Novice

22. marec 23

V petek 17.3. so poljanski dijaki raziskovalci predstavili svoje raziskovalne naloge. Udeleženci so bili predvsem dijaki prvih in drugih letnikov ter nekateri učitelji. Raziskovalci so poslušalce pridobili z zanimivimi temami in dobro pripravljenim nastopom. Po vsaki predstavitvi so imeli nemalo vprašanj.  Prireditev je povezovala Pika Mušič, utrinke s prireditve in zadovoljne raziskovalce z mentorji je fotografiral Filip Barbalič.    Nada Žonta Kropivšek in Miha Osredkar, mentorja raziskovalne dejavnosti   Letošnje poljanske raziskovalne naloge so: 1. Gašper Macedoni, 2B: Energetika in podnebne spremembe v Sloveniji (mentorica: Nika Veronek, prof.) 2. Sara Karadžič, 2F: Poistovetenje mladih s Holdnom v Salingerjevem romanu Varuh v rži (mentorica: Nina Prešern, prof.) 3. Ema Božič,  3G: Vsebnost mikroplastike v gospodinjski soli (mentorica: Tanja Cvirn Pavlin, prof. & zunanji) 4. Jakob Majdič, 1A: Preferenca velike sinice pri izbiri hrane (mentorica: Jana Škrlep, prof.) 5. Eva Črv, 1F: Vpliv količine in kakovosti spanja na počutje dijakov prvih letnikov (mentorica: Nataša Koprivnikar, prof.)          

22. marec 23

Katja Šimenc iz 4.H je ponovno zelo uspešno nastopila na Messierjevem maratonu, tekmovanju astronomov v iskanju zvezdnih kopic, galaksij in meglic, ki so razmetane po celem nebu. Našla je 87 objektov, le dva manj od vodilnih tekmovalcev, ki so že izkušeni astronomi. Tekmovanje je potekalo s sobote na nedeljo, 18. in 19. marca v Trnovem pri Novi Gorici. Čestitamo! mentor Rok Kovač in učitelji fizike

20. marec 23

Roditeljski sestanki za vse letnike bodo potekali od 27. do 30. marca 2023. O točnem datumu in uri so starše obvestili razredniki.

20. marec 23

V četrtek, 2. marca 2023, je potekalo Srečanje klasičnih gimnazij Slovenije. Gostiteljica je bila Gimnazija Novo mesto. Z naše šole se je srečanja udeležilo 36 dijakov. Gostitelji so nas popeljali po znamenitostih mesta, srečanje pa se je zaključilo v Kulturnem centru Janeza Trdine z prireditvijo, ki jo je oblikovalo vseh pet šol s klasičnim programom: rdeča nit so bili prevodi akademika in profesorja Kajetana Gantarja. Dijaki Gimnazije Poljane so njegove prevode Sapfinih pesmi povezali v recitacijo ob glasbeni in pevski spremljavi. Kljub antičnemu out-fitu smo vključili v recital tudi čisto slovenske citre! Nataša Homar, prof.

17. marec 23

Mednarodna izmenjava s šolo Theodor-Körner-Schule iz Bochuma v Nemčiji – reportaža po prvem delu izmenjave za 3. H           Teden smo na nemški gimnaziji otvorili s skupnim zajtrkom in zaključili s skupno večerjo, na katero je vsak prinesel domačo dobroto.  Kohle ist Brot: največji ponos Bohumčanov je rudarstvo, ki je kot posledica močne in zgodnje industrializacije milijonom ljudi predstavljalo edini način preživetja. Obiskali smo dva rudarska muzeja - Deutches Bergbau-Museum Bochum in Zollverein Essen, kjer smo si ogledali zapuščino in pomen rudarstva, zaradi katerega je mesto Bochum nastalo. Poleg prikaza zgodovine ene največjih industrijskih regij na svetu smo si ogledali bridko razstavo fotografij rudarjev pri garaškem in tveganem delu ter fotografsko razstavo, ki prikazuje pristno vsakdanjost življenja v industrializiranem Bochumu. Ordnung und Disziplin! V slovenski narod zakoreninjen stereotip o nemški točnosti in izjemni organiziranosti, ki Nemčijo obravnava kot idealizirano, skoraj utopično obljubljeno deželo, se je v naših očeh nekoliko razblinil ob vlakih z znatnimi, včasih tudi do enournimi zamudami. V Severnem Porenju – Vestfaliji v zadnjem mesecu potekajo protesti javnega sektorja (voznikov tramvajev in avtobusov ter hišnikov), zaradi katerih je moteno obratovanje letališč in javnega prometa, pouk pa poteka na daljavo. Ker ni bilo javnih prevozov, nam je del programa padel v vodo, nihče od nas pa si ni mislil, da bomo podoživeli karantensko šolanje na daljavo. Presenetila nas je ljubezniva toplina in prijaznost naših gostiteljev in njihovih družin, ki je znova pripomogla k porušenju stereotipa, ki Nemcem običajno pripisuje ostrino in hladnost.  Alles klar, Herr Kommissar? Presenetila nas je dinamika pouka v njihovi gimnaziji, kjer dijake ocenjujejo tudi za sodelovanje pri vsaki uri sproti. Vzdušje je zato malce rigidnejše, dijaki vestneje dvigujejo roke, profesor počaka, da se dvignjene roke naberejo, in nato pokliče dijaka, ki govori le, ko mu je beseda dodeljena. To se dokaj razlikuje od poljanske dinamike, ki je navadno manj formalna, debata pa spontana in sproščena. So viele Treppen?! Obiskali smo Köln in najprej vstopili v opevano katedralo, ki nas je očarala s silno mogočnostjo gotske arhitekture in delikatnimi vitraji, žarečimi v marčevskem soncu. Prehodili smo nič koliko stopnic, da smo prispeli na vrh in se ozrli na milijonski Köln. Na predzadnji večer smo skupaj s profesorji in našimi partnerji v šoli prej prazno steno zaznamovali s svojimi prstnimi odtisi in imeni. Prav naša izmenjava je bila namreč za Bohumčane prva, njihova želja pa je, da bi celotno steno v prihodnosti zapolnili z odtisi vseh, ki bodo sodelovali v izmenjavah. Za organizacijo izmenjave se zahvaljujemo našemu profesorju nemščine Robertu Banfiju in naši razredničarki ter profesorici fizike Nadi Žonta Kropivšek.    Kora Hvala in Tjaša Hafner

6. marec 23

"Nederland(s) is heel leuk, hoor!" V sodelovanju s Filozofsko fakulteto v Ljubljani sta študentki germanistike Larina Griessler in Neža Seljak v začetku marca v nekaterih drugih, tretjih in četrtih letnikih uspešno predstavili pluralistične pristope za učenje tujih jezikov. V okviru pouka nemščine sta povzeli značilnosti nizozemščine in miselno popeljali dijake in dijakinje na Nizozemsko. Skupaj so prišli do zaključne misli, da je nemščina odlično izhodišče pri učenju nizozemščine.Študentkama se iskreno zahvaljujemo za njun obisk in izpeljavo jezikovne delavnice.  Besedilo: Neža Kolbezen, prof.

28. februar 23

Ponovitve predstave: 15., 16. in 17. marec 2023, ob 18.00       Predstavitev skupine:  Poljanski oder - nadaljevalna skupina je del pedagoško- eksperimentalnega projekta, ki s pomočjo mentorjev - profesionalnih igralcev in režiserjev (bivših poljancev) dijakom omogoča  tesnejši vpogled v uprizoritvene dejavnosti in raziskovanje lastnega izraza. Skupina osmih nadaljuje proces že od lani, ko smo s projektom začeli in sodelujočim odprli vrata v preigravanje zmožnosti samoizražanja in svobodne ustvarjalnosti.   Skupina ima umetniški status in deluje v okviru društva šole. Lani sta jo vodila Benjamin Krnetić in Daniel Škufca, letos pa Nataša Keser. Koordinatorica PO je Katarina Torkar Papež. Redno delo poteka intenzivno in zgoščeno, kar skupini zagotavlja zanimiv razvoj. Skozi pomenljivo ironično držo se v avtorskih prizorih zrcali predvsem NE vsemu, kar postaja samoumeven aksiom odraslosti.   Vsebina predstave NE BO: Avtorska predstava zrcali mladostna skustva o znanem, želenem in slutenem. Predstava NE BO (Glave se pere na 90) je dvodelni hibrid fragmentarnih zgodb. Od parafraziranih mitoloških in arhetipskih do vsakdanje igrivih. V njih so ekspresivno izražena opazovanja ali skušnje nestrpnosti, ljubezni, želja, ambicij, udejanjanja, frustracij, upanja ipd.  Igra uprizarja mladost kot poslednjo postajo svobode, ki še zmore intenzivno podoživeti spomin na otroštvo. Zato je lahko prehajanje meje, izzivanje in posmeh zakodiranemu svetu. Ker pa vanj nezadržno vstopa in se zaveda nepreklicnega spreminjanja, ji ne ostane drugega, kot da izsmeje tudi svoje preobražanje. Skozi groteskne metamorfoze zapredkov v vidne in nevidne mreže, se iz kokonov izlevi v podobo brezimnega, animaličnega, tujega. A ker je vse le igra, iz nje lahko tudi izstopi.  Vse to je na meniju restavracije NeBo , njena nebeška hrana pa je  smetana vsega, kar je, kar je bilo in kar bo. Katarina Torkar Papež

27. februar 23

Utrinki po prvem delu izmenjave za 3.B Naš 3.B je nadaljeval niz uspešnih izmenjav ter konec hladnega januarja gostil učence s španske srednje šole CES Samaniego iz okolice Murcije. V prvih dneh je bilo potrebnega veliko prilagajanja, ne samo na zimski mraz, ampak tudi na slovenske navade. Preglavice sta nam povzročala predvsem zgodnje vstajanje in jutranja naglica na poti v šolo. Ni se nam mudilo, ker bi bili Španci tako počasni. Krivo je bilo druženje do poznih večernih ur. Prvi dan smo španske kolege poskušali naučiti nekaj pogostih slovenskih fraz. Slovenci smo se čudili, ko so se jim jeziki vozlali ravno pri naši najpogosteje uporabljeni besedi – HVALA. Nasmejali smo se ob spoznavanju domnev, ki smo jih slovenski in španski dijaki imeli drug o drugem. Presenetilo nas je tudi, da so gostje sklepali, da se Slovenci zaradi nizkih temperatur manj tuširamo. Špancem je bila navada pitja čaja precej tuja, zato smo se v kavarni nasproti Poljan ogreli kar z vročo čokolado. Med vsemi domačimi jedmi, kot sta potica in žganci, smo jim za malico svetovali, naj poskusijo še najbolj priljubljeno hitro hrano. To je bil burek, ki so si ga proti koncu tedna še enkrat zaželeli.  Sam vrhunec izmenjave je zagotovo bil sobotni izlet v zimsko pravljico – na Jezersko. Čeprav so bili Španci navdušeni nad snegom, ki ga v svojih krajih le redko vidijo, smo bili tudi Slovenci vznemirjeni, ker ga v takih količinah tudi v Ljubljani nismo vajeni. Največ smeha je bilo slišati na belih strminah sankaške proge. Sankali smo se čisto vsi, celo naše profesorice so se preizkusile v zimskih športih. Morsko plat Slovenije pa so gostje odšli raziskat kar sami. Sprehodili so se po Škocjanskih jamah in obiskali Piran.  V torek popoldne pa se je v predavalnici odvila zaključna prireditev, kjer smo dijaki v narodno mešanih skupinah pripravili predstavitve o poteku celotnega tedna. Prigode smo predstavljani na raznovrstne načine. Nekateri smo napisali pesmi, spet drugi pripovedovali ob fotografijah. Predstavitev se je dijakom na trenutke zdela dolga, a na koncu jo je popestril kratek film, ki ga je pozno v noč sestavljala naša Sara Podbelšek Miklavčič. Post festum smo se razveselili vseh pohval profesorjev.  Na prihod španskih gostov smo se že od septembra zavzeto pripravljali, ves trud je bil nedvomno poplačan z novo sklenjenimi prijateljstvi. Izmenjave so zagotovo čudovit način za razblinjanje predsodkov. Po naših opažanjih so Španci še bolj družabni, kot smo mi, povezal pa nas je zlasti odprt in vedoželjen duh. V sredo dopoldan je napočilo grenko slovo, a kljub temu polno pričakovanja, saj se bomo konec marca še poljanci odpravili na sončni jugovzhod Španije. Za organizacijo izmenjave in vsakršno podporo se zahvaljujemo naši razredničarki in učiteljici angleščine Sanji Hočevar ter učiteljici latinščine Luciji Krošelj Košec.   Zala Humar

24. februar 23

Hervé Le Tellier, Anomalija Anomalija bo predmet pogovora v bralskem klubu verjetno 5. aprila ob 17. uri, verjetno spet v učilnici 112.  Anomalija je ena največjih uspešnic zadnjih let, menda v svetovnem merilu, pa tudi eden najbolj svežih romanov tega časa. Ob slavi je Le Tellieru prinesla še Goncourtovo nagrado leta 2020. Težava je v tem, da je o romanu možno komaj kaj povedati, ne da bi človek izdal preveč. Pripoveduje o desetih ljudeh, katerih usodo poveže in v nekem smislu zapečati vkrcanje na isto letalo. Liki, ki večinoma pripadajo eliti v širšem smislu, skupaj s svojimi posrečeno prepletenimi zgodbami načenjajo (ali vsaj oplazijo) številne velike teme našega sveta od sprejemanja homoseksualnosti do kapitalizma in vojne, glavni zaplet pa je v tem, da … No, pa smo tam.  Seveda se ne sme povedati, kaj je glavni zaplet. Lahko kvečjemu povem, da je od vseh ljudi, s katerimi sem vsaj bežno govoril o Anomaliji, en sam rekel, da mu ni bila všeč (pa še ta je matematik). Zase lahko rečem, da še nisem naletel na knjigo, ki bi se me ob tako prismuknjeno izmišljenem zapletu tako dotaknila in me potopila v tako težke misli. Odlomek spodaj, ki sem ga prevedel, je čisto z začetka. Ubiti človeka ni nič takega. Treba je opazovati, nadzorovati, tuhtati, veliko tuhtati, in – v danem trenutku – izdolbsti praznino. Tako. Izdolbsti praznino. Znajti se, povzročiti, da se vesoljstvo skrči, skrči do te mere, da se stisne v cev puške ali v konico noža. To je to. Ne se spraševati, ne dovoliti, da bi te vodila jeza, izbrati protokol, ravnati metodično. Blake to zna, celo tako dolgo že, da je pozabil, kdaj se mu je razjasnilo. Drugo pride potem samo. Blake živi od smrti drugih. Samo brez pridiganja, prosim. Če naj razpravljamo o etiki, je pripravljen odgovoriti statistično. Kajti – in Blake se opraviči – kadar minister za zdravje iz budžeta črta tu kak skener, tam kakšnega zdravnika, pa še kakšno reanimacijsko postajo, menda ni težko uganiti, da s tem znatno skrajša bivanje tisočev neznancev. Odgovoren, nič kriv, poznamo to. Blake je nekaj drugega. Sploh pa mu pa ni treba ničesar razlagati, briga ga. Ubijanje ni poklicanost, ubijanje je nagnjenje. Stanje duha, če vam je ljubše. Blake je star enajst let in ne imenuje se Blake. Zraven mame je, v peugeotu, na regionalni cesti blizu Bordeauxa. Ne vozita tako hitro, cesto prečka pes, trk ju komaj kaj zanese, mama zakriči, zavre, premočno, avto cikcaka, crkne. Počakaj noter, ljubček, moj bog, ostani v avtu. Blake ne uboga, za njo gre. Sivodlaki colley je, udarec mu je prebil prsi, njegova kri se razliva po robu ceste, ampak ni mrtev, ječi, zdi se, kot bi tožil dojenček. Mama teka naokrog, panična, Blakeu z dlanmi zakrije oči, kar naprej nekaj jeclja, rešilca hoče poklicati, Ampak, mami, saj je cucek, samo cucek je. Colley sope na razpokanem asfaltu, njegovo polomljeno telo se zvije v čudnem kotu, premikajo ga trzaji, ki pojemajo, Blakeu na očeh bije smrtni boj in Blake z zanimanjem opazuje, kako življenje zapušča žival. Konec. Fant se malo dela žalostnega, no, igra tisto, kar si predstavlja kot žalost, da ne vznemirja mame, ampak ničesar ne občuti. Mama zamaknjena kar stoji tam, pred trupelcem, Blake nima več potrpljenja, potegne jo za rokav, Mami, daj, nima smisla stati tu, mrtev je, greva, zamudil bom na nogomet. Ubijanje pomeni tudi sposobnost. Blake odkrije, da premore vse potrebno, na dan, ko ga stric Charles vzame s seboj na lov. Trije streli, trije zajci, nekakšen dar. Meri hitro in natančno, lahko se prilagodi najbolj zanikrnim karabinkam, najslabše nastavljenim puškam. Na semnjih ga vlečejo dekleta, Ej, prosim, žirafo bi, slona, Game Boya, ja, daj še! In Blake deli plišaste lutke, igralne konzole, postane strah in trepet sejemskih streljarn, preden se odloči, da se bo potuhnil. Blakeu je zelo všeč tudi vse tisto, kar ga nauči stric Charles – rezanje vratov srnam, razkosavanje zajcev. Da se razumemo: ubijanje, pokončanje ranjene živali mu ni v noben užitek. Ni pokvarjenec. Ne, tisto, kar mu je všeč, je utečena kretnja, brezhibna rutina, ki jo prinese ponavljanje. Marko Trobevšek

18. februar 23

Po dveh letih, ko so informativni dnevi zaradi znanih razmer potekali na daljavo, smo včeraj spet doživeli informativni dan v živo. Vabljeni k ogledu fotozgodbe, s katero je Filip Barbalić iskrivo ujel poljanski utrip dogajanja prvega od dveh informativnih dni.