Še en bralski klub na Poljanah

15. februarja začne delovati še en bralski klub na Poljanah

Ustanovili smo še en bralski klub. 'Mi' smo, po abecedi, Nataša Homar, Katarina Torkar Papež in Marko Trobevšek, 'še en' pa je klub zato, ker enega takšnega na Poljanah že vodi Nina Prešern, in sicer dijaškega. Novi nastaja na pobudo staršev iz dejavnosti Poljane staršem in je čisto odprt, se pravi namenjen dijakom, staršem, učiteljem in nepoljancem, pogovarjali pa se bomo vsakič o eni knjigi. Dela izbiramo po dveh osnovnih merilih – biti morajo kvalitetna in privlačna za kogarkoli.

Prvo srečanje bo 15. februarja ob šestih popoldne v učilnici 112 v prvem nadstropju. Pogovor bo tekel o romanu Zgodovina sveta v desetih poglavjih in pol Juliana Barnesa. Za uvod bo o knjigi nekaj malega povedal podpisani, ki jo je tudi izbral, in za bralce šolske spletne strani celo na novo prevedel spodnji odlomek … malo v strahu pred kršenjem avtorskih pravic, malo iz nostalgije po časih, ko je več prevajal … malo pa kar tako. (Še namig: v tem šolskem letu bomo bržkone pripravili še en pogovor; vse kaže, da bo beseda tekla o romanu Anomalija Hervéja Le Telliera.)

Poleti 1974 je Spike Tiggler stal na Luninih tleh in vrgel nogometno žogo dobrih štiristo metrov daleč. Šest točk! Zgodilo se je v tistih tridesetih minutah, ko ni bilo v načrtu nobene posebne naloge in sta se vesoljca smela povsem prepustiti lastni radovednosti. No, Spikea je že od nekdaj zanimalo, kako daleč lahko vržeš nogometno žogo v redki atmosferi tam gor, in zdaj je zvedel. Zadetek v polno! Glas iz kontrolnega centra je zvenel blagohotno, in kolega – astronavt Bud Stomovicz ravno tako, ko je Spike rekel, da bo skočil po žogo. Podal se je v mrtvo krajino kot zajec s cevkami. Luna se mu je zdela precej jamasta in zdelana; prah, ki ga je dvigal in ki se je polegal v počasnem posnetku, je bil kot pesek z umazane plaže. Njegova žoga je ležala zraven majhnega kraterja. Nežno jo je brcnil v pusto luknjo, potem pa se je obrnil, da bi ocenil razdaljo, ki jo je prehodil. Lunarni modul, komaj še viden, se je zdel majčken in negotov, pajek – igračka s pojemajočo baterijo. Spike se med odpravo ni preveč predajal osebnim mislim; sicer je bil tudi delovni urnik zasnovan tako, da ga je odvračal od poglabljanja vase, vendar ga je prešinilo, da sta z Budom (pa Mike, ki je še zmeraj krožil gor v komandnem modulu) tako daleč od drugih pripadnikov človeške vrste, kot je bilo tisti čas sploh mogoče. Včeraj so gledali Zemljo, kako je vzhajala, in če so se še tako hecali, je bil pogled mogočen ter je človeka čisto pretresel. Zdaj in na tem mestu se je počutil, kot da je na skrajnem robu vsega. Če bi prehodil še deset metrov, bi morda kar padel s konice zemeljskega krila in se zvrtinčil v najgloblje vesolje. Čeprav je vedel, da se kaj takšnega znanstveno gledano ne more zgoditi, se je Spike Tiggler počutil natanko tako. 

            In tisti trenutek mu je nek glas rekel: »Poišči Noetovo barko!«

            »Kaj praviš?« je odvrnil. Ni dvomil, da je Bud.

            »Še pisnil nisem.« To pa je zdaj bil Budov glas. Spike ga je prepoznal, pa tudi prihajal je iz slušalk kot običajno. Tisti drugi glas je prihajal, se je zdelo, naravnost; bil je okrog njega,  v njem, blizu; bil je glasen, a zaupen.

            Prehodil je kakšnih deset metrov poti nazaj proti lunarnemu modulu, ko je glas ponovil svoj ukaz. 'Poišči Noetovo barko.' Spike je še naprej upočasnjeno skakljal ter premišljeval, ali si ga je morda nekdo privoščil. Ampak nihče ne bi mogel namestiti kasetofona v njegovo čelado – ni bilo dovolj prostora, opazil bi, tega ne bi dopustili. Tak štos bi lahko koga vrgel iz tira, in čeprav sta eden ali dva od njegovih kolegov – astronavtov imela kar čudaški smisel za humor, se je običajno nehalo pri tem, da je kdo navrtal rezino lubenice, luknjico napolnil z gorčico in zamašil nazaj. Še zdaleč ne kaj takega, kot se je zgodilo zdaj.

            'Našel jo boš na gori Ararat, v Turčiji,' je nadaljeval glas. 'Poišči jo, Spike.'

Besedilo in fotografija: Marko Trobevšek