Gledališke skupine in podkast
Gledališka dejavnost je na Gimnaziji Poljane nadvse živ ustvarjalni prostor z dolgoletno in bogato tradicijo. Sega od ugledališčenih pravljic za Dedka Mraza do eksperimentalnega pedagoško-gledališkega procesa pod vodstvom uveljavljenih profesionalnih gledališčnikov. V zadnjih letih se je gledališki dejavnosti pridružil tudi podkast Poljanski kavč, na katerem se v sproščenem pogovoru znajdejo poljanski učitelji, dijaki ali bivši poljanci.
Poljanski oder
Gledališče je organski del človeškega življenja. Igri smo namreč priča v vsakdanji komunikaciji, saj so predstave del našega vsakdana in naših ceremonij. Zato ni čudno, da se zanj odpira prostor tudi v šolski praksi. Toda ne le kot igra v razredu in med poukom, pač pa kot načrtno razvijanje dramske dejavnosti, ki se realizira v predstavi.
Vabljeni drugo-, tretje- in četrtošolci, da se pridružite Poljanskemu odru v sezoni 2024/25.
Mentorica: Katarina Torkar Papež
VečTeater klasikov
Teater klasikov je dijaška gledališka skupina, ki jo vodita profesorja Nataša Homar in Miha Pohar. Osredotoča se na uprizarjanje antičnih dramskih besedil.
V repertoarju Teatra klasikov so doslej bili Sofoklejev Kralj Ojdip, muzikal En komad po Plavtu, Sofoklejeva Antigona, Evripidova Medeja, Plavtova Dvojčka in Ojdip, kralj, ponovno po Sofokleju.
Pri uprizoritvah gre večkrat za nove pristope, ki obračajo hrbet klasičnim uprizoritvam in želijo z aktualizacijo nagovoriti današnjo publiko.
Mentorja: Nataša Homar in Miha Pohar
Poljanski kavč
Poljanski kavč je šolski podkast, ki ga ustvarjajo dijaki pod mentorstvom Uroša Bizilja. Gre za sproščene pogovore in intervjuje s trenutnimi poljanskimi učitelji, dijaki ali bivšimi poljanci, ki jih izmenično povezujeta profesorja Uroš Bizilj in Miha Pohar.
Novice
6. januar 25
Otroška predstava Čarovnice
Po naših poljanskih sobanah se ne sprehajajo le običajni dijaki, med njimi namreč, tako kot vsi navadni ljudje, tavajo tudi Čarovnice! Kot vsako leto dijaki pod mentorstvom profesorice Alenke Zorman pripravijo očarljivo, ravno prav napeto in vseskozi naravnost magično predstavo za najmlajše gledalce, tik pred božično-novoletnimi prazniki. Letos so izvedbe v šolski dvorani potekale 18., 19., 20. in 23. decembra, privabile pa so več kot 600 malčkov, ki so nas prišli obiskat iz različnih vrtcev ter osnovnih šol. Na zadnji smo se lahko podružili tudi s samim Dedkom Mrazom! Predstava je nastala po priredbi otroškega romana Roalda Dahla, Čarovnice. Povezala je dijake 3.F, 3.B in 2.E, priprave pa so potekale že od septembra. Pripovedovanje zgodbe so dijaki popestrili tudi z najrazličnejšimi zvočnimi in lučkarskimi efekti - tako se je pričaralo resnično čarobno vzdušje. Publika je bila zares čudovita: ''Se kdo boji čarovnic?'' ''NEEEE!'' - so vzklikali otroci prav vsako predstavo in vedno vzpostavljali interakcijo tako z voditeljicama kot tudi s samimi igralci... nikoli nam ni bilo dolgčas. Radi bi se zahvalili vsem majhnim in velikim obiskovalcem, ki so si vzeli čas in s svojo energijo ter pristnostjo zaznamovali pomemben del naše predstave. Vse zahvale za nastanek in izvedbo gredo profesorici Alenki Zorman ter dijakom, ki so igrali ali pomagali pri tehnični podkrepitvi. Posebne zahvale namenjamo tudi našemu poljanskemu Dedku Mrazu (Marku Trobevšku). Zdaj pa imejte oči na pecljih, morda bodo Čarovnice še naprej tavale med nami tudi na ponovitvah! Besedilo: Klara Greblo, 3.F
Preberi več
2. februar 24
Še en pogled v december: 3.B v predstavi za otroke
Fanči in trije razbojniki Nekoč so živeli trije strašni razbojniki. Imeli so dolge črne plašče in rute, ki so skrivale njihove mrke obraze. Ponoči, ko je bilo čisto, čisto temno, so prežali ob poti. Prvi: je imel puško, drugi: je imel pihalnik popra, tretji: pa je imel veliko sekiro. Vsi so se jih bali, no, skoraj vsi. Mala plavolasa sirota Fanči se je prav razveselila, ko so jo ugrabili. Nekateri otroci pa niso bili tako srečni kot Fanči. Ostale sirote so živele pod tiranijo Zlobne tete v sirotišnici, kjer so svoje bedne dneve preživljale ob nabiranju sladkorne pese. Dijaki 3. B razreda z mentorico in razredničarko Alenko Arbiter so bili spet nazaj s kolosalno gledališko predstavo, izjemno v igri in dialogih, s kostumi in sceno pa tudi niso razočarali. Gorje tistim, ki niso videli tega monumentalnega spektakla, in več sreče prihodnje leto. Sreče, kot so jo pred božično-novoletnimi prazniki doživeli otroci številnih ljubljanskih vrtcev in šol (če smo pravilno prešteli, jih je bilo na štirih predstavah več kot 1000!). Besedilo: Ana Roza Hawlina, 3.B, fotografije: Amina Gutić, 3.A oglejte si tudi fotozgodbo Metke Bohinc, 3.A
Preberi več
4. april 23
Za Antigono - posnetek bralne uprizoritve odlomkov iz drame Antigona Dominika Smoleta
V februarju je na poljanskem odru zaživela Smoletova Antigona - bralna uprizoritev v koprodukciji Gimnazije Poljane in SŠOF Ljubljana. Če si nepozabne predstave niste uspeli ogledati, je tu videoposnetek. Naj vas k ogledu povabi tudi napovednik! Fotografija: zajem zaslona
Preberi več
16. februar 23
Za Antigono - vtisi sodelujočih
Ana Kerševan, dijakinja SŠOF, scenska zasnova Antigone »Je novica točna in zanesljiva? Točna in zanesljiva.« To je začetni nagovor dobro poznane slovenske drame Antigona, ki jo je napisal Dominik Smole. V šolskem letu 2022/23 smo se nekateri tretji in četrti letniki SŠOF, skupaj s kolegi iz Gimnazije Poljane spopadli z nalogo uprizoritve te drame. Za predstavo Antigona so se mentorji odločili z namenom, da bomo sodelujoči četrti letniki dobili globlji vpogled v literarno delo, ki ga imamo tudi na sami maturi maja letos. Lahko potrdim, da imam zdaj, tudi kot ne ravno najbriljantnejša učenka slovenščine, občutek, da ni več ničesar, česar o drami ne bi vedela. Učenci_ke SŠOF smo bili zadolženi za izvedbo vizualizacije, torej podobe same predstave. Že na začetku smo se vsi strinjali, da bi si želeli dramo nekako postaviti v današnji čas. To je bilo namreč prav tisto, kar je tudi Smole naredil z antično dramo Antigona. Bili smo polni še kar čudnih idej, ki so zaobjemale vse mogoče: od upodobitve likov socialnih omrežij v predstavi, do premikajočih se mehanskih elementov v scenski postavitvi. Na srečo pa je bil vedno in povsod prisoten tudi naš mentor prof. Damijan Kracina, ki nas je prijazno usmerjal stran od norosti, zablod in kreativnih katastrof in kritiziral le, ko je bilo to zares potrebno. Tako smo prešli čez mnogo, res mnogo idej. Naš trud in povezana povodenj navdihov pa vendarle ni bila zaman, saj smo s sedanjo končno sceno res strašno zadovoljni. Naposled, ko smo se odločili za neko izhodiščno idejo, se je pričelo resno fizično delo. Pomerili in premerili smo oder, preverili luči ter se spoznali in posvetovali s poljanskimi tehniki. Antigona je sicer v drami glavna oseba, vendar pa dejansko nima igralca, ki bi jo fizično predstavljal, saj se v drami sploh ne pojavi. To je bil naš prvi večji problem, namreč kako sploh predstaviti osebo, ki telesno ni prisotna? Prišli smo do naslednje rešitve: zadnji prostor odra bo predstavljal nekakšen »Antigonin prostor«. Tam bo Antigonino osebnost predstavljala osvetlitev z njej določeno barvo, ki je rdeča. Ta prostor pa je hkrati tudi pokrajina za obzidjem, kjer Antigona preživi večino predstave ob iskanju brata. Problem Antigone je bil torej konceptualno rešen, ostal pa je izziv, kako dejansko predstaviti krajino za obzidjem z nekaj barve in platna? To je bilo vprašanje, s katerim smo se spopadali dolgo časa. Naposled smo tu upodobili aktualni motiv vojne v Ukrajini. Zgledovali smo se po sliki bombardiranega mesta Mariupol s skoraj povsem porušenimi stavbami, iz katerih so iz povešenih sten viseli ostanki okenskih okvirov, pokritih s prahom, in deli do tal razsutih nekdanjih domov. Trudili smo se postaviti sceno tako, da bi v gledalcu vzbudila vsaj nekoliko podoben občutek. Naposled smo izdelali scenske objekte in seveda smo, ker smo pač umetniki in vedno želimo biti čim bolj izvirni, ustvarili tudi večji objektni mehanizem, ki ustvarja čudovite sence po sceni. Ta ideja se je rodila, ko smo se s tehniki trudili ustvariti pravilno osvetlitev scene in pri tem odkrili na koncu odra razcefrano vzmetnico. Ko smo le-to pokrili z belim blagom, smo dobili nepričakovano impresivne (”res kul” op. pis.) svetlobne vzorce. Bilo nam je tako všeč, da smo se odločili to naključno ustvarjeno uprizoritev uporabiti v končni sceni. Skupaj s soborci z Gimnazije Poljane smo naposled uspeli ustvariti točno takšen scenski izgled in vtis, kot smo si ga želeli, namreč občutek nelagodja in tesnobe, za katerega upam, da so ga gledalci sami občutili med predstavo. Ob tem si posebno hvalo zaslužijo seveda tudi igralci predstave, ki so se popolnoma vživeli v svoje vloge, pa tudi tehniki, ki so sproti reševali in izpolnjevali vse naše osvetlitvene želje in tudi vse potrebno popravili, pa čeprav so se luči še tako upirale našim željam. Predstava je tako postala zelo uspešna in z njeno izvedbo ne bi mogli biti bolj zadovoljni. Imeli smo veliko delovnih, a zabavnih srečanj, nastala pa so tudi nova prijateljstva.
Preberi več