Slovenci gremo na jug

Reportaža po drugem delu izmenjave za 3.A - izmenjava z Gimnazijo Orce Nikolov, Skopje

Marca smo ponovno vzpostavili stike s svojimi vrstniki iz gimnazije Orce Nikolov v Skopju – bližal se je namreč drugi del naše izmenjave s Severno Makedonijo.

Na jug smo se odpravili s petdesetsedežnim avtobusom, tako smo lahko večino štirinajsturne vožnje prespali dokaj udobno zleknjeni čez dva sedeža. V soboto smo v Skopje prispeli skoraj dve uri, preden so nas pričakovali, zato so nekateri od naših partnerjev še vedno spali. Kljub temu smo se kmalu razpršili po prestolnici in spoznali družine svojih makedonskih vrstnikov, ki so nas toplo sprejele in nam takoj postregle z makedonskimi dobrotami. Kasneje smo se ob sladoledu sprehodili po parku v središču mesta, popoldne smo še vedno utrujeni od nočne vožnje večinoma prespali. Zvečer so nam Makedonci pokazali, kako ˝se žura˝ na Balkanu – nekateri smo se udeležili praznovanja rojstnih dni prijateljev naših partnerjev, drugi pa so se družili v kafani (nekakšna restavracija z živo glasbo).

Nedeljo smo preživeli z družinami. Večina se nas je z vzpenjačo ali peš povzpela na Vodno, hrib nad Skopjem, nekateri so se sprehodili po najstarejšem delu mesta Stari čaršiji in poskusili značilno baklavo, drugi so si ogledali Kale, Skopsko trdnjavo iz 6. stoletja. Nekateri so obiskali Kruševo, mesto blizu Skopja, kjer so si ogledali muzej Tošeta Proeskega, ali pa si ogledali Kokino, bronastodobni observatorij. Čez dan smo skoraj vsi vsaj enkrat jedli čevapčiče oz. kebabčiče, kot jim pravijo Makedonci, in lepinjo.

V ponedeljek dopoldne nam partnerji najprej razkazali šolo, v kateri so nas najbolj presenetila stranišča brez straniščne školjke, nato pa smo začeli z delavnicami – polovica nas je snemala reportažo izmenjave na filmski delavnici, drugi pa so sodelovali na debatni delavnici. Po malici smo prisostvovali pri dveh urah pouka, ki je bil precej bolj sproščen kot pri nas, udeležili smo se matematike, makedonščine, likovne umetnosti, biologije in športne vzgoje. Vsi so nas lepo sprejeli, mnogi izmed dijakov pa se zanimajo za študij v Sloveniji in se zato že učijo slovenščine. Zvečer smo se udeležili literarnega večera, ki ga dijaki priredijo vsako leto, kjer smo enotnost pesmi v makedonščini razbili s slovensko poezijo Mile Kačič, Janeza Menarta in Daneta Zajca.

V torek smo nadaljevali z delavnicami, nato pa so Makedonci za nas pripravili pokušanje tradicionalnih makedonskih jedi. Poskusili smo sarme, tavče gravče, baklave, burek, pivarke, ajvar in še mnogo drugih jedi, potem pa smo se s polnimi želodci naučili plesati tradicionalno kolo. Navdušeni nad hrano smo se nato odpravili po Skopju, kjer smo s pomočjo nalog raziskovali mestno jedro. Preostanek popoldneva smo preživeli s svojimi partnerji.

V sredo smo se že zgodaj zjutraj z avtobusom odpravili na jugozahod države, v Ohrid, ki nas je nekoliko spomnil na slovenski Bled. Tam smo si najprej ogledali dve pravoslavni cerkvi, nato pa se spustili do jezera, v katerem so se nekateri kljub mrzli vodi kopali. Preden smo nadaljevali pot v Bitolo, smo si ogledali še mestno jedru in seveda spet jedli baklave (v Ohridu naj bi imeli najboljše baklave v celi Severni Makedoniji!). Navdušeni nismo bili le nad hrano in nad lepoto jezera, ampak tudi nad prijaznostjo domačinov, ki so nas, po tem ko so izvedeli, da smo iz Slovenije, vedno znova navdušeno spomnili, da smo nekoč živeli v isti državi. V Bitoli smo jedli kosilo, nato pa smo se sami sprehodili po mestu.

Predzadnji dan izmenjave smo dan začeli v kanjonu Matka, kjer smo si najprej ogledali muzej elektrike, nato pa smo se sprehodili ob kanjonu. Ko smo se vrnili v šolo, smo nadaljevali z delavnicami. Zvečer so Makedonci za nas priredili zaključno zabavo, na kateri smo obnovili svoje znanje balkanske glasbe (največkrat smo zapeli Djurdjevdan, ki je že pred tem postal neuradna himna te izmenjave).

Na zadnji dan izmenjave smo v šolo prišli še nekoliko zaspani, nato pa smo na delavnicah končali izdelke, ki smo jih ustvarjali skozi teden. Na filmski delavnici smo dokončno smo sestavili in oblikovali reportažo o drugem delu izmenjavi, dijaki, ki so sodelovali na debatni delavnici, pa so predstavili svoj končni govor. Po tem smo si še vsi skupaj ogledali reportažni film in se, po kratkem premoru za malico, v solzah poslovili od Makedoncev in si obljubili, da se kmalu spet vidimo.

Severna Makedonija je država, ki je mnogi iz med nas sami od sebe verjetno ne bi nikoli obiskali, med izmenjavo pa smo jo imeli priložnost ne samo raziskati, ampak tudi doživeti z vidika njenega državljana. Spoznali smo, kakšno je življenje dijaka v Skopju, presenetil nas je vsepovsod še vedno prisoten občutek kolektivizma in povezanosti, sproščenost in nekoliko počasnejši način življenja od slovenskega, obnovili smo svoje znanje srbo-hrvaščine, nekateri pa so se v tem tednu naučili cirilice. Z Makedonci smo stkali precej tesna prijateljstva in mnogi smo obdržali stike s svojimi partnerji (resno celo načrtujemo ponovno snidenje med poletnimi počitnicami), poleg tega pa je izmenjava okrepila tudi odnose v našem razredu.

Zahvaljujemo se našemu razredniku Marku Trobevšku in profesorici Petri Hrovat Hristovski, ki sta nam omogočila tako lepo in svojevrstno izkušnjo in nam vseskozi stala ob strani.

Besedilo: Heli Šimnovec, 3.A, fotografije: dijakinje in dijaki 3.A