1. februar 26

Novo koledarsko leto smo poljanci začeli s podvigom - pohodom na Uskovnico, bohinjsko planino na Pokljuki. Mrzlega 17. januarja smo se ob rani uri zbrali na glavni železniški postaji ter se z vlakom odpeljali vse do Bohinjske Bistrice, kjer smo lahko nadoknadili par ur spanca. Govorice ne držijo: tudi na Gorenjskem ne ubežiš pred meglo ljubljanske kotline, ki nas je žal spremljala ves vikend. Po krajšem postanku v Mercatorju in kavi smo se podali na pot. Povzpeli smo se do manjše vasice (Bohinjske Češnjice), ki je bila, prekrita s prvimi znaki snega, enako prikupna kot njeno ime. Pot je bila v večini precej položna, razen klanca, ki vodi do planine Zajamniki, kjer je bilo res čutiti potrebo po vseh dodatnih šolskih ur športne vzgoje. Čeprav nam je bil jasen pogled iz Zajamnikov zakrit, je menda stalnica na vseh planinskih koledarjih.  Ko smo prilezli do vrha, smo bili vsi čisto navdušeni nad novo prenovljeno kočo, kjer so nam postregli s čajem, ob katerem smo lahko pojedli še zadnji sendvič. Po največjem naključju smo v koči srečali Sunito Williams, Nasino astronavtko slovenskih korenin, ki je prvič po desetih letih obiskala Slovenijo. Noro. Po toplem tušu (v skoraj novih skupnih kopalnicah(!)) smo se kratkočasili z druženjem v jedilnici in počivali v sobah, vsi pa smo že nestrpno čakali na večerjo. Profesorja Jaklič in Zgaga sta nam celo organizirala nagradno igro, kjer si je zmagovalna skupina prilastila paket Milka piškotov. Po živahni večerji smo se nekateri zabavali z igranjem taroka, (profesorja kar obvladata, moram priznati) in nadaljevali prijetne pogovore še v večer. Zjutraj smo se, kot se spodobi za prave hribolazce, spočiti zbrali ob sedmih, ko nas je pričakal res bogat zajtrk: od kosmičev, šunke, sira, kruha vse do sadja in pekovskih izdelkov. Ko smo se počutili, kot da spadamo že spet med žive, smo se poslovili od srčnih oskrbnikov koče, spakirali nahrbtnike, si obuli pohodniške čevlje ter krenili nazaj proti Bohinjski Bistrici.  Tokrat smo ubrali drugačno pot, hodili smo po gozdu, kar je bilo meni mnogo ljubše od asfalta, čeprav bolj težavno. Na malici smo se še ustavili v manjši družinski gostilnici v dolini. Prispeli smo pred napovedanim časom in zato vlak počakali v bližnjem lokalu. Prijetno utrujeni, polni vtisov (in žuljev) smo se  v zgodnjih popoldanskih nedeljskih urah vrnili v Ljubljano.  Malo obžalujem, da sem se pohoda prvič udeležila šele v četrtem letniku, krasno smo se imeli, kljub mrazu. Zato se moram na tej točki nestrinjati s Bijelim Dugmetom: v planinah je še kako zima.   Besedilo in fotografije: Estel Erika Tagliaferri, 4.E

30. januar 26

Tudi za letošnji zimski športni dan, 22. januarja, je bilo dijakom ponujeno več raznolikih izbir. Kratko povzemamo dogajanje na več prizoriščih: Smučanje in deskanje na Krvavcu Na športnem dnevu na Krvavcu je sodelovalo več kot 300 dijakov iz vseh štirih letnikov, ki so  v lepem vremenu uživali v smučanju in deskanju. Razmere na smučišču so bile zelo dobre, del programa pa je bil namenjen tudi varni vožnji za dijake prvih letnikov. Športni dan je potekal uspešno in v prijetnem vzdušju.

28. januar 26

Mednarodna izmenjava 3. C s Španci iz Jaena V petek smo učenci 3.c in naše družine postlali postelje, posesali domove ter pripravili sestavine za spoznavanje ob družinskem kosilu za naslednji dan, saj je v soboto opoldne, 10.1.2026, napočil prihod naših boljših polovic. S plakati v rokah, novimi prijateljskimi zapestnicami v žepih ter prijetnim vznemirjenjem v srčkih smo naše španske partnerje za izmenjavo pričakali pred Gimnazijo Poljane. Stisnili smo jih v objem ter jih odvedli do ogretih avtov, da kulturni šok zaradi drugačnega podnebja ne bi bil prevelik. Lociranje njihovega novega doma res ni bila nobena težava, saj je vse hiše zaznamoval vonj po slastnem družinskem kosilu. Po jedači je nastopil čas za ogled lučk ter za družabni večer ob toplem napitku. V nedeljo smo se vsak po svoje oziroma v manjših skupinicah odpravili na družinsko-prijateljsko popotovanje po najlepših kotičkih Slovenije. Najbolj obiskana destinacija je bila kot pričakovano Bled. Zvečer smo si čas krajšali v Biljardni hiši, kjer smo po skorajšnjem živčnem zlomu s strani naših španskih prijateljev prepričali osebje, da po televiziji predvaja tekmo El Clásico. Zmagala je Barcelona, tako da smo nekateri domov prišli domov s skakajočimi, drugi pa z jokajočimi Španci. V ponedeljek smo imeli otvoritveno prireditev s pridihom petja in plesa. Odšli smo na lov na zaklad, naši nagradi sta bili pevska in plesna delavnica. Proti večeru smo šli na bowling, pomerili smo se tudi v boksanju. Nikogar ne bomo izpostavljali, ampak moramo omeniti, da je pri fantih res izstopal Arturito, pri dekletih pa je blestela Lina. V torek smo se odpravili na zimske radosti na Jezersko. Pot je na avtobusu pospremila španska in slovenska glasba, zamudniki, natrpani v kombiju s profesorji, pa so bili deležni masaže lasišča. Preizkusili smo se v teku na smučeh, tubanju in sankanju. Vrhunec vsega je bilo kolektivno kepanje, kjer so podivjali tudi najsramežljivejši. Kot češnja na vrhu tortice pa sta nas zvečer v baru Prulček pričakali dve drag kraljici in karaoke. Sceno smo podrli dobesedno. V sredo je napočil čas za našo ločitev… Ne skrbite, tista prava je prišla šele v soboto. Špance smo poslali v plezalni center na Vrhniki ter v Škocjanske jame, starši pa smo si malo odpočili. Sami smo se pod perutjo Luke Kelca izkazali kot aktivni državljani. Del naše delavnice je potekal v šoli, sočnejši preostanek pa na Radiu Študent. Nekateri smo imeli tudi priložnost nastopiti v živo. Ponovna združitev z našimi otroki se je zgodila pred šolo, da pa bi nadoknadili zamujen skupni čas, smo jih posladkali s ponovnim ogledom nogometne tekme. V četrtek so se Španci prelevili v prave male poljanske dijake ter hospitirali pri pouku. Ker so možgani celo dopoldne delali s polno paro, smo jih peljali na čevapčiče za okrepitev moči, nato pa v Kindovor na ogled dokumentarnega filma, o katerem smo v šoli diskutirali. Preostanek popoldneva je bil namenjen peki in druženju. Zadnji dan so potekale priprave na zaključno prireditev, odkrivali so se skriti talenti. Dogodka so se udeležili starši, gospod veleposlanik in ravnatelj. Na pogostitvi smo napolnili trebuščke in tako dobili primerno energijo za pakiranje. Noč je bila dolga, a sladka, polna plesa, petja in pogovorov. Na realna tla smo bili postavljeni ob dveh zjutraj na parkirišču Dolgi most, kjer smo se s solzami v očeh še zadnjič objeli ter skupaj zapeli. Izmenjava nas je učvrstila in nas mnogo naučila. Pridobili smo mednarodne prijatelje, nepozabne spomine ter načrte za približujoče se poletne počitnice. Nič od tega ne bi bilo možno brez vseh sodelujočih profesorjev. Vsem se iz srca zahvaljujemo, še posebej profesorici Natali, ki nam je dodelila izvrstne pare, za povrh vsega pa nam ves čas stala ob strani. Za dobro počutje ter nemoten potek naše izmenjave pa so poskrbeli še profesorica Nataša, Anja, Julián in Roberto.   Se beremo zopet marca, ko naše Špance obiščemo pri njih doma! Besedilo in izbor slik: Maja, Lina, Lora, Aleks, Tara.

27. januar 26

26 bronastih priznanj in 12 uvrstitev na državno tekmovanje iz psihologije Na šolskem tekmovanju iz znanja psihologije, ki je letos potekalo že petič zapovrstjo v organizaciji Zveza za tehnično kulturo Slovenije, je sodelovalo 35 tekmovalk in tekmovalcev naše šole. Dosegli so izjemen uspeh – kar 26 dijakinj in dijakov je osvojilo bronasto priznanje, 12 najboljših pa se je uvrstilo na državno tekmovanje, ki bo 20. marca 2026 na Gimnaziji Novo mesto. Na državno tekmovanje so se uvrstili: Lara Kogovšek (3. A), Karin Ostanek (4. E), Job Movrin (3. A), Zala Zver (3. A), Bela Zupan (3. B), Sara Pipan (3. D), Pika Krevs Rupena (4. F), Zoja Novak (4. E), Maks Šorli Hall (4. C), Manca Petrič (3. H), Pia Blažič (3. A) in Nika Jemec (3. C). Vsem za dosežene rezultate iskreno čestitamo in želimo veliko uspeha tudi na državnem tekmovanju. Mentor: Nejc Ašič, prof. Fotografija: Hana Burnik, 2.G