Intervju z novim poljanskim avtorjem samostojne razstave v Galeriji G+

Kdo vse je Maks Leon Kopač?

Maksa v večini poznamo kot dijaka 4.H. Na prvi pogled bi ga lahko opisali le z nekaj besedami, vendar se za njimi skriva veliko več. Je človek številnih talentov, strasti in zanimanj, ki jih izraža na najrazličnejše načine. Pred kratkim je svojo ustvarjalnost predstavil tudi na otvoritvi razstave Minitia, s katero je obiskovalcem ponudil vpogled v svoj umetniški svet. Toda kdo je v resnici, kaj ga navdušuje, od kod črpa navdih in kaj je tisto, brez česar si ne predstavlja svojega vsakdana?

Za začetek – kakšen je tvoj odnos do Gimnazije Poljane? Se počutiš sprejetega?

Poljane so bile zame vedno edina možnost pri izbiri srednje šole. Imel sem sicer nekaj manjših težav v prvem letniku, ampak se je nato zelo izboljšalo v drugem letniku ter se izboljševalo vse do četrtega letnika, ko mi je najboljše. Dobro se razumem tako s profesorji kot s sošolci. Hvaležen sem tudi, da so me profesorji pri ustvarjanju in razvijanju risanja podpirali.

Očitno pa šola ni edino, kar zapolnjuje tvoj čas. Kateri so tvoji najljubši hobiji?

Poleg Poljan obiskujem tudi glasbeno šolo že osem let. Najprej sem osem let igral violino, zdaj pa že sedem let igram flavto. Igram, ker mi je všeč, da delam še nekaj poleg šole. Zdaj sicer igram flavto za zabavo, ni več tako, da bi mi povzročala stres.

Glede drugih hobijev pa je tu tudi plezanje, pa seveda veliko hodim v hribe in na pohode. Pri plezanju se zdaj bolj ukvarjam z zavarovanimi plezalnimi potmi oziroma feratami, včasih sem tudi skalno plezal, ampak zdaj malo manj, ker so mi bolj všeč ferate, jeklenice in podobno. Omeniti moram tudi smučanje, saj zelo rad smučam, res uživam na smučiščih.

Rad hodim tudi v hribe zaradi sproščanja, saj tam dobim veliko navdiha.

Omenil si tudi glasbo. Kakšno glasbo pa najraje poslušaš?

Poslušam vse, predvsem pop, soul in R&B. Imam različne vrste, glasbe razporejene po seznamih predvajanja. Imam tudi glasbo za sproščanje, ampak mi je bolj všeč energična glasba, da ne zaspim.

Glasbo verjetno poslušaš tudi med ustvarjanjem?

Ja, zraven jo skoraj vedno poslušam.

Poleg športa in glasbe rad tudi kuhaš in pečeš. Kaj najraje pripraviš?

Ja, rad kuham, s peko pa se še raje ukvarjam. Kuham različne stvari, na primer dobre makarone z omako ali tortilje. Še bolj pa mi je všeč peka sladic, na primer tort, mafinov in piškotov.

Veliko časa torej preživiš tudi v naravi. Od kod izvira tvoja strast do hribolazenja?

Tega pravzaprav ne vem. Mogoče zato, ker že od otroštva hodim s starši v hribe in veliko plezamo, pa mi je to postalo všeč.

Katera je bila tvoja najbolj zahtevna tura do zdaj?

Mogoče Prisojnik po Hanzovi poti. Bil sem pa tudi na Triglavu in Krnu pri sedmih letih, kar je bilo takrat kar zahtevno. Imam pa tudi zdaj ogledane kakšne zahtevnejše hribe, recimo ferate na Mangartu in v Švici, kamor bi šel z družino, saj smo v tisti okolici že bili na različnih smučiščih.

Pred kratkim si se udeležil tudi šolskega pohoda na Planjavo in Brano s profesorjem Jakličem. Ker to ni bil tvoj prvi šolski pohod, me zanima, ali je bil ta do zdaj tvoj najljubši?

Ja, ta je bil kar najboljši, poleg poletnega prejšnje leto.

Kaj ti je bilo pri njem najbolj všeč?

Najbolj mi je bilo všeč, da smo šli skupaj s sošolci, da smo se lahko veliko pogovarjali in se bolj spoprijateljili med večernimi dejavnostmi in med samim pohodom. Zelo dober začetek četrtega letnika, da smo res zelo povezani kot skupinica. Zelo mi je všeč, da profesor Franci Jaklič organizira te pohode, ker so res čudovita dejavnost.

Velik del tvojega življenja pa predstavljajo tudi potovanja. Letos poleti si se prvič sam odpravil na potovanje po Evropi. Kako je prišlo do te ideje?

Dobil sem brezplačno karto za Interrail in sem se odločil, da grem kar letos, ko imam še 18 let ter posledično na voljo popuste za večino stvari. Najprej sem šel v severno Evropo, ker mi je že od nekdaj najljubši del Evrope, potem pa še na Baltik, saj tam še nisem bil.

Kaj si si s tega potovanja najbolj zapomnil?

Dež. To je bila nekako najbolj mrzla in neprijetna izkušnja, saj sem spal zunaj in me je dež močno zalil. Potem pa sem moral stvari sušiti v več hostlih.

Katero je tvoje najljubše evropsko mesto?

Pariz, na Korziki Bonifacio, pa tudi Stockholm, ki je takšno bolj nordijsko mesto. Od bolj starih mest pa italijanska mesta, ki so tudi upodobljena na mojih delih.

Omenil si, da veliko potuješ tudi z družino. Kako bi opisal vaš odnos?

Smo zelo povezani, veliko si pomagamo med seboj in se skupaj dogovarjamo za potovanja. Po navadi sem jaz tisti, ki naredim načrt za družinska potovanja. Pomagamo si glede šole in seveda tudi izven nje, skratka, zelo smo povezani.

Katere pa so vaše najljubše skupne dejavnosti?

Zelo radi gledamo filme, hodimo na skupne pohode in plezamo, radi se igramo frizbi ali kaj z diskom. Tudi golf mi je všeč. Potujemo skupaj in smučamo skupaj.

Me pa zelo podpira tudi moja babi, kar mi veliko pomeni.

Drži pa tudi, da so v vaši družini tudi kar trije mački, kajne?

Ja, imamo tri mačke. Dva bela, ki sta Pubi in Piki, potem pa še sivega, ki mu je ime Jaka. Imamo jih že par let. Sprva sta bila samo dva, nato pa se jima je pridružil še en bel.

Zdaj pa se posvetiva še tvoji ustvarjalni plati. Kdaj se je rodila želja po tem, da bi imel svojo razstavo?

Že od drugega letnika sem si želel ustvarjati, a takrat še nisem imel dovolj materiala. Potem sem začel malo več risati in se odločil, da bi rad razstavo izvedel v četrtem letniku, tudi zato, da bi na šoli pustil svoj vtis.

Zato sem prosil profesorico Nino Ostan, če bi se lahko to organiziralo naslednje leto. En del poletja sem potem namenil risanju slik v najnovejšem slogu in risanju zelo natančnih in različnih upodobitev.

Vesel sem bil, ko sem videl, da so moje slike v celoti zapolnile celo poljansko galerijo G+.

Kaj ti pomeni razstava Minitia?

Razstava predstavlja razvoj starega in novega sloga, tako da se vidi, koliko je novih podrobnosti in kako je moj slog napredoval. Razdeljena je na dva dela – na manjše in večje slike.

Ali bi o razstavi oz. nastanku slik  izpostavil še kaj pomembnega?

Ja. Nekatere slike so nastale prav v šoli, in to ne zgolj na gimnaziji, temveč tudi v osnovni šoli, ker vedno rad kaj rišem med poukom, če je čas. To me tudi sprošča.

Nekatere slike so tudi s prejšnjih razstav na Gimnaziji Poljane, saj to ni moja prva razstava, ampak prva samostojna. Dve sliki sem imel na razstavi Berideli, v prvem letniku pa sem razstavil sliko tudi v Mestnem muzeju.

Kje se tvoje življenje najbolj odraža na slikah?

Najbolj na teh iz leta 2026, ker najbolj prikazujejo življenje in čustva. Čeprav na njih ni nobenih oseb, mislim, da so te najbolj življenjske in imajo največ podrobnosti.

Imaš med vsemi deli na razstavi kakšno, ki ti je še posebej pri srcu?

Vsako ima svoje posebnosti, ampak med najlepšimi mi je Otoško kraljestvo, ki meša različne sloge s cele razstave.

Za konec pa – kakšne so tvoje želje za prihodnost? Kaj bi si želel ustvariti ali doseči z umetnostjo?

Za zdaj imam ogledane za leto 2027/28 neke galerijske projekte v Louvru. Predvsem si želim iti tudi izven Slovenije.

Tudi po končanem intervjuju natančnega odgovora na glavno vprašanje ne poznam. Maks je, kot že omenjeno, čudovit, iskren in sočuten človek, uganka, ki se postopoma razkriva v mozaiku svojega ustvarjanja. Pojdite pogledat njegovo razstavo, morda bo tam več odgovorov kot vprašanj. Ali obratno ….V vsakem primeru osvežilno.

Avtorica: Julija Klopčič, 4.H