Pohod na Črno prst

Že ob koncu drugega šolskega tedna smo se dijaki s profesorjema Francijem Jakličem in Danom Kardumom Šibilo odpravili na prvi pohod letošnjega leta, na Črno prst. Na pot smo krenili v zgodnjih sobotnih urah z vlakom, ki nas je prek Gorenjske skozi Bohinjski predor pripeljal na Primorsko, v Podbrdo blizu Tolmina. Urno smo šli mimo zadnjih hiš in pristali v gozdu, kjer smo se začeli vse intenzivneje vzpenjati, dokler nismo po dobri uri zagledali prvega pravega razgleda na Baško grapo. Kmalu smo naredili prvi postanek in skupno sliko. Naprej smo pot nadaljevali po rapalski meji in opazili ogromno dreves z upognjenim spodnjim delom debla ali t. i. “pijana drevesa”. Barve okoli nas so ob vzpenjanju na prvi vrh, na Koblo (1.498 m), postajale vse bolj jesensko rjave, rastlinje pa vse bujnejše in raznoliko.

Od tam se je bilo treba spet spustiti, vreme pa se je pričelo nekoliko slabšati. Približno dobro uro in pol pred ciljem smo se začeli spet vzpenjati, tu je bila pot ozka, ob njej pa so rasle maline, ki so nas ob pomanjkanju vode hidrirale in bile opazne tudi v blatu neznane živali, za katero smo posumili, da je vsejedi medved. Prehodili smo melišče, ki je pomenilo skorajšnji konec poti, nujen je bil le še krajši, oster vzpon, kjer smo videli planiko in od starejših dijakinj izvedeli, da je pod varstvom že od leta 1896. Na golem vrhu so oblaki iz doline drveli proti nam in postalo je vse hladneje, tako da smo se takoj po prihodu v kočo vsi dobro oblekli in se tako skrili na toplo.

Popoldne smo planinsko preživeli v jedilnici ob kartah, družabnih igrah, druženju, počivanju, joti in ričetu ter pričakovanju nevihte. Zgodaj smo se spravili spat na pograde v skupno sobo, kjer nas je nekaj zaradi nepremišljene odločitve o zaprtem oknu precej slabo spalo. Nevihta nas ponoči ni zajela. Jutro je bilo megleno in belo. Pojedli smo zajtrk, se hitro pripravili na odhod in proti Bohinjski Bistrici začeli pot, ki je bila zaradi mraza na začetku precej neprijetna, zaradi strmin ter mokrih in blatnih tal pa tudi nekoliko nevarna.

Po dobri uri v blatnih čevljih in z ravno takšnimi dlanmi smo se na malici in čaju ustavili v Orožnovi koči, in ker nas je tedaj ulovila ploha, smo čas izkoristili za druženje. Ko je zasijalo sonce, smo se začeli spuščati, postajalo je vse bolj vroče in kmalu smo videli prve avte in hiše. V sončni Bohinjski Bistrici smo si privoščili pico, dodatno raziskali vas in Savo ter ujeli enega najstarejših vlakov, ki nas je odpeljal do Jesenic. Tam smo prestopili na vlak za Ljubljano in se v večernih urah zadovoljni in obogateni z izkušnjo prečudovitega pohoda vrnili domov.

Besedilo: Gaja Petkovič, 3.A