¡Estupendo! (Čudovito!)

Izmenjava 3.E s španskimi dijaki iz Elcheja

Naša prva izkušnja izmenjave se je začela v ponedeljek, ko so se španski dijaki iz mesteca Elche premraženi v ranih jutranjih urah ponedeljka 14. decembra z avtobusom pripeljali v Ljubljano, naravnost pred Gimnazijo Poljane. Dijaki 3.E smo jih pričakali z napisom “BIENVENIDOS”, za katerega nas je enajst neprespancev za vsako črko žrtvovalo svoje ledene in tresoče dlani, vsak za eno črko. Prav tako nervozni, a vseeno klepetavi, so se Španci usuli iz avtobusa, pritožujoč se nad 22 stopinjami v avtobusu, ki jih je navil šofer, ko so iz letala v Zagrebu stopili nanj. Po krajši zmedi, ko smo se nevede obračali in iskali svojega dodeljenega potovalca, smo se le poparčkali. Čim hitreje smo poiskali njihove kovčke in jo v dvojicah ucvrli vsak k sebi domov, v tople postelje.

Hvala Bogu (in predvsem hvala Petri Novak in Tonetu Prusu, ki sta se nas usmilila), nam je bilo dovoljeno izjemoma poležavati malo dlje, in sicer do luksuzne desete ure, ko smo istega dne morali biti v šoli. Za naše prišleke smo v ponedeljek pripravili s pomočjo več profesorjev interaktiven program, ki se je začel s kratko prireditvijo v angleščini in španščini, kjer je Špance v angleščini nagovoril naš ravnatelj Srečko Zgaga, nato pa smo na kratko predstavili svoj razred v obliki inovativnih točk.

Kmalu zatem smo sledili Lovu na zaklad, ki nas je poslal na sprehod po megleni Ljubljani in razkazal njene znamenitosti. Iskreno smo se zabavali, za kar dajemo vse zasluge profesorju Mihi Osredkarju, hkrati pa nas je – tako Špance s Slovenci, kot tudi Slovence med sabo – tudi trdno povezal kip Emonca, ki ga kar nismo in nismo mogli pravilno označiti (pa če smo se še na trepalnice postavili!) na zemljevidu Kongresnega trga, razdeljenega na kvadratke. Očitno bomo morali malo izboljšati svojo orientacijo z zemljevidi, preden jo marca tudi sami mahnemo v Elche.

Seveda pa smo neslutečim Špancem v želji, da jim približamo Slovenijo, morali predstaviti tudi slovenščino. Kaosa v dvorani ne gre bolje opisati, kot da vam rečem, da recite “Pešec gre čez cestišče” 100 x zapored, po možnosti pa si to začinite še s problemom naše izgovorjave c-ja in vseh šumnikov, ki so jih naši prijatelji verjetno srečali prvič v življenju. No, treba pa je omeniti, da jim je Slovenijo priljubil predvsem Spar ob Ljubljanici, kjer smo za pičla 2 evra kupili pol kile pomfrita, kar se jim je zdelo neznansko poceni, poleg tega je s svojo toploto odmrznil naše zmznjene roke.

Za piko na i se je nekaj naših sošolcev povezalo z našim profesorjem geografije, profesorjem Danom Kardumom Šibilo, in so ustvarili kviz, v katerem so Španci morali drug drugemu brati z ustnic imena tradicionalnih slovenskih jedi, ugibati naše geografske enote, ugibati naše reke, ki jih omenja Jan Plestenjak, in vse to poskušali tudi izgovoriti ter pravilno zapisati. Nagrajena skupina je bila obdarjena s ploščicami izvrstne poljanske čokolade.

Konec dneva smo izmučeni odšli nazaj domov in dobili priložnost, da smo se v parih bolje spoznali, saj nas tokrat noč ni priganjala, kot nas je ob njihovem prihodu.

V torek smo se ob 8 h pogumno odpravili na ekskurzijo na Gorenjsko, kjer so Španci, nevajeni tako hladnih vremenskih razmer, prvič spoznali sneg bodisi s sankami bodisi s pohodom bodisi s kepo za vrat. Nato smo jo mahnili še na Bled, kjer je moja gostja kremšnito kljub hudemu odporu do tort označila s trdno 6/10, kar se mi zdi naravnost “estupendo”. Vrnili smo se okoli šeste ure popoldne, a kljub temu se nas je nekaj odpravilo še v biljardno hišo.

V sredo smo naše goste pripeljali na nekaj ur pouka na Gimnaziji Poljane. Ko je nastopil čas za kosilo, pa smo jim predstavili še avtentični “slovenski” cuisine – burek in jufko. Nato smo imeli nekaj ur aktivnega državljanstva, nekateri v kinu, nekateri pa pod vodstvom naših profesorjev (Mihe Poharja, Dana Karduma Šibile in Mihe Osredkarja), ki so po predstavitvi teme pripravili tudi krajše kvize, da smo dali na preizkus svoje možgančke.

Tako je minila šele polovica tedna, a zaradi spleta okoliščin smo imeli zaključno prireditev že v četrtek, tako da smo se zjutraj ob prihodu v šolo že začeli pripravljati nanjo. Povezali smo se preko razgibanih točk - od recitalov pesmi, do petja in igranja, plesnih točk, predstavitev svojega gosta/gostitelja, razlag svojih risb in ustvarjanja videov o naših nasmejanih druženjih. Iznajdljivo smo jih povezali v celoto in jo kasneje predstavili našim družinam, nato pa si še malo oddahnili ob pogostitvi. Tisti bolj drzni pa so jo še mahnili malo na Ljubljanski grad in malo po centru našega osvetljenega mesta, ki je bil presenetljivo nemeglen prvič v tednu.

Petek je bil pester za večino gostiteljev, v smislu nadaljnjega aktivnega državljanstva, kjer smo odromali na Radio Študent, za peščico pa v smislu igranja otroške predstave za vrtce in osnovnošolce prve triade. Naši Španci pa so ta dan izkoristili za ogled slovenske obale in naših čudovitih Škocjanskih jam. Dodobra so se nahodili in ob vrnitvi obiskali še naš šolski bazar, kar resnično terja globok poklon.

V soboto smo se vsak s svojo družino odpravili na svoje doživetje, kjer smo našim gostom razkazali vsak svoj najljubši delček Slovenije (ja, tudi karting šteje). Z njimi smo tako delili še poslednji dan, preden smo jim vsi utrujeni v nedeljo vneto mahali v slovo, ko so se z avtobusom zapeljali nazaj do zagrebškega letališča.

Izmenjava nam je podarila nove izkušnje in prijatelje ter nas naučila veliko o odgovornosti za druge. Komaj čakamo, da se tudi mi pridružimo našim Špancem v njihovem domačem kraju in izkusimo še drugo plat te edinstvene izkušnje!

Besedilo: Julija Kozamernik, 3.E, fotografije: Zarja Urškina Podboršek in Petra Novak