6. oktober 26

Kdo vse je Maks Leon Kopač? Maksa v večini poznamo kot dijaka 4.H. Na prvi pogled bi ga lahko opisali le z nekaj besedami, vendar se za njimi skriva veliko več. Je človek številnih talentov, strasti in zanimanj, ki jih izraža na najrazličnejše načine. Pred kratkim je svojo ustvarjalnost predstavil tudi na otvoritvi razstave Minitia, s katero je obiskovalcem ponudil vpogled v svoj umetniški svet. Toda kdo je v resnici, kaj ga navdušuje, od kod črpa navdih in kaj je tisto, brez česar si ne predstavlja svojega vsakdana? Za začetek – kakšen je tvoj odnos do Gimnazije Poljane? Se počutiš sprejetega? Poljane so bile zame vedno edina možnost pri izbiri srednje šole. Imel sem sicer nekaj manjših težav v prvem letniku, ampak se je nato zelo izboljšalo v drugem letniku ter se izboljševalo vse do četrtega letnika, ko mi je najboljše. Dobro se razumem tako s profesorji kot s sošolci. Hvaležen sem tudi, da so me profesorji pri ustvarjanju in razvijanju risanja podpirali. Očitno pa šola ni edino, kar zapolnjuje tvoj čas. Kateri so tvoji najljubši hobiji? Poleg Poljan obiskujem tudi glasbeno šolo že osem let. Najprej sem osem let igral violino, zdaj pa že sedem let igram flavto. Igram, ker mi je všeč, da delam še nekaj poleg šole. Zdaj sicer igram flavto za zabavo, ni več tako, da bi mi povzročala stres. Glede drugih hobijev pa je tu tudi plezanje, pa seveda veliko hodim v hribe in na pohode. Pri plezanju se zdaj bolj ukvarjam z zavarovanimi plezalnimi potmi oziroma feratami, včasih sem tudi skalno plezal, ampak zdaj malo manj, ker so mi bolj všeč ferate, jeklenice in podobno. Omeniti moram tudi smučanje, saj zelo rad smučam, res uživam na smučiščih. Rad hodim tudi v hribe zaradi sproščanja, saj tam dobim veliko navdiha. Omenil si tudi glasbo. Kakšno glasbo pa najraje poslušaš? Poslušam vse, predvsem pop, soul in R&B. Imam različne vrste, glasbe razporejene po seznamih predvajanja. Imam tudi glasbo za sproščanje, ampak mi je bolj všeč energična glasba, da ne zaspim. Glasbo verjetno poslušaš tudi med ustvarjanjem? Ja, zraven jo skoraj vedno poslušam. Poleg športa in glasbe rad tudi kuhaš in pečeš. Kaj najraje pripraviš? Ja, rad kuham, s peko pa se še raje ukvarjam. Kuham različne stvari, na primer dobre makarone z omako ali tortilje. Še bolj pa mi je všeč peka sladic, na primer tort, mafinov in piškotov. Veliko časa torej preživiš tudi v naravi. Od kod izvira tvoja strast do hribolazenja? Tega pravzaprav ne vem. Mogoče zato, ker že od otroštva hodim s starši v hribe in veliko plezamo, pa mi je to postalo všeč. Katera je bila tvoja najbolj zahtevna tura do zdaj? Mogoče Prisojnik po Hanzovi poti. Bil sem pa tudi na Triglavu in Krnu pri sedmih letih, kar je bilo takrat kar zahtevno. Imam pa tudi zdaj ogledane kakšne zahtevnejše hribe, recimo ferate na Mangartu in v Švici, kamor bi šel z družino, saj smo v tisti okolici že bili na različnih smučiščih. Pred kratkim si se udeležil tudi šolskega pohoda na Planjavo in Brano s profesorjem Jakličem. Ker to ni bil tvoj prvi šolski pohod, me zanima, ali je bil ta do zdaj tvoj najljubši? Ja, ta je bil kar najboljši, poleg poletnega prejšnje leto. Kaj ti je bilo pri njem najbolj všeč? Najbolj mi je bilo všeč, da smo šli skupaj s sošolci, da smo se lahko veliko pogovarjali in se bolj spoprijateljili med večernimi dejavnostmi in med samim pohodom. Zelo dober začetek četrtega letnika, da smo res zelo povezani kot skupinica. Zelo mi je všeč, da profesor Franci Jaklič organizira te pohode, ker so res čudovita dejavnost. Velik del tvojega življenja pa predstavljajo tudi potovanja. Letos poleti si se prvič sam odpravil na potovanje po Evropi. Kako je prišlo do te ideje? Dobil sem brezplačno karto za Interrail in sem se odločil, da grem kar letos, ko imam še 18 let ter posledično na voljo popuste za večino stvari. Najprej sem šel v severno Evropo, ker mi je že od nekdaj najljubši del Evrope, potem pa še na Baltik, saj tam še nisem bil. Kaj si si s tega potovanja najbolj zapomnil? Dež. To je bila nekako najbolj mrzla in neprijetna izkušnja, saj sem spal zunaj in me je dež močno zalil. Potem pa sem moral stvari sušiti v več hostlih. Katero je tvoje najljubše evropsko mesto? Pariz, na Korziki Bonifacio, pa tudi Stockholm, ki je takšno bolj nordijsko mesto. Od bolj starih mest pa italijanska mesta, ki so tudi upodobljena na mojih delih. Omenil si, da veliko potuješ tudi z družino. Kako bi opisal vaš odnos? Smo zelo povezani, veliko si pomagamo med seboj in se skupaj dogovarjamo za potovanja. Po navadi sem jaz tisti, ki naredim načrt za družinska potovanja. Pomagamo si glede šole in seveda tudi izven nje, skratka, zelo smo povezani. Katere pa so vaše najljubše skupne dejavnosti? Zelo radi gledamo filme, hodimo na skupne pohode in plezamo, radi se igramo frizbi ali kaj z diskom. Tudi golf mi je všeč. Potujemo skupaj in smučamo skupaj. Me pa zelo podpira tudi moja babi, kar mi veliko pomeni. Drži pa tudi, da so v vaši družini tudi kar trije mački, kajne? Ja, imamo tri mačke. Dva bela, ki sta Pubi in Piki, potem pa še sivega, ki mu je ime Jaka. Imamo jih že par let. Sprva sta bila samo dva, nato pa se jima je pridružil še en bel. Zdaj pa se posvetiva še tvoji ustvarjalni plati. Kdaj se je rodila želja po tem, da bi imel svojo razstavo? Že od drugega letnika sem si želel ustvarjati, a takrat še nisem imel dovolj materiala. Potem sem začel malo več risati in se odločil, da bi rad razstavo izvedel v četrtem letniku, tudi zato, da bi na šoli pustil svoj vtis. Zato sem prosil profesorico Nino Ostan, če bi se lahko to organiziralo naslednje leto. En del poletja sem potem namenil risanju slik v najnovejšem slogu in risanju zelo natančnih in različnih upodobitev. Vesel sem bil, ko sem videl, da so moje slike v celoti zapolnile celo poljansko galerijo G+. Kaj ti pomeni razstava Minitia? Razstava predstavlja razvoj starega in novega sloga, tako da se vidi, koliko je novih podrobnosti in kako je moj slog napredoval. Razdeljena je na dva dela – na manjše in večje slike. Ali bi o razstavi oz. nastanku slik  izpostavil še kaj pomembnega? Ja. Nekatere slike so nastale prav v šoli, in to ne zgolj na gimnaziji, temveč tudi v osnovni šoli, ker vedno rad kaj rišem med poukom, če je čas. To me tudi sprošča. Nekatere slike so tudi s prejšnjih razstav na Gimnaziji Poljane, saj to ni moja prva razstava, ampak prva samostojna. Dve sliki sem imel na razstavi Berideli, v prvem letniku pa sem razstavil sliko tudi v Mestnem muzeju. Kje se tvoje življenje najbolj odraža na slikah? Najbolj na teh iz leta 2026, ker najbolj prikazujejo življenje in čustva. Čeprav na njih ni nobenih oseb, mislim, da so te najbolj življenjske in imajo največ podrobnosti. Imaš med vsemi deli na razstavi kakšno, ki ti je še posebej pri srcu? Vsako ima svoje posebnosti, ampak med najlepšimi mi je Otoško kraljestvo, ki meša različne sloge s cele razstave. Za konec pa – kakšne so tvoje želje za prihodnost? Kaj bi si želel ustvariti ali doseči z umetnostjo? Za zdaj imam ogledane za leto 2027/28 neke galerijske projekte v Louvru. Predvsem si želim iti tudi izven Slovenije. Tudi po končanem intervjuju natančnega odgovora na glavno vprašanje ne poznam. Maks je, kot že omenjeno, čudovit, iskren in sočuten človek, uganka, ki se postopoma razkriva v mozaiku svojega ustvarjanja. Pojdite pogledat njegovo razstavo, morda bo tam več odgovorov kot vprašanj. Ali obratno ….V vsakem primeru osvežilno.   Avtorica: Julija Klopčič, 4.H 

5. oktober 26

V četrtem tednu septembra smo bili dijakinje in dijaki 3.H na izmenjavi v mestu Bochum na zahodu Nemčije. Izmenjava je bila izpeljana skupaj z dijaki in profesorji bochumske gimnazije Theodor-Cörner-Schule. V zgodnjih nedeljskih jutranjih urah smo se zbrali na ljubljanskem letališču in se vkrcali na letalo. Pristali smo na največjem letališču v Evropi, v Frankfurtu, in od tam odleteli v Düsseldorf, kjer so nas navdušeno pričakali nemški učenci ter njihovi starši. Z avtomobili smo se odpeljali v Bochum, vožnja je trajala približno pol ure. Nastanili smo se v svoj dom za naslednjih sedem dni, se malo odpočili od poti in se popoldne že družili tako s sošolci kot tudi z novimi nemškimi prijatelji. V ponedeljek smo dan začeli s projektnim delom v šoli. Govorili smo o značilnostih in uporabnosti vode v Bochumu in njegovi okolici. Razdelili smo se v skupine, vsaka od skupin je pripravila krajšo predstavitev v nemščini. V šoli smo pojedli kosilo in se nato odpravili domov, popoldne pa je sledilo druženje s prijatelji v centru mesta. Sprehodili smo se skozi vetrovni jesenski Bochum in spoznavali nemško kulturo. V torek smo se na pot odpravili že zgodaj, saj je bila pred nami tri ure in pol dolga vožnja skozi Nemčijo in Nizozemsko v belgijski Brugge. Tam smo imeli veliko prostega časa, ogledali smo si veliko znamenitosti, opravili pa smo tudi manjšo nalogo o turizmu v mestu. Lotili smo se fotografskega izziva in skozi objektive svojih telefonov skušali prikazati prednosti in slabosti turizma v tem srednjeveškem mestecu. Okrog 16.00 smo se odpeljali nazaj proti domu. Sledil je le še počitek. Naslednji dan smo ponovno odšli na izlet z avtobusom, tokrat v bližnji Köln. Ogledali smo si znameniti katedralo, muzej čokolade ter nabrežje reke Ren. V četrtek smo se odpravili na raziskovanje Porurja, območja reke Ruhr. Ogledali smo si muzej rudarske industrije Zeche Zollverein v mestu Essen in naravni park Duisburg-Nord. V popoldanskih urah smo se vrnili pred šolo, zvečer pa smo imeli veliko prostega časa. Naslednji dan je sledil ogled jezera Kemnade (nemško Kemnader See). Uživali smo v lepi neokrnjeni naravi in opazovanju vodnih živalskih vrst ter raziskovali različne možnosti rekreacije in športa ob jezeru. Po vrnitvi z izleta je sledila zaključna večerja v šolski jedilnici. Vsak od nas je pripravil nekaj jedi in jih odnesel v šolo. Po večerji smo imeli še nekaj prostega časa, zato smo odšli v center mesta in tam v družbi prijateljev preživeli še zadnji večer. V soboto so sledili le še individualni izleti v okoliška mesta, večina od nas si je odgledala Düsseldorf. Iz mestnega središča smo se odpeljali na bližnje letališče, kjer smo se s težkim srcem, lepimi spomini in upanjem, da se kmalu spet vidimo, poslovili od nemških dijakov in njihovih družin ter se odpravili na pot proti domu. Besedilo: Sara Katarina Pižem in Ema Kljajić, 3.H Izbor fotografij: Lovro Dretnik, prof.

30. september 26

Ko kot prvošolci prvič vstopimo na Poljane, že s tem naredimo velik korak v neznano. To so tisti prvi dnevi na šoli, ko se nam profesorji še zdijo strašljivi, starejši dijaki pa oddaljene podobe nas čez nekaj let. Odpre se nam novo poglavje, nov nepopisan list, ki čaka, da ga zapolnijo spomini na vse poljanske izkušnje.Četrtošolci zato vsako leto za prvošolce priredijo krst fazanov – njihov prvi pravi stik s poljanskim duhom v polnem pomenu besede. Tema letošnjega krsta je bil lov na fazane. Ti so se za zmago pomerili v različnih izzivih – od paritvenih plesov in štetja koruze do preizkušnje njihovih ptičjih krikov in glasbenih stolčkov. Čeprav so med seboj tekmovali, cilj krsta ni bil v tem, da najdemo zmagovalca, temveč da prvošolcem in vsem ostalim omogočimo, da v svoje poljansko poglavje zapišejo prvi spomin. Spomin na tisto sproščeno uro, ki jo skupaj preživimo v šolskem atriju – profesorji in dijaki vseh letnikov. Spomin na iskrivi dogodek, ki vsaj malo razblini začetni strah in negotovost.Združuje nas poljanski duh. Besedilo in fotografije: Hana Burnik, 3.G

30. september 26

V zgodnjih jutranjih urah sobote 26. septembra smo se odpravili proti lepotam Kamniške Bistrice, od koder smo pričeli pohod na Planjavo. Po dobri uri hoje po markirani poti smo zavili na nekategorizirano pot, ki je bila včasih lovska steza. Med naporno hojo so nam pogled krasili vrhovi, ki jih je zajela jutranja sončna svetloba. Nekaj sto višinskih metrov kasneje smo se ustavili in si nadeli plezalne pasove, čelade in samovarovalne komplete. Celoten pohod sta profesorja Jaklič in Zgaga skrbela tako za dobro vzdušje kot za našo varnost. Med potjo sta večkrat napeljala vrvi, na katere smo se pripeli. Po nekaj urah plezanja in hoje po strmem brezpotju smo se znašli nazaj na markirani poti, pod Planjavo. Po kratkem oddihu in uro in pol hoje kasneje smo prispeli na 2394 metrov visok vrh Planjave. Poti do koče na Kamniškem sedlu je sledila okusna večerja, druženje ter dobro zaslužen spanec.  Naslednje jutro smo se ponovno znašli na poti, tokrat do uro oddaljenega vrha Brane (2253 m). Na vrhu smo spoznali pogumnega padalca, kateremu smo pomagali pri skoku, pri čemer smo bili mi najverjetneje bolj prestrašeni od njega. Kmalu za tem smo se po strmi poti vrnili nazaj do koče, kjer smo si privoščili okrepčilo. Potem smo krenili nazaj v dolino, kamor smo prispeli po dobrih dveh urah poti. V restavraciji v Kamniški Bistrici smo utrujeni in zadovoljni pojedli kosilo, potem pa se usedli na avtobus, ki nas je odpeljal nazaj do Poljan.  Pohod je bil zelo zahteven, ampak tudi izjemno zabaven in poln prečudovitih razgledov. To je bila izkušnja, ki nam bo še dolgo ostala v spominu. Besedilo: Sara Keršič, Lev Capuder, Nikija Bedenčič, Filip Pučko, Evelin Konda, Marko Rigler  Izbor fotografij: Srečko Zgaga, prof.