iskanje

Španska avantura

Nazaj

Ko so bile temperature v Ljubljani ravno pravšnje, da smo pospravili tople bunde, smo dijaki 3. B z navdušenjem spremljali vremenske obete za južni del Španije, saj smo 22. marca iz Trsta odleteli na drugi del naše izmenjave.

Od pristanka v Valenciji nas je do srečanja s španskimi vrstniki ločilo le še nekaj sto kilometrov. Po našem mnenju smo v Alcantarillo, manjše mesto, ki se ga je med nami prijelo ime »španske Domžale«, prispeli precej pozno, po španskem ritmu pa nalašč za večerjo. Po napornem potovanju smo lačno degustirali lokalne specialitete: marinera, croquetas, tortilla de patatas, paparajote (gre za liste limonovca v testu, ki je posut s sladkorjem in cimetom – odločitev, ali list pojesti, je prepuščena vam) in seveda jamón, nato pa utrujeno padli v postelje.

Vremenska napoved se ni zmotila: zbudili smo se v toplo jutro in res oblekli poletna oblačila. Po prihodu na CES Samaniego smo bili deležni toplega sprejema, saj nas je neučakano pričakovala celotna šola. Presenetilo nas je njihovo zanimanje za goste in sproščenost, s katero so se nam približali učenci vseh starosti. Povsem drugačen vtis je dajala šolska zgradba – rešetk na oknih, zidu okrog šole in sirene namesto šolskega zvonca poljanci namreč nismo vajeni. Niti med šolskim odmorom učenci ne smejo zapustiti šole, zato smo na dvorišču malicali sendviče, ki so nam jih zjutraj skrbno pripravili naši španski starši. Nato smo se preizkusili v tradicionalnih španskih športih, za katere smo ocenili, da so pravzaprav slovenski, a kot vljudni gosti nismo želeli sprožiti prepira. Po pouku smo se družili ob tapas in obiskali etnološki muzej. Večer smo preživeli z gostitelji vsak po svoje – skupni imenovalec je bil le to, da nihče ni večerjal pred deseto.

Skupinska pred učilnico 3. B CES Samaniego.

Odmor.

Naključno srečanje z nemško govorečima Špancema, da je na svoj račun prišel tudi nemški del našega razreda

Vsi smo se nadvse veselili petka, ki je bil rezerviran za izlet slovenskih dijakov v Cartageno. Po priporočilu gostiteljev smo obiskali rimski teater in arheološki muzej, nato pa si mesto ogledali še iz turistične ladjice. Popoldne smo se odpeljali na bližnji rt Cabo de Palos, kjer smo se najpogumnejši okopali v še precej svežem morju, ostali pa so naš podvig dokumentirali z neskončno dolge peščene plaže. Po vrnitvi k svojim gostiteljem smo petkov večer, kot se spodobi za španski temperament, preživeli ob bučnem druženju z njihovimi prijatelji.

Rimski teater v Cartageni.

Pitja španske kave ne priporočamo.

Da naši gostitelji ne bi bili prikrajšani za izlet, smo v soboto skupaj odšli v jamo Cueva del Puerto, kjer so nas sredi Španije presenetili »domači« kraški pojavi. Sledilo je raftanje na reki Segura. Vožnjo po sicer zelo mirni reki smo popestrili s škropljenjem, nekateri pa so se v reki tudi kopali. V kanjonu Almadenes, kjer teče Segura, smo si ogledali celo jamske poslikave. Da bi ponovno nabrali moči, smo si po rekreaciji privoščili siesto, nato pa obiskali svetišče Esperanza, ki nas je navdušilo s svojo podobo. Vrhunec dneva je predstavljal večer, ki smo ga preživeli na zabavah v španskih diskotekah, na raznih fiestitah ali na bowlingu.

Dobro opremljeni smo se odpravili v podzemlje.

Pred svetiščem Virgen de la Esperanza.

Pošteno izmučeni smo naslednje jutro podaljšali spanec tudi do poldneva – če so nam španski gostitelji le dovolili. Nedeljo smo namreč preživeli z družinami. Večina nas je odšla na plažo in si v obalnih mestih privoščila kosilo. Preizkusili smo številne tapase in paello, ob katerih so se španske družine med kramljanjem v restavracijah zadržale več ur – rekord naj bi znašal kar štiri. 

V ponedeljek smo se že začeli pripravljati svoje zaključne predstavitve. Slovenijo in Španijo, ki smo ju do sedaj že vsi dodobra (s)poznali, smo primerjali na različnih področjih: prehrana, običaji, šolski sistem, športi idr. Po pouku je bil čas za kosilo in siesto, po kateri smo se odpeljali v Murcio, kjer so nam gostitelji pripravili lov na zaklad. Imeli smo tudi prosti čas, da smo znanje španščine v trgovinah in restavracijah preizkusili brez podpore španskih prijateljev. 

Tek po ulicah Murcie.

Lov na zaklad je uspel.

Torkov dan se je začel povsem šolsko, saj so tudi nas čakale tri ure pouka – no, po zaslugi naših gostiteljev dve in pol, saj pri njih čas teče drugače kot pri nas in polurne zamude sploh niso vredne omembe. Pouk je potekal v zelo sproščenem vzdušju in z različnimi igrami, česar nismo vajeni. Popoldne smo dokončali svoje predstavitve in že je napočil čas za sklepni del naše izmenjave: pred starši smo povzeli dogajanje zadnjega tedna in se nato družili ob tipičnih španskih prigrizkih. Še zadnji večer v Španiji smo preživeli z druženjem na trgu, ki se je zavleklo pozno v noč oziroma jutro …

Pravzaprav smo domov odšli le spakirat prtljago in v sredo ob 4h zjutraj je natopil čas za slovo. Mnogi so si v objemu obljubili, da se srečajo spet poleti, drugi so se s stiskom rok zahvalili za gostoljubje in zaspano obujali spomine na pretekli teden. 

Ura glasbe.

Izkušnja je okrepila odnose v razredu in nas zbližala tudi s profesoricama spremljevalkama, razredničarko Sanjo Hočevar in Lucijo Krošelj Košec, ki se jima zahvaljujemo za vložen trud; bili sta odlična družba. Hkrati se zahvaljujemo tudi profesorici Natali Žlajpah, ki je nad našo izmenjavo bdela od samega začetka. 

V tednu bivanja v Španiji smo izrekli veliko nesmiselnih španskih fraz, se naučili vljudno zavrniti hrano, ko so se španske mame pritoževale nad našo neješčnostjo, in prakticirali siesto kot pravi Španci.

Sklenemo lahko, da smo Španijo izkusili iz perspektive, za katero verjetno nikdar v življenju ne bo več priložnosti. ¡Fue inolvidable!

 

Zapisala Žana Primc, 3.B

S predstavitvami in glasbo smo se poslovili od Španije; Zala in Tatjana sta zaplesali polko.

MENU
Hitre povezave