Novice

30. april 25

V torek, 22. 4. 2025, smo v sklopu projekta ZELENITI POLJANE, ZELENITI SVET z dijaki obiskali ustvarjalni laboratorij Krater. Tam nas je sprejel Andrej Koruza, eden izmed ustanoviteljev društva Trajna, nam razkazal celoten Krater, predstavil delovanje nomadske platforme Trajna ter predstavil nekaj njihovih preteklih in tekočih projektov. Seznanili smo se z alternativnimi multidisciplinarnimi umetniškimi praksami in tako dobili prvi vtis o razvoju lastnega projekta ZELENITI POLJANE, ZELENITI SVET.  Besedilo in fotografije Nina Ostan, prof.

30. april 25

Vabljeni k ogledu fotografske razstave strokovne ekskurzije v v Manotovo, Rim, Ostio antico in Cerveteri. Dijakinje in dijaki klasične gimnazije razredov 2.A in 2.B so v okviru nalog strokovne ekskurzije po Italiji aprila 2025 izdelali: popotne  dnevnike – z odzivi, razmišljanji, fotografijami dogajanja vseh štirih dni; avtoportret ali portret sošolke/sošolca v dialogu z zgodovinsko kulturnim okoljem, ki smo ga na ekskurziji spoznavali; digitalne kolaže – sestavljene iz vizualnih impresij s potovanja. Razstavo so postavile dijakinje 2A: Lara Ferk, Gaja Petkovič, Ela Mežek, Zala Zver in 2B: Ajda Bizjak in Tayra Bregar.               Mentorica: Nina Ostan, prof.  

30. april 25

V razstavnih prostorih galerije G+ gostimo fotografsko razstavo našega profesorja Miloša Pogačarja z naslovom Uvik kontra.  Ob razstavi je Marko Trobevšek zapisal: »Tistim, ki poznamo Miloša Pogačarja, se zdi, da mu to pot razstavljenih fotografij ne bi bilo treba podpisati – vemo, da je rad v stiku z naravo, pozimi kje v hribih, najrajši na smučeh, in poleti kje na Jadranju, najrajši na kolesu. Nova razstava, ki je zasnovana kot serija nekakšnih diptihov, osnovni navdih črpa iz nasprotovanja dveh krajin in dveh letnih časov, ki mu glede na kompozicijo znatnega dela fotografij lahko rekli tudi » med nebom in zemljo« in zvenelo bi enako upravičeno v dobesednem in prenesenem pomenu… » Otvoritveni dogodek sta dopolnila poljanska dijakinja in dijak, Ema Fatur in Maksim Groznik s krajšim glasbenim programom. Vabljeni k ogledu zanimivih, premišljeno in doživeto zastavljenih podob narave,  ki bo v prostorih G+ odprta do konca šolskega leta.

30. april 25

Galerija G+  in uredništvo revije Pravi kot sta 17. aprila na šoli v pogovoru gostila nekdanjega poljanca, uspešnega in vizualno prepoznavnega grafičnega oblikovalca Nejca Praha.   Predstavil je svojo ustvarjalno pot, idejna in vizualna izhodišča svojih številnih zelo uspešnih projektov (npr. celostna grafična podoba Centra Rog, celostna podoba 33. grafičnega bienala Ljubljana …) ter dekleta opogumil pri njihovem ustvarjanju - tako revije Pravi kot kot tudi ostalih vizualnih komunikacij. Če želite izvedeti več, si preberite spodnjo reportažo:    V minulem tednu so Poljane znova ugledale znani obraz, ki je pred približno dvajsetimi leti pohajal po njihovih hodnikih. Te so tedaj krasile tudi njegove fotografije, razvite v temnici, ki jo danes poznamo le še kot mit iz daljne preteklosti. Skupaj s prijatelji je šolske stene in zidove oblačil v pisane in edinstvene motive. Med slednje se je, kot nalašč, prikradel tudi grafit risanega junaka medveda Bojana, soimenjaka tedanjega ravnatelja. Ime Nejc Prah lahko danes povežemo z marsikatero pisano podobo, pa naj bo to labirint drobnih čarovnij, ki skupaj tvorijo celoto Centra Rog, ali pa se nam zvrti ob spremljavi melodij glasbenega ustvarjalca Franka Oceana, čigar albume prav tako krasijo Nejčeve stvaritve. Špičaste linije navihanih ježev na svojih bodicah nosijo zgodbo 33. grafičnega bienala Ljubljana, kjer nas ideje Nejca in njegovih sodelavcev ter prijateljev vse prej kakor zbodejo v oči. Katerakoli že bo, prav vsaka pripoveduje o svojem odlomku njegovega živjenja. Sam je svojo “postpoljansko” zgodbo, ki je bila pogosto pikslasta in ne posem jasna, sprva razvijal na  ljubljanskem ALUO-ju. Naprej ga je pot vodila do slovite ameriške univerze Yale, kjer se je posvetil podiplomskemu študiju. Na drugi strani modrih globin Atlantskega oceana je deloval približno šest let, hitel po ulicah vedno zaposlenega New Yorka in ustvarjal v samem osrčju mesta z nenehnim utripom. Za njim je tja je odplavala dobršna mera njegovih značilnih odtenkov, s katerimi so zaživele med drugim tudi resne in strokovne revije. Kolesca svoje ure je naposled le uskladil z našimi, kjer še danes skrbi, da je domača kokoš na sončni strani Alp preskrbljena z kalnimi semeni idej. Na sivo četrtkovo popoldne so ušesa učilnice, ki pogosteje sliši le smrčanje zaspanih poljancev, tokrat prisluhnila življenski zgodbi in kramljanju dijakov z nedvomno talentiranim grafičnim oblikovalcem. Muhasto aprilsko vreme je prav igrivo odražalo pisano paleto njegovih idej in izdelkov. Zahvaljujoč profesorici Nini Ostan, ki je bivšemu poljancu stala ob strani že od časa žvečenja maturitetnega gradiva in ga navdušila nad čari umetnostne zgodovine, kot to zna le ona, je z našim pravokotnim kolektivom poklepetal in delil barvite, zlata vredne ter iskrene nasvete. V sklopu galerije G+ in Pravega kota, smo njuni ustvarjalci ponovno namešali prave odtenke kulturno obarvanega popoldneva. Dežne kaplje, nobena od njih enaka in grmeči sivkasti oblaki za bujnimi zelenečimi drevesi, so zaigrali ravno pravšnje note, kot bi odražali nevihtni oblak ustvarjalnosti in izmenjanih besed. Zgolj z iskrivim pogledom je bilo v preprosti učilnici moč zapaziti zasneženo pocukrane marelične piškotke ter žive limete, ki so se utapljale v kozarcih kričeče rožnatega malinovca. Kot je namreč omenil tudi naš gost sam, se navdih lahko išče prav na vsakem koraku, z idejo v mislih, da je meja med kovencionalno lepimi in grdimi stvarmi izrazito tanka. Jasna pa je tista, ki skrbi, da ohranjamo stik z bližnjimi, ustvarjamo skupaj  — iščemo talente v ljudeh, ki nas obdajajo, pa bomo marsikaj lažje našli. Izgubiti se je v kopici kreativnega nereda seveda lahko, a kaj ko lahko sami ustvarimo tudi svoje kažipote.    Neja Brumen, imenu uredništva Pravega kota

30. april 25

V soboto, 5. aprila, smo se z astronomskim krožkom udeležili 17. Messierjevega maratona v Trnovem pri Gorici. Vsakoletni dogodek je namenjen druženju astronomov iz cele Slovenije, hkrati pa ima tudi tekmovalni del, v katerem se opazovalci pomerijo v iskanju Messierjevih objektov. Gre za katalog 110 meglic, zvezdnih kopic in galaksij, ki jih je pred 250 leti odkril francoski astronom Charles Messier. Opazovanje poteka celo noč in zahteva dobro poznavanje neba, saj uporaba računalniško vodenega iskanja ni dovoljena. Letos je bilo tekmovanje še posebej zahtevno zaradi svetle Lune in slabega vremena, tekmovalci so namreč objekte iskali skozi redke luknje v oblakih. Naši dijakinji Lena Štelcer in Julija Marolt sta se dobro odrezali in s 15 objekti zmagali med petimi skupinami v kategoriji šol. Rezultat je dober tudi v primerjavi z izkušenima mačkoma Gorazdom Bizjanom in Davidom Grgičem, ki sta oba že vrsto let stala na zmagovalnem odru, letos pa našla 23 in 26 objektov. Do zmage je vseeno še nekoliko zmanjkalo, prvouvrščeni Žiga Vučajnk je namreč našel kar 66 objektov. Že čez dan smo si skozi solarni teleskop ogledali Sončeve izbruhe in pege, nato opazovali do polnoči, ko sta nas pričakala malica in topel čaj, oblaki pa so medtem popolnoma prekrili nebo, tako da smo s tekmovanjem zaključili. Po koncu uradnega dela smo si skupaj z dijaki Gimnazije Vič noč popestrili z družabnimi igrami, gledališkim nastopanjem in reševanjem fizikalnih nalog, zjutraj pa kljub močni burji pričakali krasen sončni vzhod. Besedilo in fotografije Rok Kovač, mentor krožka

23. april 25

Na državnem prvenstvu v krosu v Murski Soboti so dijaki in dijakinje naše šole dosegli izjemne uspehe:Sofija Potič je osvojila 3. mesto,Luka Gradišek je osvojil 3. mesto,Ajda Podgoršek je osvojila 7. mesto,Gal Zore je osvojil 17. mesto,Miha Sučić je osvojil 27. mesto.Ekipno sta Sopija in Ajda v kategoriji dijakinja letnika 2008 in 2009 osvojili 1. mesto. Ekipno sta Luka in Gal sta v kategoriji dijakov letnika 2007 in 2008 osvojila 3. mesto.  Štafeta 6x400 Gimnazije Poljane je končala na odličnem 7. mestu. Tekmovalo je kar 77 dijakov in 81 dijakinj. Vsem udeležencem čestitamo za uspeh! Besedilo: Jan Jereb

17. april 25

Na državnem tekmovanju iz znanja psihologije, ki je potekalo 21. marca 2025 na Gimnaziji Novo mesto, je Gimnazijo Poljane zastopalo sedem dijakov.  Karin Ostanek (3. e) in Maja Čarman (4. h) sta osvojili zlato priznanje. Pika Krevs Rupena (3. f), Gaja Zemljič (3. a), Pia Blažič (2. a), Job Movrin (2. a) in Neli Tancer (4. c) pa so osvojili srebrno priznanje. Iskrene čestitke! Besedilo: Nejc Ašič, prof. psihologije

17. april 25

Strokovna ekskurzija klasičnih razredov 2.A in 2.B v Rim in Mantovo Prvoaprilskemu razpoloženju navkljub smo se dan pred odhodom na ekskurzijo resno posvetili zadnjim pripravam – treba je bilo pripraviti tako telo kot duha. Mnogi smo premlevali, če naj kratki noči ukrademo nekaj ur spanca, saj smo vedeli, da imamo že naslednji dan pester itinerarij. Vseeno nas je potovalna mrzlica kljub zgodnji uri držala pokonci – ob pol treh zjutraj, ko nikjer ni bilo žive duše, smo se pridno zbrali na parkirišču Dolgi most in se vkrcali na avtobus. Kmalu smo polni pričakovanja odrinili italijanski avanturi naproti. Za nekaj kratkih uric se je avtobus ovil v molk, proti jutru, ko so nas prebudili prvi sončni žarki, pa smo postajali vedno bolj razposajeni. Kot predani klasiki smo sicer komaj čakali, da se sprehodimo po stopinjah antike, vendar nas je pot najprej zanesla v Lombardijo, kjer smo se srečali z zapuščino njene najbolj zveste posnemovalke – renesanse. V Mantovi smo se ustavili pri veličastnem kipu rimskega pesnika Vergilija in obnovili zgodbo njegove znamenite Eneide. Krenili smo do Palazzo Ducale, Vojvodske palače - sprehodili smo se skozi sobe in si s pomočjo predstavitev sošolcev razložili simboliko stenskih poslikav ter umetnin. Spoznali smo zgodovino družine Gonzaga in med drugim zgodbo Isabelle d'Este, »renesančne vplivnice«. Ko smo našli izhod iz palače, smo se sprehodili skozi dopoldansko razpoloženo mesto do primestne renesančne palače - Palazzo Te, ki jo je zasnoval arhitekt Giulio Romano. V prelepih sobanah smo se že vživeli v življenje renesančnih plemičev, ko je napočil čas, da se odpravimo na zaslužen odmor. Zunaj nas je pozdravilo sonce, ki se je poprej sramežljivo skrivalo za oblaki. Po prvi italijanski kavi in krajšem potepu po mestnem jedru smo se zbrali pri Albertijevi Baziliki sv. Andreja, naši zadnji renesančni postojanki pred odhodom na pot do Rima. Vkrcali smo se na avtobus, ki nam je bil že precej domač, in večna pot do večnega mesta se je lahko pričela. Pot je bila resda dolga, dolgočasili pa se kljub temu nismo – v mladih glavah idej za kratkočasne aktivnosti pač ne zmanjka, pa najsibo to klepetanje, kartanje ali popoldanski počitek; vse skupaj seveda z obvezno glasbeno spremljavo. Ko smo že pošteno utrujeni in razdraženi od dolge poti pozno zvečer prispeli do  hotela, smo si vsi oddahnili.                            Naslednji dan bi vsi veliko raje prespali, a smo zbrali moči in se po zajtrku (s kakšnim rogljičkom več v žepu) polni elana zbrali pred hotelom. Ozrli smo se po okolici – na prvi razgled na večno mesto je bilo treba še malo počakati; nastanjeni smo bili namreč v rimskem predmestju, saj smo prišli v času svetega leta, ko vse poti prav zares vodijo v Rim in so kapacitete v središču mesta polno zasedene. Nič ne de – vožnja je hitro minila, kmalu smo se znašli sredi rimskega vrveža in pričeli celodnevno raziskovanje urbs aeterne. Najprej smo se ustavili pri Cerkvi Sv. Petra v verigah, ki ji je velik pečat dal znameniti Michelangelo. Kot naslednji nas je že pozdravil veličastni Kolosej, obsijan z dopoldanskim soncem. Očarani smo ga pokušali ujeti v objektiv, medtem ko smo poslušali o gladiatorskih bojih, mimo nas pa so hiteli domačini, za katere je pogled na Kolosej vsakodnevna stalnica na poti na delo. Pot smo nadaljevali do čudovitega Konstantinovega slavoloka, od tod pa do rimskega foruma (Forum Romanum). Dan je bil čudovit, spokojno antično mesto se je važno kopalo v soncu. Ustavili smo se pri Titovem slavoloku, ki je, kakor mnoge druge rimske znamenitosti, na žalost v procesu renovacije … nadaljevali smo do svetišča boginje Veste in poslušali o skrivnostnih vestalkah, ki so varovale večni ogenj (in kakšna kazen jih je doletela, če so pustile, da je ugasnil!). Prijetno je bilo počiti v senci sredi foruma in se za trenutek zavesti, da morda stojimo na istem mestu kot nekoč Cezar več kot dve tisočletji nazaj. Treba se je bilo ločiti od toplega sonca – čakali so nas še Kapitolinski muzeji. Na grič smo se povzpeli po stopnicah in si oddahnili ob pogledu na konjeniški kip Marka Avrelija, filozofa na prestolu, ki so mu v preteklosti prizanesli, misleč, da predstavlja cesarja Konstantina – ostanki njegovega kolosalnega kipa so nas pozdravili le nekaj metrov stran. V Kapitolinskih muzejih smo se v živo srečali z vsemi markantnimi deli, ki smo jih v večini do sedaj srečali le preko fotografij (tam je Kapitolinska volkulja, tu Mark Avrelij, cesar Komod, pa Venera, Umirajoči Galec …), v kletnih prostorih smo ponovili celo znanje epigrafike. Antično Italijo smo že dodobra spoznali, pred Oltarjem domovine pa smo nekaj novega izvedeli tudi o sodobni zgodovini združene Italije; sledil je še pogled na Trajanov steber in njegov cesarski forum. Po premoru za raziskovanje v lastni režiji smo se okrepčani dobili pri cerkvi Il Gesu, kamor smo prišli ravno ob pravem času – vsak dan ob 17.30 zaigra slavnostna glasba in 'baročni stroj' spusti oltar, takrat ugledamo veličasten kip sv. Ignacija. Čakala sta nas še veličastni Panteon in Piazza Navona, kjer smo ujeli še zadnje fotografije v svetlobi zahajajočega sonca. Po večerji v sproščeni italijanski atmosferi smo Rimu rekli na svidenje jutri! in se odpeljali udobju hotelskih sob naproti. Vzhajajoče sonce je namigovalo na še en čudovit pomladni dan - ravno pravšnje vzdušje za dopoldansko samostojno raziskovanje Ostie Antice. Prepustili smo se podarjeni svobodi, se izgubljali v labirintih antičnih ruševin in se martinčkali na toplem soncu. Ostijo smo težko zapustili, vendar nas je v Rimu čakal še en muzej – tokrat je bil na vrsti Nacionalni muzej v Palazzo Massimo, kjer smo si po skupinah vodeno ogledali kopico znamenitih kipov ter fresk. Iz antike smo skočili še v barok, v Cerkev Santa Maria della Vittoria, kjer smo si ogledali Zamaknjenje Svete Tereze, poslednji postanek pa je bila - zopet v času sončnega zahoda - fotogenična Fontana dei Trevi. Po večerji smo se pomudili še na Španskih stopnicah in tako sklenili zadnji večer v Rimu.  Poslednje dopoldne smo preživeli v Vatikanu, kjer smo v znamenju svetega leta pričakovali gnečo, vendar smo na srečo po prečkanju Trga sv. Petra hitro dosegli duri mogočne Bazilike. Od trenutka, ko smo stopili v cerkev, je bil pogled usmerjen le še navzgor – hrbti so nas že boleli, vendar se je za izjemne presežke umetnosti splačalo potrpeti. Še vedno pod močnim vtisom smo se sprehodili do Angelskega gradu, prečkali Ponte Sant' Angelo in nadaljevali pot do Ara pacis Augustae, Oltarja Avgustovega miru. Tam smo si spočili oči od monumentalnih cerkva in simbolično v miru zaključili našo rimsko pravljico. Zadnje proste trenutke smo namenili krepčilu, gelatu in iskanju simpatičnih spominkov. Zapeljali smo iz mesta in ob spremljavi Rascelove Arrividerci Roma pomahali večnemu mestu v slovo. Čakala pa nas je še zadnja postojanka – etruščanska nekropola Cerveteri, kjer smo med raziskovanjem skrivnostnih etruščanskih grobnic užili poznopopoldanske žarke ter se prepustili zadnjim užitkom pred povratkom v »kruto realnost«, ki nas je čakala doma. Zadovoljni in s polnim košem lepih spominov smo se stežka povzpeli na avtobus ter odrinili proti Ljubljani – naša ekskurzija je prišla h koncu, zabava pa se je kljub temu zavlekla dolgo v noč. Na poti domov smo delili sveže vtise, spomine in že pogrešali italijanski duh. Malo pred 3. uro zjutraj smo iz spanja predramili starše, ki so nam skupaj z mrzlim ljubljanskim zrakom pred avtobusom voščili dobrodošlico – še sreča, da je bila nedelja! Rim smo zapustili izčrpani, vendar izpopolnjeni. Mesto nas je z vsemi svojimi obrazi navdihnilo in ponudilo svežo perspektivo na svet umetnosti, zgodovine in, konec koncev, naš lasten mali svet. Skrivnosti večnega mesta smo odkrivali pod budnim očesom profesorjev spremljevalcev: Nine Ostan, Nataše Homar, Mihe Poharja in Vida Skrbinška, ki so oglede popestrili s profesionalnim vodstvom in interesantnimi predavanji.  Besedilo: Tjaša Janežič Napokoj, 2.B    

14. april 25

»Ko se srečata oljka in lipa" Poročilo o izmenjavi Jaén - Ljubljana 3.C razreda  S sošolci in sošolkami smo se nedavno udeležili mednarodne izmenjave, Slovenija -  Španija, Ljubljana - Jaén. Spoznali smo veliko novih ljudi, ogromno doživeli in pridobili marsikatero življenjsko izkušnjo ter tako dobili vpogled v španski način življenja. 27. marca smo že nadvse zgodaj zjutraj naložili svoje kovčke v prtljažnik avtobusa in se polni pričakovanj odpeljali proti letališču v Benetkah, od koder nas je letalo poneslo do mesta Málaga na jugu Španije. Nato nas je avtobus popeljal mimo neskončnih nasadov oljk in čez dobri dve uri smo prispeli do cilja – mesta Jaén. Še istega dne, zgolj dve uri po prihodu v Jaén, smo se s španskimi prijatelji družili ob igranju bowlinga, nato pa smo večerjali v znani in priljubljeni restavraciji s hitro prehrano. Dan je bil dolg in vsi smo bili utrujeni, zato smo se izjemno veselili počitka. Naslednjega dne, v petek zjutraj, so nam Španci pripravili topel sprejem v šoli Virgen del Carmen in nas pogostili s tipičnim španskim zajtrkom, churrosi, ki smo jih pomakali v kakav. Španski dijaki so se nato morali vrniti k pouku, nas pa je eden izmed profesorjev povedel po mestu Jaén. Najprej smo si ogledali znamenito katedralo v središču mesta in presenetilo me je, kako natančno je izdelana notranjost. Prav vsak košček cerkve nosi svojo zgodbo, zanimiva pa je tudi nenavadna razporeditev notranjosti cerkve. Posebnost so tudi balkoni, ki v času gradnje katedrale za take vrste objektov niso bili značilni. Danes je katedrala na čakalni listi za uvrstitev na seznam svetovne kulturne dediščine pri UNESCU. Nato smo se podali v »baños árabes«, največje arabske terme v Španiji, kjer smo izvedeli mnogo o zgodovini in pomenu teh prostorov, ki so jih nekoč uporabljali za higieno, sprostitev in druženje, danes pa predstavljajo pomembno kulturno dediščino. Presenetile so me line za svetlobo na stropih, oblikovane v obliki zvezd. S prijateljicami smo si nato privoščile znane piškote, ki jim Španci pravijo »galletitas«. Malo pred tretjo smo se vrnili pred šolo in tam počakali vsak svojega Španca.  Zvečer so nam Španci pripravili manjšo zabavo, kjer smo se ob pijači in prigrizkih družili ter se bolje spoznavali.  V soboto smo se podali na pohod po največjem zaščitenem naravnem parku v Španiji, imenovanem Sierra de Cazorla, kjer izvira znamenita andaluzijska reka Guadalquivir. Dan je bil lep in sonce je močno svetilo. Narava je bila vsa zelena zaradi obilnega dežja v mesecu marcu in ob poti je šumel potoček. Uživali smo v toplih sončnih žarkih in žvrgolenju ptic in kljub temu, da pot ni bila kratka, je čas mineval hitro. Prvi del izleta je bil zaključen in avtobus nas je odpeljal do nekaj minut oddaljenega parka, kjer smo se vkrcali na prisrčen rdeč vlakec, ki nas je popeljal med zelenimi drevesi, kjer so se pasle srne, jeleni in mufloni. Na koncu smo si ogledali prav posebno predstavo – zdresirane ptiče, ki ubogajo na žvižg in izvajajo razne trike v zameno za priboljšek. Zvečer smo nekateri, čeprav utrujeni od napornega dneva, obiskali španski disko. Noč je bila zelo, zelo dolga… Nedelja je bil dan za preživljanje časa z družino in priznam, da sva ga z mojo Španko delno prespali. Kosili smo skupaj z njeno družino, zvečer pa smo se podali na znamenit grad, ki se mogočno razprostira nad mestom Jaén. Drugi sošolci so obiskali tudi sosednje kraje, resenančni Baezo in Úbedo ali arabsko Córdobo, fantje pa so odšli navijat za lokalni nogometni klub Real Jaén. Domači so zmagali! V ponedeljek zjutraj smo bili Slovenci prisotni pri pouku in spoznavali posebnosti španskega urnika, metode dela in sodelovanja z dijaki, nato pa smo se skupaj s Španci zbrali na šolskem igrišču, kjer smo sodelovali pri športnih igrah. Na kosilo smo odšli v bližnji nakupovalni center, v znano restavracijo s hitro prehrano Taco Bell. Potem smo si s slovenskimi prijateljicami vzele nekaj časa za nakupe in opazile, da je ponudba veliko večja kot v Sloveniji, cene pa so nižje. Kljub temu, da sem s svojo Španko Lolo uspela splesti izjemno lep in pozitiven odnos, sem bila zelo vesela prostega časa s svojimi sošolkami.  Zvečer, ko smo opravile z nakupi, smo se skupaj s Španci dobili na jasi v mestnem parku. Sonce je ravno zašlo in noč je bila prijetna – zrak je bil prežet s prijetnim nočnim vzdušjem. To je bil že peti dan v Jaénu in dobro sem se navadila na novo okolje. V torek smo obiskali slavno mavrsko Alhambro v Granadi, ki je sprva služila kot vojaška trdnjava, kasneje pa je bila preoblikovana v kraljevo palačo. Najbolj so me navdušili nadvse natančno obdelani vrtovi živih barv, ki so kamnitim rjavim stenam palače doprinesli živost, skoraj nekakšno pravljičnost. Po končanem ogledu smo dobili nekaj ur prostega časa za samostojni ogled mesta in s prijateljicami smo si privoščile odlične churrose, ki smo jih pomakale v gosto temno čokolado. V spominu so mi ostale še ozke, strme in svetle uličice po okrožju El Albayzin, ki ohranja podobe svoje srednjeveške mavrske preteklosti. Leta 1984 je bilo razglašeno za spomenik svetovne dediščine. Vzpeli smo se do cerkve Svetega Nikolaja, od koder se razprostira čudovit razgled na nasproti stoječo Alhambro in Sierro Nevado, tokrat zares zasneženo. Dan se je zaključil s prijetnim pogovorom v baru sredi mesta Jaén. V sredo je bila na programu predstavitev videoiger, ustvarjenih s strani jaenških študentov. Nato smo se, vsak v družbi svojega Španca, lotili pisanja sestavkov za zaključno prireditev, ki smo jih kasneje predstavili tudi razredu in profesorici za španščino. Po kosilu smo si privoščili »siesto«, nato pa smo se ponovno zbrali v dvorani, tokrat zares in zaključna prireditev se je začela. Španke so odplesale dobro poznan flamenco, nekatere so tudi pele in igrale na kitaro in bobne. Slovenski dijaki v španščini, španski pa v angleščini, smo opisovali naša doživetja, izkušnje v družinah, prijateljstva, primerjali smo mesti Ljubljana in Jaén ter naši šoli, poročali o obisku naravnih parkov in športnih dnevih v obeh državah ter si ogledali film obeh delov izmenjav. Z obiskom nas je počastil tudi slovenski veleposlanik v Španiji, mag. Tadej Rupel, ki je govoril o pomenu sodelovanja Slovenije in Španije, o promociji Slovenije med Španci in o vlogi Gimnazije Poljane pri širjenju španščine. Za konec smo skupaj zapeli pesem Alvara Solera Yo contigo, tú conmigo , ki mi bo za vedno ostala lep spomin na izmenjavo. Sledila je naša zadnja noč v Jaénu in izkoristili smo jo v največji meri. S španskimi prijatelji smo se družili dolgo v noč, kljub temu, da nas je naslednjega dne čakala dolga pot nazaj v Ljubljano. Četrtek je bil dan odhoda, a kljub temu smo se zjutraj udeležili zabavne ure španščine, kjer smo spoznali španske izraze, povezane z ljubeznijo. Nato smo obiskali še Museo Ibero, kjer so nam na zabaven način predstavili zbirko arheoloških predmetov, povezano z iberskim ljudstvom. To je bila naša zadnja aktivnost v Jaénu. Poslovili smo se vsak od svojega španskega para in se jim zahvalili za prijaznost in gostoljubje. Bilo je veliko solza in objemov.  Nato nas je avtobus znova popeljal skozi neskončno morje oljk, a tokrat v drug smer… Izmenjava se mi je zdela zanimiva, čeprav naporna izkušnja. Menim, da se je vsak izmed nas veliko naučil, predvsem to, kako se prilagoditi drugi osebi, kako s pogovorom rešiti morebitne nesporazume in tudi, kako odpustiti napake. Imeli smo priložnost spoznati in v živo doživeti špansko kulturo, ljudi in njihove navade, različne šolske sisteme in naravne danosti, kar je zelo dragoceno. A kljub temu, da je bila izmenjava lepa in poučna izkušnja, sem bila zelo vesela prihoda v Ljubljano, ki se mi že dolgo ni zdela tako lepa kot takrat, ko sem se naslednjega dne po prihodu z izmenjave sprehodila čez center mesta in v zraku vonjala začetek pomladi. V imenu 3.c razreda se zahvaljujem vsem, ki so nam omogočili ta nadvse pester teden v mestu Jaén. naši profesorici španščine, Natali Žlajpah in naši razredničarki ter profesorici angleščine Simoni Sašek, ki sta nam v obeh tednih izmenjave, tako v Sloveniji kot v Španiji, stali ob strani ter nam bili vedno na voljo. Seveda pa moramo omeniti tudi špansko profesorico angleščine, Roso Armanteros Luna, ki nas je pogosto spremljala in bila do nas zelo pozorna, pa tudi profesorju zgodovine Joséja Miguela Peinado Peinado (tipični španski priimek😊), ki nam je natančno predstavil znamenitosti mesta Jaén. Hvala vam za to nepozabno izkušnjo. Marta Kustec, 3.c Fotografije: Natali Žlajpah

14. april 25

Na prvenstvu srednjih šol Ljubljane v krosu je Sofija Potič osvojila 1. mesto in Luka Gradišek 2. mesto. Čestitamo!