Na Vremščico
NazajKot zagrizena nasprotnica vsakršnih športnih dejavnosti sem se na pohod prijavila, ker sem krvavo potrebovala ure za športno vzgojo. Kot prvotna udeleženka pa zdaj pišem to poročilo, da v poljanski pohodniški kult (mislim, klub) privabim še kakšnega potencialnega člana.
Ob 7.40 tistega jutra (23. marca 2024) smo se zbrali na glavni železniški postaji in na okencu kupili povratne vozovnice do Divače. Po ne predolgi vožnji z vlakom, na kateri sem pojedla polovico vse hrane, ki sem jo imela sabo, smo izstopili na prikupni lokaciji ter se po hitrem postopku napotili v hrib. Dan je bil sončen in naše nahrbtnike so hitro napolnili dodatni puloverji in jakne, ki smo jih še imeli oblečene na postaji, tempo pa je bil še za amaterko, kakršna sem sama, povsem znosen. Sledil je kratek postanek za vodo, zatem pa smo že prilezli do vrha, kjer so nam zaradi vetra spet prišla prav dodatna oblačila, lahko pa smo pojedli tudi malico (vsaj tisti, ki si je niso privoščili že na vlaku).
V dolino smo se odpravili po drugi, bolj položni in daljši, a prav tako čudoviti poti. Kratek čas nam je delal družbo kužek neke druge pohodniške skupine, del poti, ki je tekel skozi gozd, pa nam je popestrila skupina gosenic hrastovega-pinijevega sprevodnega prelca.
Po zame precej napornem izletu, ki naj ne bi bil niti “P od običajnega poljanskega pohoda”, smo prispeli v Divačo. Tam smo se morali za kosilo razbiti na manjše skupine, ker nas je bilo za eno restavracijo preprosto preveč. Jaz, ki sem prej strateško pojedla dva sendviča, sploh nisem bila lačna, ampak se še vseeno nisem mogla upreti rezancem z ragujem v tamkajšnji gostilni. Ko smo vsi končali z bolj ali manj zasluženim kosilom, smo se dobili na železniški postaji, se z vlakom odpeljali v Ljubljano, od tam pa šli vsak svojo pot.
Naslednji dan so me pošteno bolele noge, a si vseeno želim, da s prijavo na pohod ne bi odlašala vse do četrtega letnika.
Ela Razpet, 4.C