Novice

5. maj 25

2.C v Prekmurje in Porabje Nosilki ekskurzije: Tina Pintar, prof. in Nika Veronek, prof. Dijaki 2.C Gimnazije Poljane so se med tridnevno strokovno ekskurzijo podali na raziskovanje Prekmurja in Porabja. V sončnem in toplem vremenu so si samostojno ogledali Lendavo, Lendavski grad in se povzpeli na razgledni stolp Vinarium, kjer jih je pričakal razgled z meglicami v daljavi in veter na vrhu. Preizkusili so se v orientacijskem izzivu, obiskali tropski vrt v Dobrovniku in se sprehodili ob Bukovniškem jezeru, kjer so raziskovali energetske točke in zdravilno vodo. Drugi dan jih je pot vodila na Madžarsko, kjer so stopili v baročni dvorec v Keszthelyju in uživali ob pogledu na Blatno jezero. Popoldne so ob Bukovniškem jezeru doživeli adrenalinsko izkušnjo v pustolovskem parku – hoja po vrvi, plezanje po lestvah in spust po zipline. Vsi dijaki so bili ves čas varno pripeti z varovalnimi vrvmi, pred začetkom pa so prejeli jasna varnostna navodila.  Zadnji dan so zbrali še zadnje moči za orientacijo v Monoštru in posneli zadnjo skupno fotografijo. Ekskurzija se je uspešno zaključila s povratkom pred glavni vhod Gimnazije Poljane. Polni novih izkušenj, znanja in lepih spominov se dijaki vračajo v šolske klopi.

5. maj 25

Konec marca smo se v kombinaciji 3. B in 3. E podali na ekskurzijo v Madrid. Izpred šole smo odrinili v četrtek 27. 3. in se z avtobusom ter kombijem podali v Italijo do letališča Marco Polo. Med vožnjo smo spoznali turistično vodičko Majo, ki nam je z veseljem pripovedovala o nastanku prve pice, že kakšno uro kasneje pa smo poleteli Madridu naproti.  Prvo popoldne v Španiji smo preživeli na avtobusu. S prvim od številnih šoferjev, ki so nas vozili v prihodnjih dneh, smo se odpravili na panoramsko vožnjo po mestu, se ustavili na Kastiljskem trgu za prvo izmed mnogih gasilskih fotk ter obiskali železniško postajo Atocha in si ogledali njen notranji botanični vrt.  Že naslednji dan se je naše razumevanje španskega jezika znašlo pred preizkušnjo. V dopoldanskih urah nas je toplo sprejela ravnateljica srednje šole IES Dámaso Alonso, kjer smo bili prijetno presenečeni nad nastopom hišnega benda. Sledila je kratka predstavitev šole, ki so jo pripravile španske dijakinje. Nato so nastopile dijakinje 3.E, ki so Špancem predstavile Gimnazijo Poljane in Slovenijo. (Predstavitev je tako navdušila nekatere Špance, da so izrazili željo obiskati Slovenijo). Po vodenem ogledu šole smo se razdelil v skupine in se udeležili delavnic iz jezikoslovja, naravoslovja in matematike, ki so jih pripravili dijaki. Nato sta nas iz Plaze Mayor lokalni vodički popeljali na ogled ulične umetnosti v centru. Grafite in murale sta pospremili s kulturnim, družbenim in zgodovinskim kontekstom. Med ogledom po čudoviti soseski blizu centra, ki se imenuje La Latina, so že pričele trpeti naše noge, še bolj pa so trpeli trije profesorji, ki niso znali besede špansko.  V soboto zjutraj smo na Španskem trgu ob spomeniku Don Kihota uživali v nekaj minutah prostega časa (nekateri smo se zapodili naravnost na gugalnice v parku), nato pa smo si ogledali zunanjost kraljeve palače, opere in veliko katedralo Almudeno, v katero smo tudi vstopili in si ogledali čudovite vitraže. Dobili smo nekaj časa za kosilo in raziskovanje okolice, nato pa smo se odpravili na odličen voden ogled v Reino Sofio, ki nam je dal vpogled v špansko umetnost 20. stoletja.  V dopoldanskih urah naslednjega dneva smo se napotili proti četrti La Latina, kjer se vsako nedeljo odvija znameniti bolšji sejem, El Rastro. Na poti smo se ustavili pri prestižni areni Las Ventas, kjer se za praznike odvijajo tradicionalne bikoborbe. Po nadvse barvitem, živahnem in glasnem sejmu, kjer smo se preizkusili pri barantanju v španščini ter si ogledali zares širok izbor starin in lokalnih izdelkov, smo imeli kratek odmor za kosilo. Po krajši osvežitvi smo se pod toplim madridskim soncem sprehodili do očarljivega parka El Retiro. Obdani z neskončnim zelenjem in urejenimi vrtovi smo raziskovali manjša jezera, občudovali živali in naravo ter se pod krošnjami skrivali pred špansko vročino. Nadaljevali smo pot v imenitni narodni muzej Museo del Prado, kjer smo si s simpatičnim lokalnim vodičem ogledali umetnine svetovne pomembnosti, kot so dela Velazqueza, Goye in El Greca. Zadnje jutro je 3. B šel na obisk Toleda, E-jevci pa smo odpotovali v Segovio. Po panoramski vožnji smo z vodenjem obiskali svetišče el Santuario de Nuestra Señora de la Fuencisla, srednjeveški grad iz časa Arabcev Alcázar de Segovia, ki je navdihnil Disneyjev grad iz filma Pepelka, katedralo ter znameniti rimski akvadukt. Po samostojnem sprehajanju po ulicah Segovije je bil že čas za vrnitev na avtobus. Tako smo se napotili do zadnje destinacije ekskurzije, slovensko veleposlaništvo. Tam so nas prijazno sprejeli, Tadej Rupel, veleposlanik v Madridu, pa je odgovoril na vprašanja, ki jih je pripravil 3. B. Sledila je manjša pogostitev in druženje na vrtu. Po obisku pa je bil že čas za odhod na letališče. Utrujeni in polni novih doživetji ter spominov smo imeli na letališču čas za nakupovanje zadnjih spominkov, preden smo se ob devetih usedli na letalo in pustili za sabo deželo sonca.   Besedilo: Estel Erika Tagliaferri in Mila Gorkič, 3.E

30. april 25

V torek, 22. 4. 2025, smo v sklopu projekta ZELENITI POLJANE, ZELENITI SVET z dijaki obiskali ustvarjalni laboratorij Krater. Tam nas je sprejel Andrej Koruza, eden izmed ustanoviteljev društva Trajna, nam razkazal celoten Krater, predstavil delovanje nomadske platforme Trajna ter predstavil nekaj njihovih preteklih in tekočih projektov. Seznanili smo se z alternativnimi multidisciplinarnimi umetniškimi praksami in tako dobili prvi vtis o razvoju lastnega projekta ZELENITI POLJANE, ZELENITI SVET.  Besedilo in fotografije Nina Ostan, prof.

30. april 25

Vabljeni k ogledu fotografske razstave strokovne ekskurzije v v Manotovo, Rim, Ostio antico in Cerveteri. Dijakinje in dijaki klasične gimnazije razredov 2.A in 2.B so v okviru nalog strokovne ekskurzije po Italiji aprila 2025 izdelali: popotne  dnevnike – z odzivi, razmišljanji, fotografijami dogajanja vseh štirih dni; avtoportret ali portret sošolke/sošolca v dialogu z zgodovinsko kulturnim okoljem, ki smo ga na ekskurziji spoznavali; digitalne kolaže – sestavljene iz vizualnih impresij s potovanja. Razstavo so postavile dijakinje 2A: Lara Ferk, Gaja Petkovič, Ela Mežek, Zala Zver in 2B: Ajda Bizjak in Tayra Bregar.               Mentorica: Nina Ostan, prof.  

30. april 25

V razstavnih prostorih galerije G+ gostimo fotografsko razstavo našega profesorja Miloša Pogačarja z naslovom Uvik kontra.  Ob razstavi je Marko Trobevšek zapisal: »Tistim, ki poznamo Miloša Pogačarja, se zdi, da mu to pot razstavljenih fotografij ne bi bilo treba podpisati – vemo, da je rad v stiku z naravo, pozimi kje v hribih, najrajši na smučeh, in poleti kje na Jadranju, najrajši na kolesu. Nova razstava, ki je zasnovana kot serija nekakšnih diptihov, osnovni navdih črpa iz nasprotovanja dveh krajin in dveh letnih časov, ki mu glede na kompozicijo znatnega dela fotografij lahko rekli tudi » med nebom in zemljo« in zvenelo bi enako upravičeno v dobesednem in prenesenem pomenu… » Otvoritveni dogodek sta dopolnila poljanska dijakinja in dijak, Ema Fatur in Maksim Groznik s krajšim glasbenim programom. Vabljeni k ogledu zanimivih, premišljeno in doživeto zastavljenih podob narave,  ki bo v prostorih G+ odprta do konca šolskega leta.

30. april 25

Galerija G+  in uredništvo revije Pravi kot sta 17. aprila na šoli v pogovoru gostila nekdanjega poljanca, uspešnega in vizualno prepoznavnega grafičnega oblikovalca Nejca Praha.   Predstavil je svojo ustvarjalno pot, idejna in vizualna izhodišča svojih številnih zelo uspešnih projektov (npr. celostna grafična podoba Centra Rog, celostna podoba 33. grafičnega bienala Ljubljana …) ter dekleta opogumil pri njihovem ustvarjanju - tako revije Pravi kot kot tudi ostalih vizualnih komunikacij. Če želite izvedeti več, si preberite spodnjo reportažo:    V minulem tednu so Poljane znova ugledale znani obraz, ki je pred približno dvajsetimi leti pohajal po njihovih hodnikih. Te so tedaj krasile tudi njegove fotografije, razvite v temnici, ki jo danes poznamo le še kot mit iz daljne preteklosti. Skupaj s prijatelji je šolske stene in zidove oblačil v pisane in edinstvene motive. Med slednje se je, kot nalašč, prikradel tudi grafit risanega junaka medveda Bojana, soimenjaka tedanjega ravnatelja. Ime Nejc Prah lahko danes povežemo z marsikatero pisano podobo, pa naj bo to labirint drobnih čarovnij, ki skupaj tvorijo celoto Centra Rog, ali pa se nam zvrti ob spremljavi melodij glasbenega ustvarjalca Franka Oceana, čigar albume prav tako krasijo Nejčeve stvaritve. Špičaste linije navihanih ježev na svojih bodicah nosijo zgodbo 33. grafičnega bienala Ljubljana, kjer nas ideje Nejca in njegovih sodelavcev ter prijateljev vse prej kakor zbodejo v oči. Katerakoli že bo, prav vsaka pripoveduje o svojem odlomku njegovega živjenja. Sam je svojo “postpoljansko” zgodbo, ki je bila pogosto pikslasta in ne posem jasna, sprva razvijal na  ljubljanskem ALUO-ju. Naprej ga je pot vodila do slovite ameriške univerze Yale, kjer se je posvetil podiplomskemu študiju. Na drugi strani modrih globin Atlantskega oceana je deloval približno šest let, hitel po ulicah vedno zaposlenega New Yorka in ustvarjal v samem osrčju mesta z nenehnim utripom. Za njim je tja je odplavala dobršna mera njegovih značilnih odtenkov, s katerimi so zaživele med drugim tudi resne in strokovne revije. Kolesca svoje ure je naposled le uskladil z našimi, kjer še danes skrbi, da je domača kokoš na sončni strani Alp preskrbljena z kalnimi semeni idej. Na sivo četrtkovo popoldne so ušesa učilnice, ki pogosteje sliši le smrčanje zaspanih poljancev, tokrat prisluhnila življenski zgodbi in kramljanju dijakov z nedvomno talentiranim grafičnim oblikovalcem. Muhasto aprilsko vreme je prav igrivo odražalo pisano paleto njegovih idej in izdelkov. Zahvaljujoč profesorici Nini Ostan, ki je bivšemu poljancu stala ob strani že od časa žvečenja maturitetnega gradiva in ga navdušila nad čari umetnostne zgodovine, kot to zna le ona, je z našim pravokotnim kolektivom poklepetal in delil barvite, zlata vredne ter iskrene nasvete. V sklopu galerije G+ in Pravega kota, smo njuni ustvarjalci ponovno namešali prave odtenke kulturno obarvanega popoldneva. Dežne kaplje, nobena od njih enaka in grmeči sivkasti oblaki za bujnimi zelenečimi drevesi, so zaigrali ravno pravšnje note, kot bi odražali nevihtni oblak ustvarjalnosti in izmenjanih besed. Zgolj z iskrivim pogledom je bilo v preprosti učilnici moč zapaziti zasneženo pocukrane marelične piškotke ter žive limete, ki so se utapljale v kozarcih kričeče rožnatega malinovca. Kot je namreč omenil tudi naš gost sam, se navdih lahko išče prav na vsakem koraku, z idejo v mislih, da je meja med kovencionalno lepimi in grdimi stvarmi izrazito tanka. Jasna pa je tista, ki skrbi, da ohranjamo stik z bližnjimi, ustvarjamo skupaj  — iščemo talente v ljudeh, ki nas obdajajo, pa bomo marsikaj lažje našli. Izgubiti se je v kopici kreativnega nereda seveda lahko, a kaj ko lahko sami ustvarimo tudi svoje kažipote.    Neja Brumen, imenu uredništva Pravega kota

30. april 25

V soboto, 5. aprila, smo se z astronomskim krožkom udeležili 17. Messierjevega maratona v Trnovem pri Gorici. Vsakoletni dogodek je namenjen druženju astronomov iz cele Slovenije, hkrati pa ima tudi tekmovalni del, v katerem se opazovalci pomerijo v iskanju Messierjevih objektov. Gre za katalog 110 meglic, zvezdnih kopic in galaksij, ki jih je pred 250 leti odkril francoski astronom Charles Messier. Opazovanje poteka celo noč in zahteva dobro poznavanje neba, saj uporaba računalniško vodenega iskanja ni dovoljena. Letos je bilo tekmovanje še posebej zahtevno zaradi svetle Lune in slabega vremena, tekmovalci so namreč objekte iskali skozi redke luknje v oblakih. Naši dijakinji Lena Štelcer in Julija Marolt sta se dobro odrezali in s 15 objekti zmagali med petimi skupinami v kategoriji šol. Rezultat je dober tudi v primerjavi z izkušenima mačkoma Gorazdom Bizjanom in Davidom Grgičem, ki sta oba že vrsto let stala na zmagovalnem odru, letos pa našla 23 in 26 objektov. Do zmage je vseeno še nekoliko zmanjkalo, prvouvrščeni Žiga Vučajnk je namreč našel kar 66 objektov. Že čez dan smo si skozi solarni teleskop ogledali Sončeve izbruhe in pege, nato opazovali do polnoči, ko sta nas pričakala malica in topel čaj, oblaki pa so medtem popolnoma prekrili nebo, tako da smo s tekmovanjem zaključili. Po koncu uradnega dela smo si skupaj z dijaki Gimnazije Vič noč popestrili z družabnimi igrami, gledališkim nastopanjem in reševanjem fizikalnih nalog, zjutraj pa kljub močni burji pričakali krasen sončni vzhod. Besedilo in fotografije Rok Kovač, mentor krožka

23. april 25

Na državnem prvenstvu v krosu v Murski Soboti so dijaki in dijakinje naše šole dosegli izjemne uspehe:Sofija Potič je osvojila 3. mesto,Luka Gradišek je osvojil 3. mesto,Ajda Podgoršek je osvojila 7. mesto,Gal Zore je osvojil 17. mesto,Miha Sučić je osvojil 27. mesto.Ekipno sta Sopija in Ajda v kategoriji dijakinja letnika 2008 in 2009 osvojili 1. mesto. Ekipno sta Luka in Gal sta v kategoriji dijakov letnika 2007 in 2008 osvojila 3. mesto.  Štafeta 6x400 Gimnazije Poljane je končala na odličnem 7. mestu. Tekmovalo je kar 77 dijakov in 81 dijakinj. Vsem udeležencem čestitamo za uspeh! Besedilo: Jan Jereb

17. april 25

Na državnem tekmovanju iz znanja psihologije, ki je potekalo 21. marca 2025 na Gimnaziji Novo mesto, je Gimnazijo Poljane zastopalo sedem dijakov.  Karin Ostanek (3. e) in Maja Čarman (4. h) sta osvojili zlato priznanje. Pika Krevs Rupena (3. f), Gaja Zemljič (3. a), Pia Blažič (2. a), Job Movrin (2. a) in Neli Tancer (4. c) pa so osvojili srebrno priznanje. Iskrene čestitke! Besedilo: Nejc Ašič, prof. psihologije

17. april 25

Strokovna ekskurzija klasičnih razredov 2.A in 2.B v Rim in Mantovo Prvoaprilskemu razpoloženju navkljub smo se dan pred odhodom na ekskurzijo resno posvetili zadnjim pripravam – treba je bilo pripraviti tako telo kot duha. Mnogi smo premlevali, če naj kratki noči ukrademo nekaj ur spanca, saj smo vedeli, da imamo že naslednji dan pester itinerarij. Vseeno nas je potovalna mrzlica kljub zgodnji uri držala pokonci – ob pol treh zjutraj, ko nikjer ni bilo žive duše, smo se pridno zbrali na parkirišču Dolgi most in se vkrcali na avtobus. Kmalu smo polni pričakovanja odrinili italijanski avanturi naproti. Za nekaj kratkih uric se je avtobus ovil v molk, proti jutru, ko so nas prebudili prvi sončni žarki, pa smo postajali vedno bolj razposajeni. Kot predani klasiki smo sicer komaj čakali, da se sprehodimo po stopinjah antike, vendar nas je pot najprej zanesla v Lombardijo, kjer smo se srečali z zapuščino njene najbolj zveste posnemovalke – renesanse. V Mantovi smo se ustavili pri veličastnem kipu rimskega pesnika Vergilija in obnovili zgodbo njegove znamenite Eneide. Krenili smo do Palazzo Ducale, Vojvodske palače - sprehodili smo se skozi sobe in si s pomočjo predstavitev sošolcev razložili simboliko stenskih poslikav ter umetnin. Spoznali smo zgodovino družine Gonzaga in med drugim zgodbo Isabelle d'Este, »renesančne vplivnice«. Ko smo našli izhod iz palače, smo se sprehodili skozi dopoldansko razpoloženo mesto do primestne renesančne palače - Palazzo Te, ki jo je zasnoval arhitekt Giulio Romano. V prelepih sobanah smo se že vživeli v življenje renesančnih plemičev, ko je napočil čas, da se odpravimo na zaslužen odmor. Zunaj nas je pozdravilo sonce, ki se je poprej sramežljivo skrivalo za oblaki. Po prvi italijanski kavi in krajšem potepu po mestnem jedru smo se zbrali pri Albertijevi Baziliki sv. Andreja, naši zadnji renesančni postojanki pred odhodom na pot do Rima. Vkrcali smo se na avtobus, ki nam je bil že precej domač, in večna pot do večnega mesta se je lahko pričela. Pot je bila resda dolga, dolgočasili pa se kljub temu nismo – v mladih glavah idej za kratkočasne aktivnosti pač ne zmanjka, pa najsibo to klepetanje, kartanje ali popoldanski počitek; vse skupaj seveda z obvezno glasbeno spremljavo. Ko smo že pošteno utrujeni in razdraženi od dolge poti pozno zvečer prispeli do  hotela, smo si vsi oddahnili.                            Naslednji dan bi vsi veliko raje prespali, a smo zbrali moči in se po zajtrku (s kakšnim rogljičkom več v žepu) polni elana zbrali pred hotelom. Ozrli smo se po okolici – na prvi razgled na večno mesto je bilo treba še malo počakati; nastanjeni smo bili namreč v rimskem predmestju, saj smo prišli v času svetega leta, ko vse poti prav zares vodijo v Rim in so kapacitete v središču mesta polno zasedene. Nič ne de – vožnja je hitro minila, kmalu smo se znašli sredi rimskega vrveža in pričeli celodnevno raziskovanje urbs aeterne. Najprej smo se ustavili pri Cerkvi Sv. Petra v verigah, ki ji je velik pečat dal znameniti Michelangelo. Kot naslednji nas je že pozdravil veličastni Kolosej, obsijan z dopoldanskim soncem. Očarani smo ga pokušali ujeti v objektiv, medtem ko smo poslušali o gladiatorskih bojih, mimo nas pa so hiteli domačini, za katere je pogled na Kolosej vsakodnevna stalnica na poti na delo. Pot smo nadaljevali do čudovitega Konstantinovega slavoloka, od tod pa do rimskega foruma (Forum Romanum). Dan je bil čudovit, spokojno antično mesto se je važno kopalo v soncu. Ustavili smo se pri Titovem slavoloku, ki je, kakor mnoge druge rimske znamenitosti, na žalost v procesu renovacije … nadaljevali smo do svetišča boginje Veste in poslušali o skrivnostnih vestalkah, ki so varovale večni ogenj (in kakšna kazen jih je doletela, če so pustile, da je ugasnil!). Prijetno je bilo počiti v senci sredi foruma in se za trenutek zavesti, da morda stojimo na istem mestu kot nekoč Cezar več kot dve tisočletji nazaj. Treba se je bilo ločiti od toplega sonca – čakali so nas še Kapitolinski muzeji. Na grič smo se povzpeli po stopnicah in si oddahnili ob pogledu na konjeniški kip Marka Avrelija, filozofa na prestolu, ki so mu v preteklosti prizanesli, misleč, da predstavlja cesarja Konstantina – ostanki njegovega kolosalnega kipa so nas pozdravili le nekaj metrov stran. V Kapitolinskih muzejih smo se v živo srečali z vsemi markantnimi deli, ki smo jih v večini do sedaj srečali le preko fotografij (tam je Kapitolinska volkulja, tu Mark Avrelij, cesar Komod, pa Venera, Umirajoči Galec …), v kletnih prostorih smo ponovili celo znanje epigrafike. Antično Italijo smo že dodobra spoznali, pred Oltarjem domovine pa smo nekaj novega izvedeli tudi o sodobni zgodovini združene Italije; sledil je še pogled na Trajanov steber in njegov cesarski forum. Po premoru za raziskovanje v lastni režiji smo se okrepčani dobili pri cerkvi Il Gesu, kamor smo prišli ravno ob pravem času – vsak dan ob 17.30 zaigra slavnostna glasba in 'baročni stroj' spusti oltar, takrat ugledamo veličasten kip sv. Ignacija. Čakala sta nas še veličastni Panteon in Piazza Navona, kjer smo ujeli še zadnje fotografije v svetlobi zahajajočega sonca. Po večerji v sproščeni italijanski atmosferi smo Rimu rekli na svidenje jutri! in se odpeljali udobju hotelskih sob naproti. Vzhajajoče sonce je namigovalo na še en čudovit pomladni dan - ravno pravšnje vzdušje za dopoldansko samostojno raziskovanje Ostie Antice. Prepustili smo se podarjeni svobodi, se izgubljali v labirintih antičnih ruševin in se martinčkali na toplem soncu. Ostijo smo težko zapustili, vendar nas je v Rimu čakal še en muzej – tokrat je bil na vrsti Nacionalni muzej v Palazzo Massimo, kjer smo si po skupinah vodeno ogledali kopico znamenitih kipov ter fresk. Iz antike smo skočili še v barok, v Cerkev Santa Maria della Vittoria, kjer smo si ogledali Zamaknjenje Svete Tereze, poslednji postanek pa je bila - zopet v času sončnega zahoda - fotogenična Fontana dei Trevi. Po večerji smo se pomudili še na Španskih stopnicah in tako sklenili zadnji večer v Rimu.  Poslednje dopoldne smo preživeli v Vatikanu, kjer smo v znamenju svetega leta pričakovali gnečo, vendar smo na srečo po prečkanju Trga sv. Petra hitro dosegli duri mogočne Bazilike. Od trenutka, ko smo stopili v cerkev, je bil pogled usmerjen le še navzgor – hrbti so nas že boleli, vendar se je za izjemne presežke umetnosti splačalo potrpeti. Še vedno pod močnim vtisom smo se sprehodili do Angelskega gradu, prečkali Ponte Sant' Angelo in nadaljevali pot do Ara pacis Augustae, Oltarja Avgustovega miru. Tam smo si spočili oči od monumentalnih cerkva in simbolično v miru zaključili našo rimsko pravljico. Zadnje proste trenutke smo namenili krepčilu, gelatu in iskanju simpatičnih spominkov. Zapeljali smo iz mesta in ob spremljavi Rascelove Arrividerci Roma pomahali večnemu mestu v slovo. Čakala pa nas je še zadnja postojanka – etruščanska nekropola Cerveteri, kjer smo med raziskovanjem skrivnostnih etruščanskih grobnic užili poznopopoldanske žarke ter se prepustili zadnjim užitkom pred povratkom v »kruto realnost«, ki nas je čakala doma. Zadovoljni in s polnim košem lepih spominov smo se stežka povzpeli na avtobus ter odrinili proti Ljubljani – naša ekskurzija je prišla h koncu, zabava pa se je kljub temu zavlekla dolgo v noč. Na poti domov smo delili sveže vtise, spomine in že pogrešali italijanski duh. Malo pred 3. uro zjutraj smo iz spanja predramili starše, ki so nam skupaj z mrzlim ljubljanskim zrakom pred avtobusom voščili dobrodošlico – še sreča, da je bila nedelja! Rim smo zapustili izčrpani, vendar izpopolnjeni. Mesto nas je z vsemi svojimi obrazi navdihnilo in ponudilo svežo perspektivo na svet umetnosti, zgodovine in, konec koncev, naš lasten mali svet. Skrivnosti večnega mesta smo odkrivali pod budnim očesom profesorjev spremljevalcev: Nine Ostan, Nataše Homar, Mihe Poharja in Vida Skrbinška, ki so oglede popestrili s profesionalnim vodstvom in interesantnimi predavanji.  Besedilo: Tjaša Janežič Napokoj, 2.B