Dežela sieste in fieste

Po celem dnevu vožnje, prežete s petjem, smehom in živahnim klepetom, smo končno zavili na parkirišče, kjer so nas že nestrpno čakali španski vrstniki. Ko smo stopili iz avtobusa, se nam je skrb, kako se bomo predstavili družinam, v trenutku razblinila, saj smo bili že takoj deležni toplega sprejema.

Čeprav so se pogovori o tem »kakšna je pa tvoja španska družina«, »a so starši prijazni«, zavlekli pozno v noč, naslednje jutro ni bilo časa za počitek, saj nas je že čakal avtobus, s katerim smo se odpravili na športni dan v Cazorlo. Poleg veslanja, supanja, kopanja v mrzli vodi in občudovanja prelepe narave nas je pričakalo še kosilo, ob katerem smo spoznavali tradicionalne španske jedi. Še dobro, da je nato vožnja do Úbede trajala eno uro, saj smo si po takem kosilu vsi na avtobusu privoščili siesto. Sledil je ogled mesta in za tem odhod nazaj v Jaén. Kljub utrujenosti smo se zvečer s Španci odpravili na sprehod po mestu in se nato družili v njihovem »Tivoliju«. 

Torkovega obiska šole verjetno nihče ne bo pozabil. Ne samo da jim na igrišču rastejo pomaranče, tudi starost šole je zavidljiva, saj so ravno praznovali 175. obletnico delovanja, ki pa je sama zgradba vsekakor ne kaže. Na dvorišču so nam pripravili pravi španski zajtrk s toliko slaščicami, kot se jih pri nas, na naših mizah, ne znajde v enem mesecu. Nato je sledil uraden sprejem pri županu, kar je na svojstven način oplemenitilo naš obisk v Španiji. Po tem smo si malce odpočili na stopnicah pred katedralo in z veseljem pojedli sendviče, ki so nam jih pripravile mame naših španskih prijateljev. Tudi na račun njihovih tipičnih sendvičev, ki se precej razlikujejo od naših (izgledajo kot omleta s krompirjem), smo se zelo presmejali. Obisk katedrale pod vodstvom učitelja zgodovine je bil zanimiv in verjamem, da je osupnil prav vsakogar. Zatem smo pred šolo pričakali svoje Špance, ki so nas peljali na piknik v park. V parku smo razgrnili odeje in uživali v španskih dobrotah. Prepustili smo se sončnim žarkom, ki so nas prijetno greli in kar dodobra obarvali našo zimsko polt. Siti in spočiti smo se odpravili na iskanje skritega zaklada, ki pa je bil še za domačine kar velik zalogaj. Zvečer pa je bil seveda obvezen obisk Zare in Stradivariusa in vseh ostalih trgovin z oblačili, ki jih v Španiji ne manjka, in je greh, če jih ne obiščeš.

V sredo je nastopil dan za tako težko pričakovan izlet v Granado in Alhambro, kjer smo spoznavali skrivnosti arabske kulture v Španiji. Dekleta smo se o tem, kaj bomo v pričakovanju prelepe pokrajine, ki smo jo želele ovekovečiti tudi s fotografijami, oblekle ta dan, pogovarjale že zelo dolgo. Naša pričakovanja so bila upravičena. Kar smo videli, je bilo izjemno in zdaj razumem, zakaj so novozgrajeni deli Alhambre skladni z načelom »raj na zemlji«. V Granadi seveda ni šlo brez kupovanja spominkov, pisanja razglednic, sladoleda in okušanja najrazličnejših tapasov, ki jih v Granadi dobiš ob naročilu pijače zastonj. Po ulicah je odmevala glasba flamenca in vzdušje je bilo res prijetno.

Pod vtisi sredinega izleta nam tudi v četrtek ni bilo težko sodelovati pri pouku v njihovi šoli. Verjetno me je najbolj presenetilo to, da so učenci v razred »kapljali« postopoma in nekateri prišli tudi z dvajsetminutno zamudo. Nato smo imeli prosto in večina nas je odšla na grad, kjer smo se v senci dreves družili in poslušali glasbo. Zvečer je zaživelo šolsko igrišče, ko smo ob dobri hrani in družbi Francozov, ki so bili tudi na izmenjavi, tam ostali pozno v noč.

Petek je minil v znamenju priprav na zaključni nastop, ki je po mojem mnenju odlično uspel. S skupinsko pesmijo El Mismo Sol smo dvignili razpoloženje na vrhunec, ob videu, ki je povzel celotno izmenjavo, pa je priteklo tudi nekaj solz. Še pred nastopom nas je obiskal slovenski veleposlanik v Španiji, gospod Robert Krmelj, kar nam je bilo še posebej v čast, saj je spremljal našo celotno zaključno predstavo in španske družine povabil v Slovenijo.

Celotna izmenjava med Španijo in Slovenijo je bila tudi zelo odmevna, saj smo bili skoraj vsak dan v lokalnem časopisju.

Kot se za Špance spodobi, so nam za zadnji večer organizirali fiesto in čeprav smo naslednje jutro morali vstati zelo zgodaj, nikogar ni motila neprespanost, saj je bilo vredno žrtvovati ure spanja za nepozabno zabavo.

Ob petih zjutraj je avtobus, poln spominov in lepih trenutkov, odpeljal iz Jaéna in verjamem, da bo vsakemu izmed nas ta dogodivščina za vedno ostala v lepem spominu.

Da pa ima lahko vsaka zgodba svoj konec, se mora enkrat tudi začeti. Še pred tem pa si jo mora nekdo tudi zamisliti in jo uresničiti. Za to sta zaslužni naša razredničarka Natali Žlajpah in Nataša Koprivnikar, ki sta nas čisto za svoje vzeli, budno nad nami cel teden bdeli in poskrbeli, da smo se res lepo imeli.

Hvala obema.

Zapisala Iza Kožuh, fotografije Ela Zaletel

Oglejte si tudi Elino fotozgodbo!