Novice

3. februar 23

Kot vsak ponedeljek smo se tudi ta teden srečali na astronomskem krožku, ki ga vodi podiplomski študent astronomije Rok Kovač. Po navadi se družimo v učilnici 13, tokrat pa nas je na šolsko dvorišče privabilo Sonce. Da bi si ga pobližje ogledali, smo pri zadnjem vhodu postavili šolski teleskop. Naučili smo se ga sestaviti, uravnotežiti in naravnati, nato pa smo s pomočjo posebnega filtra opazovali sončeve pege.  Ob ponedeljkih Rok pripravi zanimiva predavanja o aktualnem astronomskem dogajanju, razvoju vesolja, nastanku različnih nebesnih teles, zanimivih posnetkih teleskopov in o drugih temah, ki jo ponuja neskončnost vesolja. Poleg ponedeljkovega srečanja so v sklopu krožka občasno organizirana tudi nočna opazovanja na Astronomskem observatoriju FMF-ja na Golovcu. Dijaki Gimnazije Poljane so letos začeli tudi tekmovati: v našo šolsko kroniko bomo za leto 2023 zapisali Katjo Šimenc iz 4. H, ki je osvojila kar srebrno priznanje na državnem tekmovanju iz astronomije. Če te astronomija vsaj malo zanima, si toplo vabljen/a na astronomski krožek, vsak ponedeljek po 7. uri (14.15) v učilnico 13!   Besedilo: Lili Accetto Vranac, 2. D, fotografije: Tina Pintar, prof.

3. februar 23

Na državno tekmovanje v računalniškem razmišljanju ACM Bober sta se uvrstila Bojan Brdar Turk iz 1.D in Tibor Hvala iz 1.H.  Državno tekmovanje se je odvijalo 7. januarja 2023 na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani. Žal se tekmovanja Bojan Brdar Turk zaradi bolezni ni mogel udeležiti.   Tibor Hvala pa je osvojil odlično 2. mesto in s tem zlato priznanje.  Tibor se je na državno raven uvrstil tudi na tekmovanjih iz logike, razvedrilne matematike in na tekmovanju iz naravoslovje EUSO. Nekatera od teh še bodo.   Čestitamo za dosežen uspeh! Besedilo: Janez Malovrh, prof., fotografija: Lara Bizjak Kuk, 1.H

3. februar 23

Objavljena je nova epizoda podcasta Jabolka, hruške in knjige. Dijakinja Zala Trebežnik (4.g) se v pronicljivem pogovoru z avtorico knjige Zakaj ne pišem (Dijana Matković) med drugim dotakne tudi tematike šolskega sistema in drugih aktualnih mladostniških in družbenih tematik.Priporočamo v poslušanje, predstavljeno knjigo pa v branje:).

30. januar 23

V tednu od 23. do 27. januarja 2023 smo na šoli v okviru projekta Erasmus+ gostili italijanska učitelja s šole Il Nuovo Olivetti iz Torina ter španska učitelja s šole IES Antonio Serna Serna iz Albatere. Zanimala sta jih predvsem pouk tujih jezikov ter pouk glasbe. Z veseljem pa so jim naši učitelji in dijaki predstavili še klasični program, delovanje dijaške skupnosti, ustvarjalnost šolskega orkestra, mednarodne izmenjave na poljanski način ter Božično-novoletni koncert. Italijanski in španski učitelji so predvsem opazili in pohvalili srčnost dijakov in učiteljev, njihov medsebojni odnos ter veliko pripadnost, ki jo s svojimi obveznimi pa tudi prostočasnimi dejavnostmi izkazujejo Gimnaziji Poljane. Petra Novak

30. januar 23

Na VI. mednarodnem literarnem natečaju »Zimska zgodba«, kjer so sodelovali dijaki iz Grčije, Turčije, Poljske, Romunije, Italije, Velike Britanije, Francije, Rusije, Estonije, Etiopije, Slovenije…, je v kategoriji do 17 let zmagala dijakinja Gimnazije Poljane Kanisaja Nika Kovačič iz 3. b razreda z zgodbo »La tristeza que viene con la fiesta« (Žalost, ki pride z zabavo), napisano v španščini (zgodbi je dodala tudi objavljeno ilustracijo). Kanisaji iskreno čestitamo in ji želimo še veliko španskih izkušenj in novih sestavkov! Mentorica: Natali Žlajpah  

30. januar 23

V soboto, 21. 1., smo se poljanski pohodnice in pohodniki zbrali pod uro pri glavni železniški postaji v Ljubljani. Z vlakom smo odšli v smeri Zidanega mostu, izstopili na postaji Laze in pričeli dvodnevni pohod. Pogled proti grebenom Posavskega hribovja je obetal prave zimske razmere. Najprej smo se segreli ob čaju, potem pa krenili proti rojstni hiši Jurija Vege. Po predstavitvi njegovega dela in življenja so nas čakali vzponi na Murovico, najvišji vrh pohoda - Cicelj in Sveti Miklavž. Razgled s slednjega proti Ljubljanski kotlini nam je omogočil vajo iz orientacije, a jo je skrajšal hladen severovzhodnik, zato smo raje odkorakali proti cilju prve etape - Moravški dom na Uštah. Tam smo se pogreli, najedli in dodobra izkoristili kratek zimski dan za igranje družabnih iger ob krušni peči. Naslednji dan smo pot nadaljevali mimo Slivne do Vač ter, skorajda v slogu visokogorskih odprav, gazili po snegu do Zasavske Svete gore, kjer smo si nabrali moči za spust do cilja - železniške postaje Sava, kjer smo si le še izmenjali slike, ki si jih lahko ogledate spodaj, in počakali na vlak do Ljubljane. Dan Kardum Šibila

30. januar 23

15. februarja začne delovati še en bralski klub na Poljanah   Ustanovili smo še en bralski klub. 'Mi' smo, po abecedi, Nataša Homar, Katarina Torkar Papež in Marko Trobevšek, 'še en' pa je klub zato, ker enega takšnega na Poljanah že vodi Nina Prešern, in sicer dijaškega. Novi nastaja na pobudo staršev iz dejavnosti Poljane staršem in je čisto odprt, se pravi namenjen dijakom, staršem, učiteljem in nepoljancem, pogovarjali pa se bomo vsakič o eni knjigi. Dela izbiramo po dveh osnovnih merilih – biti morajo kvalitetna in privlačna za kogarkoli.   Prvo srečanje bo 15. februarja ob šestih popoldne v učilnici 112 v prvem nadstropju. Pogovor bo tekel o romanu Zgodovina sveta v desetih poglavjih in pol Juliana Barnesa. Za uvod bo o knjigi nekaj malega povedal podpisani, ki jo je tudi izbral, in za bralce šolske spletne strani celo na novo prevedel spodnji odlomek … malo v strahu pred kršenjem avtorskih pravic, malo iz nostalgije po časih, ko je več prevajal … malo pa kar tako. (Še namig: v tem šolskem letu bomo bržkone pripravili še en pogovor; vse kaže, da bo beseda tekla o romanu Anomalija Hervéja Le Telliera.)   Poleti 1974 je Spike Tiggler stal na Luninih tleh in vrgel nogometno žogo dobrih štiristo metrov daleč. Šest točk! Zgodilo se je v tistih tridesetih minutah, ko ni bilo v načrtu nobene posebne naloge in sta se vesoljca smela povsem prepustiti lastni radovednosti. No, Spikea je že od nekdaj zanimalo, kako daleč lahko vržeš nogometno žogo v redki atmosferi tam gor, in zdaj je zvedel. Zadetek v polno! Glas iz kontrolnega centra je zvenel blagohotno, in kolega – astronavt Bud Stomovicz ravno tako, ko je Spike rekel, da bo skočil po žogo. Podal se je v mrtvo krajino kot zajec s cevkami. Luna se mu je zdela precej jamasta in zdelana; prah, ki ga je dvigal in ki se je polegal v počasnem posnetku, je bil kot pesek z umazane plaže. Njegova žoga je ležala zraven majhnega kraterja. Nežno jo je brcnil v pusto luknjo, potem pa se je obrnil, da bi ocenil razdaljo, ki jo je prehodil. Lunarni modul, komaj še viden, se je zdel majčken in negotov, pajek – igračka s pojemajočo baterijo. Spike se med odpravo ni preveč predajal osebnim mislim; sicer je bil tudi delovni urnik zasnovan tako, da ga je odvračal od poglabljanja vase, vendar ga je prešinilo, da sta z Budom (pa Mike, ki je še zmeraj krožil gor v komandnem modulu) tako daleč od drugih pripadnikov človeške vrste, kot je bilo tisti čas sploh mogoče. Včeraj so gledali Zemljo, kako je vzhajala, in če so se še tako hecali, je bil pogled mogočen ter je človeka čisto pretresel. Zdaj in na tem mestu se je počutil, kot da je na skrajnem robu vsega. Če bi prehodil še deset metrov, bi morda kar padel s konice zemeljskega krila in se zvrtinčil v najgloblje vesolje. Čeprav je vedel, da se kaj takšnega znanstveno gledano ne more zgoditi, se je Spike Tiggler počutil natanko tako.              In tisti trenutek mu je nek glas rekel: »Poišči Noetovo barko!«             »Kaj praviš?« je odvrnil. Ni dvomil, da je Bud.             »Še pisnil nisem.« To pa je zdaj bil Budov glas. Spike ga je prepoznal, pa tudi prihajal je iz slušalk kot običajno. Tisti drugi glas je prihajal, se je zdelo, naravnost; bil je okrog njega,  v njem, blizu; bil je glasen, a zaupen.             Prehodil je kakšnih deset metrov poti nazaj proti lunarnemu modulu, ko je glas ponovil svoj ukaz. 'Poišči Noetovo barko.' Spike je še naprej upočasnjeno skakljal ter premišljeval, ali si ga je morda nekdo privoščil. Ampak nihče ne bi mogel namestiti kasetofona v njegovo čelado – ni bilo dovolj prostora, opazil bi, tega ne bi dopustili. Tak štos bi lahko koga vrgel iz tira, in čeprav sta eden ali dva od njegovih kolegov – astronavtov imela kar čudaški smisel za humor, se je običajno nehalo pri tem, da je kdo navrtal rezino lubenice, luknjico napolnil z gorčico in zamašil nazaj. Še zdaleč ne kaj takega, kot se je zgodilo zdaj.             'Našel jo boš na gori Ararat, v Turčiji,' je nadaljeval glas. 'Poišči jo, Spike.'   Besedilo in fotografija: Marko Trobevšek

26. januar 23

Mednarodna izmenjava z Gimnazijo Sveti Sava iz Beograda - Reportaža po prvem delu izmenjave za 3.G Dijaki 3. G razreda smo z gimnazijo pričeli v času epidemije. Posledično smo zamudili nekaj izkušenj, ki bi jih morali imeti v prvih dveh letnikih; to leto pa je povsem drugače. Septembra nam je razrednik sporočil, da bomo imeli mednarodno izmenjavo. Naš razred se je povezal z beograjsko gimnazijo Sveti Sava in v naslednjem mesecu so nam dodelili partnerje, s katerimi naj bi sobivali. Nekateri so se z njimi takoj zbližali, se jih veselili in že pripravljali načrt, kaj jim bodo pokazali, ko pridejo v Slovenijo, ostali pa smo prestrašeno razmišljali, kaj nas čaka. V nedeljo, 20. novembra 2022, so na glavno avtobusno postajo Ljubljana z manjšo zamudo prispeli srbski dijaki, mi pa smo jih veselo, vendar hkrati premraženo dočakali. Vsak je poiskal svojega partnerja in se odpravil domov. Ne glede na dolgo vožnjo niso bili utrujeni; polni energije so nas presenetili z darili in večina nas je že prvi večer odšla ven. V ponedeljek smo se v šoli najprej vsem predstavili, Srbom pripravili kviz o Sloveniji ter jih učili osnov slovenščine, za konec pa nas je vse čakal lov na skriti zaklad po središču Ljubljane. V torek smo Slovenci dan preživeli na šoli in kasneje obiskali časopisno hišo Mladina, Srbi pa so si ogledali Postojnsko jamo in Predjamski grad. V sredo smo imeli športni dan na Bledu, kjer smo drsali, se sprehodili okoli jezera in uživali v razgledu. Vsako popoldne smo lahko počeli, karkoli smo hoteli, dokler smo bili doma pravočasno. Tako so se nekateri sprehajali po mestu, drugi sedeli v kavarnah, nakupovali, igrali biljard, kegljali ali pa počivali doma. V četrtek smo imeli delavnice aktivnega državljanstva, pri katerih smo govorili o različnih problemih in poslušali stališča srbskih in slovenskih dijakov. Popoldne smo se vsi zbrali skupaj, saj so si skoraj vsi želeli ogledati nogometno tekmo, v kateri je Srbija igrala proti Braziliji. Ne glede na poraz Srbije je bila to zabavna izkušnja, saj smo se povezali ne le s srbskimi dijaki, temveč tudi kot razred. Za mnoge je bil četrtkov večer najboljši del cele izmenjave. V petek nas je čakal popolnoma nov izziv. V enem dopoldnevu smo morali pripraviti predstavo za naše starše, zato smo se razdelili v skupine: prva skupina je plesala, druga pela, tretja pripravila skeče in četrta posnela kratek film našega tedna. Plesalci so se učili kolo in polko, pevci so se naučili pesmi Đurđevdan in Dan ljubezni, igralci pa smo pripravili krajše prizore, ki so prikazali razlike med nami in našimi partnerji na komičen način: od zamujanja do glasnega telefoniranja na avtobusu. Kratek film je prikazal utrinke našega tedna, ki sta jih posneli sošolki. Dan je bil naporen, saj smo poleg dilem, kot je “kakšen je pravilen način plesanja kola?” (skoraj vsaka regija ima namreč drugačno verzijo), vsi bili nenaspani. Vseeno pa nas je motivirala misel na to, da nas po predstavi čaka vikend. Tako smo pripravili predstavo in ob 18.00 so si jo imeli priložnost ogledati naši starši, po koncu pa smo se lahko posladkali. V središču Ljubljane so se ravno takrat prižgale lučke in Srbi so imeli priložnost doživeti tudi praznični duh mesta. Petkov večer nas je večina preživela na zabavah in proslavila, da je naporen teden za nami. Sobota je bila namenjena dnevu z družino; nekateri so šli v hribe, drugi v Italijo, tretji v muzeje – nekaj se nas je soočilo s težavo, da naši partnerji zaradi preintenzivnega plesanja kola niso mogli hoditi, a smo se vsi prilagodili, kolikor smo se lahko. Večer smo zopet preživeli na zabavah in poskusili pripraviti čim boljšo zadnjo noč, ki bi vsem ostala v spominu. V nedeljo smo se utrujeni, nekateri tudi z glavobolom zaradi prejšnje noči, dobili na glavni postaji in se od Srbov poslovili. Čeprav je bilo slovo žalostno, smo si vsaj malo oddahnili, saj smo končno lahko spali v svoji postelji in imeli mir. Izkušnja je bila za vsakega izmed nas drugačna, a smo se vsi naučili sobivanja, medkulturnih razlik ter nekaj novih izrazov, predvsem šatrovačkih (“ške za vopi” je skoraj vsem ostal v spominu). V imenu celotnega 3.G razreda se profesorjema Neži Kolbezen in Janu Jerebu zahvaljujemo za organizacijo in izvedbo izmenjave.  Hana Levič , 3.G  

26. januar 23

Obisk dijakov IES Virgen del Carmen iz mesta Jaén v Španiji - Reportaža po prvem delu izmenjave za 3.E Pa je končno prišel dan, ki smo ga vsi dijaki 3.E nestrpno pričakovali. Dočakali smo prihod naših španskih prijateljev, ki so k nam, v njim nepoznano, hladno deželo, iz še zmeraj tople Andaluzije pripotovali sredi mrzle noči.  A nič zato, ob 2.30 zjutraj smo jih zato mi toplo sprejeli v naše domove in pričelo se je naše enotedensko druženje. Program je bil več kot pester. Že prvi dan smo skupaj raziskovali Ljubljano, z zabavnim “treasure hunting-om”. Zanje smo pripravili uvodno prireditev s kvizom o Sloveniji, glasbeno točko poljanskega orkestra in odigranim prizorom iz dela Ivana Cankarja. Sledila je pot v zanimive Škocjanske jame in skorajda neverjeten skok do morja, v slikoviti Piran. Vse to se da videti v enem dnevu, če živiš v Sloveniji!  V četrtek so se španski dijaki pridružili različnim razredom in poslušali tri ure pouka na Gimnaziji Poljane. Sledila je zabavna ura slovenščine, katero smo izvedli v parih, si pomagali pri izgovorjavi in se krepko nasmejali, saj sta slovenščina in španščina močno različni, zato so se pri nekaterih besedah prav simpatično zapletali.  Približal se je petek, ko smo s skupnimi močmi pripravili nepozaben dvojezični nastop za starše. Plesali smo, peli, se smejali in svoje občutke in vtise predstavili v angleščini in španščini. Pridružil se nam je tudi španski ambasador, ki je vse zbrane nagovoril  s toplimi besedami. V soboto smo se odpeljali na Jezersko, kjer so se nekateri prvič spustili na saneh in si nato nadeli tudi krplje. Snežinke so poskrbele za res čaroben zimski dan. Dan z družino je nastopil v nedeljo in večina se nas je srečala na Bledu. Sprehodili smo se okoli jezera, kar nam je vzelo kar nekaj časa in potrpežljivosti, saj so Španci navajeni na bolj počasno, umirjeno življenje in jih naše hitenje pri tem prav nič ne zmoti. Ob koncu smo se seveda posladkali še z blejsko kremšnito.  Vrhunec večera je bil skupen ogled finala svetovnega nogometnega prvenstva, kjer smo se, ob dobri družbi in hrani, združili tudi v skupnem navijanju za Argentino. Še zadnji dan skupnega druženja nas je popeljal na Ljubljanski grad, občudovali so razgled, čemur je sledil trenutek slovesa, objemov in obljub, da se kmalu spet srečamo!  Veliko novega nas še čaka marca, ko bomo mi odleteli k njim spoznat delček njihovega življenja, utripa njihovega vsakdana, mesta, šole … Predvsem pa bo teden izmenjave ostal v vsakem izmed nas kot nepozaben spomin, iz katerega je mogoče črpati ustvarjalnost in moč tudi v manj lepih trenutkih življenja. Za organizacijo in potrpežljivost se zahvaljujemo razredničarki in naši učiteljici španščine Natali Žlajpah ter Nataši Koprivnikar, naši učiteljici biologije.   Eva Kosi, 3.E

25. januar 23

Katja Šimenc iz 4.H je na državnem tekmovanju iz astronomije osvojila srebrno priznanje. Čestitamo za dosežen uspeh!