Utrinki z aprilskih strokovnih ekskurzij v zamejstvo - DRUGI DEL: za 2.F, 2.G in 2.H

2.G na Koroškem

Dijaki 2. G so obiskali Koroško. Prvi dan so se mudili na slovenski strani, naslednja dva dni pa raziskovali še avstrijsko.

Ekskurzija je bila zgodovinsko, geografsko in jezikovno obarvana, s poudarkom na zamejskih Slovencih. Z davno in bližnjo preteklostjo so se spoznavali v slovenjegraškem Pokrajinskem muzeju, ravenskem muzeju železarstva, na Gosposvetskem polju in v Celovcu. Z vlakom so se popeljali v globine mežiškega rudnika, ob Vrbskem jezeru pa so se spomnili škofa Abrahama in Brižinskih spomenikov. 

Kljub jutranjemu mrazu in vetru so osvojili vse zastavljene cilje, tudi grad Ostrovico, čeprav so se morali prebiti skozi štirinajst obrambnih vrat. Turkom je recimo uspelo priti samo do četrtih. 

Zapisala Nataša Žiger, prof.

2.H ob zahodni meji

Naša strokovna ekskurzija v zamejstvo je imela mnogo zanimivih točk. Poudarek te ekskurzije je bil predvsem na slovenskih zamejcih v Italiji, tako kot primerjavi teh z italijanskimi zamejci v Sloveniji. Obiskali  smo namreč dve šoli, in sicer eno na slovenski strani, kjer pouk poteka v italijanščini (Gimnazija Antonio Sema Piran) in eno na italijanski strani, kjer pouk poteka v slovenščini (Licej Franceta Prešerna). Obe šoli sta nam na kratko predstavili svoj program, nato pa smo imeli priložnost govoriti z dijaki. Obe šoli obiskujejo dijaki iz različnih družinskih okoliščin, nekaj je res takih, katerih starši oz. oni sami so pripadniki manjšine v zamejstvu (ali pa je en starš npr. Italijan in drugi Slovenec), vendar je veliko  otrok, ki sploh niso pripadniki manjšine, ti šolo obiskujejo zaradi njene dvojezične narave. Dijaki obeh šol pa so poudarili tudi to, da jim primanjkuje prostorov za druženje, kar pri nas ni problem. Seveda pa so med manjšinama tudi razlike, na italijanski strani meje je očitno, da Italija ni nikoli razčistila svoje preteklosti in odnosa do Slovencev v času svetovnih vojn (in času med njima). Po mestu Trstu so še vedno zgradbe s kipi Mussolinija, medtem ko je na slovenski strani največji problem, da ljudje ne govorijo italijansko in da je Piran (katerega prebivalci so bili prej v večini Italijani) zdaj zgolj turističen in zaživi ob vikendih. 

Ključnega pomena za uspeh ekskurzije pa je bilo tudi zgodovinsko ozadje, ki nam je bilo podano bodisi na izročkih ob začetku ekskurzije bodisi povedano sproti ob ogledih. Posebno zanimiv je bil ogled Trsta, kjer smo imeli priložnost videti, kako “dvojezično“ je res mesto, kar je zanimivo glede na to, kako  prisotna je bila slovenska kultura tam v preteklosti. V Trstu smo imeli dijaki tudi edinstveno priložnost ogledati si razstavo umetnika Banksyja, kar je bila dobrodošla popestritev ekskurzije. Na dijake, ki so se odločili udeležiti razstave, je ta prav zagotovo naredila vtis. Na večer istega dne pa smo si dijaki ogledali tudi predstavo Pina in Pierpaolo v Slovenskem stalnem gledališču, katere vsebina nas je kljub pozni uri in napornemu dnevu zbudila in navdušila. Zgodba o neverjetnem prijateljstvu med  nadarjeno violinistko Pino in prav tako nadarjenim poetom Pierpaolom, ki je imela  tragičen konec, nas je kljub svoji kompleksnosti (npr. igranje z imeni Pina, Dina, Tina ...)  zares navdušila. Imeli smo tudi neverjetno priložnost in čast ne samo videti zaodrje gledališča, temveč tudi sedeti v dvorani sami, gledališče je namreč predstavo odigralo samo za nas. 

To zares zanimivo in poučno ekskurzijo pa smo zaključili malo bolj turistično, in sicer z ogledom dveh očarljivih mest. Na nas je zagotovo pustilo vtis mesto Čedad, ki je kljub svoji majhnosti polno zanimive in raznovrstne arhitekture, ki jo v  nekaterih primerih spremlja zanimiva zgodba (Hudičev most ...). Za konec pa smo  obiskali še Slovensko multimedialno okno in tako naredili poln krog s temo naše ekskurzije v zamejstvo. 

Napisala: Asja Frangež, 2.h, fotografije: Matevž Per, 2.h