Novice

13. januar 25

V petek, 20. 12. 2024, je na Gimnaziji Poljane potekal 2. božično-novoletni bazar. Otvoril ga je hišni bend s koncertom, dogajanje pa se je kasneje preselilo v učilnice po vsej šoli. Dijaki so v njih pripravili doživljajske delavnice za obiskovalce, ki so se lahko preizkusili v številnih izzivih, srečelovu, golfu, vedeževanju in drugih dogodivščinah. Za okrepčilo je bilo poskrbljeno s čajem, toasti in palačinkami. Na dogodku smo zbirali tudi prostovoljne prispevke, katerih del bo šel v dobrodelne namene, preostanek pa v dijaško skupnost Gimnazije Poljane za izvajanje nadaljnjih dogodkov. Na dogodku ni manjkala niti božična glasba, ki je poskrbela za praznično vzdušje.   Besedilo: Zoja Klara Mauhar za dijaško skupnost   Vabimo vas k ogledu fotozgodbe o dogodku.  

13. januar 25

10.1.2025 so članice šolske odbojkarske ekipe v Preddvoru igrale četrtfinalne tekme državnega prvenstva. Na igrišču so pustile dušo in telo. Tekme so bile zelo izenačene, na igrišču in ob njem je bila živčna vojna. Osvojile so 2. mesto v skupini in se žal niso uvrstile v polfinale. Čestitamo za borbenost in srčnost na igrišču. Pohvale tudi naviječem, ki so držali ekipo pokonci v najtežjih trenutkih. Čestitamo!Besedilo: Ksenija Blažin

8. januar 25

Z dijakinjami in dijaki smo se 21. decembra odpravili na Dunaj. Ogledali smo si razstavi Marca Chagalla v Albertini in Ericha Wurma v Albertini Modern. Stopili smo tudi v  najpomembnejšo dunajsko baročno cerkev – cerkev Karla Boromejskega -  in z razgledne terase ujeli pogled na predbožično okrašen Dunaj, ki smo ga nato tudi raziskovali. Besedilo: Nina Ostan

6. januar 25

Po naših poljanskih sobanah se ne sprehajajo le običajni dijaki, med njimi namreč, tako kot vsi navadni ljudje, tavajo tudi Čarovnice! Kot vsako leto dijaki pod mentorstvom profesorice Alenke Zorman pripravijo očarljivo, ravno prav napeto in vseskozi naravnost magično predstavo za najmlajše gledalce, tik pred božično-novoletnimi prazniki.  Letos so izvedbe v šolski dvorani potekale 18., 19., 20. in 23. decembra, privabile pa so več kot 600 malčkov, ki so nas prišli obiskat iz različnih vrtcev ter osnovnih šol. Na zadnji smo se lahko podružili tudi s samim Dedkom Mrazom! Predstava je nastala po priredbi otroškega romana Roalda Dahla, Čarovnice. Povezala je dijake 3.F, 3.B in 2.E, priprave pa so potekale že od septembra. Pripovedovanje zgodbe so dijaki popestrili tudi z najrazličnejšimi zvočnimi in lučkarskimi efekti - tako se je pričaralo resnično čarobno vzdušje. Publika je bila zares čudovita: ''Se kdo boji čarovnic?'' ''NEEEE!'' - so vzklikali otroci prav vsako predstavo in vedno vzpostavljali interakcijo tako z voditeljicama kot tudi s samimi igralci... nikoli nam ni bilo dolgčas.  Radi bi se zahvalili vsem majhnim in velikim obiskovalcem, ki so si vzeli čas in s svojo energijo ter pristnostjo zaznamovali pomemben del naše predstave. Vse zahvale za nastanek in izvedbo gredo profesorici Alenki Zorman ter dijakom, ki so igrali ali pomagali pri tehnični podkrepitvi. Posebne zahvale namenjamo tudi našemu poljanskemu Dedku Mrazu (Marku Trobevšku). Zdaj pa imejte oči na pecljih, morda bodo Čarovnice še naprej tavale med nami tudi na ponovitvah! Besedilo: Klara Greblo, 3.F    

17. december 24

Reportaža še sledi, za predjed pa pet fotozgodb, ki so jih prispevali: Julij Dominik Mrak, Jakob Majdič, Hana Burnik, Amila Pivač in Filip Barbalić. (Fotozgodba se odpre ob kliku na ime fotografinje oziroma fotografa.)     Uživajte in podoživite čim več prekrasnih, iskrivih trenutkov z letošnjega sijajnega koncerta.

17. december 24

Na državnem tekmovanju v znanju francoščine za srednje šole, ki je potekalo 30. novembra na SVŠ GUGL v Ljubljani, so se naši dijaki izvrstno odrezali. Čestitke Levu Bergincu (4.a) za zlato priznanje, Timu Kahrimanoviću (4.f) in Mali Verbič Šalamon (4.a) za srebrni priznanji ter Jaši Gončinu (3.f), Izabeli Boni Veleski (3.a), Ana Lu Lamut (4.a) in Oskarju Sitarju (3.f) za bronasta priznanja. Besedilo: Tanja Ašič

17. december 24

Letošnjo predpraznično okrasitev šole so prispevale dijakinje in dijaki klasičnih razredov.  Novoletno jelko s sporočili, kje in kako lahko pomagate in darujete vsem, ki v teh dneh ne zmorejo praznovati, so naredili Isabela Veleski, Jaka Barbič, Gaja Zemljič, Ema Žvanut in Sara Klemenčič Harnik.   V prostorih G+ pa si oglejte preko 100 zelo domiselno narejenih voščilnic (dijakinj in dijakov 2a in 2b), z zelo raznolikimi željami za prihajajoče novo leto. Od zelo osebnih do teh, ki se dotikajo globalnih problemov in kličejo k miru in željam po boljšem svetu.  Vabljeni k ogledu in branju čestitk. 

16. december 24

Vplivi podnebnih sprememb in posledice našega ravnanja z okoljem so že opazne v našem vsakdanjem življenju. Spremljamo lahko dviganje morske gladine, ekstremne vremenske pojave, kot so poplave, suše, ekstremne temperature … Podnebne spremembe postajajo naš vsakdan. V torek, 10.12., smo si v šolski dvorani ogledali film Temni pokrov sveta, ki nas je popeljal visoko nad oblake in globoko v razmislek o tem, kaj pomeni živeti na tem edinstvenem, a hkrati vedno bolj ogroženem planetu. Letalec, alpinist, fotograf, biolog in okoljevarstvenik Matevž Lenarčič, čigar zgodbo smo spremljali v filmu, se posveča eni najbolj perečih tem današnjega časa - podnebnim spremembam. S svojim ultralahkim letalom je kar trikrat obletel svet, pri tem pa iz zraka beležil krhko lepoto našega planeta, ki ga podnebne spremembe ogrožajo bolj kot kdajkoli prej. S svojim letalom je iz zraka zbiral delčke črnega ogljika, ki so drugi največji povzročitelj podnebnih sprememb. Po ogledu dokumentarnega filma je sledil pogovor z njim, pa tudi Amirjem Muratovićem, režiserjem in scenaristom Temnega pokrova sveta, ter direktorjem fotografije in snemalcem Radom Likonom, ki se mu imamo zahvaliti za čudovite posnetke v predstavljenem dokumentarnem filmu, ki nas opominjajo, kaj vse lahko izgubimo, če ne bomo pazljivi. V pogovoru smo se dotaknili Lenarčičevih poletov, kapitalizma, ki nas vzgaja v velike potrošnike, Butana, ki slovi kot država, kjer njene uspešnosti ne merijo z bruto družbenim proizvodom, temveč z bruto družbeno srečo in kjer so prebivalci, kot smo prišli do zaključka, glede okolja tako trajnostno in zavedno usmerjeni zaradi vpliva njihovega kralja, a tudi zaradi lastne zavednosti in želja. Pogovarjali smo se, kako se lotiti podnebnih sprememb in kako zaustaviti njihovo napredovanje, bi k temu bolj pripomogla ukinitev kapitalizma ali samoomejevanje vsakega posameznika. V dokumentarnem filmu je bilo med drugim rečeno: »V revnih državah ne vedo, kaj se dogaja. V razvitih vedo, a se delajo, da ne.« V pogovoru smo zato govorili o tem, kako se lahko proti podnebnim spremembam sploh borimo, če pravzaprav vemo, kaj se dogaja, pa se slepimo, da ne, in v resnici ne počnemo vsega, kar bi lahko, da bi jih zaustavili ali vsaj upočasnili? Če drži, da smo pravzaprav že na točki brez povratka, kot trdi Lenarčič, kaj potem sploh še lahko naredimo in kje je potem sploh vrednost boja proti podnebnim spremembam, če smo možnost, da bi planet rešili, že izgubili? Morda je Lenarčičevo letalo majhno, ampak njegovo sporočilo je nedvomno veliko. Celoten dokumentaren film nastavlja zrcalo družbi in nas kliče k temu, da se zavemo svoje odgovornosti. Naš planet se duši in mi z njim. Samo občudovanje narave ni več dovolj. Morda smo se ob gledanju filma počutili majhne in se nam je svet zdel prevelik in naša dejanja preveč neznatna, da bi lahko kaj spremenili. Vendar pa smo vsi potniki in hkrati tudi piloti letala naše skupne prihodnosti. Naša dejanja določajo smer, hitrost in destinacijo našega letenja, pa tudi koliko turbulenc bomo na tej poti imeli. Ta pot seveda ni linearna, šli smo že čez nevihte in včasih se ne zavedamo, koliko goriva pravzaprav sploh še imamo. Ampak vendarle, še zmeraj smo v zraku. Kljub temu da drvimo proti točki brez povratka, točki, ko ne bomo imeli več dovolj goriva, da bi obrnili smer vožnje. Vendar ne smemo pozabiti, da so bili ljudje v zgodovini marsikdaj soočeni s težavami, ki so se prav tako sprva zdele nerešljive in brezizhodne, a je človeštvo v zgodovini pokazalo, da vendarle, vsaj občasno, zna najti rešitve zanje.   Besedilo: Gaja Sedlaček, 3.H in Nika Jemec, 2.C, ki sta pod mentorstvom Nine Ostan pogovor s tremi gosti tudi vodili, fotografije Darinka Marc

16. december 24

V torek, 19. 11. 2024, je na Gimnaziji Poljane potekal pogovor z upokojenim diplomatom Milkom Dolinškom, ki je kot vodja Urada Republike Slovenije v Palestini živel in deloval na območju Zahodnega brega, nekajkrat pa je obiskal tudi Gazo. Skozi pogovor nam je g. Dolinšek podrobno razložil zgodovinsko ozadje konflikta med Izraelom in Palestino ter razširil naša obzorja o temah, kot je mednarodna politika in vloga, ki jo ima v povezavi s tem dolgoletnim sporom. Dotaknili smo se tudi širših vprašanj, kot so mednarodna zavezništva in interesi, ki poganjajo konflikte in vplivajo na njihovo trajanje. Pogovor se je zaključil z razmišljanjem, ali obstaja možnost, da se takšen konflikt v bližnji prihodnosti razreši. Na žalost je g. Dolinšek podal precej pesimističen pogled, saj je izpostavil številne ovire, ki preprečujejo hitro in učinkovito rešitev tega zapletenega vprašanja. Predavanje oziroma pogovor, ki ga je vodil Miha Pohar, naš profesor zgodovine, je pritegnilo množico dijakinj in dijakov – naša predavalnica je bila popolnoma polna. Navdušilo me je takšno zanimanje dijakov, saj sem tudi sama prepričana, da je biti del takšnega pogovora edinstvena izkušnja – še posebej v današnjem svetu, kjer nas naravnost preplavljajo informacije prek tradicionalnih medijev in spleta, a so te pogosto razdrobljene in nepovezane. Prav zato je ključno, da takim dogodkom dodamo strukturo in kontekst, kar mi je prav ta pogovor omogočil. Obogateni s slikovnim gradivom in pronicljivimi zgodbami iz prve roke smo dobili vpogled v kompleksnost tega pomembnega svetovnega političnega vprašanja, hkrati pa sta nam tako intervjuvanec kot naš profesor vsaj malo odstrla tudi pogled v vsakdanje življenje na tem kriznem žarišču.  Hvaležna sem vsem, ki so nam to izkušnjo omogočili.    Besedilo Ana Lu Lamut, 4.A, fotografije Darinka Marc in Tina Pintar  

11. december 24

Polka in kolo ter čebele na Đurđevdan oz. kako smo v 3.D gostili dijake iz Novega Sada Radi bi začeli z iskrenim opravičilom vsem profesorjem, ki so nas imeli tisti torek (8.10.). Bili smo tako nervozni in vznemirjeni, da pouku pač nismo mogli slediti. Kako naj sledimo razlagi o francoski revoluciji, če pa se proti Sloveniji pelje avtobus poln Novosadčanov, ki nam bodo za en teden popestrili vsak dan. Končno 14.30, Mia in Lena skačeta s slovensko in srbsko zastavo, ostali v vrsti držijo napise z imeni "svojih Srbov". Po tradicionalnem slovenskem kosilu doma in kratkem počitku vse poti vodijo v Parlija. Namreč, del slovenske kulture je spoznavanje ob dobri pijači, najbolje če je to gosti sok s smetano. V sredo zgodaj zjutraj ravnatelj Srečko Zgaga »flexa« svoje znanje slovenščine, angleščine in »srbohrvaščine«. Zelo lepo je s svojim nagovorom pozdravil goste. Po predstavitvi Slovenije in tečaju slovenščine so obiskovalci obiskali dve uri pouka na Poljanah, ki smo se ju na žalost morali udeležiti tudi mi. V šoli smo ostali še do popoldneva, saj smo se udeležili delavnic aktivnega državljanstva z zanimivimi naslovi kot so Podnebne spremembe v sobi pobega, Kdo sploh potrebuje državo, Migracije ... Naslednji dan, v četrtek, so naši Srbi uživali v oblačni Radovljici in deževnem Bledu, medtem ko smo mi prav tako uživali v za spremembo manj deževni Ljubljani. Medtem ko so oni krasili lectarjeva srca in se sladkali s kremnimi rezinami, smo mi na Radiu Študent opravljali avdicijo za spikerje. Na žalost smo morali zavrniti njihovo ponudbo za »Izobraževalno oddajo 3.D«, saj je bil preostanek našega tedna prenatrpan. Z Bleda so naši gostje poleg src prinesli še deževno in mrzlo vreme in druženje zunaj je odpadlo. Kaj so počeli ostali, vam ne znava povedati, veva le, da sva v dobri družbi uživali v palačinkah in čaju.  V petek smo se začeli pripravljati na zaključno prireditev. Plesali smo, peli, se primerjali in pripravljali kviz o Srbiji. Na odru je potekala še ena izmenjava in sicer v zameno za polko in Čebelarja smo dobili kolo in Đurđevdan. Nato so nas poslali na lov za zakladom (virtualna slika zmaja), ki je bil v resnici le izgovor za sprehod po s soncem obsijani Ljubljani. Vmes smo imeli čas še za kosilo in ta pametni so šli jest na Odprto kuhno na idrijske žlikrofe :).  Sobota. Težko pričakovana sobota. Ampak vikend ne obstaja. Za teden smo postali turistični vodiči in svoje delo bomo opravili častno in temeljito. Dan z družino. Nekateri so odšli na pohode, v Planico, ni manjkalo nakupovalnih vrečk, mi pa smo obiskali »drugo največje slovensko« mesto, Trst. Seveda pa ni pravi slovenski vikend, če ne končaš na gasilski veselici. Ena se je dogajala v Komendi, za vstopnino so računali malo preveč za naš okus, zato smo z gorečim govorom o revščini med dijaki in širjenju slovenske kulture na jug, uspeli dobiti neverjeten popust. Veselica je bila na žalost izven sezone, edini gasilec tam je stregel hot doge in kdo vendar je Gas Kras?!  Utrujeni, izmozgani, v nedeljo ob 7:45 stojimo pred šolo, s sendviči v nahrbtnikih in s kakšnim tudi na tleh, smo se odpravili proti naši mali lepi obali. Preden se naužijemo sonca na obali, smo šli dol.... Dol, v Škocjanske jame, ki je Slovence očarala, Srbe pa še bolj. Po ponovnem snidenju s svetlobo smo se spet usedli na avtobus in se odpeljali v Lipico. Konji. Tam smo pojedli tradicionalno kosilo vsakega Slovenca v restavraciji, dunajski zrezek in pomfri. Da bi se jim le ne zvrtelo od naše raznolike kulture (referenca na Cankarjeve Hlapce). Končno smo prispeli na obalo. Z zavistjo so gledali sivo, mogočno, bučeče slovensko morje. Kljub kroničnemu pomanjkanju sonca je bil Piran tisti dan posebej očarljiv. Ker se kulturni dan še ni končal, smo se udeležili še ene slovenske zabave, zastoja na primorski avtocesti. Nekateri so po prihodu v Ljubljano še imeli energijo za Romeove palačinke. Še zadnji dan smo začeli v Brinju, v izobraževalnem centru jedrske energije, kjer smo poslušali izredno zanimivo predavanje o jedrski energiji in si celo ogledali manjši muzejček. Po prihodu nazaj na Poljane so nam postregli s pico (da te kap). Nekateri so si po kosilu še zadnjič ogledali ljubljanske ulice, drugi pa vadili za zaključno prireditev, ki se je odvijala kasneje zvečer. Zaključna prireditev je bila fenomenalna, vse od podrobne predstavitve Novega Sada, do Kahoot kviza (še enkrat čestitajmo Ivi in Mii za zmago), da seveda ne govorimo o plesni in pevski točki in o izjemnih voditeljicah, Lauri, Naji in Maji. Tekle so tudi solze. Po uspešnem zaključku je sledila manjša pogostitev domačih izdelkov kot so narezek, med, sirup, piškoti, sokovi, burek ... Utrujeni od celotnega tedna smo vendar našli moč za še zadnji večer. Vsi skupaj smo odšli v Biljardno hišo za (letos) poslednje druženje.  V torek, 15.10., je ob 10.00 zjutraj napočilo slovo, polno objemov, solz, seveda tudi nasmehov. Utrujeni, a zadovoljni z našim trudom, ki se je obrestoval v tem nepozabnem tednu, smo jim mahali, dokler ni avtobus izginil za obzorjem (vogalom).  Novosadčani, veselimo se vas.  Besedilo: Patricija Gosar in Mia Ratoša Rigler, 3.D