Poljanski kodeks – naša skupna zbirka vrednot

Povzetek

Poljanski kodeks ne govori o dijakih in učiteljih. Govori o ljudeh, ki si po nekem čudnem, a v bistvu lepem naključju vsakodnevno delijo iste prostore in ne nepomembne koščke svojih življenj. Hkrati noče biti pravilnik, ki z grožnjo kazni zavezuje k takšnemu ali drugačnemu ravnanju, pač pa skupni premislek pravil obnašanja in medsebojnih odnosov. Ti pa so v končni fazi edino, kar zares šteje. (Povzetek je ob sprejemu končne različice kodeksa zapisal Boštjan Narat, tedaj profesor filozofije in član delovne skupine)

V pripravah na šolsko leto 2008/2009 smo učitelji pod okriljem šolskega razvojnega tima v samorefleksiji nakazali, da pogrešamo načrtno in intenzivno delo na področju medsebojnih odnosov. Menili smo, da bi tako šola bolje poskrbela tudi za uresničevanje svojega vzgojnega poslanstva, ki je v zasledovanju izobraževalnih ciljev ali iz drugih razlogov prevečkrat tudi spregledano. Skupina učiteljev je pričela pripravljati predlog iztočnic, ki naj bi jih v konsenzu z dijaki sprejeli kot naš skupni dogovor. Vendar, kako doseči dogovor v skupnosti več kot 1000 dijakov in skoraj 90 učiteljev in drugih zaposlenih? Odločili smo se za več korakov.

Najprej smo se obrnili na učitelje. Na pedagoški konferenci v obliki delavnic smo poskušali zbrati vtise o tem, kaj nam je pomembno, kaj je tisto, kar nas moti, kaj bi radi spremenili, kaj pričakujemo ... Iz zbranega gradiva smo oblikovali zbirko vrednot, do katerih so se opredelili vsi učitelji. Pokazali sta se velika pestrost in različnost pogledov in odprlo se je pomembno vprašanje o enotnem delovanju pedagoškega kolektiva. Vrednote smo preoblikovali v trditve v prvi osebi ednine, s čimer smo želeli poudariti, da se zapisanemu zaveže vsak posebej zato, da bo učinkovalo za vse. Tako je nastal prvi osnutek poljanskega kodeksa. V naslednjem koraku smo ga predstavili dijakom. Razredniki so dijake najprej prosili, naj poskušajo sami razmišljati o vrednotah našega sobivanja, šele nato so premislili zapisane iztočnice. V nekaterih razrednih skupnostih so se tako zgodili zanimivi pogovori, v katerih smo prepoznali znano načelo, da šola (tako kot vsaka človeška skupnost) stoji ali pade zaradi svojih ljudi. Učitelji smo pričakovali, da bodo dijaki delovno različico kodeksa dopolnili s svojim zornim kotom. To pričakovanje se ni povsem izpolnilo, kar je delno razumljivo. Iztočnice kodeksa zajemajo splošne vrednote, tudi nekatera načela bontona, torej kar nekako samoumevno, vendar pa jih v kodeks zapisujemo, da bi jih naredili na naši šoli bolj prisotne, žive. Dijaki so pozdravili zlasti zamisli, da iztočnice kodeksa veljajo za oboje: učitelje in dijake, torej za vse poljance. Obrnili smo se tudi na dijaški parlament, ki je na nekaj sejah razpravljal o kodeksu in slednjič izbral skupino dijakov. Ta je v sodelovanju z učitelji pripravila končno različico kodeksa.

• Pozdravljam.
• Do vseh se obnašam spoštljivo.
• K pouku prihajam redno in pravočasno.
• Med poukom sodelujem in prispevam k razredni disciplini.
• Ocenjujem in ocene pridobivam na pošten način.
• Na pouk prihajam pripravljen.
• Malicam samo takrat, ko imam odmor.
• Skrbim za šolsko in osebno lastnino.
• Prizadevam si za urejenost in varstvo okolja.
• Nesoglasja rešujem mirno in v dobro vseh.
• S svojim ravnanjem ne ogrožam sebe in drugih.
• Po svojih močeh s svojim delom prispevam k ugledu šole.
• Spoštujem splošne civilizacijske vrednote, raznolikosti in posebnosti drugih ljudi.

Na prireditvi 14. maja 2009 so ga svečano podpisali predstavniki dijakov in učiteljev. Kodeks razumemo kot želeno stanje, vodilo pri sprejemanju odločitev, zlasti v bolj zapletenih, tudi konfliktnih situacijah. Pomeni pot, na kateri služi kot orientacijska točka. V naslednjih šolskih letih smo ga poskusili klicati v zavest dijakov in učiteljev na različne načine. V šolskem letu 2009/2010 je skupina učiteljev in dijakov pripravila teme za obravnavo posameznih točk kodeksa na razrednih urah. Vsaj v nekaterih razredih so se po poročilih razrednikov razvili zanimivi pogovori. Tudi učitelji smo v svoja izobraževanja vključevali teme iz kodeksa. V šolskem letu 2010/11 smo za krovno temo iz kodeksa izbrali Opravičevanje odsotnosti in možnosti učinkovitejšega ravnanja z izostanki. Izpeljali smo več delavnic in dejavnosti, predvsem v podporo učiteljem razrednikom. Po zaključni refleksiji lahko sklepamo, da smo pričeli izostanke obravnavati bolj poenoteno.

Ob obravnavani temi se je odprla nova – poimenovali smo jo Avtoriteta učitelja. V svojo sredo smo povabili predavatelja, dr. Bernarda Stritiha, ki je konec junija 2011 izvedel predavanje z delavnicami na to temo.

V šolskem letu 2011/12 smo nadaljevali s predstavitvijo tem kodeksa na razrednih urah.

Skupina učiteljev, ki je usmerjala in vodila ta projekt, je svojo izkušnjo sodelovanja in druženja doživela kot učinkovito metodo, po kateri lahko posameznik sam dograjuje svojo kompetentnost ob izmenjavi mnenj in izkušenj med kolegi. Razmišljali smo o tem, da bi primerno izpeljano delo v skupinah lahko bilo hkrati način mehkega povezovanja kolektiva, tudi v smeri, ki jo je v svojem predavanju nakazal dr. Stritih: smo „učeča se organizacija”, ki naj „sama razvija svoje poslanstvo. Od zunaj nam je dan okvir, mi pa ga lahko napolnimo s tistim, kar je naše.” Želeli smo, da bi lahko tudi na ta način našli tisto, (spet citiram dr. Stritiha) „kar nas motivira, v kar smo pripravljeni vložiti veliko svojih sposobnosti in energije s ciljem iskati tisto, kar je vredno delati.” Tako smo učiteljskemu kolektivu za obravnavo v manjših skupinah predlagali naslednje teme: Vzgojno ukrepanje, Izostajanje dijakov, Komunikacija s starši, Moč in nemoč učitelja, Distanca in bližina v odnosu dijak – učitelj, 4. letnik, Šola navzven (prepoznavnost), na predlog kolektiva pa smo dodali še dve temi, in sicer: Delo z nadarjenimi in Vsebina razrednih ur.

Prepričani smo, da se bomo s predlaganimi temami na takšen ali drugačen način srečevali tudi v prihodnje. Delovna skupina za kodeks je v šolskem letu 2012/13 svoje delovanje zaključila, saj smo cilje, ki jih lahko povezujemo s poljanskim kodeksom, prepoznali kot skupno zavezo vseh učiteljev in drugih zaposlenih Gimnazije Poljane. Ostala nam je naloga, da z vsebino na razrednih urah seznanjamo nove in nove generacije poljanskih dijakov, ki pa jim načela kodeksa najlaže kot pedagogi in ljudje predajamo z zgledom.

Dodajamo še tehten, tudi kritičen pogled dijakinje – poljanke Hane Troha, ki je projekt Poljanski kodeks predstavila na mednarodni konferenci o otrokovih pravicah in zaščiti pred nasiljem. Konferenca je potekala v Državnem zboru Republike Slovenije 6. in 7. junija 2009. Njen prispevek lahko preberete tu.

Zapisala Darinka Marc. prof., vodja delovne skupine za kodeks