Mednarodna biološka olimpijada 2025

Bi tudi vi rekli, da je biologija eden tistih predmetov, ki jih pač prezvečiš in se snov naučiš na pamet? Sama sem v prvem letniku Gimnazije Poljane imela enak pristop, zvezek je bilo preprosto treba vzeti v roke in dešifrirati, kar mi je uspelo zapisati pri urah profesorice Erike Jarić. Precej pozno sem prepoznala, koliko znanja nudi in koliko truda vloži v svoje poučevanje. Je ena redkih profesoric, ki ne odpredava zgolj z namenom, da ura mine, temveč je povedano res želela vtisniti v nas. In ta pogosto prezrt tip mentorstva je, vsaj z moje strani, precej občuten. Ure so bile maksimalno izkoriščene, tako da so spraševanja komaj našla svoje mesto med glavnimi odmori. Omenila bi tudi, da nam je gospa Erika Jarić omogočila dostop do gradiva, ki ga je sestavila sama in ga tudi redno posodabljala – govorimo o dvesto in več drsničnih powerpointih na poglavje. Umišljeno je imela celo svoj sistem učenja, kjer bi si snov naslednje ure kot domačo nalogo pogledali v naprej, da bi na uro prišli pripravljeni in posledično od nje odnesli več. Sprva se mi je to zdelo zamudno, postopoma pa sem spoznala, kakšne so prednosti takega sistema. Na fakulteti sem izvedela, da je ta visoko obrestujoč sistem učenja bil uradno prvič uveden na Univerzi Harvard – verjetno je nekaj na tem.

Biologija pred srednjo šolo torej še ni imela posebnega mesta v mojem srcu. Tega si je prislužila kot posledica učinkovitega predajanja znanja. In ko ti enkrat nekaj gre, ni razloga zakaj te zadeve ne bi vzljubil. Profesorica Erika Jarić me je tudi spodbudila, naj se preizkusim na tekmovanju iz biologije v tretjem letniku. Uvrstila sem se na državno raven, kjer sem bila na svoje presenečenje druga v generaciji. Tisto leto na izboru za Mednarodno biološko olimpijado (v nadaljevanju IBO) nisem bila dovolj uspešna, zato sem zgodbo ponovila leto kasneje. Poleg mene se je IBO lani udeležila še ena poljanka, Nika Bizilj, s katero sva se obe vpisali na Medicinsko fakulteto v Ljubljani. Kar sem opazila, da se pri nama z Niko sklada (v učnem smislu), je, da se obe raje učiva iz svojih zapiskov, izpostavljam zato, da morda koga spodbudim k oblikovanju zapiskov med urami, saj se s tem lahko izogne razpotegnjenim razlagam v učbenikih. Pred vsemi biološkimi ekspedicijami Nike sploh nisem poznala, zdaj pa imam prijateljico na fakulteti, za katero sem prepričana, da bo izvrstna zdravnica.

Niko je vse do četrtega letnika poučevala profesorica Jana Škrlep, nato pa je vajeti maturitetne biologije prevzela profesorica Maruša Sotler Wedam, s katero je Nika še zmeraj v stiku in naju je na ta način tudi prepričala v oblikovanje tega prispevka. Lansko leto je dobila svojo prvo maturitetno skupino in človek bi glede na rezultate njenih učencev, sploh Nike, rekel, da se njen priljuden in topel odnos do predmeta obnese.

IBO nama je bila z Niko obema odlična iztočnica za študij, hkrati pa edinstveno potovanje, kjer sva spoznali perspektivne intelektualce z vsega sveta. Nika v spodnjem besedilu povzema dogajanje na olimpijadi.

Kaja Ciber

Mednarodna biološka olimpijada je bila ena najboljših in hkrati najpomembnejših izkušenj v mojem življenju. Zaznamoval jo je pravi vrtinec čustev, od vznemirjenja, živčnosti in na koncu neizmernega veselja, ko sem osvojila medaljo. Zelo sem se veselila že samega potovanja na Filipine, saj do tedaj še nisem potovala izven Evrope. Nikoli si nisem predstavljala, da bo moje prvo potovanje izven Evrope na drugo stran sveta, kaj šele, da bo namen tega potovanja udeležba na tako rekoč najpomembnejšem tekmovanju iz biologije na svetu. Hitro sem ugotovila, da so Filipini zelo različni od držav, ki sem jih do tedaj že obiskala. Prvi vtis, ki sem ga doživela takoj, ko sem stopila z letališča, je bil dež in vlaga, kot je še nikoli nisem občutila in na katero se tudi po enem tednu nisem navadila. Prav tako me je presenetilo samo glavno mesto Manilla, ki je prava mešanica azijskih vplivov, kjer se izmenjujejo ogromne razsvetljene stolpnice in stavbe v razpadajočem stanju. Čeprav smo večino tedna preživeli na kampusu tamkajšnje univerze Ateneo, smo nekaj trenutkov dobili tudi za raziskovanje mesta, poskušanje ulične hrane in obisk nekaterih znamenitosti. Že na letališču nas je sprejela naša vodička Adrienne, študentka na univerzi, ki nas je vzela pod okrilje, nam pomagala skozi celoten teden in nas spodbujala. 

Občutek, da se olimpijada zares začenja, sem dobila v nedeljo, ko smo se vselili na kampus, kjer smo bivali celoten teden. Še isto popoldne se nas je večina tekmovalcev zbrala v prostoru za druženje, kjer smo se spoznavali in se pogovarjali. Presenetilo me je vzdušje, ki ni bilo prav nič tekmovalno. Prav res smo se skozi celotni teden le spodbujali in na zaključni podelitvi medalj navdušeno ploskali ob dosežkih čisto vseh udeležencev, ne samo tistih iz svoje države. Vzdušje so dobro povzele besede, ki nam jih je v uvodnem nagovoru na uvodni prireditvi v nedeljo zvečer namenila predsednica olimpijade. Poudarila je, da smo tekmovalci kot velika družina, ki se ne pozna dobro, vendar čuti skupno pripadnost. In prav zares sem celoten teden imela občutek, da me obdajajo ljudje, ki so mi zelo podobni in s katerimi imam veliko skupnega, saj je v nas vseh prevevala velika ljubezen do biologije in učenja nasploh.

Po uvodni prireditvi so se začeli tekmovalni dnevi, ki so bili eni izmed najbolj napornih in stresnih dni v mojem življenju. Že v ponedeljek smo morali oddati vse elektronske naprave, s čimer se je začel nekakšen »digitalni detoks«, ki je trajal vse do četrtka, ko smo naprave dobili nazaj. Zelo zanimivo je bilo znova uporabljati fotoaparate ter se zanašati na analogne ure, torej se nekako vrniti v preteklost in se odmakniti od elektronike, ki danes predstavlja pomemben del našega vsakdana. Toda moje misli so bile pri tekmovanju, ki je potekalo v torek in četrtek. V torek nas je čakal praktični test, sestavljen iz 4 različnih delov, pri čemer je vsak trajal uro in pol. Temu je v četrtek sledil teoretičen preizkus, ki je bil sestavljen iz 2 delov in sta vsak trajala 3 ure. Že v torek smo spoznali pojem "filipinski čas", saj so se že navsezgodaj zjutraj začele zamude. Zaradi ogromne količine dežja in poplav v delih Manille, je prišlo do težav pri dostavi natisnjenih pol, zato so jih morali ponovno natisniti na kampusu. Prvi praktični del se je tako, namesto zjutraj, začel zgodaj popoldne, zadnji del pa se je končal okoli polnoči. Opravljanje praktičnih preizkušenj tako pozno je bil vsekakor velik izziv in še dolgo se bom spomnila, kako sem ob enajstih zvečer morala opraviti sekcijo ribe in se poskušala kljub pozni uri še zadnjič zbrati. Četrtkov del tekmovanja je na srečo potekal z veliko manj zamudami in tekmovalni del je bil za nami. V petek in soboto smo se lahko sprostili, saj smo se odpravili na ekskurzijo na plažo ter raziskovali mesto Manilla, njegovo zgodovino in kulturo. 

V soboto zvečer pa je bil čas za trenutek, na katerega smo vsi tekmovalci nestrpno čakali, zaključna podelitev medalj. Po praktičnem delu sem imela zelo slab občutek, zato nisem pričakovala, da bom osvojila bronasto medaljo. Trenutek, ko je voditeljica prireditve prebrala moje ime, si bom zapomnila za vse življenje in še vedno se spomnim neverjetnih občutkov, ki so me prevevali, od veselje, šoka in ogromnega ponosa, da sem osvojila medaljo ne le zase, temveč tudi za našo državo. S tem se je olimpijada tudi zaključila in sledil je le še odhod domov, ki sem se ga kar veselila, saj sem bila zelo utrujena. Kljub temu je bilo slovo od neverjetnih ljudi in novih prijateljev, ki sem jih spoznala, zelo težko. Izmenjali smo si kontakte, v želji, da se v prihodnosti morda spet srečamo. Nikoli ne bom pozabila novih prijateljev, ki prihajajo iz vseh delov sveta, od Latvije, Ukrajine, Južnoafriške republike in Avstralije, ter so moj teden na Filipinih zelo polepšali.

Največja prijateljstva pa so se stkala med nami, štirimi Slovenci, ki smo skupaj prestali izbor za olimpijado, v začetku julija hodili na naporne priprave in nato odpotovali tako daleč od doma. S Kajo, Vidom in Miho sem doživela vse vzpone in padce olimpijade ter dobro raziskala ulice Manille. 
 
Skupaj smo preživeli večere pred tekmovalnimi dnevi, se vse dni spodbujali in si ob svojih uspehih močno ploskali ter objemali. Predvsem sem se povezala s Kajo, ki sem jo prej poznala le iz poljanskih hodnikov, sedaj pa je moja dobra prijateljica, s katero se redno srečujeva v predavalnicah Medicinske fakultete.

Mednarodna biološka olimpijada ni samo tekmovanje, temveč je celovita izkušnja, ki ti omogoči raziskovanje sveta, spoznavanje novih sovrstnikov in seveda ogromno znanja biologije. Kljub ogromni količini časa, ki sem ga vložila v učenje, in stresu, ki spremlja tako pomembno tekmovanje, bi svojo izkušnjo z veseljem ponovila.

Nika Bizilj