V zasnežene hribe

Slučajno skušam promovirati poljanske pohode? Absolutno. Že eden izmed profesorjev je ekspedicijo ocenil kot preveč enostavno, saj smo se »premalo pritoževali«, poškodbam pa smo se približali le s svarilnimi zdrsljaji na zaledenelih lužah. Zasluge, poleg naši vzdržljivosti, pripisujemo prizadevnemu spremstvu Dana Karduma Šibile in Francija Jakliča, ki sta nas gnala, da smo med hojo ohranjali energijo za pomenkovanje in prenašanje ledenih sveč.

Pričeli smo v soboto, 13. januarja 2024, ob 7.10 zjutraj na Železniški postaji Ljubljana, tako je prvi del poti za nas opravil vlak. Če ste se kdaj spraševali, kam je sploh možno priti iz Zidanega Mosta – no, na Kal. Preko dobesednih Gora, prelaza med Hrastnikom in Rimskimi toplicami, mimo Krištandola, starih smučišč, zaplat sončnih elektrarn in kozolcev. Poti seveda nismo opravili na en mah. Do vrha, kjer nas je presenetila snežna odeja, sicer nismo pomrznili, a sta nam toplina in kulinarična ponudba koč še kako prijali. Ljubitelji sarm in tisti, ki se jih letos še niso prenajedli, so se razveselili večerje, drugim so se oči zasvetile ob pogledu na tuš – za vsakogar nekaj. Preden smo si zaželeli lahko noč, smo se naužili družbe ob namiznih igrah, zaradi česar smo sledeči dan rahlo zaspani stopili v hladno megleno jutro. Po kofetarskem postanku na Šmohorju smo se spustili v Laško, kjer so se prijavljeni namočili v bazenu – se pravi, je poskrbljeno tudi za prvi del regeneracije, tisti drugi del, na domači sedežni, pa smo dočakali po dobri uri vožnje do izhodiščne točke na Železniški postaji Ljubljana.
Skratka, za vse je bilo poskrbljeno, sama sem prišla domov le z nekoliko izrazitejšimi smejalnimi gubicami in od mraza pordelimi lici.

Besedilo: Kaja Ciber, 3.g