Novice

30. januar 23

V soboto, 21. 1., smo se poljanski pohodnice in pohodniki zbrali pod uro pri glavni železniški postaji v Ljubljani. Z vlakom smo odšli v smeri Zidanega mostu, izstopili na postaji Laze in pričeli dvodnevni pohod. Pogled proti grebenom Posavskega hribovja je obetal prave zimske razmere. Najprej smo se segreli ob čaju, potem pa krenili proti rojstni hiši Jurija Vege. Po predstavitvi njegovega dela in življenja so nas čakali vzponi na Murovico, najvišji vrh pohoda - Cicelj in Sveti Miklavž. Razgled s slednjega proti Ljubljanski kotlini nam je omogočil vajo iz orientacije, a jo je skrajšal hladen severovzhodnik, zato smo raje odkorakali proti cilju prve etape - Moravški dom na Uštah. Tam smo se pogreli, najedli in dodobra izkoristili kratek zimski dan za igranje družabnih iger ob krušni peči. Naslednji dan smo pot nadaljevali mimo Slivne do Vač ter, skorajda v slogu visokogorskih odprav, gazili po snegu do Zasavske Svete gore, kjer smo si nabrali moči za spust do cilja - železniške postaje Sava, kjer smo si le še izmenjali slike, ki si jih lahko ogledate spodaj, in počakali na vlak do Ljubljane. Dan Kardum Šibila

30. januar 23

15. februarja začne delovati še en bralski klub na Poljanah   Ustanovili smo še en bralski klub. 'Mi' smo, po abecedi, Nataša Homar, Katarina Torkar Papež in Marko Trobevšek, 'še en' pa je klub zato, ker enega takšnega na Poljanah že vodi Nina Prešern, in sicer dijaškega. Novi nastaja na pobudo staršev iz dejavnosti Poljane staršem in je čisto odprt, se pravi namenjen dijakom, staršem, učiteljem in nepoljancem, pogovarjali pa se bomo vsakič o eni knjigi. Dela izbiramo po dveh osnovnih merilih – biti morajo kvalitetna in privlačna za kogarkoli.   Prvo srečanje bo 15. februarja ob šestih popoldne v učilnici 112 v prvem nadstropju. Pogovor bo tekel o romanu Zgodovina sveta v desetih poglavjih in pol Juliana Barnesa. Za uvod bo o knjigi nekaj malega povedal podpisani, ki jo je tudi izbral, in za bralce šolske spletne strani celo na novo prevedel spodnji odlomek … malo v strahu pred kršenjem avtorskih pravic, malo iz nostalgije po časih, ko je več prevajal … malo pa kar tako. (Še namig: v tem šolskem letu bomo bržkone pripravili še en pogovor; vse kaže, da bo beseda tekla o romanu Anomalija Hervéja Le Telliera.)   Poleti 1974 je Spike Tiggler stal na Luninih tleh in vrgel nogometno žogo dobrih štiristo metrov daleč. Šest točk! Zgodilo se je v tistih tridesetih minutah, ko ni bilo v načrtu nobene posebne naloge in sta se vesoljca smela povsem prepustiti lastni radovednosti. No, Spikea je že od nekdaj zanimalo, kako daleč lahko vržeš nogometno žogo v redki atmosferi tam gor, in zdaj je zvedel. Zadetek v polno! Glas iz kontrolnega centra je zvenel blagohotno, in kolega – astronavt Bud Stomovicz ravno tako, ko je Spike rekel, da bo skočil po žogo. Podal se je v mrtvo krajino kot zajec s cevkami. Luna se mu je zdela precej jamasta in zdelana; prah, ki ga je dvigal in ki se je polegal v počasnem posnetku, je bil kot pesek z umazane plaže. Njegova žoga je ležala zraven majhnega kraterja. Nežno jo je brcnil v pusto luknjo, potem pa se je obrnil, da bi ocenil razdaljo, ki jo je prehodil. Lunarni modul, komaj še viden, se je zdel majčken in negotov, pajek – igračka s pojemajočo baterijo. Spike se med odpravo ni preveč predajal osebnim mislim; sicer je bil tudi delovni urnik zasnovan tako, da ga je odvračal od poglabljanja vase, vendar ga je prešinilo, da sta z Budom (pa Mike, ki je še zmeraj krožil gor v komandnem modulu) tako daleč od drugih pripadnikov človeške vrste, kot je bilo tisti čas sploh mogoče. Včeraj so gledali Zemljo, kako je vzhajala, in če so se še tako hecali, je bil pogled mogočen ter je človeka čisto pretresel. Zdaj in na tem mestu se je počutil, kot da je na skrajnem robu vsega. Če bi prehodil še deset metrov, bi morda kar padel s konice zemeljskega krila in se zvrtinčil v najgloblje vesolje. Čeprav je vedel, da se kaj takšnega znanstveno gledano ne more zgoditi, se je Spike Tiggler počutil natanko tako.              In tisti trenutek mu je nek glas rekel: »Poišči Noetovo barko!«             »Kaj praviš?« je odvrnil. Ni dvomil, da je Bud.             »Še pisnil nisem.« To pa je zdaj bil Budov glas. Spike ga je prepoznal, pa tudi prihajal je iz slušalk kot običajno. Tisti drugi glas je prihajal, se je zdelo, naravnost; bil je okrog njega,  v njem, blizu; bil je glasen, a zaupen.             Prehodil je kakšnih deset metrov poti nazaj proti lunarnemu modulu, ko je glas ponovil svoj ukaz. 'Poišči Noetovo barko.' Spike je še naprej upočasnjeno skakljal ter premišljeval, ali si ga je morda nekdo privoščil. Ampak nihče ne bi mogel namestiti kasetofona v njegovo čelado – ni bilo dovolj prostora, opazil bi, tega ne bi dopustili. Tak štos bi lahko koga vrgel iz tira, in čeprav sta eden ali dva od njegovih kolegov – astronavtov imela kar čudaški smisel za humor, se je običajno nehalo pri tem, da je kdo navrtal rezino lubenice, luknjico napolnil z gorčico in zamašil nazaj. Še zdaleč ne kaj takega, kot se je zgodilo zdaj.             'Našel jo boš na gori Ararat, v Turčiji,' je nadaljeval glas. 'Poišči jo, Spike.'   Besedilo in fotografija: Marko Trobevšek

26. januar 23

Mednarodna izmenjava z Gimnazijo Sveti Sava iz Beograda - Reportaža po prvem delu izmenjave za 3.G Dijaki 3. G razreda smo z gimnazijo pričeli v času epidemije. Posledično smo zamudili nekaj izkušenj, ki bi jih morali imeti v prvih dveh letnikih; to leto pa je povsem drugače. Septembra nam je razrednik sporočil, da bomo imeli mednarodno izmenjavo. Naš razred se je povezal z beograjsko gimnazijo Sveti Sava in v naslednjem mesecu so nam dodelili partnerje, s katerimi naj bi sobivali. Nekateri so se z njimi takoj zbližali, se jih veselili in že pripravljali načrt, kaj jim bodo pokazali, ko pridejo v Slovenijo, ostali pa smo prestrašeno razmišljali, kaj nas čaka. V nedeljo, 20. novembra 2022, so na glavno avtobusno postajo Ljubljana z manjšo zamudo prispeli srbski dijaki, mi pa smo jih veselo, vendar hkrati premraženo dočakali. Vsak je poiskal svojega partnerja in se odpravil domov. Ne glede na dolgo vožnjo niso bili utrujeni; polni energije so nas presenetili z darili in večina nas je že prvi večer odšla ven. V ponedeljek smo se v šoli najprej vsem predstavili, Srbom pripravili kviz o Sloveniji ter jih učili osnov slovenščine, za konec pa nas je vse čakal lov na skriti zaklad po središču Ljubljane. V torek smo Slovenci dan preživeli na šoli in kasneje obiskali časopisno hišo Mladina, Srbi pa so si ogledali Postojnsko jamo in Predjamski grad. V sredo smo imeli športni dan na Bledu, kjer smo drsali, se sprehodili okoli jezera in uživali v razgledu. Vsako popoldne smo lahko počeli, karkoli smo hoteli, dokler smo bili doma pravočasno. Tako so se nekateri sprehajali po mestu, drugi sedeli v kavarnah, nakupovali, igrali biljard, kegljali ali pa počivali doma. V četrtek smo imeli delavnice aktivnega državljanstva, pri katerih smo govorili o različnih problemih in poslušali stališča srbskih in slovenskih dijakov. Popoldne smo se vsi zbrali skupaj, saj so si skoraj vsi želeli ogledati nogometno tekmo, v kateri je Srbija igrala proti Braziliji. Ne glede na poraz Srbije je bila to zabavna izkušnja, saj smo se povezali ne le s srbskimi dijaki, temveč tudi kot razred. Za mnoge je bil četrtkov večer najboljši del cele izmenjave. V petek nas je čakal popolnoma nov izziv. V enem dopoldnevu smo morali pripraviti predstavo za naše starše, zato smo se razdelili v skupine: prva skupina je plesala, druga pela, tretja pripravila skeče in četrta posnela kratek film našega tedna. Plesalci so se učili kolo in polko, pevci so se naučili pesmi Đurđevdan in Dan ljubezni, igralci pa smo pripravili krajše prizore, ki so prikazali razlike med nami in našimi partnerji na komičen način: od zamujanja do glasnega telefoniranja na avtobusu. Kratek film je prikazal utrinke našega tedna, ki sta jih posneli sošolki. Dan je bil naporen, saj smo poleg dilem, kot je “kakšen je pravilen način plesanja kola?” (skoraj vsaka regija ima namreč drugačno verzijo), vsi bili nenaspani. Vseeno pa nas je motivirala misel na to, da nas po predstavi čaka vikend. Tako smo pripravili predstavo in ob 18.00 so si jo imeli priložnost ogledati naši starši, po koncu pa smo se lahko posladkali. V središču Ljubljane so se ravno takrat prižgale lučke in Srbi so imeli priložnost doživeti tudi praznični duh mesta. Petkov večer nas je večina preživela na zabavah in proslavila, da je naporen teden za nami. Sobota je bila namenjena dnevu z družino; nekateri so šli v hribe, drugi v Italijo, tretji v muzeje – nekaj se nas je soočilo s težavo, da naši partnerji zaradi preintenzivnega plesanja kola niso mogli hoditi, a smo se vsi prilagodili, kolikor smo se lahko. Večer smo zopet preživeli na zabavah in poskusili pripraviti čim boljšo zadnjo noč, ki bi vsem ostala v spominu. V nedeljo smo se utrujeni, nekateri tudi z glavobolom zaradi prejšnje noči, dobili na glavni postaji in se od Srbov poslovili. Čeprav je bilo slovo žalostno, smo si vsaj malo oddahnili, saj smo končno lahko spali v svoji postelji in imeli mir. Izkušnja je bila za vsakega izmed nas drugačna, a smo se vsi naučili sobivanja, medkulturnih razlik ter nekaj novih izrazov, predvsem šatrovačkih (“ške za vopi” je skoraj vsem ostal v spominu). V imenu celotnega 3.G razreda se profesorjema Neži Kolbezen in Janu Jerebu zahvaljujemo za organizacijo in izvedbo izmenjave.  Hana Levič , 3.G  

26. januar 23

Obisk dijakov IES Virgen del Carmen iz mesta Jaén v Španiji - Reportaža po prvem delu izmenjave za 3.E Pa je končno prišel dan, ki smo ga vsi dijaki 3.E nestrpno pričakovali. Dočakali smo prihod naših španskih prijateljev, ki so k nam, v njim nepoznano, hladno deželo, iz še zmeraj tople Andaluzije pripotovali sredi mrzle noči.  A nič zato, ob 2.30 zjutraj smo jih zato mi toplo sprejeli v naše domove in pričelo se je naše enotedensko druženje. Program je bil več kot pester. Že prvi dan smo skupaj raziskovali Ljubljano, z zabavnim “treasure hunting-om”. Zanje smo pripravili uvodno prireditev s kvizom o Sloveniji, glasbeno točko poljanskega orkestra in odigranim prizorom iz dela Ivana Cankarja. Sledila je pot v zanimive Škocjanske jame in skorajda neverjeten skok do morja, v slikoviti Piran. Vse to se da videti v enem dnevu, če živiš v Sloveniji!  V četrtek so se španski dijaki pridružili različnim razredom in poslušali tri ure pouka na Gimnaziji Poljane. Sledila je zabavna ura slovenščine, katero smo izvedli v parih, si pomagali pri izgovorjavi in se krepko nasmejali, saj sta slovenščina in španščina močno različni, zato so se pri nekaterih besedah prav simpatično zapletali.  Približal se je petek, ko smo s skupnimi močmi pripravili nepozaben dvojezični nastop za starše. Plesali smo, peli, se smejali in svoje občutke in vtise predstavili v angleščini in španščini. Pridružil se nam je tudi španski ambasador, ki je vse zbrane nagovoril  s toplimi besedami. V soboto smo se odpeljali na Jezersko, kjer so se nekateri prvič spustili na saneh in si nato nadeli tudi krplje. Snežinke so poskrbele za res čaroben zimski dan. Dan z družino je nastopil v nedeljo in večina se nas je srečala na Bledu. Sprehodili smo se okoli jezera, kar nam je vzelo kar nekaj časa in potrpežljivosti, saj so Španci navajeni na bolj počasno, umirjeno življenje in jih naše hitenje pri tem prav nič ne zmoti. Ob koncu smo se seveda posladkali še z blejsko kremšnito.  Vrhunec večera je bil skupen ogled finala svetovnega nogometnega prvenstva, kjer smo se, ob dobri družbi in hrani, združili tudi v skupnem navijanju za Argentino. Še zadnji dan skupnega druženja nas je popeljal na Ljubljanski grad, občudovali so razgled, čemur je sledil trenutek slovesa, objemov in obljub, da se kmalu spet srečamo!  Veliko novega nas še čaka marca, ko bomo mi odleteli k njim spoznat delček njihovega življenja, utripa njihovega vsakdana, mesta, šole … Predvsem pa bo teden izmenjave ostal v vsakem izmed nas kot nepozaben spomin, iz katerega je mogoče črpati ustvarjalnost in moč tudi v manj lepih trenutkih življenja. Za organizacijo in potrpežljivost se zahvaljujemo razredničarki in naši učiteljici španščine Natali Žlajpah ter Nataši Koprivnikar, naši učiteljici biologije.   Eva Kosi, 3.E

25. januar 23

Katja Šimenc iz 4.H je na državnem tekmovanju iz astronomije osvojila srebrno priznanje. Čestitamo za dosežen uspeh!

24. januar 23

Vsi polnoletni dijaki lahko postanete krvodajalci.Vabljeni na PREDSTAVITEV KRVODAJALSTVA, ki bo potekala v ponedeljek, 13.2. 2023, ob 14:15 v učilnici št. 6. Pridružite se v čim večjem številu in spoznajte močno tradicijo prostovoljnega darovanja krvi v Sloveniji. KRVODAJALSKA AKCIJA bo potekala 28.2. 2023. Zbor ob 8.00 pred šolo, nato pa se bomo skupaj odpravili proti Zavodu za transfuzijsko medicino. Za morebitna vprašanja sem vam na voljo v kabinetu za biologijo, kjer se tudi prijavite. Lahko pa me kontaktirate tudi po elektronski pošti.Vljudno vabljeni,laborantka Urša

23. januar 23

Obisk dijakov IES Antonio Serna iz španske Albatere - Reportaža po prvem delu izmenjave za 3.C V sredo, 14. decembra so nas pred Poljanami pričakali dijaki gimnazije Antonio Serna Serna iz Albatere. To je bilo prvič in zadnjič na izmenjavi, ko so oni čakali nas.  Ko je vsak našel drugo polovico para, smo si izmenjali težko pričakovani ¡hola! in odpeljali smo se domov.  Naslednji dan se je začelo zares. Zgodnje vstajanje je Špance pokopalo, a niso se zavedali, da dolga vožnja z javnim prevozom šele sledi. Ob prihodu v šolo smo jim izkazali dobrodošlico z uvodno predstavitvijo Slovenije. Naučili smo jih tudi nekaj slovenskih besed, ki jih je zanje skrbo izbral Marko Trobevšek, profesor slovenščine, sicer pa tudi poljanski poliglot. Okrepčani v šolski podmornici smo se podali na lov za zakladom po Ljubljani. Ali ste vedeli, da ima Nebotičnik 13 nadstropij? Mi tudi ne. V petek smo zaradi slabega vremena na žalost bili primorani odpovedati sankanje, zato smo si na Bledu ogledali grad (jezero se je izgubilo v megli) in peljali Špance na kremšnite ter bili na delavnici lectovih src v Radovljici. Če želite izvedeti, kje imajo najboljše kremšnite, vprašajte gospoda profesorja Dana, saj je to skrivnost:) Sledila je delovna sobota. Dopoldne smo imeli delavnice aktivnega državljanstva na temo migracij, človekovih pravic in okolja. Kasneje smo se s Španci pomerili tudi v različnih športih. Pri odbojki smo jim kot prijazni gostitelji prepustili zmago, pri košarki pa sem nam je pridružil profesor Dan, takrat je šlo za res in zmaga je bila naša. Sobotni večer smo kot običajno posvetili druženju ob vroči čokoladi in igranju biljarda.  Nedelja je bila namenjena, da dan preživimo z družino. Na tem mestu si nas je verjetno večina zastavila vprašanja, kaj sploh počnemo ob nedeljah z družino. Tako so se nekateri odpravili na sneg sankat, drugim pa je bilo ljubše daljše poležavanje v postelji. Tudi drsanje je bilo v igri in se je srečno končalo brez odhodov na urgenco. Ko je nastopil čas finala v nogometu, se nas je večina zbrala v biljardni hiši, kjer smo si ogledali tekmo. Seveda smo navijali za Argentino, razen redkih izjem, ki so kislih obrazov morali sprejeti poraz Francije. Valerija je sklenila kompromis in hkrati navijala za Argentino kot tudi za Mbappeja. Kljub aktivnemu vikendu smo v novi teden vstopili zadovoljni in komaj čakali, da imamo delavnice aktivnega državljanstva. Prav nič nismo zavidali Špancem, ki so ta čas bili na ogledu Škocjanskih jam in se odpravili na izlet do morja. Mrzla voda jih ni motila, saj se je eden izmed njih pogumno vrgel v morje. Počitka ni bilo niti v torek. S Španci smo v enem dnevu pripravili zaključno prireditev za starše, ki je potekala isti večer. Po uspešni prireditvi je sledila pogostitev za starše, kjer ni manjkalo domačih dobrot. Za nas se je po zaključku večer šele dobro začel;). V sredo je napočil trenutek, ko smo se morali posloviti. Ni nam bilo lahko, vendar pa moramo priznati, da smo komaj čakali, da se spočijemo, saj je kljub odlični izkušnji, to velik napor tako za nas kot za profesorje. Mednarodna izmenjava je izkušnja, ki je ne bomo nikoli pozabili. Zahvaljujemo se profesorjema Petri Novak in Danu Kardumu Šibili za organizacijo.   Ela Razpet, Tia E. Posel, Anže Selan, Natalija Cankar in Ema Grosek

18. januar 23

V petek, 13. 1. 2023, in v ponedeljek, 16. 1. 2023, so na Poljanah potekali ustni izpiti nemške jezikovne diplome DSD II na jezikovni stopnji B2/C1. Ustni komisiji, ki so jo sestavljale predsednica nemške jezikovne diplome v Sloveniji Birgit Bader in profesorici nemščine Neža Kolbezen in Maša Klopčič, se je s svojimi nastopi predstavilo 8 dijakov in dijakinj. Kljub za vraževerne neugodnemu datumu, snežnim razmeram in kaosu na cestah ter zamudah z vseh smeri so izpiti potekali uspešno in predvsem nas veseli, da so tudi rezultati zelo dobri. Zdaj pa že z nestrpnostjo čakamo še na rezultate pisnega dela izpita. 

16. januar 23

Obveščamo vas, da je športni dan zaradi slabše napovedi vremena na predvideni datum prestavljen na naslednjo sredo, 25. 1.

16. januar 23

V torek, 17. 1., in v četrtek, 19. 1., bodo potekali roditeljski sestanki za vse letnike. O točnem datumu in uri so starše obvestili razredniki.