Novice

17. april 25

Strokovna ekskurzija klasičnih razredov 2.A in 2.B v Rim in Mantovo Prvoaprilskemu razpoloženju navkljub smo se dan pred odhodom na ekskurzijo resno posvetili zadnjim pripravam – treba je bilo pripraviti tako telo kot duha. Mnogi smo premlevali, če naj kratki noči ukrademo nekaj ur spanca, saj smo vedeli, da imamo že naslednji dan pester itinerarij. Vseeno nas je potovalna mrzlica kljub zgodnji uri držala pokonci – ob pol treh zjutraj, ko nikjer ni bilo žive duše, smo se pridno zbrali na parkirišču Dolgi most in se vkrcali na avtobus. Kmalu smo polni pričakovanja odrinili italijanski avanturi naproti. Za nekaj kratkih uric se je avtobus ovil v molk, proti jutru, ko so nas prebudili prvi sončni žarki, pa smo postajali vedno bolj razposajeni. Kot predani klasiki smo sicer komaj čakali, da se sprehodimo po stopinjah antike, vendar nas je pot najprej zanesla v Lombardijo, kjer smo se srečali z zapuščino njene najbolj zveste posnemovalke – renesanse. V Mantovi smo se ustavili pri veličastnem kipu rimskega pesnika Vergilija in obnovili zgodbo njegove znamenite Eneide. Krenili smo do Palazzo Ducale, Vojvodske palače - sprehodili smo se skozi sobe in si s pomočjo predstavitev sošolcev razložili simboliko stenskih poslikav ter umetnin. Spoznali smo zgodovino družine Gonzaga in med drugim zgodbo Isabelle d'Este, »renesančne vplivnice«. Ko smo našli izhod iz palače, smo se sprehodili skozi dopoldansko razpoloženo mesto do primestne renesančne palače - Palazzo Te, ki jo je zasnoval arhitekt Giulio Romano. V prelepih sobanah smo se že vživeli v življenje renesančnih plemičev, ko je napočil čas, da se odpravimo na zaslužen odmor. Zunaj nas je pozdravilo sonce, ki se je poprej sramežljivo skrivalo za oblaki. Po prvi italijanski kavi in krajšem potepu po mestnem jedru smo se zbrali pri Albertijevi Baziliki sv. Andreja, naši zadnji renesančni postojanki pred odhodom na pot do Rima. Vkrcali smo se na avtobus, ki nam je bil že precej domač, in večna pot do večnega mesta se je lahko pričela. Pot je bila resda dolga, dolgočasili pa se kljub temu nismo – v mladih glavah idej za kratkočasne aktivnosti pač ne zmanjka, pa najsibo to klepetanje, kartanje ali popoldanski počitek; vse skupaj seveda z obvezno glasbeno spremljavo. Ko smo že pošteno utrujeni in razdraženi od dolge poti pozno zvečer prispeli do  hotela, smo si vsi oddahnili.                            Naslednji dan bi vsi veliko raje prespali, a smo zbrali moči in se po zajtrku (s kakšnim rogljičkom več v žepu) polni elana zbrali pred hotelom. Ozrli smo se po okolici – na prvi razgled na večno mesto je bilo treba še malo počakati; nastanjeni smo bili namreč v rimskem predmestju, saj smo prišli v času svetega leta, ko vse poti prav zares vodijo v Rim in so kapacitete v središču mesta polno zasedene. Nič ne de – vožnja je hitro minila, kmalu smo se znašli sredi rimskega vrveža in pričeli celodnevno raziskovanje urbs aeterne. Najprej smo se ustavili pri Cerkvi Sv. Petra v verigah, ki ji je velik pečat dal znameniti Michelangelo. Kot naslednji nas je že pozdravil veličastni Kolosej, obsijan z dopoldanskim soncem. Očarani smo ga pokušali ujeti v objektiv, medtem ko smo poslušali o gladiatorskih bojih, mimo nas pa so hiteli domačini, za katere je pogled na Kolosej vsakodnevna stalnica na poti na delo. Pot smo nadaljevali do čudovitega Konstantinovega slavoloka, od tod pa do rimskega foruma (Forum Romanum). Dan je bil čudovit, spokojno antično mesto se je važno kopalo v soncu. Ustavili smo se pri Titovem slavoloku, ki je, kakor mnoge druge rimske znamenitosti, na žalost v procesu renovacije … nadaljevali smo do svetišča boginje Veste in poslušali o skrivnostnih vestalkah, ki so varovale večni ogenj (in kakšna kazen jih je doletela, če so pustile, da je ugasnil!). Prijetno je bilo počiti v senci sredi foruma in se za trenutek zavesti, da morda stojimo na istem mestu kot nekoč Cezar več kot dve tisočletji nazaj. Treba se je bilo ločiti od toplega sonca – čakali so nas še Kapitolinski muzeji. Na grič smo se povzpeli po stopnicah in si oddahnili ob pogledu na konjeniški kip Marka Avrelija, filozofa na prestolu, ki so mu v preteklosti prizanesli, misleč, da predstavlja cesarja Konstantina – ostanki njegovega kolosalnega kipa so nas pozdravili le nekaj metrov stran. V Kapitolinskih muzejih smo se v živo srečali z vsemi markantnimi deli, ki smo jih v večini do sedaj srečali le preko fotografij (tam je Kapitolinska volkulja, tu Mark Avrelij, cesar Komod, pa Venera, Umirajoči Galec …), v kletnih prostorih smo ponovili celo znanje epigrafike. Antično Italijo smo že dodobra spoznali, pred Oltarjem domovine pa smo nekaj novega izvedeli tudi o sodobni zgodovini združene Italije; sledil je še pogled na Trajanov steber in njegov cesarski forum. Po premoru za raziskovanje v lastni režiji smo se okrepčani dobili pri cerkvi Il Gesu, kamor smo prišli ravno ob pravem času – vsak dan ob 17.30 zaigra slavnostna glasba in 'baročni stroj' spusti oltar, takrat ugledamo veličasten kip sv. Ignacija. Čakala sta nas še veličastni Panteon in Piazza Navona, kjer smo ujeli še zadnje fotografije v svetlobi zahajajočega sonca. Po večerji v sproščeni italijanski atmosferi smo Rimu rekli na svidenje jutri! in se odpeljali udobju hotelskih sob naproti. Vzhajajoče sonce je namigovalo na še en čudovit pomladni dan - ravno pravšnje vzdušje za dopoldansko samostojno raziskovanje Ostie Antice. Prepustili smo se podarjeni svobodi, se izgubljali v labirintih antičnih ruševin in se martinčkali na toplem soncu. Ostijo smo težko zapustili, vendar nas je v Rimu čakal še en muzej – tokrat je bil na vrsti Nacionalni muzej v Palazzo Massimo, kjer smo si po skupinah vodeno ogledali kopico znamenitih kipov ter fresk. Iz antike smo skočili še v barok, v Cerkev Santa Maria della Vittoria, kjer smo si ogledali Zamaknjenje Svete Tereze, poslednji postanek pa je bila - zopet v času sončnega zahoda - fotogenična Fontana dei Trevi. Po večerji smo se pomudili še na Španskih stopnicah in tako sklenili zadnji večer v Rimu.  Poslednje dopoldne smo preživeli v Vatikanu, kjer smo v znamenju svetega leta pričakovali gnečo, vendar smo na srečo po prečkanju Trga sv. Petra hitro dosegli duri mogočne Bazilike. Od trenutka, ko smo stopili v cerkev, je bil pogled usmerjen le še navzgor – hrbti so nas že boleli, vendar se je za izjemne presežke umetnosti splačalo potrpeti. Še vedno pod močnim vtisom smo se sprehodili do Angelskega gradu, prečkali Ponte Sant' Angelo in nadaljevali pot do Ara pacis Augustae, Oltarja Avgustovega miru. Tam smo si spočili oči od monumentalnih cerkva in simbolično v miru zaključili našo rimsko pravljico. Zadnje proste trenutke smo namenili krepčilu, gelatu in iskanju simpatičnih spominkov. Zapeljali smo iz mesta in ob spremljavi Rascelove Arrividerci Roma pomahali večnemu mestu v slovo. Čakala pa nas je še zadnja postojanka – etruščanska nekropola Cerveteri, kjer smo med raziskovanjem skrivnostnih etruščanskih grobnic užili poznopopoldanske žarke ter se prepustili zadnjim užitkom pred povratkom v »kruto realnost«, ki nas je čakala doma. Zadovoljni in s polnim košem lepih spominov smo se stežka povzpeli na avtobus ter odrinili proti Ljubljani – naša ekskurzija je prišla h koncu, zabava pa se je kljub temu zavlekla dolgo v noč. Na poti domov smo delili sveže vtise, spomine in že pogrešali italijanski duh. Malo pred 3. uro zjutraj smo iz spanja predramili starše, ki so nam skupaj z mrzlim ljubljanskim zrakom pred avtobusom voščili dobrodošlico – še sreča, da je bila nedelja! Rim smo zapustili izčrpani, vendar izpopolnjeni. Mesto nas je z vsemi svojimi obrazi navdihnilo in ponudilo svežo perspektivo na svet umetnosti, zgodovine in, konec koncev, naš lasten mali svet. Skrivnosti večnega mesta smo odkrivali pod budnim očesom profesorjev spremljevalcev: Nine Ostan, Nataše Homar, Mihe Poharja in Vida Skrbinška, ki so oglede popestrili s profesionalnim vodstvom in interesantnimi predavanji.  Besedilo: Tjaša Janežič Napokoj, 2.B    

14. april 25

»Ko se srečata oljka in lipa" Poročilo o izmenjavi Jaén - Ljubljana 3.C razreda  S sošolci in sošolkami smo se nedavno udeležili mednarodne izmenjave, Slovenija -  Španija, Ljubljana - Jaén. Spoznali smo veliko novih ljudi, ogromno doživeli in pridobili marsikatero življenjsko izkušnjo ter tako dobili vpogled v španski način življenja. 27. marca smo že nadvse zgodaj zjutraj naložili svoje kovčke v prtljažnik avtobusa in se polni pričakovanj odpeljali proti letališču v Benetkah, od koder nas je letalo poneslo do mesta Málaga na jugu Španije. Nato nas je avtobus popeljal mimo neskončnih nasadov oljk in čez dobri dve uri smo prispeli do cilja – mesta Jaén. Še istega dne, zgolj dve uri po prihodu v Jaén, smo se s španskimi prijatelji družili ob igranju bowlinga, nato pa smo večerjali v znani in priljubljeni restavraciji s hitro prehrano. Dan je bil dolg in vsi smo bili utrujeni, zato smo se izjemno veselili počitka. Naslednjega dne, v petek zjutraj, so nam Španci pripravili topel sprejem v šoli Virgen del Carmen in nas pogostili s tipičnim španskim zajtrkom, churrosi, ki smo jih pomakali v kakav. Španski dijaki so se nato morali vrniti k pouku, nas pa je eden izmed profesorjev povedel po mestu Jaén. Najprej smo si ogledali znamenito katedralo v središču mesta in presenetilo me je, kako natančno je izdelana notranjost. Prav vsak košček cerkve nosi svojo zgodbo, zanimiva pa je tudi nenavadna razporeditev notranjosti cerkve. Posebnost so tudi balkoni, ki v času gradnje katedrale za take vrste objektov niso bili značilni. Danes je katedrala na čakalni listi za uvrstitev na seznam svetovne kulturne dediščine pri UNESCU. Nato smo se podali v »baños árabes«, največje arabske terme v Španiji, kjer smo izvedeli mnogo o zgodovini in pomenu teh prostorov, ki so jih nekoč uporabljali za higieno, sprostitev in druženje, danes pa predstavljajo pomembno kulturno dediščino. Presenetile so me line za svetlobo na stropih, oblikovane v obliki zvezd. S prijateljicami smo si nato privoščile znane piškote, ki jim Španci pravijo »galletitas«. Malo pred tretjo smo se vrnili pred šolo in tam počakali vsak svojega Španca.  Zvečer so nam Španci pripravili manjšo zabavo, kjer smo se ob pijači in prigrizkih družili ter se bolje spoznavali.  V soboto smo se podali na pohod po največjem zaščitenem naravnem parku v Španiji, imenovanem Sierra de Cazorla, kjer izvira znamenita andaluzijska reka Guadalquivir. Dan je bil lep in sonce je močno svetilo. Narava je bila vsa zelena zaradi obilnega dežja v mesecu marcu in ob poti je šumel potoček. Uživali smo v toplih sončnih žarkih in žvrgolenju ptic in kljub temu, da pot ni bila kratka, je čas mineval hitro. Prvi del izleta je bil zaključen in avtobus nas je odpeljal do nekaj minut oddaljenega parka, kjer smo se vkrcali na prisrčen rdeč vlakec, ki nas je popeljal med zelenimi drevesi, kjer so se pasle srne, jeleni in mufloni. Na koncu smo si ogledali prav posebno predstavo – zdresirane ptiče, ki ubogajo na žvižg in izvajajo razne trike v zameno za priboljšek. Zvečer smo nekateri, čeprav utrujeni od napornega dneva, obiskali španski disko. Noč je bila zelo, zelo dolga… Nedelja je bil dan za preživljanje časa z družino in priznam, da sva ga z mojo Španko delno prespali. Kosili smo skupaj z njeno družino, zvečer pa smo se podali na znamenit grad, ki se mogočno razprostira nad mestom Jaén. Drugi sošolci so obiskali tudi sosednje kraje, resenančni Baezo in Úbedo ali arabsko Córdobo, fantje pa so odšli navijat za lokalni nogometni klub Real Jaén. Domači so zmagali! V ponedeljek zjutraj smo bili Slovenci prisotni pri pouku in spoznavali posebnosti španskega urnika, metode dela in sodelovanja z dijaki, nato pa smo se skupaj s Španci zbrali na šolskem igrišču, kjer smo sodelovali pri športnih igrah. Na kosilo smo odšli v bližnji nakupovalni center, v znano restavracijo s hitro prehrano Taco Bell. Potem smo si s slovenskimi prijateljicami vzele nekaj časa za nakupe in opazile, da je ponudba veliko večja kot v Sloveniji, cene pa so nižje. Kljub temu, da sem s svojo Španko Lolo uspela splesti izjemno lep in pozitiven odnos, sem bila zelo vesela prostega časa s svojimi sošolkami.  Zvečer, ko smo opravile z nakupi, smo se skupaj s Španci dobili na jasi v mestnem parku. Sonce je ravno zašlo in noč je bila prijetna – zrak je bil prežet s prijetnim nočnim vzdušjem. To je bil že peti dan v Jaénu in dobro sem se navadila na novo okolje. V torek smo obiskali slavno mavrsko Alhambro v Granadi, ki je sprva služila kot vojaška trdnjava, kasneje pa je bila preoblikovana v kraljevo palačo. Najbolj so me navdušili nadvse natančno obdelani vrtovi živih barv, ki so kamnitim rjavim stenam palače doprinesli živost, skoraj nekakšno pravljičnost. Po končanem ogledu smo dobili nekaj ur prostega časa za samostojni ogled mesta in s prijateljicami smo si privoščile odlične churrose, ki smo jih pomakale v gosto temno čokolado. V spominu so mi ostale še ozke, strme in svetle uličice po okrožju El Albayzin, ki ohranja podobe svoje srednjeveške mavrske preteklosti. Leta 1984 je bilo razglašeno za spomenik svetovne dediščine. Vzpeli smo se do cerkve Svetega Nikolaja, od koder se razprostira čudovit razgled na nasproti stoječo Alhambro in Sierro Nevado, tokrat zares zasneženo. Dan se je zaključil s prijetnim pogovorom v baru sredi mesta Jaén. V sredo je bila na programu predstavitev videoiger, ustvarjenih s strani jaenških študentov. Nato smo se, vsak v družbi svojega Španca, lotili pisanja sestavkov za zaključno prireditev, ki smo jih kasneje predstavili tudi razredu in profesorici za španščino. Po kosilu smo si privoščili »siesto«, nato pa smo se ponovno zbrali v dvorani, tokrat zares in zaključna prireditev se je začela. Španke so odplesale dobro poznan flamenco, nekatere so tudi pele in igrale na kitaro in bobne. Slovenski dijaki v španščini, španski pa v angleščini, smo opisovali naša doživetja, izkušnje v družinah, prijateljstva, primerjali smo mesti Ljubljana in Jaén ter naši šoli, poročali o obisku naravnih parkov in športnih dnevih v obeh državah ter si ogledali film obeh delov izmenjav. Z obiskom nas je počastil tudi slovenski veleposlanik v Španiji, mag. Tadej Rupel, ki je govoril o pomenu sodelovanja Slovenije in Španije, o promociji Slovenije med Španci in o vlogi Gimnazije Poljane pri širjenju španščine. Za konec smo skupaj zapeli pesem Alvara Solera Yo contigo, tú conmigo , ki mi bo za vedno ostala lep spomin na izmenjavo. Sledila je naša zadnja noč v Jaénu in izkoristili smo jo v največji meri. S španskimi prijatelji smo se družili dolgo v noč, kljub temu, da nas je naslednjega dne čakala dolga pot nazaj v Ljubljano. Četrtek je bil dan odhoda, a kljub temu smo se zjutraj udeležili zabavne ure španščine, kjer smo spoznali španske izraze, povezane z ljubeznijo. Nato smo obiskali še Museo Ibero, kjer so nam na zabaven način predstavili zbirko arheoloških predmetov, povezano z iberskim ljudstvom. To je bila naša zadnja aktivnost v Jaénu. Poslovili smo se vsak od svojega španskega para in se jim zahvalili za prijaznost in gostoljubje. Bilo je veliko solza in objemov.  Nato nas je avtobus znova popeljal skozi neskončno morje oljk, a tokrat v drug smer… Izmenjava se mi je zdela zanimiva, čeprav naporna izkušnja. Menim, da se je vsak izmed nas veliko naučil, predvsem to, kako se prilagoditi drugi osebi, kako s pogovorom rešiti morebitne nesporazume in tudi, kako odpustiti napake. Imeli smo priložnost spoznati in v živo doživeti špansko kulturo, ljudi in njihove navade, različne šolske sisteme in naravne danosti, kar je zelo dragoceno. A kljub temu, da je bila izmenjava lepa in poučna izkušnja, sem bila zelo vesela prihoda v Ljubljano, ki se mi že dolgo ni zdela tako lepa kot takrat, ko sem se naslednjega dne po prihodu z izmenjave sprehodila čez center mesta in v zraku vonjala začetek pomladi. V imenu 3.c razreda se zahvaljujem vsem, ki so nam omogočili ta nadvse pester teden v mestu Jaén. naši profesorici španščine, Natali Žlajpah in naši razredničarki ter profesorici angleščine Simoni Sašek, ki sta nam v obeh tednih izmenjave, tako v Sloveniji kot v Španiji, stali ob strani ter nam bili vedno na voljo. Seveda pa moramo omeniti tudi špansko profesorico angleščine, Roso Armanteros Luna, ki nas je pogosto spremljala in bila do nas zelo pozorna, pa tudi profesorju zgodovine Joséja Miguela Peinado Peinado (tipični španski priimek😊), ki nam je natančno predstavil znamenitosti mesta Jaén. Hvala vam za to nepozabno izkušnjo. Marta Kustec, 3.c Fotografije: Natali Žlajpah

14. april 25

Na prvenstvu srednjih šol Ljubljane v krosu je Sofija Potič osvojila 1. mesto in Luka Gradišek 2. mesto. Čestitamo!

11. april 25

Klasična razreda 2. A in 2. B sta se odpravila na dolgo pričakovano pot v Rim; od profesorjev so jih spremljali Miha Pohar, Nataša Homar, Nina Ostan in Vid Skrbinšek. Na poti v Urbs aeterna smo si ogledali renesančna dvorca v Mantovi, na poti nazaj domovanja Etruščanov v Cerveterijih, ki so si jih pripravili za svoje bivanje v onstranstvu, v Rimu in Ostiji pa toliko prečudovitih stvari, da je vsakdo našel kaj, kar ga je docela in povsem prevzelo. Dijaki so imeli predstavitve in situ, ki so nas navduševale s svojo iskrivostjo. Še se bomo kdaj vrnili, si je rekla večina od nas. Preberite še reportažo, ki so jo napisale dijakinje 2. A in 2. B, in si oglejte fotogalerijo.  Besedilo: Nataša Homar

11. april 25

V nedeljo, 30. marca, smo se v zgodnjih jutranjih urah zbrali pred šolo ter se zaradi premika ure na poletni čas zelo zaspani odpravili na beneško letališče, s katerega smo poleteli v Bordeaux. Na letališču so nas pričakali naši Francozi ter njihove družine, s katerimi smo kasneje preživeli preostanek nedeljskega popoldneva. Ponedeljek se je začel z »escape« igro, ki nas je vodila po takrat še nepoznanem kraju. S pomočjo Francozov smo uspešno opravili vse na poti zastavljene naloge ter igro končali s kosilom na ladjici. Po krepčilnem obroku smo se, polni energije, odpravili na razstavo v Bassins des Lumières, kjer smo ob glasbeni spremljavi občudovali projekcije umetniških del na stene nekdanje podmorniške baze. Torek smo si popestrili z obiskom Cap Ferret, ki leži med Atlantskim oceanom in zalivom Arcachon. Med dvourno vožnjo z ladjico smo videli Île aux Oiseaux in na drugi strani zaliva opazili znamenito sipino Pilat. Obisk kraja smo kasneje zaključili s sprehodom po peščenih plažah, katerih pesek smo še več ur kasneje našli v naših nogavicah in obuvalih. Sredo je zaznamoval obisk francoskega pouka na Saint-Genès La Salle. Po štirih 55-minutnih urah pouka smo ugotovili, kako produktivni smo v primerjavi s Francozi, ter šolo tako zapustili s polno novo pridobljene samozavesti. V četrtek dopoldne smo pod vodstvom izkušenega vodiča odkrivali ulično umetnost mesta in se kasneje še sami preizkusili v izdelavi grafitov, ki pa smo jih ustvarili na list, saj Francije nismo želeli zapustiti s kaznijo za skrunjenje javne površine. Eno izmed nastalih umetniških del 3. f je s pomočjo naših prepričljivih trgovskih sposobnosti osvojilo srce ter izpraznilo denarnico (slika je bila prodana za vrtoglavo ceno 2 €) naključnega uporabnika tramvaja, pri katerem umetnina zdaj tudi prebiva. Po izstopu s tramvaja smo obiskali interaktivni muzej vina, kjer pa smo (žal) lahko degustirali le nezavret grozdni sok. V petek smo se odpravili na dolgo avtobusno vožnjo in po slabih treh urah le prispeli na naš cilj: mesto Sarlat. Po raziskovanju mesta in kosilu smo ponovno sedli v avtobus, ki nas je tokrat zapeljal do gradu Milandes, ki je bil nekoč last ikonične plesalke, pevke in igralke Joséphine Baker. Ogledu gradu je sledil šov ptic, v katerem so nastopale sove, nenavadni tekajoči ptiči ter enormni beloglavi orel. Utrujeni, a polni novega znanja, smo se ponovno napotili na dolgo avtobusno pot nazaj do Bordeauxa, kjer pa se zabava še ni končala. Petkov večer je popestrila »čajanka«, katere zvezda je bil dedi Bernard, ki nam bo s svojimi ˝akrobacijami˝ zagotovo ostal v spominu. Sobota je bila namenjena druženju z družinami in še zadnjemu odkrivanju Bordeauxa. Kljub prelepemu sončnemu dnevu pa je nad nami visel temen oblak: neizogibno približevanje nedelje in s tem odhod nazaj domov. Enotedensko bivanje v Franciji nas je marsikaj naučilo: od novih francoskih besed, ki niso najbolj primerne za objavo na šolski strani, do tega, da se reče chocolatine in NE pain au chocolat, ter do odkritja skrivnosti za vitkost državljanov heksagona (namig: borne porcije in nezačinjenost ogljikovih hidratov). Kljub objemom in ob slovesu prelitim solzam pa Franciji ne bomo rekli zadnjega au revoir – 3. f se v deželo vina in chocolatina zagotovo še vračamo po répétè! Besedilo: Eva Črv, 3.f

2. april 25

V okviru projekta Skupaj do podnebno nevtralne Ljubljane, ki ga organizira zavod PROSTORI in sofinancira Mestna občina Ljubljana (MOL), je bila izvedena prva delavnica. Dijakom in mentorjem treh ljubljanskih šol – Gimnazije Poljane, BIC Ljubljana ter Srednje trgovske in aranžerske šole Ljubljana – so bile predstavljene tradicionalne tehnike izdelave papirja v PAPLABu. Pri tem so bili uporabljeni inovativni materiali, kot so vlakna invazivne rastline japonskega dresnika in ječmenove tropine, ki nastanejo pri proizvodnji piva. Na ta način so bile raziskane možnosti krožnega gospodarstva in ponovne uporabe odpadnih materialov, kar je ključnega pomena za trajnostno prihodnost. S projektom se ozavešča dijake in prebivalce Ljubljane o pomenu podnebne nevtralnosti ter podpira pobuda MOL, da Ljubljana postane podnebno nevtralna v sklopu Misije 100. Pripravljajo se ustvarjalni plakati na temo Podnebno nevtralne Ljubljane. #Misija100 #gimpoljane   Besedilo in fotografije: Tina Pintar    

1. april 25

Gimnazija Poljane želi izbranim zainteresiranim kandidatom, ki izpolnjujejo pogoje in nameravajo kandidirati na razpisu Ministrstva za vzgojo in izobraževanje za pripravniška mesta v šolah za leto 2025/26, ponuditi možnost opravljanja pripravništva.  Informacije glede pripravništva so objavljene na spletni strani ministrstva. Za podrobnejše informacije glede možnosti opravljanja pripravništva na naši šoli se lahko obrnete na številko 01 433 73 45.   Srečko Zgaga, ravnatelj

31. marec 25

V četrtek, 13. marca, smo pred šolo težko pričakali avtobus »naših Francozov«. Ko je vsak našel svoj par, se je pričel utrujajoč, a nepozaben teden. Že prvi dan se je pričel pestro. Po uvodni dobrodošlici in pogostitvi so Francozi v kvizu pokazali svoje znanje o Sloveniji (ki po njihovem mnenju meji na Švico). Nato smo se po skupinah odpravili na »lov za zakladom« ter spoznavali znamenitosti Ljubljane, večer pa preživeli ob druženju. V petek smo se najprej odpravili na izlet v Lipico, kjer smo si vodeno ogledali kobilarno, spoznali čudovite lipicance nato pa še kosili. Za tem smo se odpravili v Postojnsko jamo, nad katero so bili Francozi povsem navdušeni. Kljub slabemu vremenu smo preživeli čudovit dan. V soboto zjutraj smo obiskali živalski vrt, kjer smo spoznavali različne plazilce in se sprehajali.  Pričel se je sproščen vikend, ki smo ga preživeli pri družinah. Nekateri so Francoze še sami odpeljali na izlet, drugi pa so uživali v počitku in druženju v zavetju svojih domov. V ponedeljek so naši gostje izkusili poljanski pouk in žal smo to morali storiti tudi Slovenci. Nato je profesor Trobevšek za Francoze pripravil kratek tečaj slovenščine, ki se je končal s plesom ob slovenski narodno zabavni glasbi. Francozi so še posebej navdušeni nad Tanjo Žagar. Med odmorom za kosilo smo gostom predstavili slovensko kulinariko in na hitro skočili do Gradu. Popoldne smo preživeli na delavnicah aktivnega državljanstva, kjer smo spoznavali aktualne probleme Evropske unije. Zvečer smo skupaj pekli slaščice za zaključno pogostitev. Napočil je torek, dan pred odhodom, ko je bil na sporedu tradicionalni francoski večer. Zjutraj so se Francozi preizkusili na kvizih o Sloveniji ter Poljanah. Obiskali smo Center ponovne uporabe, kjer smo spoznali problematiko hitre mode ter si sešili nove modne dodatke. Sledil je sproščen dan in generalka. Na francoskem večeru smo se francosko govoreči razredi predstavili z različnimi pevskimi točkami, za konec pa smo »f-jevci« skupaj s Francozi in profesoricami odpeli francosko uspešnico. Prireditvi je sledila odlična pogostitev, nato pa se je večer za nas šele pričel. Sreda je prišla prehitro. Od naših francoskih prijateljev smo se poslovili s težkimi srci in solzami v očeh, čeprav le za teden dni. Dnevi izmenjave so bili poln novih preizkušenj in dogodivščin. Utrujeni in s praznimi denarnicami smo hvaležni in veseli za vse pridobljene spomine. Veselimo se še francoskega dela izmenjave v Bordeauxu. Besedilo: Pika Krevs Rupena

28. marec 25

Letos je tekmovanje v znanju slovenskega jezika za Vodnikovo priznanje potekalo prvič, in sicer je bilo organizirano za osmošolce in dijake 3. letnikov srednjih šol. Naša dijakinja Brina Korošec, 3. H je na državni ravni dosegla 2. mesto in je tako med prvimi dobitniki zlatega Vodnikovega priznanja. Podeljenih je bilo sedem zlatih priznanj, na državno raven se je sicer uvrstilo 71 tretješolcev iz gimnazijskih programov iz vse Slovenije.  Brini iskreno čestitamo! Besedilo: Darinka Marc  

28. marec 25

“Če se ne bi nit nikoli niti malo zavozlala, potem ne bi bil skvačkan še noben šal. In pozimi bi nas zeblo.  Nas res zebe? Tudi šal lahko razparamo, spletemo iz njegovih niti pulover, si na glavo poveznemo kapo, da nam greje misli. Pa srce? …” Pozne marčevske dni že na prvi pogled prepletajo poganjki rim, odpirajo se popki cvetočih verzov, ptice že radostno stopicljajo mimo stopic dehteče poezije. Kot nalašč, se je letos še svetovni dan poezije ugnezdil ravno na 21. marec. Kdor se je torej na predvečer slednjega, na naključno izbrani četrtkov večer, povzpel vse do višav, da bi dosegel dvorano gorskega kralja — večera, ki si je 20. 3. nadel še pridevnik literarni, se je le stežka izgubil. Poti potniku niso kazale kričeče markacije, niti navkreber hodeči kažipoti, marveč nit rdeče barve. Vrh sedmih stopnišč, za voglom sedmih šolskih ur, ki jih dnevno prebijemo pod gorskim sedlom podstrešja, se je za črnimi zavesami poljanske dvorane razpletala ideja, ki je dišala po barvi češenj, makovih cvetov in krvavečega srca. Na statvah dijakov, ki ustvarjajo predvsem v okviru šolskih literarnih zbornikov in urednicah le-teh, se je po dolgem času zopet spletel literarni večer. Za rdečo nit dogodka, smo v šivanko vdeli kar rdečo nit. Vzdolž odra, katerega sleherni kotiček so zasedali bralci, vsak na svojem prav posebnem sedišču, so se odkotalili klobčiči rdeče volne. Zavoljo glasbene spremljave so tudi glasbeniki (čelistka in pianista) strune svojih inštrumentov za ta večer obarvali rdeče. Besede so odzvanjale še iznad glav gledalcev. Namesto na stole, so se namreč nekateri dijaki posedli po vejah tramov visoke dvoranske krošnje. Njeno senco je v večeru zapustil tudi profesor Skrbinšek, ki je z nami delil cvetice svojega ustvarjanja in pesmi izpod svojega peresa. Verzi avtorske poezije, prepleteni z deli številnih drugih avtorjev, so poslušalce nagovorili tako v slovenskem, kot tudi mnogih tujih jezikih. Italijanske, hrvaške, angleške in celo ruske besede so tako odgrnile zaveso ter tlakovale pot tudi literarnemu zborniku tuje poezije Hip poets society, ki se v spremstvu majske številke Pravega kota, po dolgoletnem oddihu zopet vrača na odrske deske poljanskih knjižnih polic.  V rdečini večerne zarje se je zavozlan skupek rdeče volne počasi začel razpletati. Niti vseh zbranih, so se še poslednjič tisti dan prepletle, odete v odejo melodij Hišnega benda — tokrat v nekolikanj prešiti obliki.  V kopici sena marsikaterega prebranega dela je bilo mogoče najti šivanko z rdečo nitjo. Če si upamo pogledati pobližje, lahko opazimo, da gre pravzaprav za zavozlan klobčič — klobčič sena, čigar sen je lahko naša poezija, naša rdeča nit. “Zatorej … naj vodi nas le nit rdeča, ko upihnjena bo še poslednja sveča.”   Besedilo: Neja Brumen, v imenu uredništva Pravega kota Fotografije: Hana Burnik