Planinski pohodi
se ne izvajajo v obliki klasičnega krožka, tako da bi se sestajali enkrat tedensko, ampak tako, da 3- do 4-krat letno za vikend izvedemo dvodnevni pohod. Izbiramo med več kot 20 že preizkušenimi destinacijami, katerim vsako leto dodamo kakšno novo. Dijakom 4. letnika se udeležba šteje v okviru 3. ure športne vzgoje. Pohode vodimo poljanski profesorji, vodniki Planinske zveze Slovenije s potrjeno licenco.
Mentorji in izvajalci smo: Franci Jaklič, Srečko Zgaga in Dan Kardum Šibila.
Novice
9. april 24
Na Vremščico
Kot zagrizena nasprotnica vsakršnih športnih dejavnosti sem se na pohod prijavila, ker sem krvavo potrebovala ure za športno vzgojo. Kot prvotna udeleženka pa zdaj pišem to poročilo, da v poljanski pohodniški kult (mislim, klub) privabim še kakšnega potencialnega člana. Ob 7.40 tistega jutra (23. marca 2024) smo se zbrali na glavni železniški postaji in na okencu kupili povratne vozovnice do Divače. Po ne predolgi vožnji z vlakom, na kateri sem pojedla polovico vse hrane, ki sem jo imela sabo, smo izstopili na prikupni lokaciji ter se po hitrem postopku napotili v hrib. Dan je bil sončen in naše nahrbtnike so hitro napolnili dodatni puloverji in jakne, ki smo jih še imeli oblečene na postaji, tempo pa je bil še za amaterko, kakršna sem sama, povsem znosen. Sledil je kratek postanek za vodo, zatem pa smo že prilezli do vrha, kjer so nam zaradi vetra spet prišla prav dodatna oblačila, lahko pa smo pojedli tudi malico (vsaj tisti, ki si je niso privoščili že na vlaku). V dolino smo se odpravili po drugi, bolj položni in daljši, a prav tako čudoviti poti. Kratek čas nam je delal družbo kužek neke druge pohodniške skupine, del poti, ki je tekel skozi gozd, pa nam je popestrila skupina gosenic hrastovega-pinijevega sprevodnega prelca. Po zame precej napornem izletu, ki naj ne bi bil niti “P od običajnega poljanskega pohoda”, smo prispeli v Divačo. Tam smo se morali za kosilo razbiti na manjše skupine, ker nas je bilo za eno restavracijo preprosto preveč. Jaz, ki sem prej strateško pojedla dva sendviča, sploh nisem bila lačna, ampak se še vseeno nisem mogla upreti rezancem z ragujem v tamkajšnji gostilni. Ko smo vsi končali z bolj ali manj zasluženim kosilom, smo se dobili na železniški postaji, se z vlakom odpeljali v Ljubljano, od tam pa šli vsak svojo pot. Naslednji dan so me pošteno bolele noge, a si vseeno želim, da s prijavo na pohod ne bi odlašala vse do četrtega letnika. Ela Razpet, 4.C
Preberi več
19. januar 24
V zasnežene hribe
Slučajno skušam promovirati poljanske pohode? Absolutno. Že eden izmed profesorjev je ekspedicijo ocenil kot preveč enostavno, saj smo se »premalo pritoževali«, poškodbam pa smo se približali le s svarilnimi zdrsljaji na zaledenelih lužah. Zasluge, poleg naši vzdržljivosti, pripisujemo prizadevnemu spremstvu Dana Karduma Šibile in Francija Jakliča, ki sta nas gnala, da smo med hojo ohranjali energijo za pomenkovanje in prenašanje ledenih sveč. Pričeli smo v soboto, 13. januarja 2024, ob 7.10 zjutraj na Železniški postaji Ljubljana, tako je prvi del poti za nas opravil vlak. Če ste se kdaj spraševali, kam je sploh možno priti iz Zidanega Mosta – no, na Kal. Preko dobesednih Gora, prelaza med Hrastnikom in Rimskimi toplicami, mimo Krištandola, starih smučišč, zaplat sončnih elektrarn in kozolcev. Poti seveda nismo opravili na en mah. Do vrha, kjer nas je presenetila snežna odeja, sicer nismo pomrznili, a sta nam toplina in kulinarična ponudba koč še kako prijali. Ljubitelji sarm in tisti, ki se jih letos še niso prenajedli, so se razveselili večerje, drugim so se oči zasvetile ob pogledu na tuš – za vsakogar nekaj. Preden smo si zaželeli lahko noč, smo se naužili družbe ob namiznih igrah, zaradi česar smo sledeči dan rahlo zaspani stopili v hladno megleno jutro. Po kofetarskem postanku na Šmohorju smo se spustili v Laško, kjer so se prijavljeni namočili v bazenu – se pravi, je poskrbljeno tudi za prvi del regeneracije, tisti drugi del, na domači sedežni, pa smo dočakali po dobri uri vožnje do izhodiščne točke na Železniški postaji Ljubljana. Skratka, za vse je bilo poskrbljeno, sama sem prišla domov le z nekoliko izrazitejšimi smejalnimi gubicami in od mraza pordelimi lici. Besedilo: Kaja Ciber, 3.g
Preberi več