Juhuhu, izmenjave so spet tu!

Mednarodna izmenjava z Gimnazijo Sveti Sava iz Beograda - Reportaža po prvem delu izmenjave za 3.G

Dijaki 3. G razreda smo z gimnazijo pričeli v času epidemije. Posledično smo zamudili nekaj izkušenj, ki bi jih morali imeti v prvih dveh letnikih; to leto pa je povsem drugače. Septembra nam je razrednik sporočil, da bomo imeli mednarodno izmenjavo. Naš razred se je povezal z beograjsko gimnazijo Sveti Sava in v naslednjem mesecu so nam dodelili partnerje, s katerimi naj bi sobivali. Nekateri so se z njimi takoj zbližali, se jih veselili in že pripravljali načrt, kaj jim bodo pokazali, ko pridejo v Slovenijo, ostali pa smo prestrašeno razmišljali, kaj nas čaka.

V nedeljo, 20. novembra 2022, so na glavno avtobusno postajo Ljubljana z manjšo zamudo prispeli srbski dijaki, mi pa smo jih veselo, vendar hkrati premraženo dočakali. Vsak je poiskal svojega partnerja in se odpravil domov. Ne glede na dolgo vožnjo niso bili utrujeni; polni energije so nas presenetili z darili in večina nas je že prvi večer odšla ven.

V ponedeljek smo se v šoli najprej vsem predstavili, Srbom pripravili kviz o Sloveniji ter jih učili osnov slovenščine, za konec pa nas je vse čakal lov na skriti zaklad po središču Ljubljane. V torek smo Slovenci dan preživeli na šoli in kasneje obiskali časopisno hišo Mladina, Srbi pa so si ogledali Postojnsko jamo in Predjamski grad. V sredo smo imeli športni dan na Bledu, kjer smo drsali, se sprehodili okoli jezera in uživali v razgledu. Vsako popoldne smo lahko počeli, karkoli smo hoteli, dokler smo bili doma pravočasno. Tako so se nekateri sprehajali po mestu, drugi sedeli v kavarnah, nakupovali, igrali biljard, kegljali ali pa počivali doma. V četrtek smo imeli delavnice aktivnega državljanstva, pri katerih smo govorili o različnih problemih in poslušali stališča srbskih in slovenskih dijakov. Popoldne smo se vsi zbrali skupaj, saj so si skoraj vsi želeli ogledati nogometno tekmo, v kateri je Srbija igrala proti Braziliji. Ne glede na poraz Srbije je bila to zabavna izkušnja, saj smo se povezali ne le s srbskimi dijaki, temveč tudi kot razred. Za mnoge je bil četrtkov večer najboljši del cele izmenjave.

V petek nas je čakal popolnoma nov izziv. V enem dopoldnevu smo morali pripraviti predstavo za naše starše, zato smo se razdelili v skupine: prva skupina je plesala, druga pela, tretja pripravila skeče in četrta posnela kratek film našega tedna. Plesalci so se učili kolo in polko, pevci so se naučili pesmi Đurđevdan in Dan ljubezni, igralci pa smo pripravili krajše prizore, ki so prikazali razlike med nami in našimi partnerji na komičen način: od zamujanja do glasnega telefoniranja na avtobusu. Kratek film je prikazal utrinke našega tedna, ki sta jih posneli sošolki. Dan je bil naporen, saj smo poleg dilem, kot je “kakšen je pravilen način plesanja kola?” (skoraj vsaka regija ima namreč drugačno verzijo), vsi bili nenaspani. Vseeno pa nas je motivirala misel na to, da nas po predstavi čaka vikend. Tako smo pripravili predstavo in ob 18.00 so si jo imeli priložnost ogledati naši starši, po koncu pa smo se lahko posladkali. V središču Ljubljane so se ravno takrat prižgale lučke in Srbi so imeli priložnost doživeti tudi praznični duh mesta. Petkov večer nas je večina preživela na zabavah in proslavila, da je naporen teden za nami.

Sobota je bila namenjena dnevu z družino; nekateri so šli v hribe, drugi v Italijo, tretji v muzeje – nekaj se nas je soočilo s težavo, da naši partnerji zaradi preintenzivnega plesanja kola niso mogli hoditi, a smo se vsi prilagodili, kolikor smo se lahko. Večer smo zopet preživeli na zabavah in poskusili pripraviti čim boljšo zadnjo noč, ki bi vsem ostala v spominu.

V nedeljo smo se utrujeni, nekateri tudi z glavobolom zaradi prejšnje noči, dobili na glavni postaji in se od Srbov poslovili. Čeprav je bilo slovo žalostno, smo si vsaj malo oddahnili, saj smo končno lahko spali v svoji postelji in imeli mir.

Izkušnja je bila za vsakega izmed nas drugačna, a smo se vsi naučili sobivanja, medkulturnih razlik ter nekaj novih izrazov, predvsem šatrovačkih (“ške za vopi” je skoraj vsem ostal v spominu).

V imenu celotnega 3.G razreda se profesorjema Neži Kolbezen in Janu Jerebu zahvaljujemo za organizacijo in izvedbo izmenjave. 

Hana Levič , 3.G