarda da Vincija, kjer je preživel svoja zadnja leta. Ogledali smo si muzej z njegovimi izumi in maketami ter se sprehodili po čudovitem vrtu. Po obisku smo odšli v Amboise, kjer smo imeli prosti čas za ogled gradu, kosilo, sprehod ob Loari, obisk t. i. Zlatega otoka (Île d’Or) ali tamkajšne trgovine Carrefour. Kasneje smo se vrnili domov, kjer sem se s svojo Francozinjo udeležila njenega treninga gimnastike. Dan smo zaključili z odlično večerjo – galette bretonne, slano ajdovo palačinko z nadevom, za sladico pa smo jedli svetovno znane makrone. V sredo smo vstali zelo zgodaj, saj nas je čakala dolga pot proti Mont Saint-Michelu. To je otok v Normandiji, na katerem se nahaja slikovita vasica s srednjeveško opatijo, v času plimovanja pa jo obdaja morje. Ker smo prišli v času oseke, smo se do otoka lahko odpravili peš, nekateri pa so si uspeli ogledati tudi notranjost opatije. Ostali smo raziskovali druge zanimivosti otoka in uživali v razgledih. Popoldne smo se odpravili še v mesto Vitré, kjer smo obiskali kavarne ali restavracije s hitro prehrano, kot je McDonald’s, in odkrili pravo posebnost – “Smart meni”. Ko smo se najedli, smo se počasi odpravili nazaj proti Toursu. V četrtek smo se v šolo prišli spet nekoliko prej in si privoščili jutranjo kavico. Nato smo se odpravili proti gradu Chenonceau, enemu najlepših gradov ob reki Cher. Poseben je zato, ker del njega stoji kar nad reko in jo prečka z elegantnimi loki. Znan je tudi po tem, da so ga skozi zgodovino urejale pomembne ženske, med njimi Diane de Poitiers in Katarina Medičejska. Kasneje smo se – z nekaj zapleti – s kanuji odpravili pod te znamenite loke. Ko smo se vrnili k svojim francoskim gostiteljem, smo odšli v stari del Toursa, na trg Plumereau, ki je znan po lesenih hišah in številnih barih. Tam smo v prijetnem vzdušju preživeli zadnje skupno druženje, ki se je zavleklo pozno v noč. V petek smo si pred šolo zadnjič pomahali v slovo in nato obiskali razstavo v gradu Tours, kjer so razstavljena umetniška dela sodobnega ustvarjalca, ki si je nadel nadimek Obey. Po ogledu smo imeli še nekaj časa za zadnje nakupe spominkov in kosilo. Okoli ene smo se odpravili proti Sloveniji. Naš zadnji francoski postanek je bil Saint-Étienne, kjer smo se še malo podružili in si privoščili kaj za pod zob, preden smo nadaljevali pot domov. Tako se je zaključila naša izmenjava v Franciji. V dopoldanskih urah smo prispeli v težko pričakovano Ljubljano. Menim, da smo bili vsi neskončno veseli vrnitve, saj je bila izmenjava, poleg vseh čudovitih doživetij, tudi nekoliko utrujajoča. A prav zato smo se iz nje veliko naučili – kako se prilagoditi drugim, razumeti nove navade in sprejeti drugačno kulturo. Spoznali smo Francijo, njene ljudi, način življenja in okusili pravo francosko kulinariko. V imenu 3.A se zahvaljujem vsem, ki so to ekskurzijo omogočili in se zanjo zelo potrudili, še posebej našemu razredniku Mihi Poharju in profesorici Nini Miri Zalar, šoferjema avtobusa, francoskim gostiteljem in ostalim. Hvala za to izkušnjo. Neva Žnidaršič, 3.A 

30. oktober 25

Potopljena v globine in neskončne črnine oceana se pod nogami poljanskega vsakdana skriva galerija G+ s svojo barvito paleto razstav, ki živijo in prostore oživijo danes bolj kot kdajkoli prej. Kotiček, ki ga smo še pred kratkim poznali pod igrivim imenom Podmornica, je v minulih letih gostil že marsikatero obliko umetnosti. Otvoritev razstave Dore in Andreja Černeta, pa je obiskovalce v minulih jesensko obarvanih dneh popeljala v modrine časov, ko so med širšo javnostjo odzvanjale melodije o rumeni podmornici. S prihajajočim letom mineva dvajset let od pričetka njune slikarske poti, katere začetki segajo v leto 2006, ko sta privič obiskala Slikarski atelje akademske slikarke mag. Barbare Kastelec, kjer kot ljubiteljska slikarja ustvarjata še danes. Plovbo skozi morje mnogih raznolikih razstavljenih del so otvorili ravnatelj z uvodnim govorom, Nina Ostan z napovedjo obeh umetnikov ter eden od le-teh, Andrej Černe z nekaj besedami o osnutkih in samemu razcvetu ideje o razstavi. Ta je namreč obrodila sadove s pomočjo njune prijateljice, ki je svojo srečo poskusila pri ravnatelju naše gimazije, veter pa je v jadra zapihal, ko sta se umetnika povezala s profesorico Nino Ostan. Pisana platna so se zasidrala v pristanu galerije s pomočjo našega dobrosrčnega hišnika, Dorina in Andrejeva vnukinja pa je na otvoritvi poskrbela za barvito vzdušje z melodijami, ki jih je izvabila izpod črno-belih klavirskih tipk. Že ob vstopu v galerijo, zasidrano globoko pod razvejano šolsko stavbo, obiskovalca pozdravi večplasten nabor likovnih del. Prav vsako izmed njih naše oči nagovori v svoji govorici, katerihe sleherni ton k celotni sliki in izkušnji prispeva svoj košček kolaža pisanih občutij. Pozdravijo nas igrivi kolaži, odločnost gvaša se sreča z nežnimi akvareli, svojo zgodbo nam nam uho prišepnejo pasteli, s svojo globino in modrostjo nas tiho nagovori olje na platnu ter nas opozori na dinamičnost ter neposrednost sodobnosti akrilnih barv.  Razstavljena dela sestavljajo edinstveno zgodbo, s katero nas Dora in Anderj popeljeta čez razburkano morje neštetih odtenkov, iger svetlobe in barv v socvetju z njuno domišljijo.  Valovito gladino zbranih obiskovalcev razstave so sestavljali njuni vrstniki, s svojimi spomini na šolska leta oziroma leta pod okriljem poljanske gimnazije. Ti so se mešali z odtenki mlajših generacij, med stenami, ki so kljub sodobnemu pridihu odigrale vlogo kot lasten delček zgodovine. Ob dinamičnem pogovoru umetnikov s profesorjem Markom Trobevškom je tudi zbrana družba sama postala mozaik življenjskih zgodb, rdečih niti, ki nas prepletajo, ter medgeneracijskih razlik, katerih odsevi lahko v nas obudijo občutja in spomine v barvah od rdečega neba pa vse do modrin morja; sestavijo mozaik — od kolaža do olja.   Besedilo in fotografije Neja Brumen, 4.G