Novice

11. november 24

V sončni Rondi (Andaluzija) se začenjajo dejavnosti znotraj Erasmus+ projekta From Roots To Routes. Mobilnosti se udeležuje tudi 7 poljank in poljancev. Čaka jih teden spoznavanja naravne in kulturne dediščine Ronde ter njene okolice. Skupaj  z dijaki s Češke (Prerov) in sovrstniki iz Ronde bodo hodili in kolesarili po tematskih učnih poteh. ... se nadaljuje.

10. november 24

Iz hladne in turobne Ljubljane smo po dolgem, a vznemirljivem popotovanju pod zvezdami pripotovali v živobarvne, s soncem obsijane Pompeje. Ko smo se naspani in sveži prebudili, smo polni radovednosti stopili med ostanke tega skoraj čudežno ohranjenega starodavnega mesta. Kakor bi stopili v drug čas, smo se sprehajali po tlakovanih ulicah, ki so še vedno nosile znamenito pompejansko rdečo, se čudili skrbno izdelanim eksponatom ter začutili utrip davnega življenja prebivalcev, katerih spomini so ujeti v kamnu in barvi. Od tam nas je pot zanesla v neugnani Neapelj, obljubljeno deželo bučnega vrveža in drznega duha. Nastanili smo se v hotelu, nato pa, komaj ukročeni, pohiteli raziskovat starodavno, a vedno živahno mesto. Neapeljski utrip je divji in nebrzdan; stereotipni italijanski vozniki drvijo po cestah, kot da jim prometni zakoni niso predpisani, ne ozirajoč se na radovedno gručo slovenskih dijakov so hiteli v nov dan. A svoj nebrzdani prometni vrvež so kmalu omilili z vabljivim vonjem sveže pečene napolitanske pice in omamno aromo kave, cenovno dostopne tudi v domačinom namenjenih gostilnah. Do večera smo raziskovali skrite kotičke, kjer so se med svetlobami uličnih svetilk počasi prebudile tudi skrivnosti neapeljskega nočnega življenja. Izmučeni, a polni vtisov, smo večer sklenili z druženjem v domačnosti hotelskih sob. Nedeljsko jutro nas je po hotelskem zajtrku povabilo na podeželje, kjer smo obiskali kmetijo in v družbi prijaznih domačinov spoznali umetnost priprave sveže mocarele, katere bogat okus in kremasta tekstura sta pustila globok pečat. S povsem prebujenimi čuti smo pot nadaljevali proti Paestumu, eni najstarejših kulturnih zakladnic, kjer smo po lepo urejenih stezicah občudovali antične grške in rimske templje, veličastne ostanke preteklosti. V tamkajšnjem muzeju smo uzrli najnovejše najdbe, ki razkrivajo drobce starodavne zgodovine in nam omogočajo vpogled v vsakdanje življenje tistih, ki so tod nekoč živeli. A naše klasično hrepenenje po zgodovini še ni bilo potešeno, zato smo popoldne posvetili Herkulaneumu, mestu, ki ga je usoda vezala na uničujoč izbruh Vezuva, prav tako kot Pompeje. Ulice tega zamrznjenega časa, ki jih je oživljal navdušen vodič, so nas popeljale v svet, ki ga zlahka občutiš, a težko pozabiš. Večer nas je spet pripeljal nazaj v Neapelj, kjer smo se s praznimi želodci, a polnimi srci predali italijanski kulinariki in svobodnemu raziskovanju mestnih biserov. Ponedeljkovo jutro nas je pričakalo z zadnjo jutranjo kavo in veličastnim vzhodom sonca. Pot iz hotela nas je vodila v Narodni arheološki muzej, kjer smo lahko občudovali bogato zbirko antičnih predmetov, najimenitnejšo na svetu. Z očmi nahranjenimi z umetnostjo in radostjo, da smo doživeli del preteklosti na tako izjemen način, smo se počasi poslovili od neapeljskih ulic, čeprav naše poti še ni bilo konec. Preden smo zaključili ekskurzijo, smo obiskali še Caserto, kjer smo v mogočnosti Kraljeve palače začutili dih razkošja, ki se zdi kakor italijanski Versailles. Čeprav nas vsakdanje življenje ne obdaja z bliščem in zlatom, kot ga imajo ti zidovi, smo domov prinesli nekaj dragocenega – nova prijateljstva, bogatejše razumevanje antičnega sveta in spomine, ki nas bodo greli v hladnih zimskih večerih. Ljubljana nas je ob vrnitvi pričakala s hladnim objemom, a mi smo ji prinesli nekaj sonca – toplino doživetij in spoznanje, kaj je prava kava.                                    Besedil: Luka More, 3.a                                                                                                          

8. november 24

Reportaža prvega dela mednarodne izmenjave 3.G z Gimnazijo Orce Nikolov, Skopje (3.– 10. oktober)  Po dveh letih pridnega žvečenja nemških glagolov in prekuhavanja primerne priloge artiklov,je nam (sedaj že ponosno izurjenemu nemškemu razredu) mednarodna izmenjava postregla s povsem nenavadno izkušnjo. S pričakovane palete rumene, rdeče in črne smo postrgali le prvi dve barvi ter se iz sive Ljubljane preslikali v sončno Severno Makedonijo. Tam smo poleg abecede novih okusov prav tako uspeli zaužiti nekaj grižljajev cirilice.  Komaj smo se privadili neutrudnega šolskega zvonca, že so nas noge odnesle drugam. Tretjega oktobra, kar sredi tedna, smo namreč že pridno tovorili kovčke (in zvezke), po šolskih hodnikih. S takšno povorko smo zagotovo predstavljali kar zanimivo atrakcijo za ta deževni, skoraj običajni, a vseeno poljanski četrtek. Kljub sprva množični zaskrbljenosti glede omejene teže prtljage smo bili po prekladanju našega tovora vse do drugega nadstropja kar malo hvaležni za te zahteve. V dežju smo se za en teden poslovili od Slovenije ter se po krajšem letu, začinjenim z ravno pravšnjo mero spanca, znašli na makedonskih tleh. Oblak živčnosti, ki se je nakopičil nad zmedenimi poljanci, je kmalu pregnal topel pozdrav naših gostiteljev, ki so nas odprtih rok (nekateri so se sicer oklepali table za dobrodošlico), že čakali na skopskem letališču. Saj smo pričakovali toplo dobrodošlico, med drugim v obliki polnjenih paprik, pastrmajlij in drugih tradicionalnih jedi, pa vendar so nas družine presenetile s svojo odprtostjo in gostoljubnostjo. Večer je za večino že pomenil izlet v mesto, kjer smo spoznali, kako je, če so vsi lokali ves teden odprti in polni do polnoči.  Prvi delovni dan na šoli naših makedonskih vrstnikov je bil, kot nalašč, prav petek. Do Gimnazije Orce Nikolov v centru Skopja smo pripotovali z nekolikanj nezanesljivimi, a presenetljivo grajenimi avtobusi. Ob pogledu na ta rdeča dvonadstropna prevozna sredstva bi domišljija marsikoga popeljala do ulic Londona, medtem ko je nas le varno dostavila do šole čez jutranje razpoloženo mesto, polno zastojev. Ko so nas uradno (a z nič manj osebne note) pozdravile še profesorice gostujoče šole, so nastopile predstavitve držav. Naučili so nas marsikaj o tamkajšnji kulturi in zgodovini, Skopju kot prestolnici in nenazadnje njihovi gimnaziji. Tudi sami smo jim predstavili koščke Slovenije – vsaj tolikšen delež, kot smo ga lahko vzeli s seboj na letalo. Po odmoru, večinoma za kavo, na katero gredo Makedonci obvezno večkrat na dan, smo se za nekaj ur pridružili ostalim učencem pri pouku. Presenečeni smo bili nad drugačno dinamiko pouka, kot smo je vajeni na Poljanah pa tudi nad tako velikim zanimanjem tamkajšnjih učencev za študij v Sloveniji in drugod v tujini. Dežne kaplje so se poigrale s predvidenim urnikom in tako smo ogled prestolnice preložili na prihodnji teden. Puste barve oblakov pa so le oplazile okna učilnic, v katerih smo mi pričeli z mešanjem odtenkov naše makedonsko-slovenske umetnine. V manjših skupinah smo strnjenih glav sestavljali delčke kolaža z različnih področij. Počasi so se zarisale glasbene note, razprli smo zemljevide, zadišalo je po zgodbah iz preteklosti in zaškripale so odrske deske. Za češnjo na torti pa smo iskrive trenutke vsakega dne ujeli še na filmski trak.  Počasi smo se privadili sproščenega pogovora ob kavi, ki se rade volje spontano zavleče do poznih ur. Kljub temu pa smo v deželi pod zlatim soncem soboto pozdravili z mislijo na pregovor, da je rana ura zares zlata. Čas je že bil, da spoznamo tudi zelene gozdove, neskončna polja in slikovita naravna bogastva Severne Makedonije. Po nekajurni vožnji, še malenkost bolj na jug, so se naši pogledi končno srečali z veličastnim Ohridskim jezerom. Ta je nedvomno obvezen postanek za vsakega obiskovalca države. Obkrožili smo staro mestno jedro, skrito za mogočnim obzidjem, ter se povzpeli vse do amfiteatra. Mestece, v katerem počitnikuje mnogo Makedoncev, naj bi po besedah naših tamkajšnjih vrstnikov zares zaživelo šele poleti. Pa vendar je nas tudi na ta dan očaralo s svojo karizmo in arhitekturo. Stopili smo v le nekaj od mnogih ohridskih cerkva, kraj namreč slovi po kar trimestnem številu le-teh, z eno cerkvijo za vsak dan v letu. Naj bo to prestopno ali ne, naj matematika tokrat ne bo na prvem mestu. Nepričakovano poletno razpoloženo vreme z visokimi temperaturami nas je navdalo z mislijo na kopanje v prijetno topli vodi, čeprav Makedonci niso bili enakega mišljenja. A nismo imeli ne kopalk ne časa za razmislek, pot nas je namreč že vodila naprej. Naša zadnja sobotna postojanka je bila Bitola, manjši kraj, ugnezden precej blizu svoje južne sosede. To smo, na žalost, spoznali le v lastni režiji, večina s kratkim sprehodom skozi mestece. Morda pa gre vendarle za srečo, saj to pomeni, da se bo potrebno še enkrat vrniti, da jo raziščemo. Sledila je še večerna vožnja nazaj v Skopje, ki pa je kljub dolžini, ob glasni balkanski glasbi, zahvaljujoč našim gostiteljem minila hitreje kot bi sicer.  Nedelja je bila za nekatere bolj delovna kot za druge. Dan je namreč vsak od nas preživel na drug način, z družino svojih gostiteljev. Seveda se mnogi nismo branili malo daljšega spanca, spet drugi so bili na nogah že zgodaj. Prvi smo v veliki večini ostali kar v prestolnici ter se zaposlili z raziskovanjem starega bazarja, se z žičnico odpravili na hrib nad mestom ali slučajno postali eni od redkih opazovalcev maratona. Mnogi so prestopili prag živalskega vrta, drugi so se razkropili po državi. Ena spremenljivka pa je kljub raznolikim variacijam dneva pri vseh ostala enaka. Prav nihče ni zaspal s krulečim želodcem, saj smo se, kot tudi vsak dan poprej, hvaležno (pre)najedli neštetih makedonskih dobrot.  Ker nismo prenesli misli na običajen ponedeljek, smo ob pričetku novega tedna pobegnili do kanjona Matka na obrobju Skopja. S popotnico makedonskih štručk smo se najprej sprehodili skozi zgodovino tamkajšnje hidroelektrarne, nato pa še skozi sam kanjon. V jutranji svetlobi, obdani z zelenjem in spokojno vodo, smo se podali še globlje nad reko. Naši gostitelji so bili presenečeni nad našim tempom hoje navkreber, oni so si namreč razgled raje ogledali kar z ladjice. Po vrnitvi v prestolnico smo dan, malo utrujeni, a prevzeti od slikovitih podob videnega, nadaljevali z ustvarjanjem svojega delčka zaključne prireditve.  Tudi naslednji dan smo začeli z delom in druženjem v manjših skupinah naše slovensko-makedonske naveze, nekatere točke so se že približevale ciljni črti. Po kosilu pa smo, zopet v manjših skupincah, odcapljali v sam center Skopja, evropskega mesta z največjim številom kipov. Sledeč ugankam smo raziskali stari bazar, utrdbo nad mestom, in glavni trg ter brskali za spominki. Najbolj neprecenljiv spominek pa smo, iz dneva v dan, sestavljali kar sami. V sredo je končno napočil težko pričakovani zaključni prizor naše skupne zgodbe.  Prisluhnili smo iskrenim odzivom naših navdušenih sošolcev na makedonsko kulinariko, si obzorja razširili s predstavitvijo o makedonski zgodovini, slovnici ter šolstvu in si celo ogledali pravo gledališko predstavo. Slovensko so po namerni rošadi vlog spregovorili Makedonci, poljanci pa so iz ust stresali makedonske povedi. Nenazadnje smo se še iskreno nasmejali ob gledanju “vloga,” ki nam je skozi celotno izmenjavo zvesto sledil in v objektiv ujel vse nepozabne trenutke. Za “premor” od že tako izjemnega dne pa nas je pričakala bogato založena miza, polna nam sedaj že dobro poznanih, domačih makedonskih jedi. V soju luči, sobi obsijani z žarometi sončnega zahoda seveda nista smela manjkati Toše Proeski in njegova Moja, naša izvedena s strani mešane dvojezične glasbene zasedbe, polne skritih talentov. V zaključek pa smo zaplesali v ritmih makedonske glasbe, z roko v roki, prek prostranih makedonskih poljan.  Vožnjo na letališče so spremljale plohe in temni oblaki, mimo katerih se je občasno izmuznil kakšen osamljen sončni žarek. Po besedah naših makedonskih gostiteljev je nebo jokalo in žalovalo za nami, ker smo zapuščali ta očarljivi košček Zemlje. Preden bi trenil z očmi, nas je letališki vrvež prignal iz objema naših novih prijateljev. A vendarle smo se hvaležni (in nekolikanj zaspani) poslovili z lahkim srcem, vedoč, da se bomo kmalu zopet srečali. Pod nami so se kmalu zarisale linije mesta; vijugaste ulice prepredene z znanimi stavbami, ki smo jih po pičlem tednu dni prepoznali že iz letala. Brzeč nazaj domov, smo leteli mimo navidez nepremičnih oblakov, ki so nas navdajali z občutkom, da se je čas pravzaprav ustavil.  Zakuhali smo marsikaj, (se skoraj skuhali pod prijetno toplim soncem), uživali v toplini ljudi, ki smo jih na naši poti spoznali, ter se vsakodnevno mastili ob nepredstavljivo okusnih obedih. Čeprav izkušnjo zdaj okušamo le še kot priokus spominov, bomo še dolgo dišali po njej. Nikakor se ne moremo le z besedami zares zahvaliti za takšno nezamenljivo izkušnjo, tako gostiteljem kot tudi sami Severni Makedoniji. Zahvala za nepozaben teden gre brez dvoma tudi vedno nasmejani Petri Hrovat Hristovski in našemu skrbnemu razredniku Robertu Banfiju, ki sta prav tako kot vsak od nas prispevala svojo sestavino v lonec, katerega zgodbe še ni zares konec.  V imenu 3.g; Zala Korošec in Neja Brumen 

8. november 24

21. oktobra smo se z astronomskim krožkom Gimnazije Poljane in Gimnazije Vič skupaj odpravili na obrobje Ljubljane. Utaborili smo se ob polju sončnic in opazovali, kako Sonce zahaja za Polhograjskim hribovjem. Nebo je bilo po dolgem času popolnoma jasno in končno smo imeli priložnost, da ujamemo letošnji najsvetlejši komet, preden za vsaj nekaj sto tisoč let odjadra v zunanje predele Osončja.  C/2023 A3 (Tsuchinshan – ATLAS), ljubkovalno Čuči, so odkrili pred dobrim letom in pol in že kmalu napovedali, da bo priredil lepo predstavo. Tako smo navdušenci nad vesoljem stežka čakali, da se je komet dovolj približal Soncu in posledično razvil dovolj svetel rep. Postavili smo velik 10-centimetrski daljnogled na fotografskem stativu in čakali na komet. Na zahodu nam je v pozdrav pomahala Venera, preden je potonila za hribe, medtem pa so se že prižgale prve zvezde. S pomočjo laserja smo se skupaj sprehodili čez nebo in spoznavali ozvezdja, nato pa pogled usmerili v ozvezdje Kačenosca, kjer se je že s prostim očesom videlo meglico. Fotoaparat na telefonu je prikazal lep rep, skozi daljnogled pa je komet pokazal pravo podobo. Jedro je bilo svetlo, rep pa je segal nekaj zornih polj daleč. Da smo lažje počakali, smo medtem opazovali še s štirimi manjšimi daljnogledi. Na vzhodu je že močno žarel Saturn in skozi 13-centimetrski teleskop smo lahko občudovali lepe obroče. Ogledali smo si še nekaj kroglastih in razsutih zvezdnih kopic ter Andromedino galaksijo. Ta je od nas oddaljena 2,5 milijona svetlobnih let, kar pomeni, da smo opazovali svetlobo, ki jo je galaksija oddala v času prvih človečnjakov. Prijetno druženje je zaključila oranžno žareča Luna, ki se je med odhodom domov zbujala na obzorju. Spomine povzel Rok Kovač, vodja krožka

8. november 24

V minulih jesenskih počitnicah se je skupina poljank in poljancev znova napotila v Istanbul. Vabimo vas, da si ogledate tokratno fotozgodbo.

3. november 24

V petek, 18. oktobra, je potekala predstavitev nove številke zbornika Poljane spomina, v katerem nekdanji dijaki pišejo o svojih gimnazijskih letih. Program se je začel ob štirih popoldne z ogledom poljanske četrti; vodil ga je poznavalec Poljan, profesor Vojteh Cestnik. Sama predstavitev je bila ob šestih v dvorani na podstrešju. Po ravnateljevem pozdravu je nekaj o zadnji številki Poljan spomina povedal podpisani (urednik) – predvsem to, da se zbornik demokratizira in da vanj vse več pišejo sveži maturantje, ob tem ko še zmeraj poteka iskanje morebitnih avtorjev iz nekdanjih časov. Posebej dragocen prispevek v tej številki je Cestnikova študija o ljubljanskih Poljanah, torej o četrti, novost pa so zapisi učiteljev, ki delajo v gimnaziji in so se tu tudi šolali. Posebna rubrika je namenjena spominom na legendarno poljansko učiteljico latinščine Katjo Pavlič; za zbornik jih je odstopila revija klasikov Clotho. V programu so dijaki brali iz zbornika; pripravljala jih je Katarina Torkar Papež, ki je tudi režirala prireditev. Glasbeni program je bil v celoti posvečen Marku Breclju; z dijaki ga je pilila Mateja Jakša Jurković. Nastopili so Aja Korošec Subošić in Jaša Gončin (voditelja), Zarja Šarbek Potisek, Pika Mušič, Lola Petrovič, Svit Šturbej, France Mandič, Adrian Grošelj (bralci), Iza Napotnik in Maksim Groznik (pevca), Ema Fatur (kitara, bas kitara); zvoke in svetlobo je ukrotil Jon Šef. Zbornik, tudi prejšnje številke, je mogoče dobiti v fotokopirnici; tisti interesenti, ki se fizično ne bodo pojavljali na Poljanah, se lahko oglasijo uredniku. Ta bo posebej vesel, če se mu bo oglasil še kak nekdanji dijak – potencialni avtor v naslednjih Poljanah spomina. Marko Trobevšek

29. oktober 24

Na 28. Ljubljanskem maratonu smo bili tudi letos zelo uspešni. Osvojili smo kar dve medalji.Sofija Potič iz 1.A je bila zlata v kategoriji mlajših dijakinj ljubljanskih srednjih šol, Luka Gradišek iz 4.H pa bronast v kategoriji starejših dijakov ljubljanskih srednjih šol. Kot šola z največ tekači pa smo bili tudi letos nagrajeni z darilnim bonom MOL-a in Javnega zavoda Šport Ljubljana. Mentorica: Mojca Kolbl Repinc  Oglejte si še fotozgodbo Amile Pivač, 3.G in filmček, ki je sestavljen kot mozaik video- in fotoutrinkov (posnela in zmontirala nekdanja poljanka Ana Nakrst Vidic)  

24. oktober 24

Šolska odbojkarska ekipa je 22.oktobra 2024 z zmagami začela kvalifikacije za uvrstitev na državno prvenstvo. Čestitamo!Aktiv ŠVZ

24. oktober 24

Na jesenskem krosu v Ljubljani, je Sofija Potič (1.a) med tekmovalkami letnik 2009 in mlajše osvojila 1. mesto! Čestitamo!Besedilo: Jan Jereb

23. oktober 24

Konec septembra smo ob obstoječi kolesarnici z navdušenjem odprli novo kolesarsko servisno postajo, ki je namenjena dijakom, zaposlenim in lokalni skupnosti. Gre za pomembno pridobitev v okviru mednarodnega Erasmus+ projekta From Roots To Routes, katerega namen je oblikovati nove učne poti v okolici šole. Te poti omogočajo aktivno odkrivanje naravne in kulturne dediščine Ljubljane – tako peš kot s kolesom. Servisna postaja bo vsem uporabnikom omogočila preprosto vzdrževanje koles, saj je opremljena z orodji, tlačilko in stojalom. Tako bo vožnja po učnih poteh dostopnejša in varnejša, hkrati pa bo spodbujala trajnostno mobilnost in zdrav način življenja. S projektom From Roots To Routes želimo prispevati k ozaveščanju o pomenu naravne in kulturne dediščine ter spodbuditi poljansko in širšo skupnost k aktivnemu preživljanju prostega časa. Kolesarjenje in hoja ne le krepita zdravje, ampak tudi ponujata priložnost za poglobljeno spoznavanje okolice.