Novice

15. marec 24

V torek, 5. marca, smo izvedli projektni dan na temo Odgovornost. Kratko povzemamo dogajanje in vtise iz vseh oddelkov 1. letnikov:     Za 1.A: POLITIČNA PROPAGANDA IN ODGOVORNOST Sodelujoča učitelja: Miha Pohar, prof. zgodovine, in Blaž Ivanuša, profesor matematike Dijaki so poslušali predavanje o politični propagandi s poudarkom na manipulaciji, (morebitnih) posledicah in odgovornosti tistih (beri: oblasti), ki jo uporabljajo za doseganje svojih političnih ciljev. Primeri so bili vzeti iz polpretekle zgodovine (Nemčija, SFRJ, SZ, Severna Koreja …) in sedanjosti (ZDA, slovenski politični prostor …).  Presenetilo me je, da je prvošolce predavanje tako pritegnilo, da jim niti za hip ni padla koncentracija. Pa naj še kdo reče, da mladih družbeni procesi ne zanimajo.

13. marec 24

Vsi polnoletni dijaki ste vabljeni na krvodajalsko akcijo, v torek 2. 4. 2024 ob 7.30. Pričeli bomo s kratkim predavanjem prostovoljcev Rdečega križa v učilnici št. 7, potem pa se bomo skupaj odpravili na Zavod za transfuzijsko medicino, kjer bomo spoznali to lepo prostovoljno dejavnost in morda tudi darovali kri. Več o krvodajalstvu lahko izveste pri meni ali preberete na spodnjih povezavah: - http://www.ztm.si/krvodajalstvo/ - KRVODAJALSKA ZGODBA. S seboj na krvodajalsko akcijo prinesite osebni dokument!Laborantka Urša Vabljeni!

11. marec 24

Če imate radi slovenščino in tuje jezike, je morda to prava izbira za vas. V torek, 12. 3. 2024, ob 15.00 bodo študij prevajalstva predstavili profesorji in študentje s Filozofske fakultete v Ljubljani, z oddelka za prevajalstvo. Predstavitev bo potekala v učilnici 216 in bo trajala približno eno uro. Vabljeni!

9. marec 24

Vse se je pričelo v petek, 8. decembra, ko smo dijaki 3.F razreda nestrpno čakali na prihod avtobusa. Ob prihodu Francozov smo si izmenjali prve pozdrave in objeme v živo.Našo izmenjavo smo pričeli s kvizom o Sloveniji, ki smo ga pripravili za naše goste. Zvečer je sledilo spoznavanje praznično okrašene  Ljubljane, ki je Francoze zelo navdušila. Sledil je vikend, ki smo ga izkoristili za samostojne izlete ter spoznavanje z našimi gosti. Druženje je potekalo ob mnogih zimskih aktivnostih, mnogi so se odpravili drsat in na snežni sprehod. Izkoristili smo sončne dni za ogled bližnjih slovenskih in tujih mest, kot so Bled, Zagreb in Trst. V ponedeljek so Francozi doživeli poljanski pouk na lastni koži. Po končanem pouku je prišel čas za odkrivanje ljubljanske kulinarične scene, kasneje pa smo se udeležili delavnic aktivnega državljanstva. Tam smo v sodelovanju s Francozi spoznali probleme EU. Naslednji dan je sledil skupinski izlet na Gorenjsko, kjer so Francozi po dolgih letih spet ugledali sneg. Svojo pot smo začeli v Zelencih, nato pa smo se v Kranjski Gori ustavili na kavi. Sprehodili smo se do jezera Jasna, kjer so se trije pogumni Francozi odločili zaplavati v ledenem jezeru. Šestega dne izmenjave smo dijaki obiskali prostore Radia Študent, kjer smo z uredniki opravili intervju. Francoski del je obiskal Postojnsko jamo, obiskali naj bi še slovensko obalo, kar pa je zaradi dežja padlo v vodo. Zvečer smo skupaj pripravljali sladice za naslednji dan. Četrtek je bil dan pred odhodom in zato dan že tradicionalnega francoskega večera. Celotno dopoldne je potekala generalka, vmes pa smo si ogledali Prirodoslovni muzej Slovenije. Večer je bil čas za proslavitev konca slovenskega dela izmenjave. Na francoskem večeru smo se zbrali francosko govoreči dijaki in Bordojčani ob francoskih pesmih, dogodek pa smo zaključili s pogostitvijo. Naslednje jutro smo se poslovili od naših gostov in zdaj že nestrpno pričakujemo francoski del izmenjave v Bordeauxu. Iskreno se zahvaljujemo razredničarki Tanji Ašič in profesorici Anji Ajdovec za odlično organizirano izmenjavo in vso njuno pomoč. Zapisali: Pika Mušič in Sara Karadžić  3.F    

8. marec 24

29. 2. se je zgodila premiera druge skupine Poljanskega odra. Kakor lani, gre tudi tokrat za avtorski projekt, nad katerim sta bedela dramska režiserka Maša Pelko in dramski igralec Timon Šturbej. »Gre za svojevrsten gledališki sistem pripovedi, dogodkov, slik in atmosfer, ki najde svoje stičišče v motivih poglavja romana "Če zimske noči popotnik" Itala Calvina, v kuhinji, »v kateri vsak trenutek odkriješ novo osebo«, na večer, ko od doma ravno odhaja najstarejši sin. Svet tam živečih tvorijo konkretni dogodki in občutki, hkrati pa se okrog njih ustvarja tudi prostor neznanega – prostor med božanskim in apokalipso. Skozi vsebinske vidike in uprizoritvene strategije ustvarjalci preigravajo ključna vprašanja nasilja, hrepenenja, prihodnosti, otroštva in vedno močnejše potrebe po odhodu, vsakič znova brez možnosti vrnitve, pa naj bo to zaradi smrti, vojne - ali zgolj odraščanja.« (Iz Poročila selektorja Vizij za leto 2024, Jaka Andreja Vojevca) Vsem sodelujočim iskreno čestitamo!

8. marec 24

Utrinki letošnjih četrtošolcev, ki so Auschwitz obiskali v okviru strokovne ekskurzije pod vodstvom profesorja Mihe Poharja v začetku februarja 2024: Sama sem se te ekskurzije močno veselila, že odkar sem se vpisala na Poljane. V štirih let sem prebrala kar nekaj knjig, katerih zgodbe so se odvijale v koncentracijskih taboriščih, večinoma v Auschwitzu, ampak ne glede na to koliko knjig sem prebrala, sem si še zmeraj vse zelo težko predstavljala. Mislila sem, da bom ob obisku mesta, kjer se je vse to odvijalo, stvari lažje opredelila in razumela. A se to ni zgodilo. Ko sem se sprehajala po taborišču, je bila moja predstava še bolj meglena kot prej in ves čas sem razmišljala, da hodim po stopinjah žrtev, ki so bile deležne nam nepredstavljivega mučenja. Odkar smo nazaj v Sloveniji, poskušam najti besedo, ki bi opisala, kako sem se tam počutila, vendar jo še zmeraj iščem in jo bom po vsej verjetnosti iskala do konca življenja. Zdi se mi, da bi vsak posameznik vsaj enkrat v življenju moral obiskati Auschwitz, saj je ta pomemben opomnik na enega najhujših delov človeške zgodovine, ki pod nobenim pogojem ne sme biti pozabljen. Treba ga je ohranjati in se, čeprav je še tako grozen, o njem tudi učiti. Mora biti postavljen kot primer nečesa, kar se ne sme nikoli več ponoviti. Prepričana sem, da ste pogosto že slišali, da je zrak v taborišču drugačen, da ljudje čutijo, da je nekaj narobe. Tega sama kar nekaj časa nisem občutila, dokler nismo bili v eni od barak in sem si res zaželela svežega zraka. Ko smo končali z ogledom barake in jo zapustili, tega svežega zraka še zmeraj ni bilo. Zoya Kumer   Auschwitz je eden najpomembnejših spominov nečlovečnosti, ki jo ljudje premoremo. Brutalna več ur dolga izkušnja je zahtevna in čustveno izredno naporna. Vendar je nadvse pomembno, da te prizore vidimo in smo opomnjeni na grozote, ki so se dogajale v preteklosti, če jih sami nočemo ponoviti. Tadej Homar   Memorial Aushwitz-Birkenau obiskovalcem omogoča, da se spomnimo grozot holokavsta in se zavedamo posledic nacističnega režima. Obisk muzeja ustvarja pomembno izkušnjo, ki lahko posamezniku spremeni perspektivo in spodbudi k razmisleku o pomembnosti spoštovanja človeškega življenja in dostojanstva, ter je eden od načinov, kako izrazimo spoštovanje do žrtev holokavsta. S tem se zavzemamo, da se njihov spomin ohranja ter da se njihova tragična usoda nikoli ne pozabi. Ogled taborišč lahko pripomore k boljšemu ozaveščanju o pomembnosti spoštovanja različnosti in zaščiti človekovih pravic in nam pomaga, da se kot človeštvo izognemo ponavljanju zgodovinskih napak. Sama Auschwitz vidim kot opomin, ki nam lahko pomaga bolje razumeti, kam lahko peljejo ideologije sovraštva in nestrpnosti. Tia Edvarda Posel   Čeprav je bil obisk zame težek, poln zadržanih solz, menim, da je treba vsaj enkrat iti v Auschwitz. Tam dobiš obširen vpogled v razmere, v katerih so bili ujetniki prisiljeni živeti, kar ti da misliti o stvareh, o katerih ponavadi nisi prisiljen razmišljati. Nekaj nepredstavljivega ti z obiskom postane bolj jasno, in čeprav je grozljiv, se mi ta občutek zdi potreben. Maruša Ocvirk   Obisk koncentracijskega taborišča Auschwitz in Birkenau je izkušnja, ki bi jo moral doživeti vsak. Človek si pred obiskom težko predstavlja grozote, ki so se tam dogajale samo osemdeset let nazaj. Sam muzej je danes narejen na zelo pristen način in te tako presune, da o njem aktivno razmišljaš še dolgo časa. Jan Popovič   Avtorji utrinkov so torej: Tadej Homar, Zoya Kumer, Maruša Ocvirk, Jan Popovič, Tia Edvarda Posel  Zbrala in uredila jih je Ela Razpet (vsi 4. C).    

7. marec 24

27. februarja 2024 smo se z nekaj dijaki drugih in predvsem tretjih letnikov udeležili dogodka za mlade, v okviru projekta Ministrstva za notranje zadeve in Evropske migracijske mreže (EMN) na temo migracijske politike. Predstavili so nam slovensko različico izobraževalnega pripomočka Destinacija Evropa, poslušali uvodno predavanje na temo migracij in se preizkusili v igri tudi sami ter se pri tem družili in debatirali z dijaki Evropske gimnazije.  Več o dogodku naj povedo vtisi dijakov in dijakinj ter fotografije: »Dogodek nas je na interaktiven in zanimiv način informiral o zelo pereči temi. Manj predavanja in več dialoga.« Gašper Macedoni, 3.B »Mislim, da je bil ta dogodek zelo informativen. Všeč mi je, da smo tematiko migracij še bolje spoznali prek zabavne debate.« Nina Pešec, 3.A »V torek, 27.  2.  2024, smo se udeležili predavanja o migracijah in zaigrali namizno igro v povezavi s temo. Igra je poučna in vsi smo ob igranju lahko spoznali dijake iz Evropske gimnazije in uživali v prijetnem ambientu.« Ana Lu Lamut, 3.A »Na dogodku o migracijskih krizah v Evropi sem bila bolje seznanjena z izzivi, s katerimi se soočajo tako migranti kot gostiteljske države, in z nujnostjo humanitarne pomoči. Z dogodka sem odšla z občutkom, da je potrebno še veliko dela, da bi našli trajnostne in humanitarne rešitve za migracijske krize. Ključno pa je, da ohranimo empatijo in razumevanje do ljudi, ki so v teh krizah ujeti, ter si prizadevamo za boljšo prihodnost.« Nina Kovačič, 3.A »Dogodek mi je dal v razmislek moje stališče o migracijah, zanimivo pa je bilo tudi poslušati o stališčih drugih skozi igro, ki smo jo igrali. V poteku igre smo spoznali tudi nekaj novih ljudi in čas skupaj nam je minil zelo hitro.« Pika Marušič,  2.G    

6. marec 24

Projekt BERIDELI na Gimnaziji Poljane poteka že tretje leto zapored. Spodbuja bralno kulturo in ustvarjalnost dijakinj in dijakov. Ob branju knjig dijakinje in dijaki ustvarijo svoj odziv na prebrano. Umetniški izdelki kažejo širino in zamah dijaške ustvarjalnosti, ustvarjalno razumevanje prebranega in prenos preoblikovane ideje v drugi medij. Izdelki so kvalitetno raznoliki, vendar projekt v prvi vrsti spodbuja veselje ob prebranem in zadovoljstvo ob ustvarjenem. Je široko zastavljen in vabi vsakogar in vse, da se v projekt vključijo. V dneh tik pred slovenskim kulturnim praznikom so se v Galeriji G+ v treh dneh zvrstili trije dogodki: prvi večer so se predstavili pripovedovalci kratkih zgodb, ki sicer nastajajo v okviru rednih ur pouka slovenščine ali pri izbirnih urah iz retorike. Drugi večer je zapolnil dogodek, poimenovan Prerodbe. V njem se je predstavila večina sodelujočih v letošnjem projektu BeriDeli. Tretji večer je bil večer impro lige. V Prerodbah predstavljene točke so bile: 1.     RUMELAJ, Naša Kolenik (hip hop odziv na  pesem Koža Ive Jevtić) 2.     O NAPERJENOSTI PERESA, Petra Mušič in Anja Sotlar (animacija kot odziv na pesem Tudi ta knjiga je lahko orožje Sergeja Harlamova) 3.     MILOST, Tijana Milenkovič (poezija po navdihu pesniške zbirke Ive Jevtić)  4.     JUDIŠTIRA, Mija Štupica (ilustracija ob pesmi Judištira Ive Jevtič)  5.     TU SEM, PA VENDAR ME NI, Aja Korošec Subošić (perfomens ob zgodbi Ozimnica Olge Tokarczuk) 6.     HAIKU, Elvira Tomac (poezija ob zgodbah Olge Tokarczuk) 7.     IZGUBLJENO, Ana Lu Lamut in Nina Kovačič (kratki film, odziv na pesem Ribe Ive Jevtić)  8.     ZELENA OTROKA, Ana Vesel (ilustracija ob zgodbi Zelena otroka Olge Torkarczuk) 9.     ČLOVEŠKI ORGANI, Mila Fatur Škof (instalacija ob kratki zgodbi Ozimnica Olge Torkarczuk) 10.  ARKADIJA, Maks Leon Kopač (odziv na prebrano poezijo Sergeja Harlamova)  11.  »NE MOREM ZAČETI, KER NE MOREM NEHATI«, Mia Ratoša Rigler (odziv na roman Dijane Matković: Zakaj ne pišem?) 12.  POLOŽAJ ŽENSKE V DRUŽBI, Anamarija Hren (odlomek iz razmišljanja ob romanu Dijane Matković: Zakaj ne pišem?) 13.  OTIPLJIV PRODUKT MISELNEGA PROCESA OB BRANJU MILOSTI, Klara Prem Cerar (našitki - tiskovina na blago, odziv na pesmi Ive Jevtić)   14.  KRIŽANJE POTI, Eva Zalaznik (odziv na roman  Nebesa v robidah Nataše Kramberger) 15.  SVETE RIBE, Ana Roza Hawlina (drobni kipci, odziv na roman Nebesa v robidah Nataše Kramberger) 16.  SANJE O JABOLKIH, RIBAH IN NEBESIH, Mija Kolarič (kratki film ob romanu Nataše Kramberger Nebesa v robidah) 17.  SKRIVNOST VALOV  Mala Verbič Šalamon (avtorska skladba ob romanu Nataše Kramberger Nebesa v robidah) 18.  POGREB/POHLEP, Ajda Marič  (ilustracija ob pesmi Proteze Sergja Harlamova) 19.  NIHILIZEM JE HUMANIZEM, Marija Teresa Turk (vezenina ob pesmi Nihilizem je humanizem Sergeja Harlamova)  20.  VSI, Svit Šturbej, Puja Gruban Pohar, Jaša Gončin (kratki film ob pesmi Vsi Ive Jevtić)  21.  MIMEZIS MAŠČEVALEC, Ajda Tavzes Cirman (kolaž ob pesmi Mimezis maščevalec Sergeja Harlamova) 22.  MUZEJ UPORABLJENIH STVARI, Doroteja Puš (kolaž ob pesmih Sergeja Harlamova)  23.  HIPNOTIČNO OZVEZDJE, Anais Vrtunski (animacija ob pesmi Kresnice Ive Jevtič)    Sodelujoči v projektu PRERODBE: Naša Kolenik, Petra Mušič, Anja Sotlar, Tijana Milenkovič, Mija Štupica, Aja Korošec Šubošić; Elvira Tomac, Ana Vesel, Mila Fatur Škof, Maks Leon Kopač, Mia Ratoša Rigler, Svit Šturbej, Puja Gruban Pohar, Jaša Gončin, Anamarija Hren, Klara Prem Cerar, Eva Zalaznik, Ana Roza Hawlina, Mija Kolarič, Anais Vrtunski, Mala Verbič Šalamon, Ajda Marič, Marija Teresa Turk, Doroteja Puš, Ajda Tavzes Cirman, Nina Pešec in Lana Furtula, Kaja Zupančič, Živa Stopajnik.   Postavitev razstave: Naša Kolenik, Mija Štupica, Aja Korošec Šubošić; Ana Vesel, Mila Fatur Škof, Mija Ratoša Rigler, Anamarija Hren, Klara Prem Cerar, Eva Zalaznik, Mija Kolarič, Anais Vrtunski, Mala Verbič Šalamon, Ajda Marič, Marija Teresa Turk, Doroteja Puš, Ajda Tavzes Cirman, Nina Pešec Plakat umetniškega dogodka: Mija Štupica Programski list: Ajda Tavzes Cirman Mentorice projekta, profesor/ice: Nina Ostan (vodja projekta), Katarina Torkar Papež, Darinka Marc  

5. marec 24

Na državnem tekmovanju iz nemščine so se naši dijaki odlično odrezali.Zlato priznanje sta prejela Luka Gradišek (3.h) in Tinka Kravanja (4.a), srebrno priznanje sta prejeli Julija Gabrovec (3.g) in Daša Ponikvar (3.h),bronasto priznanje pa so prejeli Zala Nared (3.h), Nika Bizilj (3.b), Lara Cedilnik (4.h) in Liza Debeljak (4.h). Vsem dijakom in dijakinjam iskreno čestitamo. Vaši učitelji nemščine

2. marec 24

V soboto, 17. februarja 2024, smo se ob 6.30 na parkirišču Streliške ulice zbrali navdušeni učenci in trije cenjeni profesorji Gimnazije Poljane. Poslovili smo se od staršev, se vkrcali na avtobus in odpravili na dolgo pričakovano pot proti letališču v Benetkah. Kljub še rahli zaspanosti je avtobus brnel od živahnih pogovorov. Med potjo je naš vodič, Tilen Gabrovšek, pripovedoval zgodbe o bližnjih pokrajinah in slikal žive portrete sveta zunaj naših oken. Med njegovimi pripovedmi se je pojavilo nenavadno razkritje – naš voznik, Franc Grčar, je vozil avtobus znamke Gerčar, čeprav sam ni bil lastnik. Čez približno dve uri, ki sta se nam zdeli kot dve minuti, smo prispeli do letališča Marco Polo v Benetkah. Po slovesu od voznika Franca nam je Tilen pri vhodu razdelil karte. Ob 12.05, z rahlo zamudo zaradi megle, smo se dvignili v prostrano nebo. Za nekatere je bila to nova izkušnja, drugi pa smo ta občutek že poznali. Po dobrih dveh urah nas je na letališču Barajas objela nežna toplina Madrida. Medtem ko smo čakali, da se vsi zberemo, so nekateri izkoristili to priložnost, da so obiskali paralelni svet komore čudes (WC), ostali pa smo si napolnili plastenke z vodo. Na naše razočaranje je okus madridske vode vseboval grenko resnico – vseprisoten pridih klora. Vsekakor pa se naša zgodba ni končala tu!  Nadaljevali smo proti avtobusu, kjer nas je prijetno pozdravil voznik Marcelino. Skozi vijugaste ulice ter veličastne avenije je naš avtobus prevozil utripajoče srce prelepega Madrida, pri čemer je Tilen izpostavil vsako znamenitost. Ustavili smo se pri koloseju/bikoborski areni Las Ventas, kjer smo ugotavljali, iz katere besede izhaja ime (namig: ni “la ventana”). Tam so nam dovolili obsežnih 5 minut, da se fotografiramo in se vrnemo k avtobusu. Tako smo se odpravili naprej do živahne železniške postaje, ki gosti tudi botanični vrt. Ko smo bili vsi že pri koncu z močmi, nas je Marcelino odložil v središču Madrida, pri našem hostlu Generator, kjer smo odložili tovor in se pripravili na odhod na večerjo. Vodič nas je popeljal do najboljšega kraja na svetu, do skrivnega zaklada Madrida; v all-you-can-eat buffet Topolino, dve ulici stran od hostla. In res, to je bil gastronomski raj, kjer kulinarične sanje oživijo in brbončice plešejo od užitka. Predstavljajte si obsežno prostranstvo razkošnih užitkov, izobilje okusov, položenih pred vas kot zakladnica, ki čaka, da jo raziščete. Tu je vsak grižljaj potovanje, vsak zalogaj razodetje. Od prvega mamljivega okusa do zadnjega dolgotrajnega požirka je vsak trenutek praznovanje čutov, simfonija okusov, orkestrirana do popolnosti (imeli so donute). Mnogi so takoj napadli božansko paello, drugi pico, sladice in riž, nekateri pa kumare. Zvečer smo popadali v tople postelje, vendar so zjutraj nekateri potožili, da so bili vzglavniki neudobni. Naslednji dan občutek zbujanja ni bil, kot da s strahom odpiramo vrata Hadovega podzemlja, temveč bolj kot da bi nas nežno dregnil zbor žvrgolečih ptic, imenovanih Samsung alarm, in mamljiva aroma sveže skuhane kave, čaja in pomarančnega soka, ki nas je kot klic siren vabil iz globine dremeža. Morda zato, ker ni bilo šole. Ob osmih smo se priplazili na zajtrk, ob devetih pa smo se že odpravili na pot do muzeja Reina Sofía. Tilen nas je s svetlobno hitrostjo vodil po labirintu premočenih madridskih ulic, ki jih vsako jutro umivajo. Na destinacijo smo prispeli prehitro, zato je profesorica izkoristila priložnost, da nam je razložila zgodovino in analizo Picassove slike Guernica, ki smo si jo kasneje ogledali v muzeju. Tam smo se nagledali raznoraznih umetnin svetovno znanih umetnikov, npr. Picassa, Dalíja in Mirója. Imeli smo tudi priložnost ogleda začasnih razstav. Po ogledu muzeja smo skupaj še malo obhodili toplo in sončno mesto, kjer smo si ogledali prečudovito arhitekturo. Na poti proti Puerti del Sol smo naleteli na protest za javno zdravstvo, kjer se je iz gneče slišalo vzklikanje “¡sanidad pública!”. Nato smo se končno ustavili pri Plazi Mayor. Tam smo izvedeli nekaj zgodovine o bikoborbah, usmrtitvah čarovnic ipd., po Tilnovi prečudoviti predaji podatkov pa smo imeli prosti čas, da smo lahko kaj pojedli ter se sprehodili po ulicah mesta. Veliko se nas je za kosilo odločilo izbrati lokalno tržnico z raznoraznimi prigrizki, kot so empanadas in sadje, ali pa manjše restavracije, ki jih lahko najdeš na vsaki ulici. Po raziskovanju in manjšem izgubljanju med ulicami smo se zbrali na trgu Puerta del Sol. Skupaj smo se sprehodili vse do kraljeve palače, kjer sta nas Tilen in profesorica Natali razsvetlila o njeni zgodovini, nam pa je pogled uhajal k uličnim plesalcem. Ko smo se vrnili, je na našo neizmerno žalost le-te odgnala policija. Ker za preostanek dneva ni bilo več načrtovanih ogledov, so nam pustili do večerje tavati po naši volji in tako samostojno raziskovati center Madrida. Zvečer smo se zbrali v hostlu in skupaj šli do prečudovitega, močno pogrešanega Topolina.  Predzadnji dan smo izkoristili za ogled Toleda. Po zajtrku nas je pred hostlom že veselo čakal Marcelino. Krmarjenje po madridskih avtocestah je kakor drvenje po serpentinastem labirintu asfaltnih pasov, ki se širijo in krčijo kot harmonika v rokah posebej navdušenega glasbenika. Vendar ne skrbite! Marcelino se je izogibal trkom kot izkušen matador, ki se izogiba jeznemu biku. Po enourni vožnji, med katero nam je Tilen razlagal tudi o oglasnih panojih v obliki bikov in vinskih kleteh, smo končno prispeli v Toledo. Najprej smo se ustavili na razgledni točki Mirador del Valle, kjer smo videli veličastno silhueto starodavnega mesta Toleda z visokimi zvoniki katedral in preperelimi zidovi srednjeveških utrdb. Spodaj se je skozi pokrajino vila reka Tejo in oddajala lesketajoč odsev zlatega sonca. Po tem, ko smo vsi shranili ta osupljivi razgled v spomin svojih telefonov, smo z avtobusom nadaljevali pot do vznožja Toleda. Tam smo se poslovili od Marcelina in Tilnu sledili po kot jara kača dolgih tekočih stopnicah do vrha hriba. Na našo žalost so bile Tilnu tekoče stopnice prepočasne in se je odločil po njih hoditi, mi pa smo morali pohiteti za njim. Profesorji so nam na vrhu velikodušno dovolili, da si vzamemo slabo uro za hitro kavico, churrose in obisk stranišča. Nato smo nadaljevali pot do katedrale Santa Iglesia, kjer se je Tilen skušal po svojih najboljših močeh pogajati z Antoniom za skupinski popust. Antonio se kot pravi katedralski varnostnik ni dal, a je povedal, da je za mladoletne vstopnica 4 € cenejša in da si lahko nekaj ulic naprej zastonj ogledamo izdelovanje nakita. Čez labirint ulic smo se odpravili do samostana Monasterio de San Juan, a ker je bila tudi tu vstopnina, smo se raje sprehodili do ene glavnih uličic s trgovinicami. Tam smo se smeli po mestu zgubljati sami. V zameno nas je nekaj srečnic dobilo nalogo, da napišemo to poročilo po prihodu v Ljubljano. Na voljo smo imeli dobri dve uri za tavanje po ulicah, ki so si bile zelo podobne. Lahko smo si kupili Toledov znameniti marcipan ali pa nakit. Če se boste kdaj ustavili v Toledu, priporočamo, da obiščete trgovinico s prigrizki Bocatería Toletanos. Tam imajo namreč slastno hrano in prijazno postrežbo. Če boste kupovali nakit, pa ne kupite takoj ogrlice za 30 €, ampak raje pojdite po ulicah z manj gneče, kjer najdete enako za 6 €. Utrujeni smo se odpravili proti avtobusu čez most Puente de Alcántara, kjer smo se po nekaj minutah na soncu razveselili starega prijatelja Marcelina. Žal nam je za zip-line čez reko, za katerega je zmanjkalo časa. No, ne čisto vsem. 😊 Po ogledu mesta je bilo pred nami posebno srečanje: obisk slovenskega veleposlanika v Španiji. Po uri utrujene tišine na avtobusu in manjšem postanku v trgovskem centru El Corte Inglés, nas je veleposlanik Robert Krmelj toplo sprejel v svoji rezidenci. Naredili smo lepo skupinsko fotografijo in imeli priložnost izvedeti marsikaj zanimivega o slovenski diplomaciji in zunanji politiki, o delu in življenju v Španiji. Nekateri so še naprej kramljali z veleposlanikom, drugi pa smo se veselili prigrizkov, ki so jih velikodušno priskrbeli sestradanim najstnikom. Po dolgo pričakovani večerji so nas profesorji zbrali v spodnjih prostorih hostla ter preizkusili naše pridobljeno znanje s pomočjo spletnega kviza Kahoot. Z vprašanji so preverjali: ali ima Madrid najstarejšo restavracijo na svetu, zakaj je koloseju ime Las Ventas, zemljepisno lego Madrida in še mnogo kaj. Tekmovali smo v parih, zmagovalca (iz 1. letnika 😊) si bosta lahko razdelila bon za potovanje z agencijo Trud, ki nas je tudi pripeljala v Madrid.   Na žalost pa se vsa najboljša potovanja prej ali slej končajo. Vsi smo se z žalostjo zavedali, da nam ostane le še en dan. Po zadnjem zajtrku v hostlu smo s težkimi srci pospravili drobnarije in spominke, ki smo jih nabrali na poti, pri čemer je bil vsak predmet spomin na minljivo blaženost, ki smo jo morali zdaj pustiti za sabo. Sledil je sprehod do parka El Retiro. Tam smo dobili nalogo, da najdemo Kristalno palačo in pred njo naredimo “selfi”, kar ni bilo težko, saj smo slišali profesorico Natali, ki se ji je zareklo in je skoraj izdala njeno lokacijo. Po tem smo imeli prosti čas za sladoled, kavo ali posladke. Dobili smo se pri zgornjem levem kotu jezera sredi parka (pogled s strani monumenta Alfonsa XII.), kjer smo tokrat mi čakali profesorje. Odpravili smo se na predviden obisk muzeja Prado, kjer smo tisti z več znanja lahko poslušali razlago španskega vodiča, ostali pa so se zadovoljili z angleščino. Spoznali smo različne slikarje, med njimi Goyo, El Greca in Velázqueza, ter slišali podrobno razlago njihovih umetnin. Po doživetju muzeja, ki nas je pustil z lepimi občutki, smo imeli do večernega leta še nekaj prostega časa – let je bil namreč šele ob devetih zvečer. Pohiteli smo po zadnjih nakupih spominkov in razglednic ter do najstarejše churrerije Chocolateríe San Ginés po zadnje churrose, ki si jih je naše srce poželelo.          Na poti do letališča smo zapeli še rojstnodnevno “Vse najboljše” sošolki in tudi nekajkrat zavriskali v slovo vozniku Marcelinu. S kartami smo še zadnjič šli skozi varnostno preverjanje letališča in si oddahnili, da letos nihče ni izgubil osebnega dokumenta. Utrujeni smo večino leta domov prespali. Pristali smo v Benetkah, kjer nas je znova pričakal voznik Franc Grčar. Na avtobusu smo ob polnoči zapeli še enemu rojstnodnevnemu slavljencu. Vožnjo do Ljubljane nas je večina preživela s slušalkami na ušesih in v srcih s sladko-grenko bolečino konca potovanja. Brezskrbni dnevi raziskovanja in pustolovščin so se umikali vsakdanjemu ritmu življenja, živahnost dopusta pa je bledela v enobarvno monotonijo rutine. In vendar se je sredi žalosti odhoda znašel kanček upanja – obljuba prihodnjih dogodivščin, ki čakajo na obzorju kot svetilnik v temi. Učenje. Ob treh zjutraj smo na parkirišču Dolgega mostu spet srečali starše. Poslovili smo se od profesorjev, ki so nam lepšali trenutke v Madridu, od vodiča Tilna, zaradi katerega nismo nikogar izgubili v množičnih ulicah, in, seveda, od voznika Franca, ki nam je omogočil varno in hitro pot domov. Tik preden smo se razkropili, nas je profesorica Natali še enkrat spomnila, da napišemo ta prispevek. Upamo, da ste s pomočjo tega članka lahko podoživeli naš izlet!    Besedilo: Ula Vlaj, Kristina Stojanovska, 2. C, fotografije: Nika Burnik 3. E in Natali Žlajpah   Oglejte si še Nikino fotozgodbo, in sicer tu.