Novice

2. februar 24

1. februarja 2024 je v Kopru potekal četrtfinale državnega prvenstva v odbojki za dijakinje. Naše odbojkarice so se borile do zadnjega atoma moči, kar je zadostovalo za 2. mesto v skupini. Igrale so: Lana Koprivšek 3.D, Mija Stijepič 3.E, Brina Reflak 2.A, Ela Bakan 2.D, Veronika Kolmanič 2.D, Zoja Šebetič Golob 2.H, Aurora Brozič 2.D in Zala Vrtačnik 1.G. Čestitamo!Mentorica: Ksenija Blažin

31. januar 24

V januarju smo v dveh dnevih (16. in 17.) uživali v zimskih športih, in sicer v drsanju v Tivoliju, ki se ga je udeležilo skupaj 196 dijakinj in dijakov s po desetimi učitelji spremljevalci. Nekateri med njimi so se jim pridružili na ledeni ploskvi.

21. januar 24

Na oder Španskih borcev se je v decembru že triindvajsetič vrnil poljanski božično-novoletni koncert. Dogodek, ki ga tako učenci kot profesorji nestrpno pričakujejo vsako leto, nas je navdušil s kar šestnajstimi točkami. Kot prvi nastopajoči sta Maša in Gaja z ganljivo izvedbo City of stars v dvorano pripeljali čarobno vzdušje topline in ljubezni. Sledila jima je Ana, ki je že drugo leto zapored z mojstrskim igranjem klasične kitare navdušila gledalce – tokrat z rahločutno skladbo Sons de Carrilhoes. Nato pa so na oder stopili (se pripeljali, celo spotaknili) trije vsem znani liki; Barbie, Ken in Charlie Chaplin ter z njimi dijaki 3.G razreda, ki so se nepričakovano združili v iskrivi koreografiji. Ta dinamična točka je izžarevala vedrino, njihovih nasmehov pa se je nalezlo tudi mnogo gledalcev. Dvorano so naslednja pretresla dekleta iz skupine Mačji kašelj s pesmijo Zitti e buoni. Pevkin prodorni glas so spremljali bobni, bas kitara in električna kitara, oder se je tresel pod njihovo suvereno izvedbo. V bolj umirjeni maniri pa sta nas Nik in Hana spomnila na večnost ljubezni. Njuna izvedba pesmi Historia di un amor se je dotaknila prav vseh v dvorani, saj nihče ni mogel preslišati skladnosti pevkinega očarljivega glasu in spremljevalčevega tenkočutnega obvladovanja kitare. Po njunem odhodu je oder preplavila megla, iz katere se je pojavil Svit z avtorsko pesmijo Škrati. Čeprav je nastopal sam, se je oder za reperja s tako močno prezenco zdel skoraj premajhen. Nanj niso bili usmerjeni le žarometi, temveč tudi vse oči v dvorani. Naslednja je nastopila Metka, ki se je predstavila kot ritmična gimnastičarka in nas očarala s svojim izjemnim talentom ter gracioznim obvladovanjem obroča. Še eno avtorsko pesem nam je predstavil poljanski Hišni bend s pevko Emo. Pevkin mehki glas se je čudovito skladal s spremljevalnimi inštrumenti. Nato je dvorano zaobjela tema in čez nekaj sekund so žarometi osvetlili priljubljenega in vsestransko nadarjenega profesorja Miho Osredkarja. Ob Lenartovi klavirski spremljavi je zapel Plestenjakovo pesem Lepa, vendar s spremenjenim besedilom, ki je odražalo poljansko šolsko življenje. Svojo virtuoznost sta pokazala tudi Matic in Tevž s skladbo Nightclub 1960. V harmoniji akustične kitare in oboe so za nekaj minut poslušalci pozabili vse skrbi in se prepustili ubranosti obeh nastopajočih. Letos smo po dolgem času na  BNK-ju spet slišali citre. Na oder je stopilo šest profesorjev in pet dijakov, ki so združili svoje pevske in inštrumentalne talente v prečudovito izvedbo skladbe Srne. Sledil jim je še en prikaz poljanskega inštrumentalnega talenta;  zazvenelo je kar pet harmonik s skladbo Libertango. Tudi Vesele poljanske muzikante je na odru spremljala harmonika – letos je namreč profesor Bizilj stopil na oder v slovenski narodni noši, ob spremljavi lastnega narodnozabavnega ansambla. S točko je popestril vzdušje v dvorani, z vriskanjem pa je vanjo vključil tudi celotno občinstvo. Ponovno so se ugasnile luči in prižgali žarometi, na odru pa sta stali Astrid in Katarina, ki sta ob spremljavi pianista Jakoba presenetili z operno izvedbo skladbe Barkarolla. Njuna ubrana glasova sta odzvanjala v dvorani še dolgo po koncu točke. V trenutku se je oder iz opernega prizorišča spremenil v šolsko učilnico. Zaspani učenci, ki ne poslušajo učitelja; prizor, ki nam je vsem še preveč znan. Kaj pa se zgodi, ko učenci iz nahrbtnika potegnejo keglje ali ko se učitelj usede na monocikel, sta v svoji razigrani točki pokazala profesorja Jan Jereb in Vid Skrbinšek ter dijaki Jan, Neli in Zala. Za glasbeno spremljavo pa je ponovno poskrbel Lenart.   Seveda ni boljšega zaključka večera kot poljanski orkester Melerai. Z inštrumenti v rokah so  se na odru počutili kot doma, opazno pa je bilo tudi, koliko truda in ljubezni je šlo v pripravo točke. Prav zaradi tega so osvojili srca čisto vseh poslušalcev. Na odru sta se domače počutila tudi letošnja voditelja, Brina Šalamon in Adrijan Grošelj. S pomočjo lastne ustvarjalnosti, sodelovanja publike in znanja improvizacije sta vlekla rdečo nit skozi celoten večer in predstavljala češnjo na vrhu že tako vrhunske predstave. So pa poljanci tudi nadarjeni igralci in snemalci, kar so dokazali v treh duhovitih videoposnetkih, ki so se predvajali med točkami. Ti so v publiki sprožili val smeha in potrdili to, kar je bilo že vsem jasno: letošnji BNK je bil kot vedno čudovit prikaz poljanskih talentov in nepozabna izkušnja tako za nastopajoče kot za gledalce. Besedilo: Julija Gabrovec; 3.G, fotografija: Naja Klavžar   Oglejte si tudi fotozgodbe, in sicer: v objektivu Naje Klavžar generalka in zaodrje v objektivu Mile Fatur Škof v objektivu Filipa Barbalića in še ena fotozgodba v objektivu Jakoba Majdiča.  

19. januar 24

Slučajno skušam promovirati poljanske pohode? Absolutno. Že eden izmed profesorjev je ekspedicijo ocenil kot preveč enostavno, saj smo se »premalo pritoževali«, poškodbam pa smo se približali le s svarilnimi zdrsljaji na zaledenelih lužah. Zasluge, poleg naši vzdržljivosti, pripisujemo prizadevnemu spremstvu Dana Karduma Šibile in Francija Jakliča, ki sta nas gnala, da smo med hojo ohranjali energijo za pomenkovanje in prenašanje ledenih sveč. Pričeli smo v soboto, 13. januarja 2024, ob 7.10 zjutraj na Železniški postaji Ljubljana, tako je prvi del poti za nas opravil vlak. Če ste se kdaj spraševali, kam je sploh možno priti iz Zidanega Mosta – no, na Kal. Preko dobesednih Gora, prelaza med Hrastnikom in Rimskimi toplicami, mimo Krištandola, starih smučišč, zaplat sončnih elektrarn in kozolcev. Poti seveda nismo opravili na en mah. Do vrha, kjer nas je presenetila snežna odeja, sicer nismo pomrznili, a sta nam toplina in kulinarična ponudba koč še kako prijali. Ljubitelji sarm in tisti, ki se jih letos še niso prenajedli, so se razveselili večerje, drugim so se oči zasvetile ob pogledu na tuš – za vsakogar nekaj. Preden smo si zaželeli lahko noč, smo se naužili družbe ob namiznih igrah, zaradi česar smo sledeči dan rahlo zaspani stopili v hladno megleno jutro. Po kofetarskem postanku na Šmohorju smo se spustili v Laško, kjer so se prijavljeni namočili v bazenu – se pravi, je poskrbljeno tudi za prvi del regeneracije, tisti drugi del, na domači sedežni, pa smo dočakali po dobri uri vožnje do izhodiščne točke na Železniški postaji Ljubljana. Skratka, za vse je bilo poskrbljeno, sama sem prišla domov le z nekoliko izrazitejšimi smejalnimi gubicami in od mraza pordelimi lici. Besedilo: Kaja Ciber, 3.g

18. januar 24

V ponedeljek, 22. 1., v torek. 23.1., v sredo, 24.1. in v četrtek, 25. 1., bodo potekali roditeljski sestanki za 2., 3. in 4. letnike. O točnem datumu in uri so starše obvestili razredniki, razpored z urami in učilnicami pa bo objavljen tudi v avli šole.  

15. januar 24

      Obisk dijakinj in dijakov šole IES Virgen del Carmen iz mesta Jaén - reportaža po prvem delu izmenjave za 3.E       »Bela snežinka, ki pada Spominja me nate In na vse tiste dni, noči«       To so verzi, ki jih je bilo slišati zadnji dan mednarodne izmenjave v šolski dvorani. Teden, preživet z našimi španskimi vrstniki, nas je povezal in naučil veliko o obeh državah. Večina španskih gostov je v tem prazničnem decembru prvič poskusila slovenske jedi, obiskala slovenske znamenitosti, se zbližala s Slovenci in ne nazadnje prvič videla sneg! Zato smo bili priča začudenju in veselju na njihovih obrazih ob kepanju v Planici. Prihajajo iz mesta Jaén, ki leži v jugozahodni Španiji, v pokrajini Andaluzija. Za ta del Španije je značilno toplo in suho podnebje, tudi v zimskih dneh. Iz tega izhajajo različne posebnosti, ki smo jih opazili takoj ob prihodu v četrtek, kot so na primer: pomanjkanje zimskih oblačil, odsotnost sezuvanja čevljev v hiši in priznanje, da sicer redko uživajo jedi na žlico. V petek smo obiskali mestno hišo in samostojno raziskali Ljubljano s pomočjo zabavnega lova na zaklad.  Sledile so urice slovenščine in predavanje o slovenskih geografskih značilnostih ter športne igre. Opremljeni z znanjem smo bili pripravljeni na sobotni obisk bele Planice. Tam smo se dodobra okepali, izvedeli veliko o smučarskih skokih in se s sedežnico povzpeli na vrh smučarske skakalnice. Sledilo je kosilo v topli gostilnici, zvečer pa zabava, kjer smo se s pomočjo naše in njihove glasbe resnično zbližali.  Nedelja, katere namen je bil zbližati se s slovenskimi družinami in spoznati naše navade, je večina preživela ob znanem Blejskem ali Bohinjskem jezeru. Ponedeljek je španske goste navdušil z obiskom Gimnazije Poljane, kjer so lahko spremljali pouk in se skozi predavanja slovenskih dijakov naučili veliko o slovenski kulturi, športu in naravi.  Ko smo se v torek zvečer usedli k družinski večerji, so nam španski partnerji kazali slike Postojnske jame in Pirana, mi pa smo pripovedovali o delavnicah aktivnega državljanstva in obisku radia Študent.  V sredo smo se ob pripravljanju na zaključno prireditev prvič zavedli, da se našemu druženju bliža konec. Program prireditve je bil izveden s skupno močjo v vseh treh jezikih: v angleščini, španščini in slovenščini. Tako smo tudi svojim staršem pokazali raznolikosti in sposobnosti, zaradi katerih smo se skozi program napornega tedna uspešno povezali in veliko naučili. Na odru so se nam pridružili šolski orkester, ravnatelj Srečko Zgaga ter španski ambasador. Vse smo pogostili z domačimi slovenskimi jedmi. V četrtek smo se polni novih spominov, izkušenj in od svojih španskih prijateljev s solzami sreče v očeh poslovili. Nos vemos en Jaén.   Posebna zahvala gre naši profesorici španščine Natali Žlajpah, našemu razredniku, profesorju Igorju Kavčiču in vsem ostalim profesorjem, ki so nam omogočili to nepozabno izmenjavo.  Besedilo Ayla Macanović, Gea Modic    

15. januar 24

V ponedeljek 8. 1. in v torek 9. 1. 2024 so na šoli potekali ustni izpiti nemške jezikovne diplome DSD II na stopnji B2-C1. Dijaki so pripravili zanimive predstavitve in tričlanska komisija je z navdušenjem poslušala, kar so povedali. Vsi dijaki so bili na ustnem delu izpita uspešni. 19 dijakov je ustni izpit opravilo na stopnji C1, 2 pa na stopnji B1.  Vsem iskreno čestitamo. Besedilo: koordinatorica DSD Maša Klopčič, prof.

10. januar 24

Kot že mnogo let je bila tudi letos organizirana umetnostnazgodovinska ekskurzija na Dunaj, ki v predbožičnem času še posebej vabi k poglobljenemu doživetju tako vzdušja mesta kot mnogih umetnin.    V soboto, 16. decembra, smo bili že ob zgodnji 5. uri pripravljeni pred šolo na odhod proti eni od prestolnic umetnosti. Na avtobusu smo se pozdravili z že na vse zgodaj nasmejano profesorico Nino Ostan, profesorjem Vidom Skrbinškom in knjižničarko Ireno Brilej, potem pa zasedli svoje mesto. Med potjo je profesorica Nina Ostan predstavila program za ta dan in prijazno poskrbela za to, da se bomo v velemestu znašli. Priskrbela nam je tudi zemljevid mesta.    Po dolgih štirih urah vožnje, ko smo bili že nadvse neučakani, smo končno prispeli do cilja in se v veliki skupini odpravili skozi center mesta. Opremljeni smo bili s slušalkami, na katerih smo lahko prisluhnili profesoričini predstavitvi znamenitosti in njenim priporočilom krajev, ki si jih lahko ogledamo. Dospeli smo do edinstvene Stolnice sv. Štefana, ki me je s svojo gotsko arhitekturo naravnost ganila. Gotske značilnosti prevladujejo v večjem delu katedrale, njena gradnja pa se je sicer začela že v 12. stoletju, in to v romanskem slogu. Stolp katedrale je služil kot glavno opazovalno in poveljniško mesto za obrambo obzidanega mesta, streha pa je bogato okrašena s kar 230 000 glaziranimi ploščicami.    Začeli sta se naši prvi dve prosti uri. V manjših skupinicah smo se odpravili na potep skozi mesto, a gotovo lahko povem, da se nas je večina odločila preizkusiti tradicijo te Kavarnopolis in se odpravila v katero od imenitnih kavarn, kjer smo lahko ob prijetni družbi prijateljev in glasbi uživali s skodelico kave v roki.    Program se je nato nadaljeval z ogledom razstave z imenom Michelangelo and Beyond v razkošnem muzeju Albertina. Pričakali sta nas vodički, ki sta nam spretno predstavljali delo umetnikov in nam pripovedovali o njihovem življenju. V središču razstave je seveda bil renesančni umetnik Michelangelo, čigar dela so močno vplivala na umetnike tistega časa, njihov pomen pa sega daleč onkraj njegovega obdobja. Opazil sem, da je v razstavi poudarjeno ponovno odkrivanje grško-rimske ideje o idealnem telesu, ki so jo umetniki s svojimi umetninami, proti koncu razstave, zavračali. Ob interpretacijah vodičk me vedno navduši, kaj vse je razpoznavno iz umetnin, še posebej če so znane okoliščine, v katerih so bile narejene. Prav tako pa lahko slika v vsakem vzbudi različna čustva, ki jih sam z veseljem primerjam z vrstniki.    Ponovno je nastopil prosti čas, ki smo ga porabili za iskanje spominkov. Naš naslednji skupni ogled je bila baročna palača Belvedere, ki se nahaja le streljaj iz centra mesta. To priložnost sem izkoristil še za to, da sem se prvič peljal z S-Bahnom, t. i. tramvajem, ki tam velja za mnogo popularnejšega, kot so mestni avtobusi, kot jih imamo v Ljubljani. V palači Belvedere je danes muzej z vrhunskimi umetniškimi zbirkami, predvsem avstrijske umetnosti od sredine 19. stoletja do danes. Slavna secesijska slika Poljub avstrijskega umetnika Gustava Klimta velja za eno ključnih del tega muzeja. Ob množici ljudi, ki so si jo ogledovali, sem se vanjo tudi jaz zagledal in opazil močen kontrast v prikazu oseb. Na sliki je namreč moški, ki je oblečen v okrasno tkanino s krepkimi vzorci, ki so predstavljali njegovo možatost. Pod njegovim oblačilom se skriva še njegovo dekle, zaradi česar menim, da mu zaupa in se zateka k njem. Ona je prekrita s tkanino z organskimi oblikami in cvetličnimi motivi, ki lahko nakazujejo na njeno nežnost in ženstvenost. Ob ogledu se mi je potrdila predstava, da je Slika Poljub ne le umetniško delo, temveč tudi simbol ljubezni, strasti in romantičnih idealov.  Zunaj se je že temnilo in čas je bil, da se odpravimo do avtobusa in začnemo s svojo potjo proti Ljubljanski kotlini. Profesorica Nina Ostan nas je še enkrat presenetila, tokrat z idejo naj v parih s sopoljanci predstavimo svoja doživetja tega dne. Ker sem imel to možnost, da sem bil na enaki ekskurziji že prejšnje leto, sem ju lahko primerjal in podal svoje mnenje. Prejšnjič smo si namreč ogledali Umetnostnozgodovinski muzej, ki me je bolj pritegnil, kot letošnji Belvedere. Tudi ta je v čudoviti palači in ponuja obsežno zbirko umetniških del, vključno z deli iz srednjega veka, renesanse, baroka in rokokoja.   Prijetno utrujeni smo ob 23. uri prispeli pred našo gimnazijo polni dunajskega navdiha in tako pripravljeni na decembrske šolske obveznosti. V mislih pa morda že tudi pri naslednji tako izpolnjujoči ekskurziji.   Besedilo: Nik Jenko, 3. A, fotografije: Amina Gutić, Mija Fatur, Mila Kolarič, Anais Vrtunski in Nik Jenko

8. januar 24

Ob koncu decembra smo se dijaki 1.H odločili, da namesto medsebojnega obdarovanja namenimo prispevke organizaciji Anina zvezdica. Pregledali smo, katerih snovi jim je v skladišču primanjkovalo in v petek, zadnji šolski dan, napolnili škatlo prispevkov. Poleg mleka, olja, testenin, konzerv, kosmičev, …. smo prinesli tudi nekaj čokoladnih namazov in sladkarij. Razredničarka je zbrano odpeljala na zbirno mesto. Sodelavci Anine zvezdice so nam bili za pomoč hvaležni, mi pa zadovoljni, da smo pomagali. Besedilo: dijaki 1.H in razredničarka Tanja Cvirn Pavlin   

4. januar 24

V petek, 22.12.2023, smo dijakinje in dijaki 2.E  z razrednikom Francijem Jakličem obiskali Dom starejših občanov Poljane. Najprej nas je sprejela timska sestra Nina in nam razkazala dom, nato pa smo se razdelili in obiskali prebivalce doma v njihovih sobah ter skupnih prostorih. Zaželeli smo jim vesele praznike, jim dali domače piškote in izdelane voščilnice. Z njimi smo se pogovarjali, igrali karte in z nekaterimi celo peli. Povedali so nam mnogo zgodb iz svojega življenja in lahko rečemo, da so bili našega obiska zelo veseli. Prav tako smo bili njihove prijaznosti in gostoljublja veseli tudi mi. Upamo, da smo s svojim obiskom polepšali dan čim več prebivalcem doma in da so vsi imeli lepe praznike.   Besedilo in fotografije: Pika Črnič, 2.E