Novice

16. februar 23

Obisk dijakinj in dijakov iz šole Alain Rene Lesage iz mesta Vannes - reportaža po prvem delu izmenjave za 3.F Mednarodna izmenjava v srednji šoli je nekaj, česar dijak nikoli v življenju ne pozabi. Je intenziven teden, poln dogajanja, različnih emocij, izzivov, smeha, okusa mladosti in novih vidikov odgovornosti. V teden smo vstopili sveži, naspani in naivni. Po tednu dni pa odhajajočemu busu, polnem izmučenih francoskih dijakov mahali v pozdrav z nasmehom na obrazu, enormnimi podočnjaki in željni kave. V ponedeljek,16.1.2023, je Ljubljano prekrila snežna odeja in človek bi pomislil, da naznanja nekaj velikega in lepega. Tako je okoli enih pred Gimnazijo Poljane pripeljal avtobus in občutek smo imeli, kot da se je ustavil čas. Leteče kepe snega so obstale v zraku in vsi smo se z iskricami v očeh spogledali: "Tukaj so!". Sledilo je prvo srečanje, malce nerodno anglo-slo-francosko kramljanje in sprejem šolskega orkestra v dvorani. Počitka skoraj da ni bilo, saj je bil program načrtovan na minuto. Po kvizu o Sloveniji je pod vodstvom profesorja Mihe Osredkarja v središču Ljubljane potekal lov za zakladom. Ob koncu smo svoje francoske prijatelje odpeljali domov k družinam. Vsak dan izmenjave je bil bogat z dogodivščinami, mi pa vsako minuto bolj povezani, saj smo bili vedno skupaj: med programom, v prostem času in zvečer, pa naj je bila to organizirana zabava v lokalu ali pa zgolj trojezično druženje pri nekom doma. V sredo zjutraj smo se odpravili na Bled, se sprehajali okoli jezera, se kepali kot ponoreli, saj naši bretonski kolegi snega ne vidijo pogosto, in se na koncu izleta posladkali še s kremšnitami. Domov smo prišli premočeni, premraženi in do ušes nasmejani. V četrtek smo se ločili, saj so francoski dijaki odšli v Škocijanske jame in Piran, po katerem jih je v njihovem maternem jeziku vodil nekdanji dijak Gimnazije Poljane, g. Urban Soban. Medtem smo dijaki 3.F sodelovali v programu aktivnega državljanstva in obiskali radio Študent. Z zanimanjem smo vstopili v petek, saj smo obiskali Hišo iluzij in se nato pripravljali na francoski večer, kjer so poleg 3.F nastopili še ostali razredi pod okriljem profesorice Tanje Ašič. Nastopajočih je bilo veliko, kakor tudi gledalcev, staršev, profesorjev in dijakov v dvorani. Po programu, polnem francoskih pesmi in zabavnih video prispevkov, je sledila obilna pogostitev z jedmi, ki so jih pripravili naši dijaki. Program izmenjave se je zaključil v soboto dopoldan, z obiskom živalskega vrta in premagovanjem strahu pred pajki in kačami. Za tem smo se vrnili k družinam in preostanek vikenda preživeli vsak po svoje s programom v lastni režiji. V ponedeljek zjutraj smo se poslovili, polni novih spominov in zgodb. Posebna zahvala gre naši profesorici francoščine Tanji Ašič, naši razredničarki, profesorici Anji Ajdovec in vsem ostalim profesorjem, ki so soustvarjali našo izmenjavo. Julija Soban, 3.F

16. februar 23

Ana Kerševan, dijakinja SŠOF, scenska zasnova Antigone »Je novica točna in zanesljiva? Točna in zanesljiva.« To je začetni nagovor dobro poznane slovenske drame Antigona, ki jo je napisal Dominik Smole. V šolskem letu 2022/23 smo se nekateri tretji in četrti letniki SŠOF, skupaj s kolegi iz Gimnazije Poljane spopadli z nalogo uprizoritve te drame. Za predstavo Antigona so se mentorji odločili z namenom, da bomo sodelujoči četrti letniki dobili globlji vpogled v literarno delo, ki ga imamo tudi na sami maturi maja letos. Lahko potrdim, da imam zdaj, tudi kot ne ravno najbriljantnejša učenka slovenščine, občutek, da ni več ničesar, česar o drami ne bi vedela.  Učenci_ke SŠOF smo bili zadolženi za izvedbo vizualizacije, torej podobe same predstave. Že na začetku smo se vsi strinjali, da bi si želeli dramo nekako postaviti v današnji čas. To je bilo namreč  prav tisto, kar je tudi Smole naredil z antično dramo Antigona. Bili smo polni še kar čudnih idej, ki so zaobjemale vse mogoče: od upodobitve likov socialnih omrežij v predstavi, do premikajočih se mehanskih elementov v scenski postavitvi. Na srečo pa je bil vedno in povsod prisoten tudi naš mentor prof. Damijan Kracina, ki nas je prijazno usmerjal stran od norosti, zablod in kreativnih katastrof in kritiziral le, ko je bilo to zares potrebno. Tako smo prešli čez mnogo, res mnogo idej. Naš trud in povezana povodenj navdihov pa vendarle ni bila zaman, saj smo s sedanjo končno sceno res strašno zadovoljni. Naposled, ko smo se odločili  za neko izhodiščno idejo, se je pričelo resno fizično delo. Pomerili in premerili smo oder, preverili luči ter se spoznali in  posvetovali s poljanskimi tehniki. Antigona je sicer v drami glavna oseba, vendar pa dejansko nima igralca, ki bi jo fizično predstavljal, saj se v drami sploh ne pojavi. To je bil naš prvi večji problem, namreč kako sploh predstaviti osebo, ki telesno ni prisotna? Prišli smo do naslednje rešitve: zadnji prostor odra bo predstavljal nekakšen »Antigonin prostor«.  Tam bo Antigonino osebnost predstavljala osvetlitev  z njej določeno barvo, ki je rdeča. Ta prostor pa je hkrati tudi pokrajina za obzidjem, kjer Antigona preživi večino predstave ob iskanju brata.  Problem Antigone je bil torej konceptualno rešen, ostal pa je izziv, kako dejansko predstaviti krajino za obzidjem z nekaj barve in platna? To je bilo vprašanje, s katerim smo se spopadali dolgo časa. Naposled smo tu upodobili aktualni motiv vojne v Ukrajini. Zgledovali smo se po sliki bombardiranega mesta Mariupol s skoraj povsem porušenimi stavbami, iz katerih so iz povešenih sten viseli ostanki okenskih okvirov, pokritih s prahom, in deli do tal razsutih nekdanjih domov. Trudili smo se postaviti sceno tako, da bi v gledalcu vzbudila vsaj nekoliko podoben občutek. Naposled smo izdelali scenske objekte in seveda smo, ker smo pač umetniki in vedno želimo biti čim bolj izvirni,  ustvarili tudi večji objektni mehanizem, ki ustvarja čudovite sence po sceni. Ta ideja se je rodila, ko smo se s tehniki trudili ustvariti pravilno osvetlitev scene in pri tem odkrili na koncu odra razcefrano vzmetnico. Ko smo le-to pokrili z belim blagom, smo dobili nepričakovano impresivne (”res kul” op. pis.)  svetlobne vzorce. Bilo nam je tako všeč, da smo se odločili to naključno ustvarjeno uprizoritev uporabiti v končni sceni. Skupaj s soborci z Gimnazije Poljane smo naposled uspeli ustvariti točno takšen scenski  izgled in vtis, kot smo si ga želeli, namreč občutek nelagodja in tesnobe, za katerega upam, da so ga gledalci sami občutili med predstavo. Ob tem si posebno hvalo zaslužijo seveda  tudi  igralci predstave, ki so se popolnoma vživeli v svoje vloge, pa tudi tehniki, ki so sproti reševali in izpolnjevali vse naše osvetlitvene želje in tudi vse potrebno popravili, pa čeprav so se luči še tako upirale našim željam.               Predstava je tako postala zelo uspešna in z njeno izvedbo ne bi mogli biti bolj zadovoljni. Imeli smo veliko delovnih, a zabavnih srečanj, nastala pa so tudi nova prijateljstva. 

14. februar 23

V četrtek, 2. februarja 2023, smo se v sklopu dodatnega izobraževanja pri pouku fizike udeležili strokovne ekskurzije na tržaški Kras, natančneje v Bazovico in Trst. Najprej smo si v Bazovici ogledali sinhrotron Elettra. To je multidisciplinarni raziskovalni center, odprt mednarodni raziskovalni skupnosti. Specializiran je za ustvarjanje kakovostne sinhrotronske svetlobe. V sinhrotronu smo se seznanili s celotnim potekom proizvodnje visokoenergetskih svetlobnih žarkov, ki jih uporabljajo za razne namene od izobraževanja do zdravstva. Po končanem ogledu sinhrotrona smo se podali v center Trsta, kjer smo imeli uro in pol prostega časa za sprehod po mestu. Tu nas je očaral čudovit Trg enotnosti (Piazza Unità), največji trg na morju, ne samo v Italiji, temveč v Evropi. Nekateri pa so prosti čas izkoristili za ogled razstave Banksy, ki se loteva občutljivih tem, kot so na primer vojna, izkoriščanje otrok, onesnaževanje, revščina. Nazadnje nas je čakal astronomski observatorij. S pomočjo razstave so nam prikazali delovanje celotnega observatorija. Kljub okvari na teleskopu so nam s projekcijo zvezdnega neba predstavili najpomembnejše zvezde in planete. Največ časa smo namenili kometu, ki se je po 50 tisoč letih približal Zemlji. S poučnega izleta v Trst smo se v večernih urah vrnili v Ljubljano.   Eva Bonifacio, 3.D  

13. februar 23

Ekskurzija se je za večino začela okoli enih zjutraj, ko smo se še na pol speči odpravljali od doma in nato z avtobusom krenili na pot. Po približno šestih urah poskusov spanca na izjemno udobnem oknu avtobusa smo prispeli do letališča. Med čakanjem na let smo se nekateri zaposlili s kartanjem, po vkrcanju in približno uri in pol leta pa smo že stali na katalonskih tleh. Ob prvem izstopu z avtobusa se je pred nami prikazala plaža Barceloneta. Bilo je sončno in toplo, brez oblačka na nebu, zato smo hitro segli po telefonih in fotoaparatih ter občudovali morje in obalo. Po tem smo zavili na kosilo in poskusili znamenito paello in špansko tortiljo, vendar nobena od njiju ni dosegla naših pričakovanj. Smo pa paelli kasneje dali še eno možnost v menzi, kjer je bila zelo okusna. Kmalu zatem smo obiskali še muzej Pabla Picassa in spoznali razvoj njegovega ustvarjanja. Zvečer smo se nastanili v hostlu, pojedli večerjo, si privoščili zaslužen (in vsekakor zaželen) tuš in popadali v postelje po napornem, a krasnem prvem dnevu.

10. februar 23

Poljanci smo v januarju 2023 obiskali reaktor TRIGA v Podgorici pri Ljubljani. Reaktor je del Inštituta Jožef Stefan. Služi za učenje študentov fizike in bodočih operaterjev reaktorjev, npr. v nuklearki Krško. Namenjen je tudi raziskavam, pri katerih potrebujejo nevtrone, saj se nevtroni sproščajo pri cepitvi uranovih jeder v gorivnih elementih. Namen tokratnega obiska je bil priprava na projektni dan v marcu, ki ga bomo imeli s 3.D razredom: Se bojiš jedrske tehnologije – ker jo poznaš ali ker je ne poznaš? Najprej smo si ogledali novo razstavo v sklopu Reaktorskega centra, nato pa komandno sobo in sam reaktor. Na koncu smo še preverili, ali so naši dozimetri zabeležili kaj sevanja, ki bi ga morebiti prejeli – pokazalo se ni nič.   Besedilo Nada Žonta Kropivšek, fotografije 1 do 6 in 10: Nada Žonta Kropivšek, slike 7 do 9: Matija Budja 3.D

10. februar 23

Snovalci bralne uprizoritve odlomkov iz Smoletove drame Antigona se za izjemen obisk na premieri zahvaljujemo vsem poljankam in poljancem, ravnatelju Gimnazije Poljane, Srečku Zgagi, ravnateljici Srednje šole za oblikovanje in fotografijo Ljubljana, Apoloniji Simon, sorodnikom in prijateljem nastopajočih ter častitljivim gostom. Polaskali ste nam z evforičnim aplavzom in z njim nagradili naše dolgotrajno delo. Če smo se uspeli približati umetnosti, smo potrdili le tisto, za kar v gledališču gre: za ustvarjalni akt igralcev in gledalcev, ki se sproži v igri med gledanim, sporočanim in doživljanim. Nas je tovrstna izkušnja odprla v sijajen proces, ki nam pomaga spoznavati sebe in svet. Zato bomo svojo interpretacijo slovite drame ponovili še 14. in 16. februarja ter 6. marca, vsakič  ob 19. uri, v dvorani Gimnazije Poljane. V imenu vseh ustvarjalcev predstave Katarina Torkar Papež

7. februar 23

  Nisem le to, kar sem, in svet ni samo to, kar vidim, čutim in otipljem. Zakoni drugi vodijo življenje, zato sem tu, da jih spoznam, zato sem tu, da zvem, kdo sem.     Antigona Dominika Smoleta je v svetu slepil in laži simbol iskanja smisla. Snovno ogrodje Sofoklejeve parabole je prestavljeno v Tébe našega časa, ki so tehnokratsko utilitaristični prostor vsakdanjih navad in praznih dni.  Prepoved pokopa sovražnega Polineika sproži spopad med razumom in vestjo v človeku. Antigona je postavljena v zapletena razmerja svojega dvoma, odločitve in dejanja. Razum jo sooči s strahom pred smrtjo, saj ve, da bo za svoje početje kaznovana, notranji glas vesti pa ji prigovarja, naj se odloči za pravično ravnanje. Njen upor oblastni represiji, pragmatičnemu hedonizmu in konformizmu  raste iz uzrtja bistva bivanja. Odreče se videzu, ker hoče resnico. Svojega brata mora poiskati in pokopati, saj je pieteta do mrtvih zanjo nedvoumna. Iskanje Polineika postane sinonim za ljubezen, spravo, mir, resnico, moralo, vest in sočutje.  Antigonin konflikt s kraljem Kreontom zato ni zgolj konflikt med posameznikom in oblastjo, ampak je filozofski bivanjski problem. Razpre se v gnanosti za Dobrim.  Zakaj prav Antigona? Ker skoznjo odzvanja testament mitične davnine za sedanjost in prihodnost.Ker vedno znova zastavlja vprašanje, kako se upreti svetu vladajočih laži in kako slediti resnici. Ker v osveščenem posamezniku tli naravna težnja po vrednotah, ki se v slehernem času znajdejo v krizi, zato pritrjuje nujnemu opredeljevanju do njih.   Zakaj bralna uprizoritev?Antigona v drami ne more biti fizično prisotna, ker je zamišljena kot ideal. Svet bi jo umazal, takoj ko bi se pojavila v njem. Vendar je duhovno vseprisotna.  Zato vznemirja dvor, ki  je statično ujet v banalnosti, ne doživi peripetije, vrti se v svojem mrtvem ždenju. Udobno sedi in redi svojo samozadostno zgodbo. V gibanju je lahko le Paž, ki spozna, da je videz varne stvarnosti varljiv.  Vstopa v antigonski svet in poantira glavno idejo. Skozenj zveni Antigonina visoka pesem, ki ji je smiselno pozorno prisluhniti. Odrska iluzija dogajanja se zato umakne koncertnemu branju. Katarina Torkar Papež

6. februar 23

Reportaža z zimskega športnega dne 25. januarja 2023   Dijakinje in dijaki so lahko izbirali med več možnostmi:  smučanjem in deskanjem na Krvavcu,  pohodom ob morju (Strunjanska krožna pot),  pohodom po Tivolskem in Šišenskem hribu v kombinaciji z drsanjem v Hali Tivoli,  aktivnostmi v ŠD GIB  in zimskimi aktivnostmi na Jezerskem.    Za aktivnosti na Jezerskem se je odločilo le nekaj dijakov, zato te dejavnosti nismo izvedli.   

6. februar 23

Dva dneva po svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta smo dijaki/nje četrtega letnika skupaj s štirimi profesorji/cami obiskali koncentracijsko taborišče v Auschwitzu. Iz mesta Krakov, kjer smo spali, smo potrebovali še kakšno uro avtobusne vožnje do taborišča. V pričakovanju hudega, nekateri v strahu tega, kaj bodo videli in kako bo to vplivalo na nas, ali pa enostavno zaradi jutranje nezgovornosti je avtobus tisto uro odsedel večinoma v tišini.  Obisk tega kraja je, kot tudi svetovni dan spomina na žrtve holokavsta, del kulture spominjanja, ki skuša oživljati obljubo: »Nikoli več!«  Dijaki/nje smo ob informacijah, ki nam jih je predalo vodstvo v muzeju koncentracijskega dela Auschwitz I. in ob ogledu uničevalnega dela Auschwitz-Birkenau, svoje misli posvetili dojemanju tamkajšnjega preteklega dogajanja. Bolj sami zase smo skušali doumeti zlo in trpljenje tolikih človeških usod. Ta dan za nas ni bil le dan učenja ali spominjanja, temveč tudi dan razmišljanja za boljšo orientacijo v prihodnosti in aktivnega ukvarjanja z zgodovino, kar je edina zaščita pred blodnjo rasizma, nacizma, nacionalizma in pred drugim zlom, ki se pojavlja v novih, včasih težko prepoznavnih oblikah. Ker pa ta del zgodovine počasi uhaja iz naše emocionalne in vsesplošne zavesti, je potrebno še z večjim trudom slediti pobudam preživelih, ohranjati spomin.  Zato je po mojem mnenju ključno, da si vsak ob obisku kraja, ki v sebi nosi toliko moči in zgodovine, enostavno pusti, da kraj vpliva nanj, nujno pa je tudi, da si upa zastaviti vprašanja, kot sta: »Kako je vse to povezano z mano in v kakšnem odnosu stojim do tega?« Kot kritična refleksija na videno. Med enourno vrnitvijo v Krakov je prav tako prevladovala tišina, morda posvečena prav tem vprašanjem. Sama zase lahko rečem, da mi je obisk prinesel posebno treznost in spomnil na človeško dolžnost.   Mira Gabriel, dijakinja 4.A     Oglejte si še fotozgodbo, ki jo je oblikovala Rosa Angela Romih, tudi dijakinja 4.A.

5. februar 23

Reportaža po prvem delu izmenjave za 3.A - izmenjava z Gimnazijo Orce Nikolov, Skopje Kot za vsa šolska leta na naši gimnaziji tudi za letošnje ni bilo moč predvideti, kaj se bo v njem dogajalo. Vseeno pa smo bili prepričani o tem, da bo, čeprav morda zveni klišejsko, nekaj nepozabnega in navdihujočega, hkrati pa polno zmede. Sicer imamo pred seboj še celo polovico leta, a omenjena pričakovanja so se že uresničila. Po nekaj letih zaprtja zaradi epidemije so bile letos spet obujene mednarodne izmenjave. To so tisti projekti, ko za en teden pustiš bodočemu prijatelju, da spi v tvoji sobi in prazni tvoj hladilnik. Na poti do šole imaš po novem družbo, popoldne pa izgovor, zakaj si ostal v kavarni do desetih zvečer. Našemu razredu, slovitemu 3.A, so bili dodeljeni Makedonci, s katerimi smo se, kot boste lahko prebrali, res dobro ujeli. V soboto, 3. 12. 2022, bi avtobus z gosti moral prispeti enkrat med deseto dopoldne in prvo uro popoldne. A zaradi manjših zapletov na njihovi dolgi, 17-urni vožnji z avtobusom iz Skopja, so naši partnerji prišli pred poljansko gimnazijo šele ob 17.30. Tako se je na žalost naš spoznavni večer skrajšal samo na slabo uro, a to je bilo več kot dovolj, da smo skupaj lahko obnovili znanje plesanja kola in makarene. Naslednji dan smo se vsi zbudili živi in končno naspani. Pred nami je bil dan z družino, za nekatere na belem snegu, za druge v jamah, tretje v gozdu, za nekatere celo v Benetkah, pa v muzeju iluzij, za ostale pa v udobju doma. Po navadi v ponedeljek zjutraj nihče ni dobre volje, a tokrat je bilo drugače. Pred nami je bil nenavaden teden s samo dvema urama ustaljenega pouka in mnogimi bolj zanimivimi aktivnostmi. Prvi dan smo v šoli imeli vse od učenja osnov slovenskega jezika za naše partnerje pa do zanimivih in živahnih razprav pri aktivnem državljanstvu, ki so trajale do večernih ur. Torek je minil na Gorenjskem, ob drsanju, hoji, goveji juhi ter plesanju polke. Sreda in četrtek sta za nas poljance minila na šoli, makedonski četrtek pa se je odvijal v Piranu in v Škocjanskih jamah. V tednu izmenjave smo imeli dve vrsti delavnic, in sicer dokumentarno ter glasbeno. Dokumentarna je, kot že ime pove, skrbela za dokumentiranje vsega finega, kar se je dogajalo med tednom, in urejanje teh posnetkov v prikupen filmček, ki smo si ga v petek skupaj ogledali in obujali spomine na prijetna doživetja tedna.  Udeleženci glasbene delavnice so bili zadolženi za uprizoritev makedonske ljudske pesmi Eleno kerko, s katero smo nastopili na slavnostnem božično-novoletnem koncertu 2022. 3.A smo jo s solistkama in ostalimi glasbeniki s profesorjem Trobevškom na čelu pridno vadili že od septembra, decembra pa nam je samo v nekaj urah vaje uspelo pridobiti še eno solistko in osvojiti tradicionalno kolo ter z nastopom otvoriti letošnji zimski spektakel. Lepo je bilo dneve končevati ob druženju, saj se na neformalne načine gotovo splete največ prijateljstev. Več časa kot smo preživeli z makedonskimi vrstniki, bolj smo bili neučakani glede potovanja v Skopje marca letos. Kot vedno tudi pri našem projektu ni šlo vse kot po maslu, a kljub mnogim uram zmedenosti in utrujenosti je ta teden res bil nekaj posebnega in v naših mislih ostaja v prijetnem spominu. Za organizacijo izmenjave se zahvaljujemo naši učiteljici francoščine in angleščine Petri Hrovat Hristovski, ki se nam zaradi bolezni ni mogla pridružiti v živo, je pa na daljavo bdela nad nami, Marku Trobevšku, našemu razredniku in učitelju slovenščine, ter vsem učiteljem, ki so nam še pomagali pri izvedbi. Tilen Mauhar, 3.A