Novice

17. december 24

Reportaža še sledi, za predjed pa pet fotozgodb, ki so jih prispevali: Julij Dominik Mrak, Jakob Majdič, Hana Burnik, Amila Pivač in Filip Barbalić. (Fotozgodba se odpre ob kliku na ime fotografinje oziroma fotografa.)     Uživajte in podoživite čim več prekrasnih, iskrivih trenutkov z letošnjega sijajnega koncerta.

17. december 24

Na državnem tekmovanju v znanju francoščine za srednje šole, ki je potekalo 30. novembra na SVŠ GUGL v Ljubljani, so se naši dijaki izvrstno odrezali. Čestitke Levu Bergincu (4.a) za zlato priznanje, Timu Kahrimanoviću (4.f) in Mali Verbič Šalamon (4.a) za srebrni priznanji ter Jaši Gončinu (3.f), Izabeli Boni Veleski (3.a), Ana Lu Lamut (4.a) in Oskarju Sitarju (3.f) za bronasta priznanja. Besedilo: Tanja Ašič

17. december 24

Letošnjo predpraznično okrasitev šole so prispevale dijakinje in dijaki klasičnih razredov.  Novoletno jelko s sporočili, kje in kako lahko pomagate in darujete vsem, ki v teh dneh ne zmorejo praznovati, so naredili Isabela Veleski, Jaka Barbič, Gaja Zemljič, Ema Žvanut in Sara Klemenčič Harnik.   V prostorih G+ pa si oglejte preko 100 zelo domiselno narejenih voščilnic (dijakinj in dijakov 2a in 2b), z zelo raznolikimi željami za prihajajoče novo leto. Od zelo osebnih do teh, ki se dotikajo globalnih problemov in kličejo k miru in željam po boljšem svetu.  Vabljeni k ogledu in branju čestitk. 

16. december 24

Vplivi podnebnih sprememb in posledice našega ravnanja z okoljem so že opazne v našem vsakdanjem življenju. Spremljamo lahko dviganje morske gladine, ekstremne vremenske pojave, kot so poplave, suše, ekstremne temperature … Podnebne spremembe postajajo naš vsakdan. V torek, 10.12., smo si v šolski dvorani ogledali film Temni pokrov sveta, ki nas je popeljal visoko nad oblake in globoko v razmislek o tem, kaj pomeni živeti na tem edinstvenem, a hkrati vedno bolj ogroženem planetu. Letalec, alpinist, fotograf, biolog in okoljevarstvenik Matevž Lenarčič, čigar zgodbo smo spremljali v filmu, se posveča eni najbolj perečih tem današnjega časa - podnebnim spremembam. S svojim ultralahkim letalom je kar trikrat obletel svet, pri tem pa iz zraka beležil krhko lepoto našega planeta, ki ga podnebne spremembe ogrožajo bolj kot kdajkoli prej. S svojim letalom je iz zraka zbiral delčke črnega ogljika, ki so drugi največji povzročitelj podnebnih sprememb. Po ogledu dokumentarnega filma je sledil pogovor z njim, pa tudi Amirjem Muratovićem, režiserjem in scenaristom Temnega pokrova sveta, ter direktorjem fotografije in snemalcem Radom Likonom, ki se mu imamo zahvaliti za čudovite posnetke v predstavljenem dokumentarnem filmu, ki nas opominjajo, kaj vse lahko izgubimo, če ne bomo pazljivi. V pogovoru smo se dotaknili Lenarčičevih poletov, kapitalizma, ki nas vzgaja v velike potrošnike, Butana, ki slovi kot država, kjer njene uspešnosti ne merijo z bruto družbenim proizvodom, temveč z bruto družbeno srečo in kjer so prebivalci, kot smo prišli do zaključka, glede okolja tako trajnostno in zavedno usmerjeni zaradi vpliva njihovega kralja, a tudi zaradi lastne zavednosti in želja. Pogovarjali smo se, kako se lotiti podnebnih sprememb in kako zaustaviti njihovo napredovanje, bi k temu bolj pripomogla ukinitev kapitalizma ali samoomejevanje vsakega posameznika. V dokumentarnem filmu je bilo med drugim rečeno: »V revnih državah ne vedo, kaj se dogaja. V razvitih vedo, a se delajo, da ne.« V pogovoru smo zato govorili o tem, kako se lahko proti podnebnim spremembam sploh borimo, če pravzaprav vemo, kaj se dogaja, pa se slepimo, da ne, in v resnici ne počnemo vsega, kar bi lahko, da bi jih zaustavili ali vsaj upočasnili? Če drži, da smo pravzaprav že na točki brez povratka, kot trdi Lenarčič, kaj potem sploh še lahko naredimo in kje je potem sploh vrednost boja proti podnebnim spremembam, če smo možnost, da bi planet rešili, že izgubili? Morda je Lenarčičevo letalo majhno, ampak njegovo sporočilo je nedvomno veliko. Celoten dokumentaren film nastavlja zrcalo družbi in nas kliče k temu, da se zavemo svoje odgovornosti. Naš planet se duši in mi z njim. Samo občudovanje narave ni več dovolj. Morda smo se ob gledanju filma počutili majhne in se nam je svet zdel prevelik in naša dejanja preveč neznatna, da bi lahko kaj spremenili. Vendar pa smo vsi potniki in hkrati tudi piloti letala naše skupne prihodnosti. Naša dejanja določajo smer, hitrost in destinacijo našega letenja, pa tudi koliko turbulenc bomo na tej poti imeli. Ta pot seveda ni linearna, šli smo že čez nevihte in včasih se ne zavedamo, koliko goriva pravzaprav sploh še imamo. Ampak vendarle, še zmeraj smo v zraku. Kljub temu da drvimo proti točki brez povratka, točki, ko ne bomo imeli več dovolj goriva, da bi obrnili smer vožnje. Vendar ne smemo pozabiti, da so bili ljudje v zgodovini marsikdaj soočeni s težavami, ki so se prav tako sprva zdele nerešljive in brezizhodne, a je človeštvo v zgodovini pokazalo, da vendarle, vsaj občasno, zna najti rešitve zanje.   Besedilo: Gaja Sedlaček, 3.H in Nika Jemec, 2.C, ki sta pod mentorstvom Nine Ostan pogovor s tremi gosti tudi vodili, fotografije Darinka Marc

16. december 24

V torek, 19. 11. 2024, je na Gimnaziji Poljane potekal pogovor z upokojenim diplomatom Milkom Dolinškom, ki je kot vodja Urada Republike Slovenije v Palestini živel in deloval na območju Zahodnega brega, nekajkrat pa je obiskal tudi Gazo. Skozi pogovor nam je g. Dolinšek podrobno razložil zgodovinsko ozadje konflikta med Izraelom in Palestino ter razširil naša obzorja o temah, kot je mednarodna politika in vloga, ki jo ima v povezavi s tem dolgoletnim sporom. Dotaknili smo se tudi širših vprašanj, kot so mednarodna zavezništva in interesi, ki poganjajo konflikte in vplivajo na njihovo trajanje. Pogovor se je zaključil z razmišljanjem, ali obstaja možnost, da se takšen konflikt v bližnji prihodnosti razreši. Na žalost je g. Dolinšek podal precej pesimističen pogled, saj je izpostavil številne ovire, ki preprečujejo hitro in učinkovito rešitev tega zapletenega vprašanja. Predavanje oziroma pogovor, ki ga je vodil Miha Pohar, naš profesor zgodovine, je pritegnilo množico dijakinj in dijakov – naša predavalnica je bila popolnoma polna. Navdušilo me je takšno zanimanje dijakov, saj sem tudi sama prepričana, da je biti del takšnega pogovora edinstvena izkušnja – še posebej v današnjem svetu, kjer nas naravnost preplavljajo informacije prek tradicionalnih medijev in spleta, a so te pogosto razdrobljene in nepovezane. Prav zato je ključno, da takim dogodkom dodamo strukturo in kontekst, kar mi je prav ta pogovor omogočil. Obogateni s slikovnim gradivom in pronicljivimi zgodbami iz prve roke smo dobili vpogled v kompleksnost tega pomembnega svetovnega političnega vprašanja, hkrati pa sta nam tako intervjuvanec kot naš profesor vsaj malo odstrla tudi pogled v vsakdanje življenje na tem kriznem žarišču.  Hvaležna sem vsem, ki so nam to izkušnjo omogočili.    Besedilo Ana Lu Lamut, 4.A, fotografije Darinka Marc in Tina Pintar  

11. december 24

Polka in kolo ter čebele na Đurđevdan oz. kako smo v 3.D gostili dijake iz Novega Sada Radi bi začeli z iskrenim opravičilom vsem profesorjem, ki so nas imeli tisti torek (8.10.). Bili smo tako nervozni in vznemirjeni, da pouku pač nismo mogli slediti. Kako naj sledimo razlagi o francoski revoluciji, če pa se proti Sloveniji pelje avtobus poln Novosadčanov, ki nam bodo za en teden popestrili vsak dan. Končno 14.30, Mia in Lena skačeta s slovensko in srbsko zastavo, ostali v vrsti držijo napise z imeni "svojih Srbov". Po tradicionalnem slovenskem kosilu doma in kratkem počitku vse poti vodijo v Parlija. Namreč, del slovenske kulture je spoznavanje ob dobri pijači, najbolje če je to gosti sok s smetano. V sredo zgodaj zjutraj ravnatelj Srečko Zgaga »flexa« svoje znanje slovenščine, angleščine in »srbohrvaščine«. Zelo lepo je s svojim nagovorom pozdravil goste. Po predstavitvi Slovenije in tečaju slovenščine so obiskovalci obiskali dve uri pouka na Poljanah, ki smo se ju na žalost morali udeležiti tudi mi. V šoli smo ostali še do popoldneva, saj smo se udeležili delavnic aktivnega državljanstva z zanimivimi naslovi kot so Podnebne spremembe v sobi pobega, Kdo sploh potrebuje državo, Migracije ... Naslednji dan, v četrtek, so naši Srbi uživali v oblačni Radovljici in deževnem Bledu, medtem ko smo mi prav tako uživali v za spremembo manj deževni Ljubljani. Medtem ko so oni krasili lectarjeva srca in se sladkali s kremnimi rezinami, smo mi na Radiu Študent opravljali avdicijo za spikerje. Na žalost smo morali zavrniti njihovo ponudbo za »Izobraževalno oddajo 3.D«, saj je bil preostanek našega tedna prenatrpan. Z Bleda so naši gostje poleg src prinesli še deževno in mrzlo vreme in druženje zunaj je odpadlo. Kaj so počeli ostali, vam ne znava povedati, veva le, da sva v dobri družbi uživali v palačinkah in čaju.  V petek smo se začeli pripravljati na zaključno prireditev. Plesali smo, peli, se primerjali in pripravljali kviz o Srbiji. Na odru je potekala še ena izmenjava in sicer v zameno za polko in Čebelarja smo dobili kolo in Đurđevdan. Nato so nas poslali na lov za zakladom (virtualna slika zmaja), ki je bil v resnici le izgovor za sprehod po s soncem obsijani Ljubljani. Vmes smo imeli čas še za kosilo in ta pametni so šli jest na Odprto kuhno na idrijske žlikrofe :).  Sobota. Težko pričakovana sobota. Ampak vikend ne obstaja. Za teden smo postali turistični vodiči in svoje delo bomo opravili častno in temeljito. Dan z družino. Nekateri so odšli na pohode, v Planico, ni manjkalo nakupovalnih vrečk, mi pa smo obiskali »drugo največje slovensko« mesto, Trst. Seveda pa ni pravi slovenski vikend, če ne končaš na gasilski veselici. Ena se je dogajala v Komendi, za vstopnino so računali malo preveč za naš okus, zato smo z gorečim govorom o revščini med dijaki in širjenju slovenske kulture na jug, uspeli dobiti neverjeten popust. Veselica je bila na žalost izven sezone, edini gasilec tam je stregel hot doge in kdo vendar je Gas Kras?!  Utrujeni, izmozgani, v nedeljo ob 7:45 stojimo pred šolo, s sendviči v nahrbtnikih in s kakšnim tudi na tleh, smo se odpravili proti naši mali lepi obali. Preden se naužijemo sonca na obali, smo šli dol.... Dol, v Škocjanske jame, ki je Slovence očarala, Srbe pa še bolj. Po ponovnem snidenju s svetlobo smo se spet usedli na avtobus in se odpeljali v Lipico. Konji. Tam smo pojedli tradicionalno kosilo vsakega Slovenca v restavraciji, dunajski zrezek in pomfri. Da bi se jim le ne zvrtelo od naše raznolike kulture (referenca na Cankarjeve Hlapce). Končno smo prispeli na obalo. Z zavistjo so gledali sivo, mogočno, bučeče slovensko morje. Kljub kroničnemu pomanjkanju sonca je bil Piran tisti dan posebej očarljiv. Ker se kulturni dan še ni končal, smo se udeležili še ene slovenske zabave, zastoja na primorski avtocesti. Nekateri so po prihodu v Ljubljano še imeli energijo za Romeove palačinke. Še zadnji dan smo začeli v Brinju, v izobraževalnem centru jedrske energije, kjer smo poslušali izredno zanimivo predavanje o jedrski energiji in si celo ogledali manjši muzejček. Po prihodu nazaj na Poljane so nam postregli s pico (da te kap). Nekateri so si po kosilu še zadnjič ogledali ljubljanske ulice, drugi pa vadili za zaključno prireditev, ki se je odvijala kasneje zvečer. Zaključna prireditev je bila fenomenalna, vse od podrobne predstavitve Novega Sada, do Kahoot kviza (še enkrat čestitajmo Ivi in Mii za zmago), da seveda ne govorimo o plesni in pevski točki in o izjemnih voditeljicah, Lauri, Naji in Maji. Tekle so tudi solze. Po uspešnem zaključku je sledila manjša pogostitev domačih izdelkov kot so narezek, med, sirup, piškoti, sokovi, burek ... Utrujeni od celotnega tedna smo vendar našli moč za še zadnji večer. Vsi skupaj smo odšli v Biljardno hišo za (letos) poslednje druženje.  V torek, 15.10., je ob 10.00 zjutraj napočilo slovo, polno objemov, solz, seveda tudi nasmehov. Utrujeni, a zadovoljni z našim trudom, ki se je obrestoval v tem nepozabnem tednu, smo jim mahali, dokler ni avtobus izginil za obzorjem (vogalom).  Novosadčani, veselimo se vas.  Besedilo: Patricija Gosar in Mia Ratoša Rigler, 3.D  

10. december 24

Secesijske zgradbe v Rigi, srednjeveški gradovi, parki in peščena plaža – vse to je LATVIJA Poleg že tradicionalne ekskurzije v Istanbul smo se letos odpravili na nasprotni konec Evrope: Latvijo. V petih pestrih dneh smo si ogledali glavno mesto te pribaltske države - Rigo , obiskali številne stavbe, ki so v zgodovini Latvije igrale pomembno vlogo ter se sprehodili po nacionalnem naravnem parku in peščeni plaži ob bučanju valov Baltskega morja.   Prvi dan naše ekskurzije je bil potovalno obarvan, saj smo se že zjutraj odpravili na dolgo pot iz Ljubljane v Rigo, kamor smo prispeli šele zvečer, vseeno pa ob ravno pravšnji uri, da smo se udobno namestili in razgledali po modernem hotelu.Naslednji dan smo se z vlakom odpeljali do Riškega zaliva, natančneje do nekdanjega počitniškega naselja Jūrmala. V socialističnih časih je tja zahajali sovjetska elita in drugi premožni prebivalci Rige. Poleg sprehoda po peščeni obali smo si ogledali tudi tipične lesene počitniške hiše (dače) in barvito pravoslavno cerkev Kazanske matere Božje. Z vlakom smo se nato vrnili v Rigo, kjer smo imeli čas za kosilo, naša najbolj priljubljena izbira so bili пельмени (pelmeni) - tradicionalna ruska jed - na glavni mestni tržnici. Sledila je hoja do muzeja Art nouveau, med katero sta nam latvijska vodička ter prof. Pintar predstavili različne smeri arhitekturne secesije, prisotne v Rigi. Tretji dan smo se z avtobusom odpeljali do nacionalnega parka Gauja, kjer smo si, v ozadju jesenskih gozdov, ogledali tudi tri srednjeveške gradove, Gutmanovo jamo in arheološki park Ariši. Nazadnje smo se podali še v skrivnostni, nekdanji sovjetski bunker. Slednji je bil zgrajen za riško politično elito v primeru nujne evakuacije, saj bi se ta lahko v zaklonišče umaknila v manj kot eni uri in tam nemoteno prebivala več mesecev. Četrti dan smo večinoma preživeli na sprehodu po Riginem mestnem središču. Na poti smo si ogledali luteransko cerkev sv. Petra, latvijsko narodno opero in znameniti Spomenik Svobode. Obiskali smo tudi muzej Hiše Bratovščine Črnoglavcev, kjer smo preko vodenega ogleda spoznali življenje te trgovske bratovščine. Na poti do glavne tržnice smo se ustavili še v katedrali Kristusovega rojstva, največji pravoslavni cerkvi baltskih držav. Med potjo smo videli tudi latvijsko Akademijo znanosti, katero smo takoj prepoznali po njeni 'tortasti' obliki sedmih stolpnic v Moskvi. Nato smo se odpeljali še do avtomobilskega muzeja, kjer pa smo si ogledali eno največjih zbirk starih avtomobilov v Evropi. Zadnji dan ekskurzije nas je pot zopet zanesla v Rigino središče, in sicer, tokrat smo si ogledali srednjeveški del mesta. Videli smo hišo Trije bratje, se sprehodili po ulici Jauniela do riškega gradu, do trga Līvu in švedskih vrat v srednjeveškem grajskem obzidju. Nato smo imeli, pred odhodom na letališče, še ravno prav prostega časa za ponovno porcijo pelmenov, nakup suvenirjev in zadnji pohod skozi mestno središče. Besedilo: Lili Accetto Vranac in Zala Ajda Anžič, 4.D

5. december 24

V soboto, 30. novembra 2024, so dijaki, ki se pripravljajo na maturo iz umetnostne zgodovine obiskali srednjeveške samostane na Dolenjskem (Stična, Pleterje, Kostanjevica). Ogledali so si ogledali zbirko halštatske umetnosti v Novem mestu, dela slovenskih ekspresionističnih umetnikov v Kostanjevici in pobliže spoznali vsebino poslikave viteške dvorane v Brežicah. Ob tem so prisluhnili še koncertu slovenskih učiteljev citranja. Dan je bil poln doživetij in umetniških vtisov. Foto: Mia Štupica

4. december 24

V torek, 10.12.2024, ob 14.15 vas vljudno vabimo na predvajanje dokumentarnega filma Temni pokrov sveta, ki se bo odvijal v šolski dvorani. Po filmu pogovor z ustvarjalci, tudi z izjemnim letalcem, fotografom, alpinistom in okoljevarstvenikom Matevžem Lenarčičem, ki na svojih poteh okoli sveta z ultralahkim letalom zbira delce črnega ogljika, ki je drugi največji povzročitelj globalnega segrevanja.

28. november 24

Letos nam je bil žreb naklonjen in pet jezikovnih mojstrov zastopa našo šolo 28. 11. 2024, ko v 27 državah EU poteka prevajalsko tekmovanje za srednješolce, rojene v letu 2007. Naši izbrani mladi prevajalci so: Zarja Debeljak, Mila Gorkič, Tibor Hvala (vsi iz angleščine v slovenščino), Kristina Stojanovska (iz španščine v angleščino) in Roza Fijavž (iz angleščine v nemščino). Na tekmovanju sodeluje 9 slovenskih srednjih šol. Zmagovalni prevod bo razglašen v začetku februarja 2025. Besedilo: Petra Hrovat Hristovski