Novice

5. marec 26

Na državno tekmovanje iz nemščine, ki je letos potekala v Mariboru, se je uvrstilo 11 dijakov iz 3. in 4. letnika: Manca Petrič, Maryna Potapenko, Job Movrin, Iva Rozman, Julija Klopčič, Martin Lavtar, Brina Rogelj, Gaja Zemljič, Eva Knavs, Amila Pivač in Luka More. Na državnem tekmovanju je Job Movrin dobil zlato priznanje, Eva Knavs in Manca Petrič pa sta prejeli srebrno priznanje.  Vsem dijakom iskreno čestitamo!

4. marec 26

Vsi polnoletni dijaki ste vabljeni na krvodajalsko akcijo, v petek 13. 3.  2026 ob 8h. Pričeli bomo s kratkim predavanjem v učilnici št. 14, potem pa se bomo skupaj odpravili na Zavod za transfuzijsko medicino, kjer bomo spoznali to lepo prostovoljno dejavnost in morda tudi darovali kri. Prijave sprejema laborantka Urška Čimžar v kabinetu za biologijo do torka 10. 3. 2026. Več o krvodajalstvu si lahko preberete na povezavi:http://www.ztm.si/krvodajalstvo/ VABLJENI!

2. marec 26

Četrtošolce v torek, 3. marca, čaka predmaturitetni preizkus - esej iz slovenščine, letos na temo Klanec nekoč, danes vedno? Da bi še dodatno podprli njihovo pripravo, ki prehaja v sklepni del, so bili povabljeni na predavanje, v katerem je Nataša Žiger, naša profesorica slovenščine in dolgoletna zunanja ocenjevalka, strnjeno povzela temeljna načela za pisanje zahtevne forme šolskega eseja. Predavanje je bilo izjemno dobro obiskano, po čemer gre sklepati, da se četrtošolci pripravljajo vestno in zagnano. Srečno vsem. Učitelji slovenščine

2. marec 26

V soboto, 17. 1. 2026, je na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru potekalo državno tekmovanje ACM Bober. Bober je mednarodno tekmovanje iz računalniškega mišljenja. Dosežki  naših dijakov  na državnem tekmovanju: •    Tibor Hvala, 4.H - 2. mesto v svoji skupini in zlato priznanje•    Erika Tušar in Vid Stražišar, 3.F - zlato priznanje•    Ema Marenk, 1.F - zlato priznanje•    Frida Mezga, 1.D - srebrno priznanje Vsem udeležencem iskrene čestitke!        Boštjan Žnidaršič in Janez Malovrh, mentorja

25. februar 26

V petek 30. 1. 2026 smo se četrti letniki odpravili na ekskurzijo v Auschwitz, ki jo vsako leto organizira profesor Miha Pohar. Prvi dan ekskurzije je zapolnila avtobusna vožnja, ki se je začela ob sedmih zjutraj in ki jo je večina preživela vsak s svojim učbenikom v naročju. Kratek postanek za kosilo smo naredili v Bratislavi, nato pa šele zvečer prispeli v Krakow, kjer smo nemudoma zdrseli in popadali po nesoljenih poljskih pločnikih. Hostel, v katerem smo spali, je bil opremljen s starinskim pohištvom in črno-belimi fotografijami jazzovskih glasbenikov in zvezd tridesetih let 20. stoletja. V njem sem se počutila, kot da sem že stopila v preteklost. Čeprav je bila že noč, smo se sprehodili po mestu, ki je bilo še kar okrašeno z božičnimi lučkami in nadvse pravljično ter prikupno. Naslednji dan smo po enourni jutranji vožnji le prispeli v Auschwitz. Najprej smo začutili strupen mraz. Nanj so nas sicer opozorili, vendar tudi z vsemi petimi plastmi oblačil, ki smo jih imeli na sebi, na tako nizke temperature nismo bili pripravljeni. Sprva smo bili še malo utrujeni od avtobusa in mraza ter se ukvarjali s svojimi šali in slušalkami. Da smo prav zares vstopili v muzej, sem ugotovila šele, ko smo prišli do znamenitega zlobno ironičnega napisa Arbeit macht frei. Čeprav je ogled celotnega taborišča, ki obsega Auschwitz I in Auschwitz II-Birkenau, trajal šest ur, je čas minil hitro. Pri vsaki točki smo se ustavili za malo časa in se hitro umikali novim velikim skupinam turistov, kar je pri najbolj čustvenih delih ogleda izpadlo precej banalno. V delovnem taborišču Auschwitz I smo si ogledovali predvsem razstave, postavljene v stavbah taborišča. V Birkenauu pa smo večinoma hodili zunaj — tam je bil mraz tako rezek, da smo se za telesno toploto stiskali skupaj. Kljub predhodnemu znanju o Auschwitzu in marsičem, kar se je tam dogajalo, me je nešteto stvari pretreslo: od bizarnih ukrepov, kot je bil zaporniški orkester, ki je igral samo veselo glasbo, do sobe, v kateri so razstavljeni 80 let stari lasje zapornikov, ki jih je nacistična Nemčija shranjevala in uporabljala v svoji tekstilni industriji. Grozljivi podatki so se le kopičili. Nekateri moji sošolci so jokali; tudi meni so se večkrat solzile oči. Fotografije najlepših spominov, ki so bile zapornikom odvzete in odvržene v barako brez kakršnegakoli sočutja. Otroške risbice iz druge svetovne vojne na stenah: vse od živali do vojaških letal in SS-vojakov in do vislic, na katere so ravnokar obesili novega človeka. Šopek rož in spodaj napis pour maman (za mami). Prečkanje tirov, po katerih se je na tisoče in tisoče ljudi peljalo v svojo smrt. Fotografije slovenskih zapornikov in zapornic, njihova imena, njihove utrujene oči. Izjave, pisma, pričevanja v jezikih, ki jih znam brati. Obe moji materinščini, kričeči s spomenika v Birkenauu. Redkokdaj ju vidim na istem mestu; jezika, ki sta mi najbližje in ki sta mi bila vir toliko dobrega, lepega, prijetnega, sem brala v enem najtemnejših prizorišč evropske zgodovine, ker so bili tu tudi moji rojaki in so govorili ta dva jezika in so umirali. Ogled smo končali čisto premraženi. Nazaj na toplem avtobusu sem svoje roke nekaj minut komaj čutila, se malo pogrela, nato pa me je spet zmrazilo. Težko sem se spet privadila na sedanjost. Še celo noč, ki smo jo ponovno preživeli zunaj v Krakowu, sem se počutila nadvse nenavadno in se vsake toliko časa stresla. Vožnja nazaj je bila tako kot vožnja tja predvsem polna učenja in pripravljanja na ocenjevanja v naslednjih tednih. Na poti pa nas je na avtocestnem počivališču presenetila nenavadna skupina mladih Avstrijcev, oblečenih v svoje narodne noše, ki so igrali na tubo in plesali s poljankami. Še nekaj časa po vrnitvi domov sem se počutila pretreseno in otopelo. Nobeno predavanje, članek ali pogovor se ne more primerjati z ogledom taborišča v živo in noben ogled se ne more primerjati s tem, kar je toliko ljudi med drugo svetovno vojno bilo prisiljeno izkusiti. V meni je ogled zbudil mnogo čudnih neprijetnih čustev, pa tudi okrepil strah pred vojnami, totalitarnimi režimi in sovražnimi ideologijami, ki po Evropi spet ali morda še vedno razsajajo. Hkrati pa me je napolnil z novo energijo za upiranje vsakršnemu sovraštvu in upravičevanju nepravičnega z državno birokracijo. Hvaležna sem, da sem se udeležila ekskurzije, četudi je bila ta duševno izčrpavajoča. Menim, da je ogled Auschwitza nujen za slehernega človeka.   Besedilo Tanja Moe, 4.A, izbor fotografij: Miha Pohar, prof.  

25. februar 26

Devetošolci. Vabimo vas na dneve odprtih vrat Gimnazije Poljane, ki bodo potekali od 9. 3. do 13. 3. 2026.  Kako bo dan potekal? Na dnevu odprtih vrat je sprejem v šoli ob 8.30. Pridružite se pouku dijakov prvega, drugega ali tretjega letnika. Dijaki vas bodo pospremili v razred, kjer boste tri šolske ure prisotni pri pouku določenega razreda, spoznali boste naš vsakdan. Sledil bo pogovor s svetovalno delavko. Za obisk je potrebna predhodna prijava, število prijav je omejeno. S prijavo soglašate, da posredovane podatke uporabimo za organizacijo vašega obiska. Pred obiskom boste dobili elektronsko pošto z navodili. Kako se prijavite na obisk? Prijavite se lahko na spodnjih povezavah od 2. marca 2026 od 8.00 dalje.   Prijava na dan odprtih vrat 9. 3.   https://1ka.arnes.si/Prijava9marec2026 Prijava na dan odprtih vrat 10.3.   https://1ka.arnes.si/Prijava10marec2026 Prijava na dan odprtih vrat 11. 3.   https://1ka.arnes.si/Prijava11marec2026 Prijava na dan odprtih vrat 12. 3.  https://1ka.arnes.si/Prijava12marec2026 Prijava na dan odprtih vrat 13. 3. https://1ka.arnes.si/Prijava13marec2026

17. februar 26

Za nami sta dva dinamična dneva, polna vprašanj, radovednih pogledov in dragocenih srečanj. Veseli nas, da smo bodočim dijakom in njihovim staršem lahko predstavili življenje in delo na naši šoli. Hvala vsem, ki ste nas obiskali in s svojo energijo sooblikovali letošnja informativna dneva. V spodnji fotogaleriji si lahko ogledate nekaj utrinkov dogajanja v naših učilnicah in na hodnikih.

12. februar 26

Na državnem tekmovanju iz Ekokviza, ki je potekalo 3. februarja 2026 v Šolskem centru Slovenj Gradec, so naši dijaki dosegli lep uspeh.Zlato priznanje sta osvojila Jerca Prezelj (2. c) in Miha Sučić (3. c).Srebrno priznanje so osvojili Pika Krevs Rupena (4. f), Pia Svetlič (3. g), Jakob Majdič (4. a), Jakob Zakrajšek (3. g) in Alenka Verbič (4. d). Iskrene čestitke vsem tekmovalkam in tekmovalcem za odlične dosežke!     Besedilo: Erika Jarić

11. februar 26

Slovenski del mednarodne izmenjave 3. B s španskim Jaenom »Izmenjava bo. In to s Španci!« Klasični pesimisti, dijaki 3.B, smo se že sprijaznili, da nam kot pripadnikom špansko dominirane generacije poljancev (s kar tremi polnimi razredi špansko učečih se dijakov) izmenjava morda le ni usojena, ko nas je pričakala vznemirljiva novica, da nas bodo januarja obiskali andaluzijski vrstniki. Skepsa nas je takoj zapustila, nekoliko negotovo pa smo oblikovali svoja pričakovanja, naša gimnazija s partnersko šolo španskih gostov namreč še nikoli ni sodelovala. Jeseni so bile naše sorodne duše iz I. E. S. Fuente de la Peña Jaén še meglene predstave v naših glavah, konec novembra pa je izmenjava končno prodrla v naš razredni zeitgeist. Januar se je neusmiljeno bližal, mi pa smo mrzlično načrtovali, kaj bomo pripravili, še najbolj razburjeno pa smo čakali, da prispejo obrazci s profili naših partnerjev in partnerk. Španci so na tej točki opustili stereotipno počasnost in nas prehiteli; z nami so stopili v kontakt, še preden smo si jih imeli priložnost ogledati na prijavnici. V dveh mesecih spoznavanja in internetnega pajdaštva smo imeli dovolj časa, da smo mentalno pripravili sebe, svoje bližnje in svoja domovanja na prihod skupine iz dežele sieste in fieste. Na deževno soboto, 24. januarja, je napočil dan D in z njim popoldanski prihod Špancev. Raznobarvno morje dežnikov je zakrivalo naše pričakujoče obraze in nekoliko otežilo prepoznavo naših partnerjev v kaotičnem snidenju pred šolskimi vrati. Pa smo se vseeno našli – in po hitrem postopku odpeketali v suho zavetje naših domov na družinsko kosilo in popoldansko druženje ob spoznavnih pogovorih, družabnih igrah, bowlingu, lahkotnih sprehodih … našim gostom je po pestrem dnevu nazadnje le pošel adrenalin in se priznali utrujenost od dolge poti. Vsi skupaj smo potrebovali nekaj nočne regeneracije, v nedeljo nas je namreč čakal dan z družino. Kljub neprijaznemu vremenu smo jo mahnili na vse konce: nekateri smo nižinski dež zamenjali za vznemirljivejšo padavino – sneg! Naša »prelepa Gorenjska« je prevzete Špance in tudi nas očarala s pravo zimsko pravljico; več družin se je srečalo v Planici in Kranjski Gori, zasneženi dolini Tamar, najbolj drzni so se preizkusili celo v zimskih športih in svoje Špance postavili na drsalke ter smuči. Nekateri so zavili na obalo in na obisk k našim zahodnim sosedom, spet drugi pa so Špancem razkazali prestolnico. Vsekakor smo uživali v zimskih uricah, prebili led in si nabrali moči za naporen teden pred nami (tudi s pomočjo okusnih slovenskih dobrot!). Ponedeljkovo jutro je bila igra razbijanja (ali potrjevanja) stereotipov o španskem počasnem tempu življenja … uspešno smo uskladili svoje jutranje navade in se pravočasno zbrali na otvoritveni prireditvi, kjer smo predstavili poljansko gimnazijo in slovensko kulturo, razredni talenti pa so za Špance pripravili plesno točko v ritmih flamenka ter glasbeni program. Stopili smo tudi v čevlje slavistov in našim romanskim govorcem poskusili razložiti sklone ter dvojino, sledilo je lomljenje jezika in usvajanje sočnejših besed. Špansko znanje smo izzvali še v geografskem kvizu o Sloveniji, popoldne pa smo teorijo spravili v prakso na lovu na zaklad po Ljubljani. Torek smo otvorili s predstavitvami o naši zgodovini, Plečnikovi Ljubljani, slovenskem športu in delovanju pogumnih Slovenk doma ter po svetu. Dopoldne so Španci med hospitacijami izkusili poljanski vsakdan, po zasluženem premoru pa smo napolnili dvorano Kinodvora, kjer smo si skupaj s 3.D in vzporedno gostujočo špansko skupino ogledali dokumentarni film Novi sošolci, medtem pa kakšno kitico tudi zadremali. Zvečer smo se razkropili vsak po svoje, odšli na večerno druženje ob raznoraznih razvedrilih in dobri hrani (tistega dne so španska srca osvojili legendarni čevapčiči, klasika). V sredo nam je spet zagodlo vreme, vendar se nam obrazi niso skisali. Odpravili smo se v Bohinj, kjer smo vedrili na drsališču in opogumljali Špance na ledu (ali obratno …), v dvorani Danica pa smo se spoprijeli še s plezalno steno. Po okrepčilu in klepetu na toplem smo z dežniki v rokah za sladico opravili še obvezen postanek na Bledu. Teden se je že prevesil v drugo polovico in izmenjava se je hitro bližala vrhuncu; v četrtek so se Španci odpravili škocjanskim kapnikom in piranskemu sladoledu naproti, mi pa smo si malce odpočili od napornega »starševstva« in se izpovedali v pogovorih v domači slovenščini (kdo bi si mislil, da jo bomo še pogrešali?). Med razposajenim čebljanjem (»moj Španec tisto«, »moja Španka ono«, …) smo pod vodstvom Luke Kelca kot aktivni državljani raziskovali svet medijev in si ogledali prostore Radia Študent, kjer bodo nekateri v kratkem morda celo našli svoj sedež … med čakanjem na španske izletnike se je že zmračilo, proste večerne ure pa so nekateri izkoristili še za lov na spominke. Veliki finale izmenjave smo dočakali z mešanimi občutki, časa za premlevanje o hitrem tempu minulega tedna pa vendarle ni bilo; cel dan so tekle intenzivne, kaotične in izredno zabavne priprave na večerno zaključno poslastice za starše, profesorje in gospoda ravnatelja. Ob koordinaciji naše razredničarke profesorice Homar, profesorice Novak ter španskih učiteljev spremljevalcev smo se lotili organizacije in naše talente s skupnimi močmi združili v čudovito kulturno, umetniško in jezikovno mešanico, s katero smo sklenili izmenjavo. Povezali smo se preko skupne govorice, ki je ne omejujejo kulturne razlike in jezikovna bariera; vsi smo razumeli ustvarjene spomine in skupne trenutke, vsi smo čutili zvoke inštrumentov, ritem plesnih korakov in mehke besede poezije. Za zaključek smo dokazali, da prav vsi govorimo tudi jezik ljubezni ter njemu na čast v en glas zapeli uspešnico skupine Pepel in kri. Po pogostitvi z domačimi sladkimi in slanimi dobrotami je bilo sklepnega dela uradno konec, mi pa smo napolnjeni s svežo energijo odhiteli na nabrežje Ljubljanice in še enkrat skupaj peli in plesali, tokrat za nevidno občinstvo. Zabava se je lahko mirno zavlekla, saj smo si na dan odhoda lahko privoščili nekoliko poznejše prebujanje; bili smo neizmerno hvaležni, da naši španski prijatelji odidejo ob spodobni uri. Dopoldne smo preživeli ob skupnem zajtrku, pakiranju in iskanju pozabljenih predmetov po stanovanju (»nič ne de, vam bomo pa marca prinesli …«), športni entuziasti so se odpravili še na zadnje skupne aktivnosti v naravi. Ura je odbila ena in minil je točno en teden, odkar so Španci stopili na slovenska tla in nam skočili v objem. Tokrat nas niso ovirali gromozanski dežniki, povsem prosto smo se močno objemali, potočili nekaj solz, si delili darilca, čustvene zahvale, poslovilne besede in pričakovanja za naš marčevski obisk v Andaluziji. Izmenjava je bila posebna izkušnja, ki je od nas veliko zahtevala in nam v zameno tudi ogromno dala. V prvi vrsti je seveda začinila januarsko pustinjo in monotone šolske dni. Zadnji teden januarja ni šlo za izpolnjevanje pričakovanj, temveč za izpopolnjevanje našega lastnega jaza, naše skupne kulture in pogleda na svet. Veliko smo doživeli, ustvarili nepozabne spomine in se veliko novega naučili. Spoznali smo, v čem se razlikujemo, naučili smo se prilagajanja in strpnosti, zapolnili vrzeli in v razlikah iskali stičišča - v jeziku, kulturi, mišljenju … nenazadnje smo spoznali svoj dom in slovenski vsakdan z drugega zornega kota. Izmenjava z živahnimi Španci predstavlja pomemben kamenček v mozaiku našega odraščanja in korakanja v širni svet, v katerem si danes med kulturami še posebej želimo grajenja mostov, ne pa obzidij. Za vsako uspešno izmenjavo stojita izjemna organizacija in trdo delo. Iskreno se zahvaljujemo naši razredničarki prof. Nataši Homar za organizacijo, dodelitev parov in vsesplošno podporo pri pripravi ter izpeljavi izmenjave, in prof. Nini Ostan, naši spremljevalki na izmenjavi, za pomoč pri pripravi predstavitev in vodenje na četrtkovi ekskurziji. Izmenjavo so na slovenski strani krojili tudi prof. Novak, Trobevšek in Osredkar, na španski pa učitelja spremljevalca Juan José in Carmen. ¡Gracias a todos! Špancem pa … no pasa nada, nos vemos en marzo! Besedilo in fotografije: Tjaša janežič Napokoj, 3.B

11. februar 26

V letošnjem šolskem letu je 17 naših dijakov in dijakinj opravljalo izpit iz nemške jezikovne diplome DSD II. Certifikat so vsi uspešno opravili, od tega 14 dijakov in dijakinj na stopnji C1 in 3 dijaki in dijakinje na stopnji B2. Vsem iskreno čestitamo in upamo, da bodo diplomo, ki jim odpira vsa vrata za študij in delo v nemško govorečih državah, dobro izkoristili.  Besedilo: Maša Klopčič, mentorica