Zimski pohod na Uskovnico

Novo koledarsko leto smo poljanci začeli s podvigom - pohodom na Uskovnico, bohinjsko planino na Pokljuki. Mrzlega 17. januarja smo se ob rani uri zbrali na glavni železniški postaji ter se z vlakom odpeljali vse do Bohinjske Bistrice, kjer smo lahko nadoknadili par ur spanca. Govorice ne držijo: tudi na Gorenjskem ne ubežiš pred meglo ljubljanske kotline, ki nas je žal spremljala ves vikend.

Po krajšem postanku v Mercatorju in kavi smo se podali na pot. Povzpeli smo se do manjše vasice (Bohinjske Češnjice), ki je bila, prekrita s prvimi znaki snega, enako prikupna kot njeno ime. Pot je bila v večini precej položna, razen klanca, ki vodi do planine Zajamniki, kjer je bilo res čutiti potrebo po vseh dodatnih šolskih ur športne vzgoje. Čeprav nam je bil jasen pogled iz Zajamnikov zakrit, je menda stalnica na vseh planinskih koledarjih. 

Ko smo prilezli do vrha, smo bili vsi čisto navdušeni nad novo prenovljeno kočo, kjer so nam postregli s čajem, ob katerem smo lahko pojedli še zadnji sendvič. Po največjem naključju smo v koči srečali Sunito Williams, Nasino astronavtko slovenskih korenin, ki je prvič po desetih letih obiskala Slovenijo. Noro.

Po toplem tušu (v skoraj novih skupnih kopalnicah(!)) smo se kratkočasili z druženjem v jedilnici in počivali v sobah, vsi pa smo že nestrpno čakali na večerjo. Profesorja Jaklič in Zgaga sta nam celo organizirala nagradno igro, kjer si je zmagovalna skupina prilastila paket Milka piškotov. Po živahni večerji smo se nekateri zabavali z igranjem taroka, (profesorja kar obvladata, moram priznati) in nadaljevali prijetne pogovore še v večer.

Zjutraj smo se, kot se spodobi za prave hribolazce, spočiti zbrali ob sedmih, ko nas je pričakal res bogat zajtrk: od kosmičev, šunke, sira, kruha vse do sadja in pekovskih izdelkov. Ko smo se počutili, kot da spadamo že spet med žive, smo se poslovili od srčnih oskrbnikov koče, spakirali nahrbtnike, si obuli pohodniške čevlje ter krenili nazaj proti Bohinjski Bistrici. 

Tokrat smo ubrali drugačno pot, hodili smo po gozdu, kar je bilo meni mnogo ljubše od asfalta, čeprav bolj težavno. Na malici smo se še ustavili v manjši družinski gostilnici v dolini. Prispeli smo pred napovedanim časom in zato vlak počakali v bližnjem lokalu. Prijetno utrujeni, polni vtisov (in žuljev) smo se  v zgodnjih popoldanskih nedeljskih urah vrnili v Ljubljano. 

Malo obžalujem, da sem se pohoda prvič udeležila šele v četrtem letniku, krasno smo se imeli, kljub mrazu. Zato se moram na tej točki nestrinjati s Bijelim Dugmetom: v planinah je še kako zima.

Besedilo in fotografije: Estel Erika Tagliaferri, 4.E