Ko smo odvozlali rdečo nit

“Če se ne bi nit nikoli niti malo zavozlala, potem ne bi bil skvačkan še noben šal. In pozimi bi nas zeblo. 

Nas res zebe? Tudi šal lahko razparamo, spletemo iz njegovih niti pulover, si na glavo poveznemo kapo, da nam greje misli. Pa srce? …”

Pozne marčevske dni že na prvi pogled prepletajo poganjki rim, odpirajo se popki cvetočih verzov, ptice že radostno stopicljajo mimo stopic dehteče poezije. Kot nalašč, se je letos še svetovni dan poezije ugnezdil ravno na 21. marec. Kdor se je torej na predvečer slednjega, na naključno izbrani četrtkov večer, povzpel vse do višav, da bi dosegel dvorano gorskega kralja — večera, ki si je 20. 3. nadel še pridevnik literarni, se je le stežka izgubil. Poti potniku niso kazale kričeče markacije, niti navkreber hodeči kažipoti, marveč nit rdeče barve. Vrh sedmih stopnišč, za voglom sedmih šolskih ur, ki jih dnevno prebijemo pod gorskim sedlom podstrešja, se je za črnimi zavesami poljanske dvorane razpletala ideja, ki je dišala po barvi češenj, makovih cvetov in krvavečega srca. Na statvah dijakov, ki ustvarjajo predvsem v okviru šolskih literarnih zbornikov in urednicah le-teh, se je po dolgem času zopet spletel literarni večer. Za rdečo nit dogodka, smo v šivanko vdeli kar rdečo nit.

Vzdolž odra, katerega sleherni kotiček so zasedali bralci, vsak na svojem prav posebnem sedišču, so se odkotalili klobčiči rdeče volne. Zavoljo glasbene spremljave so tudi glasbeniki (čelistka in pianista) strune svojih inštrumentov za ta večer obarvali rdeče. Besede so odzvanjale še iznad glav gledalcev. Namesto na stole, so se namreč nekateri dijaki posedli po vejah tramov visoke dvoranske krošnje. Njeno senco je v večeru zapustil tudi profesor Skrbinšek, ki je z nami delil cvetice svojega ustvarjanja in pesmi izpod svojega peresa.

Verzi avtorske poezije, prepleteni z deli številnih drugih avtorjev, so poslušalce nagovorili tako v slovenskem, kot tudi mnogih tujih jezikih. Italijanske, hrvaške, angleške in celo ruske besede so tako odgrnile zaveso ter tlakovale pot tudi literarnemu zborniku tuje poezije Hip poets society, ki se v spremstvu majske številke Pravega kota, po dolgoletnem oddihu zopet vrača na odrske deske poljanskih knjižnih polic. 

V rdečini večerne zarje se je zavozlan skupek rdeče volne počasi začel razpletati. Niti vseh zbranih, so se še poslednjič tisti dan prepletle, odete v odejo melodij Hišnega benda — tokrat v nekolikanj prešiti obliki. 

V kopici sena marsikaterega prebranega dela je bilo mogoče najti šivanko z rdečo nitjo. Če si upamo pogledati pobližje, lahko opazimo, da gre pravzaprav za zavozlan klobčič — klobčič sena, čigar sen je lahko naša poezija, naša rdeča nit.

“Zatorej … naj vodi nas le nit rdeča,

ko upihnjena bo še poslednja sveča.”

Besedilo: Neja Brumen, v imenu uredništva Pravega kota

Fotografije: Hana Burnik